Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava se izkaže kot neutemeljen, saj gre za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, v kateri je zavzelo stališče, da vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ po drugem odstavku 84. člena v povezavi s 31. točko 2. člena ZMZ-1 pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavni ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna.
Zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe četrtega odstavka 8. člena Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito , ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po določilih 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v centru za tujce zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma. Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti.
Tožba se zavrne.
1. Ministrstvo za notranje zadeve, sedaj tožena stranka, je z izpodbijanim sklepom v izreku pod točko 1 tožniku, ki trdi, da je A. A., roj. .... 2000, državljan Ljudske republike Bangladeš, omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce Postojna zaradi ugotavljanja dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo pobegnil. Z izrekom pod točko 2 je hkrati odločila, da bo tožnik pridržan na prostore Centra za tujce Postojna od 3. 9. 2020 od 22.15 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 3. 12. 2020 do 22.15 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).
2. V obrazložitvi ugotavlja, da je tožnika že dne 12. 8. 2020 obravnavala Policijska postaja za izravnalne ukrepe Nova Gorica, kjer je izrazil namero zaprositi za mednarodno zaščito po tem, ko je bil prijet na regionalni cesti ... v skupini več oseb, s katero je pred tem dne 10. 8. 2020 prispel v Slovenijo ilegalno preko balkanskih držav iz Turčije, kamor je legalno pripotoval iz izvorne države. Prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji je nato tožnik vložil na predpisanem obrazcu dne 1. 9. 2020, zatem pa mu je bil dne 3. 9. 2020 izdan izpodbijani sklep po tem, ko ga je po nedovoljenem prestopu slovensko - italijanske državne meje aretirala italijanska policija in ga predala pristojnim slovenskim organom.
3. Po oceni tožene stranke so tako izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja tožniku na podlagi 2. alineje 1. odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), saj opisani razlogi, zlasti glede na to, da je bila Italija tožnikova ciljna država, utemeljuje njen dvom, da bo tožnik počakal, da se ugotovijo vsa za relevantna dejstva, ki so pomembna za sprejem odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, ki jo sicer utemeljuje z ekonomskimi razlogi, kar bo v nadaljnjem postopku potrebno podrobneje razjasniti z njegovim zaslišanjem in preveriti, ali bi bil tožnik v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju ali tveganju zaradi dejavnikov, ki se posredno ali neposredno pripišejo javnim organom njegove države, bodisi da grožnjo zanj predstavljajo dejanja, ki jih organi njegove države izvajajo ali dopuščajo, bodisi, da država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavni subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite, predvsem zato, ker v tem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora s tožnikom v skladu z določili ZMZ-1. 4. ZMZ-1 v 2. alineji 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 določa, da se omejitev gibanja lahko izreče tudi zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Tožena stranka je ob ustni seznanitvi z izrečenim ukrepom omejitve gibanja seznanila z razlogi za izrečeni ukrep omejitve gibanja, glede na okoliščine, ki izhajajo iz policijske depeše z dne 3. 9. 2020, ko je tožnika aretirala italijanska policija po prehodu slovensko - italijanske državne meje na bivšem mejnem prehodu ...; ker je tudi ugotovila, da poseduje izkaznico prosilca za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ga je zato italijanska policija vrnila v Slovenijo. Po oceni tožene stranke se je tožnik glede na svoje ravnanje in izjave izkazal kot očitno begosumen. Kljub temu, da je ob podaji prošnje 1. 9. 2020 izrecno izjavil, da bo v Republiki Sloveniji počakal do odločitve pristojnega organa o njegovi prošnji in da države pred odločitvijo ne bo zapuščal, je le nekaj dni po vložitvi prošnje samovoljno zapustil Azilni dom in tudi Slovenijo, njegova ciljna država pa je že vseskozi bila Italija. Zato tožniku ne more verjeti, da bo tokrat počakal do konca postopka, saj je enako navedel tudi že ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito, vendar je nato Azilni dom zapustil in odšel v Italijo. Zato je prepričana, da če bi tožniku ne bilo omejeno gibanje na Center za tujce, bi zelo verjetno zapustil Azilni dom in Slovenijo, s čimer bi onemogočil odločanje o njegovi prošnji. Razen tega bo dejstva, ki jih je navajal, potrebno še preveriti z osebnim razgovorom, ki je zanj že razpisan dne 2. 10. 2020, saj v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi dopuščale opustitev osebnega razgovora. Po oceni tožene stranke tako opisane okoliščine, v katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, kot tudi njegove navedbe in dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno, samovoljno zapustil Azilni dom in onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite.
