Jedro

Sodišče prve stopnje je dolžno ocenjevati dokaze celostno in v skladu z 28. čl. ZPP - vestno in skrbno mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Ko sodišče izvaja dokaz z zaslišanjem priče, se mora ravnati po 239. in 289. čl. ZPP in mora priči tudi postaviti vprašanje zato, da se njeno izpovedbo preizkusi ali razjasni.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v celoti in vrne sodišču v ponovno odločanje.

Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški pravdnega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je tožnik utrpel na Bencinskem servisu O. I. Š. 14.12.1997. Sodišče je ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožnik poškodoval med čakanjem na pranje avtomobila na bencinskem servisu v Š., last prvotožene stranke in v najemu drugotožene stranke ter da je padel v jamo za robnikom, z roko pa udaril po železnem pokrovu tik ob jami in si pri tem zlomil desno zapestje. Vendar je sodišče štelo, da ni dokazano, da sta jama in padec v jamo v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj tožnik ne zatrjuje poškodb, ki bi mu nastale v jami, ni pa tudi dokazano, da je nastalo poškodbo utrpel zaradi jame. Zato je tožnikov zahtevek zavrnilo in mu naložilo povrnitev stroškov toženih strank.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. čl. ZPP. Meni, da je sodišče nepravilno zaključilo, da ne obstaja odgovornost toženih strank in da bi moral tožnik dokazati, da čeprav je padec povzročil sam, ker se je spotaknil ob robnik, ne bi utrpel poškodbe, če jame ne bi bilo. Tožnik je predlagal zaslišanje izvedenca gradbene stroke, ki naj bi podal mnenje o tem, na kakšen način morajo biti zavarovane odprtine oz. izkopane jame na frekventnih mestih, vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo niti ni povedalo zakaj ga ni izvedlo. Že iz tega razloga je podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. tč. 339. čl. ZPP. Sicer pa sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ne da preizkusiti, razlogi pa, ki so navedeni, pa so nejasno opredeljeni, zato ima sodba po mnenju pritožnika toliko pomanjkljivosti, da jo je potrebno razveljaviti. Sodišče v obrazložitvi tudi ni odgovorilo na več tožnikovih navedb in se zato tožnik zaradi pomanjkljive obrazložitve ne zmore niti uspešno pritožiti, saj dejansko stanje zaradi neizvedbe predlaganega dokaza ostalo nepojasnjeno, zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je bilo tudi zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je kršilo tudi njegovo pravico do poštenega sojenja, da se o njegovih dokaznih predlogih izvedejo dokazi. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva vrne v ponovno obravnavanje. Stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. Pritožba je utemeljena.

