Jedro

Pogoj za zakonitost izredne odpovedi PZ po 4. odstavku 125. člena ZDR je predhodna pisna ugotovitev delodajalca, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Navedena pisna ugotovitev ima naravo pisne obdolžitev (1. in 2. odstavek 177. člena ZDR) in mora biti vročena delavcu skupaj z določitvijo časa in kraja, kjer delavec lahko poda zagovor. Če je delavcu kršena pravica do zagovora, je izredna odpoved PZ nezakonita (razen v izjemnih primerih, ki jih opredeljuje 2. odstavek 83. člena ZDR).

Izrek

I. Pritožbi tožnice se ugodi in se razveljavi izpodbijana sodba v

2. odst. 2. točke izreka in 2. odst. 3. točke izreka, izpodbijani sklep pa v 1. tč. izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. tč. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi št. 107/04 z dne

19.2.2004 in dopolnitev z dne 24.2.2004. V 2. tč. je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje 24.2.2004 ni prenehalo ter da ji še traja do pravnomočne odločitve naslovnega sodišča. Kar je tožnica zahtevala iz naslova delovnega razmerja po pravnomočni odločitvi naslovnega sodišča, je zavrnilo. V 3. tč. je naložilo toženi stranki, da obračuna tožnici bruto plačo za čas od 24.2.2004 do pravnomočne odločitve sodišča v vtoževani višini, kar je tožeča stranka zahtevala iz naslova plač po pravnomočnosti sodbe pa je zavrnilo. V 4. tč. izreka je naložilo toženi stranki, da tožnici obračuna regres za letni dopust za leto 2004 v vtoževani višini ter ji po odvodu davkov izplača neto regres z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.7.2004 do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. S sklepom je zavrglo tožbo v zvezi z 2. tč. tožbenega zahtevka, na podlagi katerega naj bi bila dolžna tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo (1. tč. izreka sklepa), poleg tega pa je odločilo, da je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške postopka v višini 501.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi obrestmi od izdaje sodbe v 8 dneh in pod izvršbo (2. tč. izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper sklep o zavrženju tožbe se pritožuje tožnica, zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o pravdnih stroških pa tožena stranka, obe iz vseh pritožbenih razlogov.

Tožnica v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in naloži toženi stranki, da tožnici povrne tudi njene pritožbene stroške. V pritožbi navaja, da je tožnica že v tožbi zahtevala, da jo tožena stranka pozove nazaj na delo, saj je v 2. tč.

njenega tožbenega zahtevka navedla, da je dolžna tožena stranka tožnici ves čas do vrnitve na delo izplačati pripadajočo plačo. Tako oblikovani del tožničinega tožbenega zahtevka je vseboval tudi zahtevo tožnice za vrnitev na delo. Ker je tožnica zahtevala razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to pomeni, da je zahtevala vzpostavitev prejšnjega stanja, torej ponovno uveljavitev pogodbe o zaposlitvi. Tožnica zato ni zamudila roka za vtoževanje reintegracije, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje. Z vlogo z dne 9.9.2004 je tožnica le specificirala tožbeni zahtevek po višini in ga bolj natančno opredelila.

Tožena stranka predlaga v pritožbi, da pritožbeno sodišče del sodbe, v katerem je tožnica uspela z delom tožbenega zahtevka, spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnici pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke oz.

podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje dopustilo razširitev tožbe z dne 9.9.2004, čeprav je tožena stranka temu nasprotovala. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s 118. čl. ZDR ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, temveč da ji še traja do pravnomočnosti odločitve naslovnega sodišča. Tožnica pa takšnega zahtevka sploh ni postavila, saj je zahtevala reintegracijo, ne pa ugotovitve prenehanja delovnega razmerja.

Sodišče lahko odloči o prenehanju pogodbe o zaposlitvi tudi brez predloga delavca, vendar le če so izpolnjeni pogoji po 2. odst. 118. čl. ZDR. Izpodbijana sodba o tem nima razlogov, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZDR. Izrek sodbe je sicer nerazumljiv, saj je sodišče prve stopnje tožnici priznalo povračilo plač do pravnomočnosti, zavrnilo pa je izplačilo razlike v plači po pravnomočnosti sodbe. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici nezakonito izvedena, ker naj tožena stranka tožnici ne bi vročila pisne obdolžitve in ker odpoved ni bila pisno obrazložena. Postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni strogo obličen, kar je ugotovilo tudi VDSS v sklepu Pdp 1996/2003, iz katerega izhaja, da izostanek pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Tožena stranka je zatrjevala, da je tožnici omogočila zagovor in da je tožnica poznala razlog odpovedi. Pravilnost postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati tudi z zaslišanjem prič.

