Jedro

Nobena od tožnikovih zdravstvenih težav (trajne poškodbe pri koncentraciji, izguba ravnotežja in glavobol) ni opredeljena kot razlog za ugotovitev telesne okvare po Seznamu telesnih okvar. Zato tožnik nima pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 26. 9. 2011 in št. ... z dne 17. 2. 2012 ter se mu prizna invalidnina za telesno okvaro in povrnejo stroški postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v konkretnem primeru dokazal, da je nezmožen za delo in da izpolnjuje pogoje za priznanje I. kategorije invalidnosti, s tem pa tudi za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, dokazal pa je tudi, da izpolnjuje pogoje za priznanje invalidnosti (pravilno invalidnine) za telesno okvaro. Meni, da bi sodišče moralo v zadevnem postopku izvesti dokaz z izvedencem medicinske stroke, vpogledati v zdravstveni karton in izvesti dokaz z zaslišanjem tožnika. Tožnik je bil žrtev kaznivega dejanja in sicer je šlo za poskus uboja. Od takrat ima hude zdravstvene težave, ki izvirajo iz škodnega dogodka z dne 21. 8. 2010, postal je nezmožen za delo, ki ga je do poškodbe opravljal pri delodajalcu K. d.o.o., kakor za katerokoli drugo delo. Ima trajne poškodbe pri koncentraciji, izgubi ravnotežja, bolečine v glavi, kar vse izvira iz hudih poškodb po glavi.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem., v nadalj. ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno navaja naslednje.

V tem postopku je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadalj. ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 17. 2. 2012 ter prvostopne odločbe iste opravilne številke z dne 26. 9. 2011, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro. Glede na citirani odločbi in tožnikov tožbeni zahtevek, je sporno vprašanje, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro.

Pravica do invalidnine je ena izmed dodatnih pravic iz obveznega zavarovanja, ki se po 144. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s sprem., v nadalj. ZPIZ-1) prizna zavarovancu za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, če znaša telesna okvara najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in zaradi bolezni ali poškodbe izven dela, če znaša telesna okvara najmanj 50 %, in če ima zavarovanec ob nastanku telesne okvare dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je določena za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, ne glede na to, ali telesna okvara povzroča invalidnost ali ne.

Po 143. členu ZPIZ-1 je telesna okvara podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali dela telesa, kar otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Vrste telesnih okvar in torej stanja bistvenejše poškodovanosti ali znatnejše onesposobljenosti, kakršna morajo biti podana, da je sploh mogoče ugotoviti obstoj telesne okvare, pa so določene v samoupravnem Sporazumu o seznamu telesnih okvar (Ur. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadalj. Sporazum), ki se je skladno z določbo 454. člena ZPIZ-1 še uporabljal. Posamezno telesno okvaro je mogoče ugotoviti le, če je podano takšno stanje poškodovanosti ali onesposobljenosti na določenem organu, kot je opredeljena v posameznih poglavjih seznama.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila pri tožniku glede na dokumentacijo in izvide, v začetku oslabljena moč v desni roki, predvsem v sredincu in prstancu, neposredno po poškodbi pa je bila blaga prizadetost govora in blaga pareza zgornje okončine. Po podatkih v teh izvidih se je stanje izboljševalo. V kasnejših izvidih pa ugotovljene pomanjkljivosti niso razvidne oziroma o njih ne poročajo, tožnik pa je navajal, da ima stalne glavobole in da je to razlog za ugotovitev telesne okvare.

V poglavju III možgani, možgansko deblo in hrbtenični mozeg je v 1. točki določena za delno motorno ohromelost ene roke ali noge telesna okvara v višini 30 do 60 %, v 8. točki za trajne organske motnje po kraniocerebralnih poškodbah (glede na težo nevroloških in psihičnih napadov) telesna okvara v razponu od 30 do 100 % ter v 9. točki telesna okvara v razponu od 30 do 100 % zaradi posledice obolenj ali poškodb centralnega živčnega sistema (možganov, možganskega debla in hrbteničnega mozga), ki niso navedene v nobeni točki tega poglavja, glede na težo nevroloških motenj.

Glede na telesne okvare določene v seznamu za navedena stanja, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da nobena od ugotovljenih tožnikovih zdravstvenih težav, ni opredeljena kot razlog za ugotovitev telesne okvare po veljavnem seznamu. Tudi izvid po opravljenem CT-ju dne 17. 2. 2011 je pokazal popolno regresijo subdoralnega hematoma, EEG preizkus opravljen marca 2011 pa je bil v mejah normale in tudi nevroloških izpadov in epileptičnih napadov nevrolog ni ugotovil tako, da je bila zato predlagana ukinitev terapije. Torej pri tožniku ne gre za stanje delne motorne ohromelosti ene roke ali noge, za trajne organske motnje po kraniocerebralnih poškodbah ali posledice obolenja ali poškodb centralnega živčnega sistema možganov, možganskega debla in hrbteničnega mozga ter v zvezi s temi motnjami za nevrološke in psihične napade. Iz dokumentacije namreč ni razvidno, da bi šlo pri tožniku za takšne poškodbe glave, ki so opredeljene v 3. poglavju in zanje določene telesne okvare. Trajne poškodbe pri koncentraciji, izgubi ravnotežja, bolečine v glavi pa v seznamu niso opredeljene kot razlog za ugotovitev telesne okvare po veljavnem seznamu.

Ker ni nobenih odstopanj med medicinsko dokumentacijo in oceno o obstoju telesne okvare, sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo dokaza z izvedencem in ostalih dokazov, na katere se sklicuje pritožba. Tožnik tudi ni navajal, da bi pri njem obstajalo katerokoli stanje iz 3. poglavja sporazuma, pač pa je navajal, da so razlog za ugotovitev telesne okvare stalni glavoboli, torej stanje, za katero v seznamu ni določena telesna okvara.

Na podlagi vsega obrazloženega, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca z dne 26. 9. 2011 in z dne 17. 2. 2012 in se mu prizna invalidnina za telesno okvaro, saj tudi po prepričanju pritožbenega sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 143. člena, posledično pa tudi ne pogojev iz 144. člena ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.