5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka ob sklicevanju na stališča Vrhovnega sodišča v sodbi št. I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 pojasnjuje, zakaj je tožniku omejila gibanje na prostore in območje Centra za tujce Postojna in ne v Azilnem domu. Ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce se je izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje azilnega doma le tega samovoljno zapustila.
6. Tožnik v tožbi in pripravljalni vlogi navaja, da je bila njegova volja počakati v Sloveniji na odločitev o njegovi prošnji za mednarodno zaščito, vendar ga je na drugačno odločitev prisilil tihotapec, ki ga je prepričeval, naj Slovenijo zapusti in odide v Italijo, kajti sicer mu bo vzel denar v višini 2.000,00 EUR, ki ga ima on in še ostali trije prosilci iz Bangladeša deponiranega pri lastniku neke trgovine v Grčiji, tako da je šlo dejansko za izsiljevanje tožnika s strani tihotapca. V italijanskem delu Gorice so bili prijeti s strani italijanskih varnostnih organov. Sedaj mu je žal, da je sprejel tako odločitev in ima namen počakati na odločitev o vloženi prošnji za mednarodno zaščito. Četudi tožnik ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem, še ne pomeni, da je begosumen. Pri izrečenem ukrepu gre za poseg v osebno svobodo, ki ga je možno izreči le takrat, kadar je za izvrševanje navedenega cilja to nujno potrebno. To pomeni, da morajo biti za tak poseg izkazane ustrezne okoliščine konkretnega primera. Ukrep omejitve gibanja na Center za tujce se lahko odredi zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepov iz 1. odstavka 84. člena ZMZ-1 ni mogoče učinkovito izvesti, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja. Nevarnost pobega mora biti znatna. V konkretnem primeru ne moremo govoriti o veliki nevarnosti pobega, saj je tožnik enostavno odšel s taksijem v Novo Gorico, nato pa se peš sprehodil skozi mesto in prišel v stari del Gorice. Svojega odhoda sploh ni prikrival in mu je bilo vseeno tudi, če se ga vrne s strani italijanskih varnostnih organov nazaj v Slovenijo. Velika nevarnost pobega bi po njegovem mnenju bila, če bi italijansko mejo prečkal na skrivaj, skozi gozdove. Poleg tega toženi stranki očita, da ni zadostno obrazložila, zakaj ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, torej obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma. Tožnik je dne 3. 9. 2020 na zapisnik natančno povedal vse, kar se je tega dne dogajalo, resnice ni prikrival, pri čemer ponovno poudarja, da ga je tihotapec izsiljeval in ni bila njegova volja, da zapusti Slovenijo. Poleg tega meni, da ukrep omejitve gibanja na prostore Centra za tujce ustreza odvzemu prostosti. Iz sodbe Sodišča EU št. C 528/15 izhaja, da pomeni pridržanje prosilca resen poseg v njegovo pravico do svobode, določeno spoštovanje strogih jamstev in sicer obstoja pravne podlage, jasnosti, predvidljivosti, dostopnosti in zaščite pred samovoljnim ravnanjem. Na podlagi 2. odstavka 28. člena Uredbe Dublin III izhaja, da mora biti ukrep sorazmeren. Če pa tožnik beži iz svoje izvorne države, ker je preganjan, potem tak ukrep ni sorazmeren. Ker v konkretni zadevi ni razvidno, katero dejstvo, na katerem je tožnik utemeljil svojo prošnjo ima namen tožena stranka ugotavljati, češ da ekonomskih razmer sigurno ne, je po mnenju tožnika pravi cilj tožene stranke je zgolj ta, da tožniku odvzame svobodo in ga zapre v Center za tujce. Poleg tega v skladu z 2. odstavkom 84. člena ZMZ-1 ni nujno, da tožena stranka