Jedro

Po tem, ko pristojni organ izda glavno odločbo, s katero razveljavi začasno odločbo in sprejme končno odločitev v zadevi, ni več podan pravni interes za izpodbijanje začasne odločbe s pritožbo v pritožbenem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Spremembo pravnega položaja, ki ga je vzpostavila začasna odločba, je torej mogoče doseči le, če se jo izpodbije še v času njene veljavnosti, ko je še podan pravni interes za njeno izpodbijanje.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožeča stranka je dne 5. 6. 2023 pri naslovnem sodišču vložila tožbo zoper začasno odločbo Agencije Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja št. 33101-55031/2022/6 z dne 21. 10. 2022 (v nadaljevanju: začasna odločba) v zvezi z odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano št. 33101-3/2023/12 z dne 19. 4. 2023. Z začasno odločbo je bilo odločeno, da se tožniku ugodi plačilo za zahtevek OMD v višini 13.713,37 EUR (1. točka izreka), ki se zniža iz razlogov, ker obseg površin, vključenih v ukrep, presega 70 ha, in zaradi navzkrižne skladnosti (5%), ob upoštevanju zadržanja plačila zaradi 75% odobrenih sredstev na začasni odločbi pa znaša predplačilo 7.866,92 EUR (2. točka izreka). Skupni odobreni znesek znaša 10.489,23 EUR. Stranki se z začasno odločbo odobri 75% sredstev, kar znaša 7.866,92 EUR, ki se nakažejo na račun, naveden v 3. točki izreka. Odločeno je tudi, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

2.Sodišče je po proučitvi zadeve in po vpogledu v predloženi upravni spis ugotovilo, da je Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja izdala končno odločbo št. 33101-55031/2022/20 z dne 15. 6. 2023 (v nadaljevanju: končna odločba), s katero je v celoti razveljavila začasno odločbo, ki se izpodbija v predmetnem upravnem sporu. Poleg razveljavitve začasne odločbe v celoti je bilo odločeno, da se tožniku ugodi plačilo za zahtevek OMD v višini 13.713,37 EUR (1. točka izreka), ki se iz razlogov, ker obseg površin, vključenih v ukrep, presega 70 ha in zaradi navzkrižne skladnosti (5%) skupno zniža na 10.489,22 EUR (2. točka izreka). Odločeno je bilo tudi: da se odobrena sredstva iz končne odločbe 10.489,22 EUR poračunajo z že izplačanimi sredstvi iz začasne odločbe št. 33101-55031/2022/6 z dne 21. 10. 2022, preostanek sredstev v znesku 2.622,31 EUR pa se stranki izplača na njen transakcijski račun (3. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da v postopku izdaje te odločbe posebni stroški niso nastali (5. točka izreka).

3.Ob upoštevanju dejstva, da je bila po vložitvi tožbe izdana končna odločba, je sodišče s sklepom opr. št. II U 143/2023-14 z dne 20. 1. 2025 tožečo stranko pozvalo, da v roku 8 dni od prejema sklepa sodišču sporoči, ali vztraja pri tožbi oziroma da izkaže pravni interes.

4.Tožeča stranka je z vlogo z dne 31. 1. 2025 sodišču sporočila, da s končno odločbo ni seznanjena, saj slednja ni bila nikdar vročena njenemu pooblaščencu.

5.Sodišče je navedeno vlogo poslalo v izjasnitev toženi stranki, ki je v odgovoru z dne 14. 2. 2025 sporočila, da je bila končna odločba vročena (zgolj) tožeči stranki s fikcijo vročitve v skladu s prvim odstavkom 37. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1). Ker končna odločba dejansko ni bila vročena pooblaščencu tožeče stranke, je tožena stranka Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja kot prvostopenjskemu organu naložila, da le-to nemudoma osebno vroči pooblaščencu tožeče stranke skladno z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

6.Sodišče je po opravljenih poizvedbah pri Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in Agenciji Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja ugotovilo, da je bila končna odločba pooblaščencu tožeče stranke osebno vročena dne 20. 2. 2025 (kot izhaja iz vročilnice), tožeča stranka pa je zoper končno odločbo dne 5. 3. 2025 vložila pritožbo.

7.Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka.

8.Tožeča stranka, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati pravni interes, kar pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bo ugoditev njeni zahtevi zanjo pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči, oziroma da bi si v primeru ugoditve izboljšala svoj pravni položaj.

9.Izpodbijani akt v predmetni zadevi je začasna odločba, veljavnost katere je časovno omejena. Z novo (glavno) odločbo, ki se izda po končanem ugotovitvenem postopku o glavni zadevi, se razveljavi začasna odločba, ki je bila izdana med postopkom (tretji odstavek 221. člena ZUP). Razveljavitev začasne odločbe učinkuje za naprej, glavna odločba pa začne učinkovati z njeno izdajo in vročitvijo. Začasna odločba se torej ne razveljavi ex lege, temveč z odločbo, ki se izda o glavni zadevi. Po tem, ko pristojni organ izda glavno odločbo, s katero razveljavi začasno odločbo in sprejme končno odločitev v zadevi, ni več podan pravni interes za izpodbijanje začasne odločbe s pritožbo v pritožbenem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Spremembo pravnega položaja, ki ga je vzpostavila začasna odločba, je torej mogoče doseči le, če se jo izpodbije še v času njene veljavnosti, ko je še podan pravni interes za njeno izpodbijanje.

10.Glede na to, da je bila končna odločba pooblaščencu tožeče stranke osebno vročena dne 20. 2. 2025, sodišče ugotavlja, da je s tem dnem začela učinkovati, kar pomeni, da začasna odločba več ne velja. To pomeni, da je s tem dnem prenehal obstajati pravni interes v zvezi z izpodbijano začasno odločbo, saj akt, ki se s tožbo izpodbija, ne obstaja več (bil je namreč razveljavljen s končno odločbo). Tožeča stranka si zato tudi z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu več ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Posledično torej tožeča stranka več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev in s tem tudi ne pravovarstvene potrebe.

11.Ker je treba paziti na obstoj procesnih predpostavk ves čas postopka, je sodišče v skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo s sklepom zavrglo.

12.Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Sodišče je tožbo zavrglo, zato mora tožeča stranka nositi sama svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Tako Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. Polonca Kovač in Erik Kerševan, 2. knjiga (125. - 325. člen), Ljubljana, 2020, str. 478.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 221, 221/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.