Tožena stranka je podala tudi odgovor na pritožbo tožnice, v katerem predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrne kot neutemeljeno in potrdi zavrnilni del izpodbijane sodbe in sklep sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe, tožnici pa naloži plačilo pritožbenih stroškov.

Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) v zvezi s 366. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6.,

7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je v zvezi z delom tožbenega zahtevka tožnice, ki se je nanašal na priznanje pravic iz delovnega razmerja po pravnomočnosti sodbe, zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje glede navedenega dela zahtevka nepopolno ugotovljeno, razen tega pa je nepravilno zavrglo tožbo v zvezi z 2. tč.

vtoževanega tožbenega zahtevka, v kateri je tožnica predlagala reintegracijo. V preostalem je sodišče prve stopnje na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 4. odst. 125. čl. Zakona o delovnih razmmerjih (ZDR, Ur.l. RS, št. 42/02) in v zvezi s 4. alineo 1. odst. 111. čl. ZDR. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nezakonit že zato, ker tožena stranka tožnici pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni podala pisne ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu in ji v zvezi s tem ni omogočila zagovora, kot to določa 2. odst. 83. čl. ZDR, sklicujoč se na 1. in 2. odst. 177. čl. ZDR. Pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 4. odst. 125. čl. ZDR je predhodna pisna ugotovitev delodajalca, da delavec ni uspešno opravil poskusnega dela. Ta pisna ugotovitev, ki ima značaj pisne obdolžitve, kot jo predvideva 1. oz. 2. odst. 177. čl. ZDR, mora biti vročena delavcu. Z vročitvijo te pisne ugotovitve in z določitvijo časa in kraja, kjer lahko delavec poda svoj zagovor, se uresničuje pravica delavca do zagovora. Če je delavcu ta pravica kršena, je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita (razen v izjemnih primerih, ki jih opredeljuje 2. odst. 83. čl. ZDR). V zvezi s tem je neutemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da je s tem, ko naj bi s tožnico opravila več razgovorov, omogočila tožnici, da poda svoj zagovor. Prvostopenjsko sodišče pravilno zaključuje, da zatrjevani razgovori tožene stranke s tožnico, ne da bi ji tožena stranka vročila pisno oceno neuspešno opravljenega poskusnega dela, ne pomenijo zagotovitve pravice do zagovora, kot ga opredeljuje 177. čl. ZDR. Ker je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi navedenega nezakonita, jo je sodišče prve stopnje utemeljeno razveljavilo in posledično utemeljeno ugodilo tudi delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reparacijo za obdobje do pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z odločanjem o delu tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na reintegracijo tožnice k toženi stranki in na priznanje pravic iz delovnega razmerja za obdobje od pravnomočnosti prvostopenjske sodbe do vrnitve na delo, zmotno uporabilo materialno pravo zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. 3. odst. 204. čl. ZDR določa, da lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v 30 dneh od dneva vročitve oz. od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim sodiščem. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica tožbo za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in za priznanje pravic iz delovnega razmerja vložila pri pristojnem sodišču 4.3.2004. Tožnica je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prejela 23.2.2004 (A 1), dopolnitev te odpovedi (odpoved je bila dopolnjena s pravnim poukom - A 2) pa

24.2.2004. Glede na to je bila tožba pri pristojnem sodišču vložena v okviru zakonskega 30 dnevnega prekluzivnega roka iz že omenjenega 3. odst. 204. čl. ZDR. Tožnica je v III. tč.

