Jedro

V obravnavanem primeru organ s popravnim sklepom ni popravljal napake tehnične narave, ampak je dodatno odmeril stroške postopka, ki jih v prvotnem sklepu tožniku ni priznal. Iz obeh izpodbijanih odločb izhaja, da o tožnikovem zahtevku ni bilo odločeno v celoti, saj v izreku odločbi navajata le znesek, ki ga priznava tožena stranka, medtem ko o zakonitih zamudnih obrestih, za katere tožnik trdi, da jih je zahteval že v postopku in v pozivu na izdajo dopolnilnega sklepa, v izreku in obrazložitvi izpodbijanih sklepov ni navedeno ničesar.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijani sklep tožene stranke št. Bpp 924/2006 z dne 13. 8. 2009 ter popravni sklep in sklep opr. št. Bpp 924/2006 z dne 29. 9. 2009, se odpravita in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 80 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom z dne 13. 8. 2009 je tožena stranka na podlagi 3. odstavka 2. člena in 6. odstavka 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04, 34/08) v prvi točki izreka odločila, da se tožniku izplača nagrada za nudenje brezplačne pravne pomoči na podlagi napotnice opr. št. Bpp 924/2006 z dne 2. 6. 2006 v višini 1.288,77 EUR. V drugi točki izreka pa je tožena stranka odločila, da se predlog odvetnika za izplačilo nagrade za nudenje brezplačne pravne pomoči v znesku nad 1.288,77 EUR zavrne. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka navaja, da je bilo z odločbo opr. št. Bpp 924/2006 z dne 17. 10. 2005 (pravilno 2. 6. 2006) ugodeno prošnji A.A. za dodelitev redne BPP za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. In II. stopnje, v izvršilnem postopku, ki se vodi pri Okrajnem sodišču v Ljubljani pod opravilno št. In 2005/658, ter kot oprostitev plačila sodnih taks (pravilno v zemljiškoknjižnem postopku, zaradi vknjižbe lastninske pravice ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka). Za izvajalca BPP je bil določen tožnik. Tožnik je dne 13. 4. 2007 predlagal, da se mu za opravljeno delo na podlagi napotnice opr. št. Bpp 924/2006 z dne 17. 10. 2005 (pravilno 2. 6. 2006) prizna nagrada v višini 4.490,00 točk, povečano za materialne stroške v višini 107,32 EUR in 20% DDV. Organ za BPP je odvetniku priznal nagrado v višini 2.200,00 točk oziroma 1.009,80 EUR, povečano za 201,96 EUR (DDV), skupaj 1.211,76 EUR, povečano za materialne stroške v višini 77,01 EUR, kar končno znaša 1.288,77 EUR. Ni pa mu priznal 2.290,00 točk in 30,31 EUR materialnih stroškov, ker za to ni bilo podlage v veljavni odvetniški tarifi. V nadaljevanju tožena stranka za posamezne postavke za stroške in nagrado navaja, koliko točk ni priznala iz razloga, ker ni podlage v OT, ali ker gre za podvajanje dopisov in pošiljanje dopisov v vednost, ali ker odvetnik stroškovniku ni predložil dokazila o priglašeni storitvi, ali ker je bil določen dopis vrnjen, ali ker so stroški nastali po razrešitvi odvetnika izvajanja brezplačne pravne pomoči (po 17. 10. 2007). V obrazložitvi akta je navedeno, da mu je priznal 2.200,00 točk x 0,459 = 1.009,80 EUR + 201,96 EUR (20 % DDV) = 1.211,76 EUR + (materialni stroški) = 1.288,77 EUR.

Dne 23. 9. 2009 je tožnik na organ za BPP naslovil zahtevo za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških in pri tem na straneh 1-5 po shemi povzemal, kakšne stroške je zahteval, kaj mu je tožena stranka priznala in kaj še zahteva. Pri tem je izrecno opozoril na dejstvo, da mu izpodbijani sklep priznava le stroške do dneva razrešitve ne pa do datuma prejema odločbe o razrešitvi. Navaja, koliko je skupaj zahteval in da glede stroškov tožena stranka ni priznala stroškov fotokopiranja, taks za izpiske, strošek odprave in sprejema telefaksov, strošek overjenih prepisov originala pogodbe med MOL in Imos. Priznala je le stroške poštnine. Meni tudi, da je odločba nerazumljiva, saj ne pojasnjuje odločitve. Obenem zahteva od organa, da odloči tudi o zakonitih zamudnih obrestih, ki so bile zahtevane v posebnem dopisu v vseh zadevah.

