Jedro

V pritožbi mora biti navedeno, o katerih dejstvih naj bi nova priča izpovedala, če naj se šteje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se v celoti, pritožbi tožene stranke pa delno ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu v celoti, v obsodilnem delu pa nad zneskom 1,562.003,00 SIT in v izreku o stoških postopka razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki 2,375.279,56 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 25.11.1997 dalje do plačila, medtem ko je v presežku zavrnilo tožbeni zahtevek. Odločilo je še, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki ter uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 353. člena ZPP.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je prvo sodišče samo izdelalo obračun zahtevka tožeče stranke po specificiranih obračunih zamudnih obresti, vendar iz obračuna, ki je sestavni del sodbe, ni razvidno, v kakšnem obsegu in kakšni višini je bila upoštevana glavnica 71.079,00 SIT. Napačen je tudi zaključek prvega sodišča, da tožeča stranka ni upravičena zahtevati izplačila iz naslova nedokončane proizvodnje 70 krav. Izvedenec se je postavil na stališče, da osnovna čreda živine ne predstavlja dokončane ali nedokončane proizvodnje, zato tožeča stranka po oceni izvedenca kmetijske stroke iz naslova osnovne črede ni upravičena zahtevati ničesar. Tak zaključek izvedenca pa je dejansko odločanje izvedenca o sami zadevi. Zaradi neskladij med predloženimi listinami tožene stranke, listinami tožnikov in zaključki izvedenca kmetijske stroke, je tožeča stranka predlagala, da sodišče določi izvedenca finančne stroke, ki naj bi izračunal delež tožnikov na osnovni čredi. Predlaganega izvedenca pa sodišče prve stopnje ni postavilo. Napačna pa je tudi odločitev prvega sodišča, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka.

Tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da tožnikoma ne gre nikakršen solastninski delež na objektih tožene stranke, saj nista najela kreditov, s katerimi bi se povečala vrednost investicijskih vlaganj v gospodarske objekte. Izvedenka M. L. je sicer izračunala vrednost in ugotovila delež tožnikov v višini 6,20621 %, do česar pa je prišla tako, da je ovrednotila vložek tožnikov po pogodbi, ne pa po dejansko najetih kreditih. Tudi glede vrednosti nedokončane proizvodnje prvo sodišče ni pravilno odločilo, čeprav tožena stranka sprejema izvedenčeve ugotovitve. Ugotovitev prvega sodišča se nanaša samo na določen trenutek, ko sta tožnika izstopila iz hlevske skupnosti, ni pa bilo ugotovljeno, koliko pridelkov letine 1985 je bilo upoštevano v obračunu delitve dohodka hlevske skupnosti za leto 1985. V dokaz svojih trditev tožena stranka prilaga pregled in primerjavo osnovnih elementov poslovanja za obdobje 1986 v primerjavi s preteklim letom (1985). Tožena stranka sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka izpodbija pritožbene navedbe tožene stranke ter sodišču druge stopnje predlaga, da njeno pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožeče stranke je v celoti, pritožba tožene stranke pa delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje se strinja z navedbami tožnikov, s katerimi očitata prvemu sodišču, da je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na zahtevek tožnikov iz naslova nedokončane proizvodnje. Pravilno opozarja pritožba, da se je prvo sodišče pri vprašanju, ali je mogoče krave šteti kot nedokončano proizvodnjo, oprlo zgolj na mnenje izvedenca, po katerem bi se v smislu nedokončane proizvodnje lahko upoštevala samo amortizacija krav kot osnovnega sredstva, ker bi se sicer vrednost krav enkrat upoštevala kot osnovno sredstvo, drugič pa kot nedokončana proizvodnja. Tako gledanje, kot ga je sprejelo prvo sodišče, pa ni prepričljivo.