vsakič znova in to ne glede na to, da niso podani kumulativno vsi trije pogoji iz 1. odstavka 84. člena ZMZ-1, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, saj beseda „lahko“ pomeni tudi, da tožena stranka tega ukrepa ne odredi. V nadaljevanj tožbe podrobneje opisuje razmere v Centru za tujce v Postojni. Navaja prezasedenost prostorov in da iz bivalnega kontejnerja nima izhoda na svež zrak niti za eno uro na dan. Ob prihodu v Center za tujce se mu odvzame dokumente in prtljago in lahko obdrži le osebne predmete. Poleg tega ga je strah, da se bo nalezel novega korona virusa Covid-19. V zvezi s temi navedbami se sklicuje na nekatere članke, ki opisujejo razmere v Centru za tujce v Postojni. Pri izrečenem ukrepu gre za poseg v osebno svobodo iz 19. člena Ustave. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi, podrejeno pa, naj ga odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek.
7. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa, za katerega meni, da je pravilen in zakonit, zato pri njem v celoti vztraja. Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.
8. Tožba ni utemeljena.
9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 16. 9. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo 6. odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika. Na naroku je tožnik izpovedal, da je zapustil Azilni dom, ker ga je klical tihotapec in grozil. Večkrat je ponovil, da je naredil je napako, kar sedaj obžaluje. Preden je zaprosil za azil v Sloveniji, je hotel oditi v Italijo, kasneje pa je želel ostati v Sloveniji. Tihotapec mu je rekel, da bo vzel ves denar, in sicer 2000 EUR, ki je bil deponiran pri nekem bangladeškem trgovcu v Grčiji, če tudi on ne bo odšel skupaj z njim v Italijo.
10. V izpodbijanem sklepu se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na določilo 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bi prosilec pobegnil. 11. Četudi je glede opredelitve pojma "nevarnost pobega" v 31. točki 2. člena ZMZ-1 zakonodajalec sicer pojasnil, da nevarnost pobega pomeni, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da bo oseba pobegnila, zaradi česar je to definicijo sodišče sicer že večkrat ocenilo kot preohlapno, čemur je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče v nekaterih revizijskih sodbah, npr. št X Ips 1/2019, X Ips 11/2019, vendar pri tokratnem odločanju sodišče ugotavlja, da je navedeno stališče Vrhovno sodišče pozneje deloma nadgradilo pri poznejšem odločanju v sklepu št. X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, v katerem je Vrhovno sodišče še pojasnilo, da ob upoštevanju konkretnih okoliščin obravnavanega primera, v predlogu za dopustitev revizije postavljeno vprašanje o jasnosti in predvidljivosti določb ZMZ-1 glede „utemeljene nevarnosti pobega“ (2. odstavek 84. člena v povezavi z 31. točko 2. člena ZMZ-1) pred koncem azilnega postopka v konkretni zadevi ni relevantno, saj je sodišče prve stopnje po opravljeni glavni obravnavi ugotovilo jasno izražen namen tožeče stranke glede zapustitve Republike Slovenije, zato presoja vprašanja obstoja objektivnih kriterijev kot podlage za sklepanje, da je izkazana utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, v obravnavanem primeru ni potrebna. Ker gre po presoji sodišča v tožnikovem primeru za povsem primerljivo zadevo, kakršno je obravnavalo Vrhovno sodišče v sklepu št. X Dor 256/2020 z dne 24. 7. 2020, se tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava izkaže kot neutemeljen.