Glede tega predloga je organ ocenil, da je delno utemeljen v delu, ki se nanaša na priznanje nagrade za storitve do prejema odločbe o razrešitvi. Organ je tako dne 29. 9. 2009 izdal popravni sklep in sklep, v katerem je pod prvo točko navedel, da se sklep opr. št. Bpp 924/2006 z dne 13. 8. 2009 popravi tako, da se odvetniku poleg nagrade v višini 1.288,77 EUR, izplača še nagrada v višini 312,33 EUR, povečano za 20% DDV (tj. 62,46 EUR), skupaj 374,79 EUR, to je skupaj 1.663,56 EUR. Pod četrto točko sklepa je odločil, da je v preostalem predlog za izdajo dopolnilnega sklepa neutemeljen. V obrazložitvi organ za BPP navaja, da je odvetniku poleg že priznane in plačane nagrade s sklepom z dne 13. 8. 2009 v višini 1.288,77 EUR, priznal še nagrado za storitve do prejema odločbe o razrešitvi, to je do dne 29. 10. 2007, in sicer v višini 650 točk, povečano za 13 EUR (2% materialnih stroškov), skupaj 663 točk oziroma 304,31 EUR + poštnina 8,02 EUR, skupaj 312,33, povečano za 62,46 EUR (20 % DDV), skupaj 374,79 EUR. V tej zvezi odvetniku ni priznal 20 točk za dopis (obvestilo BPP), saj gre za isti dopis kot je bil poslan stranki in za katerega je odvetniku priznana nagrada v višini 50 točk. Ne gre za vprašanje ali je bil dopis poslan, ampak za sestavo dopisa. Gre za to, da odvetnik ni upravičen do plačila glede na to, kolikokrat je isti dopis poslal, ampak kolikokrat ga je moral sestaviti. Upravičen pa je do celotnih poštnih stroškov, kateri so mu bili tudi v celoti priznani (8,02 EUR). V preostalem delu je predlog odvetnika neutemeljen, saj ne gre za zahtevek, o katerem organ ni odločil ali ni odločil v celoti, kot izhaja iz obrazložitve sklepa z dne 13. 8. 2009. Glede na navedeno je naslovni organ na podlagi 34. člena ZBPP v zvezi z 223. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 22/05-upb) izdal sklep o popravku pomote kot izhaja iz prvih točk izreka tega sklepa in odvetniku priznal še dodatno nagrado v višini skupaj 374,79 EUR. Predlog za izdajo dopolnilnega sklepa pa je v preostalem delu zavrnil kot neutemeljen, kot izhaja iz četrte točke izreka tega sklepa.