Tožnika zatrjujeta, da sta ob ustanovitvi hlevske skupnosti investirala tudi v nakup osnovne črede 100 krav. Tožnika v pritožbi opozarjata, da je od osnovne črede ob izstopu tožnikov iz hlevske skupnosti (78 krav) skladno s pogodbo delež tožnikov na osnovni čredi 30 % ter da sta po pogodbi solastnika tudi na čredi, ki je osnovno sredstvo. V zvezi s tem vprašanjem sta tožnika v postopku pred prvim sodiščem utemeljeno predlagala določitev sodnega izvedenca iz finančne stroke, ki naj bi skladno s pravili stroke in skladno s sklenjenima pogodbama med pravdnima strankama, to je pogodbo o skupni proizvodnji na temelju skupnih vlaganj in pogodbi o ustanovitvi hlevske skupnosti, izračunal delež tožnikov na osnovni čredi in v kakšni višini sta tožnika udeležena pri amortizaciji. Ob tem pa bo treba razjasniti vprašanje, kaj dejansko pomeni za tožnika, da sta ob ustanovitvi hlevske skupnosti investirala v nakup osnovne črede, to je kot osnovnega sredstva in kaj predstavlja vrednost te črede (kot nedokončana proizvodnja) ob izstopu tožnikov iz hlevske skupnosti. V novem postopku bo treba razjasniti ta vprašanja s ponovitvijo ustreznih doslej izvedenih dokazov in na podlagi dokazov (izvedenec), ki sta jih tožnika že predlagala in pri njih vztrajata v pritožbi. Po taki dopolnitvi dejanskega stanja bo mogoče pravilno odločiti o tem delu tožbenega zahtevka. Navedeni razlogi so narekovali ugoditev pritožbi tožnikov in razveljavitev prve sodbe v zavrnilnem delu (glede zahtevka iz naslova nedokončane proizvodnje).

Deloma je bilo treba ugoditi tudi pritožbi tožene stranke in sicer v tistem delu, ki se nanaša na prisojeni znesek (813.067,35 SIT) iz naslova nedokončane proizvodnje. Pritožba tožene stranke namreč utemeljeno opozarja, da se prvostopna ugotovitev vrednosti nedokončane proizvodnje nanaša samo na določen trenutek, ko sta tožnika izstopila iz hlevske skupnosti, ni pa bilo ugotovljeno, koliko pridelkov letine 1985 je bilo upoštevano v obračunu delitve dohodka hlevske skupnosti za leto 1985. Pritožba meni, da bi bilo treba upoštevati, da krma ni tržno blago ter da je hlevska skupnost dosegla tržnost samo z mlekom in živino. To naj bi tudi izkazoval pregled in primerjava osnovnih elementov poslovanja 1985/1986. V novem postopku bo torej treba pri ugotavljanju višine zahtevka tožnikov iz naslova nedokončane proizvodnje upoštevati tudi pritožbene navedbe tožene stranke, izvesti v pritožbi ponujeni dokaz ter tudi s pomočjo izvedenca ponovno izračunati, do kolikšne vrednosti sta tožnika upravičena iz naslova nedokončane proizvodnje.

Neutemeljeno pa pritožba tožene stranke izpodbija prvo sodbo v delu, v katerem je prvo sodišče prisodilo tožnikoma znesek 1,562.003,67 SIT iz naslova vloženih sredstev v nepremičnine. Temelj tega dela tožbenega zahtevka je bil že pravnomočno razjasnjen v prejšnjih postopkih, prav tako pa je bilo tudi že zavzeto stališče do njegovih posameznih sestavin. V sedanjem postopku je bilo treba predvsem pravilno izračunati delež tožnikov na skupnih objektih. Le-tega je izračunala izvedenka finančne stroke M. L. in sicer v višini 6,20621 %, kar predstavlja zgoraj navedeni znesek. Z izvedenskim mnenjem navedene izvedenke sta se strinjali obe pravdni stranki, torej tudi tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato v tem delu utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku. Posamezna vprašanja, ki jih tožena stranka odpira v pritožbi, so bila že razjasnjena, zlasti to velja tudi za vprašanje kreditov, ki sta jih najela tožnika. Iz navedenih razlogov je bilo potrebno pritožbo tožene stranke, kolikor izpodbija prisojeni znesek iz naslova vloženih sredstev, zavrniti kot neutemeljeno in v tem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu tretjega odstavka 166. člena ZPP.