12. Glede na tožbeni očitek, da tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu, sodišče ugotavlja, da slovenski zakonodajalec v nacionalno pravo ni prenesel določbe 4. odstavka 8. člena Recepcijske direktive II, ki državam članicam izrecno nalaga, da zagotovijo pravila o alternativah pridržanju, kot so redno javljanje organom, predložitev finančnega jamstva ali obveznost zadrževanja na določenem mestu. Po določilih 84. člena ZMZ-1 je namreč edina alternativa pridržanju v Centru za tujce (drugi odstavek te določbe) zgolj ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma (prvi odstavek te določbe). Ta ukrep pa še vedno pomeni odvzem osebne svobode, tako da gre zgolj za milejši ukrep znotraj ukrepa odvzema prostosti. Vendar pa sodišče šteje, da bi bil v konkretni zadevi zaradi nevarnosti, da bo tožnik (spet) pobegnil oziroma znova zapustil Azilni dom in tudi Slovenijo, vsak drug ukrep neučinkovit. Enako stališče je sodišče izrazilo v primerljivi zadevi v sodbi št. I U 960/2020 z dne 2. 7. 2020 in U I 1267/2020 z dne 8. 9. 2020. 13. Glede na navedeno je izpodbijani sklep pravilen in zakonit iz razlogov, ki jih je pravilno in skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že tožena stranka, s katerimi se sodišče v celoti strinja, zato jih na tem mestu ne navaja ponovno (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik ob podaji prošnje izjavil, da bo v Republiki Sloveniji počakal do odločitve pristojnega organa in da države pred odločitvijo ne bo zapustil in da je kljub izrecnemu opozorilo, da mu bo v primeru ocene, da je begosumen, gibanje omejeno, po podaji prošnje Republiko Slovenijo samovoljno zapustil. Pravilno je ugotovila, da s tožnikom ne bi mogel biti opravljen osebni razgovor, ki je bil razpisan za 2. 10. 2020, če ga ne bi prijeli italijanski varnostni organi in ga vrnili v Slovenijo. Pravilno je ugotovila, da je tožnik Azilni dom zapustil, še preden je pristojni organ z njim opravil osebni razgovor in ga tako podrobneje povprašal glede vseh dejstev in okoliščin in je tako pristojnemu organu onemogočil, da bi preveril dejstva, ki jih je tožnik navajal ob podaji prošnje, ter da bi ugotovil popolno dejansko stanje. Prav tako je pravilno ugotovila, da brez osebnega razgovora odločbe ni mogoče izdati. Po mnenju sodišča je tudi logično sklepala, da navedbe tožnika in njegova dejanja kažejo na utemeljen sum, da bi tožnik v primeru, če mu gibanje ne bi bilo omejeno na območje Centra za tujce, ponovno samovoljno zapustil Azilni dom (in Slovenijo), pri čemer je treba upoštevati tudi to, da čeprav je avtomobil, v katerem se je peljal prosilec, ustavila slovenska policija in tujca napotila nazaj v notranjost države, opozorilo ni zaleglo, saj je bil tožnik kljub temu kasneje prijet s strani italijanske policije.
14. Čeprav tožnik v tožbi zatrjuje, da ga je v to, da je zapustil Azilni dom, prisilil tihotapec, je imela tožena stranka vseeno še vedno utemeljen razlog za sklepanje o tem, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. Ne glede na razlog za zapustitev Azilnega doma, kot ga tožnik navaja, je dejstvo, da je tožnik Azilni dom enkrat že zapustil. Po tem, ko je bil skupaj z drugimi tujci zaustavljen 3. 9. 2020 ob 13.05 v Rožni dolini v Novi Gorici s strani policistov in napoten v notranjost države, kljub tej napotitvi tega ni upošteval, ampak je nedovoljeno prestopil državno mejo z Republiko Italijo. Dejstvo je, da je tožnik s svojimi dejanji izkazal, da ne bo ostal v Azilnem domu, to pa že zadostuje za to, da je lahko tožena stranka utemeljeno sklepala, da obstaja nevarnost pobega tudi v bodoče. Torej zaradi navedenih okoliščin izhaja njegova begosumnost in ne iz tega, ker ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji in na Hrvaškem.