Tožnik izpodbija sklep z dne 13. 8. 2009 iz vseh zakonitih razlogov po 27. členu ZUS, predvsem pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Povzema, kateri stroški mu niso bili priznani. Pripominja, da v primerih obrazloženih dopisov velja 50t OT39/t.3., sicer pa 20t. Dopise, ki so bili poslani posebej s prilogami in dokazilom o zastopanju in so po vsebini enaki, ni moč drugače poslati kot so bili poslani, kar pa ne spremeni dejstva, da gre za obrazložene dopise. Po točki 39/7 OT pa gre za razne druge storitve, ki se tarifirajo 20t. Kjer je šlo za razna opravila (pa je odklonjeno, češ da ni podlage), velja točka 7, npr. pridobitev listin na z.k. je bila nujno potrebna, gre za listine, katere je vložila nasprotna stran na zemljiško knjigo. Pošiljanje dopisov v vednost oziroma obvestilo je tudi dodatno opravilo. Poleg tega velja tudi T40 in 4. člen 5. odstavka OT - primerjava storitve in tarifiranje. Posvet z B.B. zaradi vsebinske napake v pogodbi je bil potreben in se to tarifira po tarifi OT 39/1/a, potrdilo stranki, je bilo potrebno ker se listine stranki vročijo proti potrdilu - le to se tarifa po 39/4 OT, korespondenca z C. d.d. je bila potrebna zaradi dovolila (tarifa po 39/4 OT), ki je pogoj za vpis v z.k., sestava dovolila, ker je taka praksa, da mora stranka listino prinesti sama C. d.d., da so jo lahko obravnavali in je tudi sam dal nadaljnje pripombe, urgenca v z.k. postopku je bila potrebna kot vloga v postopku - OT 39/4, predložitev listin vloga v z.k. postopku OT 39/4. Obenem, če se spremna opravila v zvezi z dovolilom ne tarifirajo, ker da ni podlage v OT, je to v nasprotju s trditvijo glede dovolila, da gre za opravilo, ki ni za stranko. Tožnik še poudarja, da je odločbo o razrešitvi prejel dne 29. 10. 2007. Izpodbijani sklep pa ponovno nima razlogov in ne pove zakaj velja datum razrešitve in ne datum prejema odločbe in je nerazumljiv, kljub jasnemu napotilu v sodbi naslovnega sodišča I U 946/2009-5 z dne 8. 7. 2009. Tudi glede administrativnih stroškov je odločba nerazumljiva. Materialni stroški od 17. 10. 2007 dalje ne znašajo 9,86 EUR, temveč 16,98 EUR + 11,94 EUR = 28,92 EUR. Tožena stranka je bila pozvana naj izda dopolnilni sklep s posebno obrazloženo vlogo, vendar neuspešno. Na podlagi navedenega tožnik naslovnemu sodišču predlaga, da dopusti in izvede ponujene dokaze in s sodbo spremeni sklep tožene stranke opr. št. Bpp 924/2006 z dne 13. 8. 2009 tako, da se tožniku prizna še 1800 t.j. 826,20 EUR z 20%DDV v višini 165,24 EUR, kar je skupaj 991,44 EUR in 59,23 EUR materialnih stroškov, kar je skupaj 1.050,67 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 12. 2007 dalje do plačila, kar je tožena stranka dolžna plačati na tožnikov transakcijski račun v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je glede nagrade in stroškov za storitve opravljene od dne izdaje odločbe o razrešitvi do dne prejema odločbe o razrešitvi dne 29. 9. 2009 že izdala sklep opr. št. Bpp 924/2006 z dne 29. 9. 2009 in tožniku priznala še nagrado v višini 374,79 EUR. V preostalem delu tožena stranka v celoti prereka navedbe tožnika in navaja, da vztraja pri odločitvi in razlogih, kot izhajajo iz obrazložitve sklepa z dne 13. 8. 2009. Sodišču predlaga, da tožbo v delu, ki se nanaša na storitve v času od dne izdaje odločbe o razrešitvi 17. 10. 2007 do dne prejema odločbe o razrešitvi 29. 10. 2007 zavrže, v preostalem delu pa kot neutemeljeno zavrne.

Ker je tožena stranka med postopkom izdala nov akt (popravni sklep in sklep), s katerim je svojo predhodno odločitev spremenila oziroma dopolnila, je tožnika sodišče skladno z 2. odstavkom 39. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) pozvalo, da v 15-ih dneh od dneva prejema poziva sodišču sporoči, ali vztraja in v kakšnem delu vztraja pri tožbi oziroma ali jo razširja na novi upravni akt. Tožnik je v danem roku sodišču sporočil, da tožbeni zahtevek glede višine glavnice spreminja in ga obenem še razširja na novo izdani akt. V naknadno popravljenem zahtevku tako tožnik sodišču predlaga, da sklepa opr. št. Bpp 924/2006 z dne 13. 8. 2009 in 29. 9. 2009 odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, podredno pa, da se spremenita tako, da se tožniku prizna še 1137 točk t.j. 521,88 EUR in 51,21 EUR materialnih stroškov, kar je skupaj 573,09 EUR in 20 % DDV 114,62 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 12. 2007 dalje do plačila, ter da tožniku plača tudi zakonite zamudne obresti od zneska 374,79 EUR, ki tečejo od 12. 12. 2007 dalje do plačila, kar je tožena stranka dolžna plačati na tožnikov transakcijski račun v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