obrazložitve tožbe navedla, da zahteva razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter vse pravice iz delovnega razmerja tudi po 24.2.2004 dalje s pravico do plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Pri tem je v 2. tč. tožbenega zahtevka predlagala, da sodišče prve stopnje ugotovi, da ji delovno razmerje 24.2.2004 ni prenehalo ter ji še traja, tožena stranka pa ji je dolžna za ves čas do vrnitve na delo izplačati plačo z zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače v plačilo do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo. Po stališču pritožbenega sodišča je tožnica s tako oblikovanim tožbenim zahtevkom vtoževala tudi reintegracijo, tako da je potrebno njeno pripravljalno vlogo z dne 9.9.2004 obravnavati kot vlogo, s katero je tožnica le specificirala svoj tožbeni zahtevek za vrnitev na delo in za izplačilo pripadajočih zneskov mesečne plače in s katero je razširila tožbo še na izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004. Ker je torej tožnica zahtevek za vrnitev na delo postavila že v tožbi in ne šele v pripravljalni vlogi z dne 9.9.2004, kot je to zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je ravnalo nepravilno, ko je del tožbe, v okviru katerega je tožnica vtoževala reintegracijski zahtevek, s sklepom zavrglo oz. ko je zavrnilo preostali del njenega tožbenega zahtevka. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, sklep o zavrženju tožbe in zavrnilni del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP, 3. tč. 365. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o delu tožničinega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev trajanja delovnega razmerja tožnice po pravnomočnosti odločitve sodišča prve stopnje (torej o tem, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki traja tudi po pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje), na dolžnost tožene stranke da tožnico pozove nazaj na delo in na priznanje vseh vtoževanih pravic iz delovnega razmerja za to obdobje.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke v zvezi s sklepom sodišča prve stopnje, s katerim je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 22.9.2004 ugodilo spremembi tožničine tožbe. Razloge za izdajo tega sklepa, zoper katerega ni posebne pritožbe (7. odst. 185. čl. ZPP), je sodišče prve stopnje pojasnilo v obrazložitvi izpodbijane sodbe, tako da ni utemeljena pritožbena navedba tožene stranke, da ta sklep ni obrazložen.

Dopustnost razširitve tožbe zaradi smotrnosti, zaradi česar naj bi se dokončno uredilo sporno razmerje med strankama pravdnega postopka, temelji na načelu ekonomičnosti (1. odst. 11. čl. ZPP).

Eden bistvenih elementov tega načela je reševanje spornega razmerja med pravdnima strankama s čim manjšimi stroški. Če sodišče prve stopnje predlagane spremembe tožbe ne bi dopustilo, bi morala tožnica za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004 vložiti novo tožbo, sodišče prve stopnje bi moralo v zvezi s tem tožbenim zahtevkom izvesti nov dokazni postopek in po opravljeni obravnavi izdati novo sodno odločbo, kar bi nedvomno povečalo stroške obeh pravdnih strank. Glede na navedeno je po stališču pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno dopustilo spremembo tožbe z razširitvijo tožbenega zahtevka tudi za izplačilo regresa za letni dopust za leto 2004. Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo

118. čl. ZDR, saj sodišče prve stopnje v tem individualnem delovnem sporu o tožničinem tožbenem zahtevku ni odločilo glede na navedeno določbo ZDR. Tožnici je namreč, kot je bilo že ugotovljeno, prisodilo vtoževane terjatve za obdobje le do pravnomočnosti sodbe zato, ker je zmotno zaključilo, da je bila tožnica z reintegracijskim delom tožbenega zahtevka prekludirana.

Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sklep VDSS opr. št. Pdp 1996/2003, ki govori o tem, da opustitev pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 3. odst. 83. čl. ZDR še ne pomeni avtomatično nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela ni podala pisne ugotovitve o neuspešno opravljenem poskusnem delu. Te pisne ocene o ugotovitvi neuspešno opravljenega dela, ki je predpostavka za to, da se delavcu omogoči opravljanje zagovora, pa ni mogoče enačiti s pisnim obvestilom o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Ker je sodišče prve stopnje v 2. tč. izreka izpodbijanega sklepa odločilo o pravdnih stroških glede na dosedanji uspeh tožnice v tem individualnem delovnem sporu in ker je sodišče v tem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, je vzdržalo v veljavi 2. tč.

izreka izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na stroške postopka.

Ker je bila pritožba tožnice utemeljena, je pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodilo, zavrnilni del izpodbijane sodbe in 1. tč.

izreka izpodbijanega sklepa razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (353. čl. ZPP, 3. tč.

365. čl. ZPP). Pritožbo tožene stranke pa je zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje, saj niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. čl. ZPP, 2. tč. 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.