15. Sodišče se ne strinja s tožbeno navedbo, da pri tožniku ne obstaja znatna nevarnost pobega. Kot je sodišče že poudarilo v tej sodbi, je tožnik enkrat že zapustil Azilni dom, pri čemer je potrebno dodatno upoštevati še to, da je bil pri podaji prošnje opozorjen na to, da je razlog za omejitev gibanja tudi nevarnost pobega, razen tega je pri podaji prošnje izrecno rekel, da bo do konca postopka počakal v Sloveniji. Nadalje je znatna nevarnost pobega podana tudi s tem, da je tožnik prestopil državno mejo po tem, ko je bil prej že napoten s strani policije v notranjost države, kot izhaja iz depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica z dne 3. 9. 2020. 16. Sodišče se sicer strinja s tem, da pomeni nastanitev v Centru za tujce tudi poseg v osebno svobodo, vendar pa vsak poseg v osebno svobodo ni nezakonit, če obstaja zakonska podlaga za tak poseg in če so zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave. Ta procesna jamstva so bila v konkretnem primeru izpolnjena, saj je bil tožnik v jeziku ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti, bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko odvetnice vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo tudi določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavka 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom.
17. Sodišče se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi bil ta ukrep nesorazmeren zato, ker je tožnik prosilec za azil. Tožnik je, kot je bilo že pojasnjeno, s svojim ravnanjem izkazal nevarnost pobega in je imela tožena stranka upravičen razlog, da mu je omejila gibanje na prostore Centra za tujce, razen tega je tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj ni možno tožnika pridržati na drugačen način. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, da je tožnika tožena stranka pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je bil najprej nastanjen v Azilnem domu. Sicer pa je Azilni dom enkrat že zapustil, torej je imela tožena stranka utemeljen razlog, da je sklepala, da je pri tožniku podana begosumnost. 18. Sodišče se ne strinja s tožbeno trditvijo, da je pravi cilj tožene stranke zgolj ta, da se tožniku odvzame svoboda in se ga nezakonito zapre v Center za tujce v Postojni. V konkretnem primeru so bili namreč podani zakonski razlogi za njegovo pridržanje in tudi za pridržanje v Centru za tujce, kot je obrazloženo zgoraj. Tožena stranka je tudi dovolj konkretno obrazložila, katera dejstva je potrebno ugotoviti v postopku mednarodne zaščite. Utemeljeno je lahko sklepala, da brez pridržanja ne bo mogla izvesti osebnega razgovora glede na to, da je tožnik enkrat že samovoljno zapustil Azilni dom in Slovenijo. Torej so podani vsi trije pogoji za omejitev gibanja iz 2. alineje 1. odstavka 84. člena ZMZ-1. 19. Tožnik v tožbi tudi zelo podrobno opisuje bivanjske razmere v Centru za tujce, pri čemer med drugim izpostavlja prostorsko stisko, v zvezi s tem predlaga tudi izvedbo nekaterih dokazov, vendar v zvezi sodišče pojasnjuje, da so tudi bivanjske razmere lahko predmet sodnega varstva, kolikor posegajo v človekove svoboščine in pravice, vendar pa iz tožnikovega podrobnejšega opisa bivalnih razmer v Centru za tujce Postojna na naroku nikakor ni mogoč zaključek, da bi v konkretnem primeru opisane bivanjske razmere same po sebi nedopustno posegale v tožnikove temeljne človekove pravice.
20. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.