Tožnik je v tožbi in pripravljalnem spisu zatrjeval naslednja dejstva: -poškodoval se je 14.12.1997 na bencinskem servisu pred avtopralnico, ko je ob vozilu čakal na vrsto; -ko se je pripeljalo drugo vozilo, se je moral umakniti, stopil je čez robnik, padel v 40 cm globoko jamo tik ob robniku in z roko zamahnil nazaj ter udaril po železnem pokrovu; -jama ni bila pokrita niti zavarovana, ni je opazil, ker je bil proti njej obrnjen s hrbtom, prihajajočemu vozilu pa se je umaknil zadenjsko; -ne strinja se, da je soprispeval k nastanku škode, saj je na pranje avtomobila čakal na pločniku in se je moral umikati drugemu vozilu.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe navedlo, da vsa ta dejstva, ki jih je tožnik zatrjeval, niso bila sporna. Navedlo je tudi, da ni bilo sporno, da je tožnik padel v jamo za robnikom in z roko udaril po železnem pokrovu tik ob jami ter si zlomil desno zapestje. Vendar pa je v nadaljevanju sodišče prve stopnje preuranjeno zaključilo, da ni dokazano, da sta jama in padec v jamo v vzročni zvezi z nastalo škodo, ker da tožnik ne zatrjuje poškodb, ki bi mu nastale v jami, ni pa dokazano, da bi mu te poškodbe nastale zaradi jame. Ti zaključki so preuranjeni in v nasprotju s tožnikovimi trditvami ter tudi s tožnikovo izpovedbo. Sodišče je zato nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Kot izhaja iz tožnikovih trditev in kot je pritožbeno sodišče razbralo iz celotne tožnikove izpovedbe, ki jo je bilo potrebno oceniti v celoti in ne le secirano, kot je to storilo sodišče prve stopnje, se je tožnik, ki se je umikal zadenjsko proti robniku, zadel v robnik (ali zahakljal ?), zgubil ravnotežje in padel v jamo, ki je bila nezavarovana in tik ob pločniku in (verjetno) na javni površini. Ko je padal (v jamo) je lovil ravnotežje tako, da je mahal z rokami, pri padanju pa udaril z roko v pokrov in si zlomil zapestje. Takšne so tudi tožbene trditve tožeče stranke in v okviru teh bi moralo sodišče, ob pravilni uporabi materialnega prava, ugotavljati dejansko stanje, ob upoštevanju določbe 285. čl. ZPP, ki sodniku nalaga, da skrbi za to, da se med obravnavo navedeno vsa odločilna dejstva, dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank in sploh, da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo. Sodišče prve stopnje pa je nepravilno tožnikovo izpovedbo delilo in iz nje zaključilo, da je bil vzrok poškodbe le dejstvo, da se je tožnik zadenjsko umikal in se "zahakljal" v pločnik in padel, torej da je bil sam neroden, zato je za poškodbo sam odgovoren. Pri tem pa ni ocenjevalo izpovedbo tožnika in prič, ki so vse povedale, da je tožnik padel v jamo in pri tem zamahnil z roko. Zato so zaključki sodišča prve stopnje o tem, da jama ob robu ni v vzročni zvezi z nastalo poškodbo najmanj preuranjeni, če že ne nepravilni. Tožnik ni trdil, da bi stopil v jamo in se zato poškodoval, kot to v razlogih sodbe navaja sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje pa tudi ni v celoti ocenilo izpovedb prič, očividcev, pač pa je v razlogih navedlo le njihove delne izpovedbe, tiste, ki so bile v prid potrditvi zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik sam kriv.

Sodišče prve stopnje je dolžno ocenjevati dokaze celostno in v skladu z 28. čl. ZPP - vestno in skrbno mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Ko sodišče izvaja dokaz z zaslišanjem priče, se mora ravnati po 239. in 289. čl. ZPP in mora priči tudi postaviti vprašanje zato, da se njeno izpovedbo preizkusi ali razjasni. J. Z. je zaslišan kot priča povedal, da je tožnik, ko je zadenjsko stopil dva ali tri korake, padel v gradbeno jamo, da mu je nato pomagal iz jame in ga ščistil, v preostalem pa je bila priča vprašana o drugih stvareh, ki po mnenju pritožbenega sodišča niso vse odločilne, oz. kvečjemu za ugotavljanje tožnikovega soprispevka. Enako velja tudi za izpovedbo priče B. K., katerega izpovedbo sodišče ni ocenjevalo celostno, v okviru tožnikovih trditev, ampak le v enem manj pomembnem delu.

Sodišče prve stopnje je zato najmanj preuranjeno zaključilo, da ni dokazana vzročna zveza med padcem v jamo in poškodbo. Sicer pa sodišče niti ni navedlo pravne podlage, ali predstavlja nezavarovana gradbena jama na javnem mestu, avtopralnici, nevarno stvar, v tem primeru veljajo pravila o objektivni odgovornosti in se krivda predpostavlja, ekskulpacijski razlogi pa so na strani tožene stranke ali pa je podana krivdna odgovornost, v tem primeru pa mora ravnati po določbah I. odst. 154. čl. ZOR, glede na to, da je bil škodni dogodek v času veljavnosti tega predpisa (1060. čl. OZ).

Zato pritožnik upravičeno v pritožbi navaja, da sodišče svoje odločitve ni pravilno obrazložilo in da so razlogi med seboj tudi nejasni, da pa tudi ni povedalo, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, kar bi bilo dolžno storiti. Ker pravila o dokaznem postopku, zaslišanju prič in vodenju obravnave niso bila pravilno uporabljena, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, na kar pritožnik pravilno opozarja, je bilo potrebno sodbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (I. odst. 339. čl. ZPP) v skladu z določbo 354. čl. ZPP v celoti razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, pri katerem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati vse zgoraj navedeno. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.