V skladu z določbo 1. odstavka 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. ZUP tako omogoča popravek odločbe, vendar pa se to zakonsko pooblastilo za popravljanje pomot v odločbi nanaša le na pisne, računske in druge očitne pomote tehnične narave. S popravo takšne pomote se ne dopolnjuje odločba, temveč se s popravo doseže samo to, da odločba izraža stanje, kot je bilo dejansko ugotovljeno v postopku pred njeno izdajo in da odločba izraža pravni učinek, ki ustreza temu stanju. V obravnavanem primeru pa organ s popravnim sklepom z dne 29. 9. 2009 ni popravljal napake tehnične narave, ampak je dodatno odmeril stroške postopka, ki jih v prvotnem sklepu z dne 13. 8. 2009 tožniku ni priznal. Odmeril je stroške, ki so nastali v času med izdajo odločbe o razrešitvi odvetnika in času, ko je odvetnik odločbo o razrešitvi prejel. Da je omenjene stroške upošteval že v prvotnem sklepu, vendar jih ni priznal, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa z dne 13. 8. 2009, kjer je organ izrecno navedel, da ni priznal stroškov za storitve od 17. 10. 2007, ker so bile storitve opravljene oziroma so stroški nastali po razrešitvi odvetnika. Iz tega pa izhaja, da je volja organa bila, da se ti stroški ne priznajo, kar se je izražalo tudi v izreku odločbe z dne 13. 8. 2009. Sodišče tako ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za popravo očitne pomote v odločbi po 223. členu ZUP, saj gre za vsebinsko obravnavo zadeve, in glede na vse zgoraj navedeno zaključuje, da organ pri izdaji svoje odločbe ni ravnal v skladu s pravili postopka, saj za izdajo take odločbe ni imel pravne podlage in je to vplivalo na zakonitost odločitve. Izpodbijano odločbo z dne 29. 9. 2009 je bilo potrebno odpraviti že iz navedenega razloga.

Obenem sodišče tudi ugotavlja, da iz obeh izpodbijanih odločb tožene stranke izhaja, da o tožnikovem zahtevku ni bilo odločeno v celoti, s tem pa je kršen 1. odstavek 213. člena ZUP, saj v izreku odločbi navajata le znesek, ki ga priznava tožena stranka, medtem ko o zakonitih zamudnih obrestih, za katere tožnik trdi, da jih je zahteval že v postopku in v pozivu na izdajo dopolnilnega sklepa, v izreku in obrazložitvi izpodbijanih sklepov ni navedeno ničesar. Tožena stranka bo v ponovljenem postopku morala odločati o celotnem tožnikovem zahtevku in pri tem v obrazložitvi navesti pravilno številko, datum in vsebino odločbe o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, na katero se sklicuje, ter navesti pravilni datum izdaje napotnice, da ne bo prišlo do neskladja med izrekom in obrazložitvijo odločbe.

Sodišče je že v sodbi opr. št. U 946/2009 organu dalo navodila, kako mora postopati v ponovljenem postopku in kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe in je navedlo naslednje: „Po določilu 2. in 5. točke 1. odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami v zvezi z določilom 2. odstavka 34. člena ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004, 23/2008) mora obrazložitev odločbe obsegati ugotovljeno dejansko stanje ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Relevantno dejansko stanje v konkretnem primeru pomeni tudi konkreten in jasen (razumljiv) izračun priznane nominalne vrednosti nagrade in stroškov po vseh posameznih postavkah.

V ponovnem postopku bo morala tožena stranka, če ne bo priznala stroškov po 17. 10. 2007, utemeljiti tudi, zakaj datum, ko je tožnik izvedel za svojo razrešitev, ni relevanten z vidika priznanja stroškov in nagrade.“ Tožena stranka se ni držala teh navodil iz predhodnega postopka.

Ker v postopku pred izdajo izpodbijanih aktov niso bila upoštevana pravila postopka, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in izpodbijana upravna akta odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu, ki je upravna akta izdal, v ponoven postopek na podlagi 3. odstavka 64. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: V drugi točki izreka je sodišče odločilo o stroškovnem zahtevku tožnika. Izrek o stroških temelji na 3. odstavku 25. člena ZUS-1, v zvezi s 5. odstavkom 34. člena ZBPP, na podlagi katerega se, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in tožnik v postopku ni imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 80 EUR. Sodišče je tako v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati navedeni znesek tožeči stranki. Po določilu zadnjega stavka določila 3. odstavka 25. člena ZUS-1 namreč prisojeni znesek plača toženec. Po določilu prvega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 je toženec v upravnem sporu država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Po določilu drugega stavka 5. odstavka 17. člena ZUS-1 toženca zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka tega določila, to pa je v konkretnem primeru pristojni organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani. Ker je toženec Republika Slovenija, je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da je Republika Slovenija dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 80,00 EUR v 15 dneh od prejema sodbe (3. odstavek 313. člena ZPP) z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.