Jedro

Tožnik je vložil pritožbo proti odločbi, ki jo je izdal organ druge stopnje in jo je obravnaval po 240. členu ZUP. Tožena stranka bi morala to pritožbo brez odlašanja poslati upravnemu sodišču, ker iz vsebine pritožbe nedvomno izhaja, da gre za tožbo v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve z dne 30. 7. 2001 odpravi.

2. Tožnikova pritožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve z dne 15. 11. 2000 se šteje kot pravočasno vložena tožba v upravnem sporu.

3. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla pritožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 15. 11. 2000, hkrati pa tudi odločila, da ostane ta odločba v veljavi.

V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da z izpodbijano odločbo ni ugodila vlogi tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje tujca zaradi neizpolnjevanja pogoja iz 1. odstavka 41. člena Zakona o tujcih. Navaja, da je iz uradnih evidenc, ki se vodijo o tujcih, izhaja, da tožnik v času odločanja v Republiki Sloveniji ni imel tujskega statusa. Nadalje navaja, da je proti tej odločbi tožnik vložil pritožbo, ki pa je jo z izpodbijanim sklepom tožena stranka zavrgla. Navaja, da Zakon o tujcih ne določa, da je zoper odločbo tožene stranke, s katero ta odloči o prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dovoljena pritožba. Nadalje navaja, da imajo stranke pravno sredstvo v skladu z Zakonom o upravnih sporih, v pravnem pouku pa je bil tožnik seznanjen glede uporabe pravnega sredstva. Tožena stranka se sklicuje na 240. člen Zakona o splošnem upravnem postopku in zaključuje, da pritožba ni dovoljena, zato jo je zavrgla.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni pravilno uporabila določb procesnih predpisov niti ni pravilno ugotovila dejanskega stanja. Tožnik je 18. 12. 1999 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje. V Republiki Sloveniji prebiva od leta 1985 in ima neprekinjeno izdano dovoljenje za začasno prebivanje. Tožena stranka je 15. 11. 2000 izdala odločbo, s katero je vlogo tožnika zavrnila, tožnik pa je 21. 12. 2000 vložil pravno sredstvo. Navaja, da je bila tožena stranka dolžna odločiti v roku 2 mesecev od vložitve vloge, tožnik pa tudi ne more nositi neugodnih posledic opustitve dejanj upravnega organa. Tožnik je sprožil upravni spor, ki bi ga moral upravni organ odstopiti pristojnemu organu, saj iz vsebine jasno izhaja, da je vložen zoper odločbo tožene stranke v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje. Tožena stranka je po vloženem pravnem sredstvu 18. 7. 2001 tožnika zaslišala in nato izdala izpodbijani sklep. Tožnik še navaja, da prihaja iz Sudana, vpisal je študij na Univerzi v Ljubljani, Fakulteti za družbene vede in leta 2000 magistriral, vpisal pa je tudi magistrski študij s področja antropologije.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svojih navedbah in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. in 2. točki izreka: Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je tožena stranka izdala odločbo z dne 15. 11. 2000. V pouku o pravnem sredstvu je navedeno, da je odločba v upravnem postopku dokončna in zoper njo ni dovoljena pritožba, pač pa je mogoč upravni spor in je tudi navedeno, da se tožba vloži v 30 dneh ali da na zapisnik pri Upravnem sodišču RS v Ljubljani. Tožnik je zoper to odločbo vložil pravno sredstvo in navedel, da gre za pritožbo, datirana z dne 21. 12. 2000 in tožena stranka jo je prejela 22. 12. 2000. Tožena stranka se v svojem sklepu z dne 30. 7. 2001 pravilno sklicuje na 3. odstavek 65. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 61/92, v nadaljevanju: ZTuj-I, ki je veljal v času odločanja), prav tako poudarja, da citirani zakon ne določa, da je proti odločbi tožene stranke dovoljena pritožba. Vendar pa tožena stranka ni ravnala pravilno, ko je postopala v skladu z določilom 240. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka bi morala postopati po 4. odstavku 65. člena ZUP, ker kljub temu, da je tožnik pravno sredstvo naslovil s "pritožba", iz vsebine izhaja, da se ne strinja z odločitvijo tožene stranke, ki jo je sprejela s svojo odločbo z dne 15. 11. 2000. Tožena stranka, ki ni pristojna te vloge sprejeti in ni nobenega dvoma o tem, da gre za tožbo v upravnem sporu, bi jo morala brez odlašanja poslati tukajšnjemu sodišču in to sporočiti stranki, sedaj tožniku. Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), ker se tožena stranka v postopku ni ravnala po pravilih postopka pa je to vplivalo na zakonitosti oziroma pravilnost odločitve. Sodišče je izpodbijani upravni akt tožene stranke samo odpravilo ne da bi ga vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje, ker po določilih ZTuj-I tožena stranka ni pristojna za reševanje vloženega pravnega sredstva proti svoji odločbi z dne 15. 11. 2000. Tožnik je odločbo tožene stranke z dne 15. 11. 2000 prejel 12. 12. 2000, pritožbo z dne 21. 12. 2000 pa je tožena stranka prejela 22. 12. 2000, tako je pritožba vložena v roku 30 dni od prejema odločbe tožene stranke v smislu 1. odstavka 26. člena ZUS. Sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na 3. odstavek 27. člena ZUS in šteje pritožbo tožnika z dne 21. 12. 2000 kot pravočasno vloženo tožbo v upravnem sporu. V nasprotnem primeru bi bila tožniku v tej procesni situaciji, po mnenju sodišča, kršena ustavna pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS), vendar pa tožnik ne sme trpeti posledic zaradi kršitve postopka tožene stranke.

K 3. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Iz potrdila o vpisu z dne 2. 10. 2001 izhaja, da tožnik ni zaposlen in ni prijavljen kot iskalec zaposlitve in da je redno vpisan v študijsko leto 2001/2002. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, 14/91 in nadaljnji), ker iz podatkov, ki jih je predložil tožnik in iz podatkov v spisu izhaja, da bi lahko s plačilom sodnih taksah bila občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja.