Jedro

Toženec je zavezan k plačilu, saj je narava posredniške pogodbe mešana in vsebuje tudi elemente mandatne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Nobenega razloga ni videti, da naj bi preklic pooblastila posredniku tri dni pred sklenitvijo pogodbe o posredovanem poslu in kljub nadaljnjemu sodelovanju posrednika vse do podpisa te pogodbe kakorkoli vplival na višino pogodbenih obveznosti iz posredniške pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju razveljavilo sklep o izvršbi tudi v točkah 1 in 3, ugodilo pa je samemu tožbenemu zahtevku sedanje tožnice za plačilo vtoževanega zneska in odločilo o izvršilnih in pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Tožbenemu zahtevku za plačilo provizije in nagrade iz posredniške pogodbe z dne 10.2.1999 sta sodišči ugodili zato, ker sta ugotovili, da je bila posredniška pogodba dejansko sklenjena, da kasnejši toženčev preklic ni upošteven, da je tudi sicer posrednik še naprej sodeloval pri pogajanjih, da je nato prišlo do sklenitve pogodbe z naročnikom I. d.d. dne 5.3.1999 in je torej tožničina pravna prednica svojo pogodbeno obveznost izpolnila, toženec pa neutemeljeno odklanja dogovorjeno plačilo.

Toženec v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijske razloge več bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v odločanje pristojnemu sodišču. V začetku toženec opozarja na neverodostojnost in očitna neskladja v pričanju J. K. na dveh narokih. Posamezne dele izpovedi komentira in zatrjuje nelogičnosti, zlasti pa vidi "največjo kršitev člena 8 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker je sodišče opustilo vso skrbnost presoje izjave priče K.", da sta s tožencem višino provizije dogovorila osebno glede na vrednost celotnega posla. To kaže, da je Ka. govoril neresnico, saj je v resnici mislil na vrednost podpisa pogodbe, kaže pa tudi, da Ka. ni vedel, da bo tožeča stranka v pogodbo napisala drugačno besedilo, kar vse spravi pod vprašaj tudi razmerje med pričo Ka. in I. R., ki je zastopnica družbe. Navedene okoliščine nakazujejo, da je toženec uvidel nepošteni namen in zato ni hotel podpisati nobene pogodbe. Tako bi lahko sodišče ocenilo že zgolj na podlagi pričanja J. K. Toženec je utemeljeval svojo trditev o neobstoju pogodbe tudi s predložitvijo osnutka posredniške pogodbe, kar je bilo zaradi prekluzije zavrnjeno. Toženec samih pogajanj ni zanikal, pač pa uspešnost prizadevanja posrednika. Zanikal je tudi obstoj podpisa pogodbe oziroma zatrjeval zlorabo svojega podpisa. Zato bi sodišče moralo preizkusiti resničnost njegovih trditev. Glede tega vprašanja revizija že na začetku opozarja, da je toženec na naroku 8.9.2004 izpodbijal sam podpis in s tem tudi verodostojnost pričanja J. K. s predlogom za izvedenca "stroke za ugotovitev pristnosti". To ni bilo sprejeto zaradi prekluzije, s čimer pa se revizija ne strinja. Toženec je po razveljavitvi prve sodbe na neresnično pričanje J. K. lahko reagiral le s takšnim dokaznim predlogom. Prej se zaradi nepravilnega vabljenja v prvem postopku ni mogel izjaviti o izpovedi te priče. Prišlo je torej do procesne kršitve z opustitvijo dolžnosti skrbne presoje dokazov in načela materialne resnice. Slednje ne more biti prezrto na račun ekonomičnosti in hitrosti postopka. Ker je tožnica z ugovori o prekluziji zlorabila svoje pravice (11. člen ZPP), je onemogočila toženčevo obrambo in ugotovitev resnice. Revizija meni, da sodišče po razveljavitvi prve sodbe ni v skladu s 362. členom ZPP upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, ki je naročilo zaslišanje še dveh prič, kar je prvo sodišče v ponovljenem sojenju sicer storilo, izostala pa je dokazna ocena njunih izpovedi.

Tudi materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno. Toženec je za primer, da bi sodišče sprejelo tezo o veljavni sklenitvi pogodbe, opozarjal na veljaven preklic zaradi predhodno neuspešnih pogajanj. J. K. je potrdil, da je bil s tem seznanjen, vendar pa je nato navedel, da je toženca še naprej spremljal pri pogajanjih. Revizija graja razloge prvostopenjska sodišča o neveljavnosti preklica, naslovljenega na I. d.d., in sicer prav zaradi seznanjenosti J. K. s preklicem. Revizija uveljavlja, da je v nadaljevanju ta priča toženca spremljal kvečjemu kot mandatar ali celo poslovodja brez naročila, saj je razmerje iz zastopniške pogodbe prenehalo. Zato mu ne pripada plačilo po tej pogodbi. Sodišči bi morali z upoštevanjem načel obligacijskega prava ugotoviti, kakšno je bilo pravno razmerje po prenehanju zastopniške pogodbe in višino nagrade odmeriti v znatno nižjem znesku glede na minimalno sodelovanje tožene stranke (verjetno prav: tožeče stranke) pri sklepanju pogodbe.

Na koncu obsežne revizije toženec povzame njeno vsebino, zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nepravilne prvostopenjske sodbe, njene utemeljitve in razlogov, nasprotovanja v dejstvih same tožeče stranke, v zvezi z dokazno oceno pa zatrjuje še očitno kršitev 5., 7. in 362. člena ZPP.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki v odgovoru obrazloženo predlaga njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej poudarja, da po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so neupoštevne vse tiste revizijske trditve, ki gredo v tej nedovoljeni smeri, ki torej jasno ali prikrito v preobleki procesnih kršitev izpodbijajo na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje. Tudi izpodbijanje same dokazne ocene pomeni le revidentovo drugačno vrednotenje izvedenih dokazov in s tem nedovoljeno uveljavljanje drugačnega dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče ne sme in ne more obravnavati tistih trditev, ki odločilna dejstva prikazujejo drugače, jih razširjajo ali celo spreminjajo.

V začetku te odločbe je revizijsko sodišče natančno povzelo obsežne revizijske trditve, iz katerih pa jasno izhaja, da gredo pretežno prav v nedovoljeni smeri izpodbijanja dejanskega stanja. Revizija izpodbija predvsem verodostojnost priče J. K., prikazuje iztrgane dele izpovedi kot medsebojno nasprotje, zatrjuje, da je priča govorila neresnico, meša izpovedi prič K. in Ka., meša celo njuni vlogi, saj Ka. ni bilo pri sklepanju posredniške pogodbe, zatrjuje premalo skrbno dokazno oceno in podobno. Teh trditev revizijsko sodišče zato ne upošteva, v zvezi z njimi pa tudi ne na koncu revizije posplošenega sklicevanja na 5., 7. in 8. člen ZPP. Zakaj pri izostanku dokazne ocene izpovedi dveh, v ponovljenem postopku zaslišanih prič, ni prišlo do nobene procesne kršitve, je pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče na četrti strani svoje odločbe.

Revizijsko sodišče in stranke so v tej zadevi vezani na naslednjo odločilno dejansko podlago iz sodb obeh sodišč. Toženec je dne 10.2.1999 z J. K. kot delavcem S. d.o.o. sklenil zastopniško pogodbo, ki je po svoji vsebini posredniška pogodba in s katero se je posrednik zavezal posredovati za toženca pri pridobivanju poslov na področju storitev s težko gradbeno mehanizacijo in prevozom tovora. Posrednik je svojo nalogo opravil, toženca je spravil v stik z naročnikom I. d.d., sodeloval je pri pogajanjih, sodeloval tudi pri sklenitvi dogovora z dne 3.3.1999 o obračunu stroškov za predplačila, nato pa je med tožencem in I. d.d. 5.3.1999 tudi prišlo do sklenitve pogodbe za izvedbo zemeljskih del, zavarovanje gradbene jame, sanacijo temeljnih del v prvi in drugi fazi gradnje stanovanjskih objektov v območju urejanja ... Toženec je sicer I. d.d. 2.3.1999 poslal dopis o odstopu od podpisa pogodbe in preklicu pooblastila za zastopanje pri pridobitvi del, ki ga je dal J. K., vendar sodišče prve stopnje tega preklica ni upoštevalo, ker ni bilo posredovano samemu posredniku in ker toženec tudi ni odstopil od podpisa pogodbe, saj jo je sklenil in podpisal 5.3.1999, vse do takrat pa je tudi sodeloval z J. K. Sodišče druge stopnje je takim razlogom pritrdilo in glede na toženčeve pritožbene trditve še dodalo, da je tudi v primeru veljavnega preklica pooblastila samemu posredniku odločilno predvsem dejstvo, da je ta še naslednji dan spet sodeloval pri pogajanjih in tudi kasneje vse do podpisa pogodbe z I. d.d..

Revizijsko sodišče pritrjuje materialnopravni presoji obeh sodišč, da je treba zastopniško pogodbo z dne 10.2.1999 ne glede na njeno poimenovanje in zaradi njene vsebine obravnavati kot posredniško pogodbo po 813. in naslednjih členih Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika). Toženec ni uspel s svojim glavnim ugovorom, da do sklenitve te pogodbe sploh ni prišlo, pač pa naj bi prišlo do zlorabe njegovega podpisa in žiga na bianco papirju. Tožnica je že na prvem naroku v prvem sojenju dne 10.1.2001 sodišču predložila original pogodbe z dne 10.2.1999 z originalnim podpisom in štampiljko, ki je bil predložen na vpogled tudi toženčevemu pooblaščencu. Glede na original pogodbe in toženčevo izjavo z dne 24.2.1999, da je dobil vrnjene istega dne izročene tri bianco podpisane papirje z originalnim žigom, je sodišče prve stopnje tudi v drugem sojenju zavrnilo toženčev ugovor o zlorabi njegovega podpisa. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji obeh sodišč, da je toženec glede te svoje trditve prepozno predlagal izvedenca. Obširne in pravilne razloge o tem vsebuje sodba pritožbenega sodišča na svoji tretji strani. Revizijsko vztrajanje, da toženec ni kriv za prepozno predlagani dokaz, ker naj ne bi bil v prvem sojenju pravilno vabljen na prvi narok, je neutemeljeno tudi zato, ker je bil v razveljavitvenem sklepu iz prvega pritožbenega odločanja izražen le dvom o pravilnem vabljenju stranke na zaslišanje, ne pa na sam narok, saj je na njem bil prisoten toženčev pooblaščenec in bi o že takrat uveljavljani nepristnosti podpisa na pogodbi lahko predlagal tudi ta dokaz. Toženec torej ni uspel utemeljiti okoliščin iz noveliranega drugega odstavka 362. člena ZPP, zato tudi zanj velja prepoved uveljavljanja novega dokaza v novem sojenju. Težko razumljive so njegove revizijske trditve, da je tožnica z opozorilom na eventualno maksimo zlorabila svoje procesne pravice. Zakonodajalec je tisti, ki je tehtal ravnovesje med načelom ekonomičnosti postopka in načelom materialne resnice ter se odločil za uvedbo eventualne maksime tudi na prvem naroku v ponovljenem sojenju. Opozorilo tožnice na novo zakonsko ureditev (na katero sicer pazi tudi samo sodišče) zato ne pomeni zlorabe procesnih pravic stranke.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo razloge obeh sodišč, zakaj toženec ni uspel s podrejenim ugovorom, da naj bi posredniku preklical vsa pooblastila. Zaradi revizijskega vztrajanja pri veljavnosti preklica revizijsko sodišče opozarja, da trditve o seznanitvi J. K. s preklicem presegajo dejansko podlago prvostopenjske sodbe, pritrjuje pa tudi dodanim razlogom pritožbenega sodišča, da je posrednik še naprej sodeloval pri pogajanjih (dogovor z dne 3.3.1999 o predplačilih) vse do podpisa pogodbe z I. d.d. dne 5.3.1999. Na revizijsko nova izvajanja o posrednikovi drugačni funkciji po preklicu je posredno, vendar pravilno odgovorilo že pritožbeno sodišče, da je toženec v vsakem primeru zavezan k plačilu, saj je narava posredniške pogodbe mešana in vsebuje tudi elemente mandatne pogodbe oziroma pogodbe o delu. Nobenega razloga ni videti, da naj bi preklic pooblastila posredniku tri dni pred sklenitvijo pogodbe o posredovanem poslu in kljub nadaljnjemu sodelovanju posrednika vse do podpisa te pogodbe kakorkoli vplival na višino pogodbenih obveznosti iz posredniške pogodbe. Toženec ni nikoli zatrjeval in še manj dokazal, da naj bi sam prav zaradi preklica pooblastila tik pred sklenitvijo pogodbe uspel doseči zase ugodnejše pogodbene določbe.

Dejanska ugotovitev obeh sodišč je, da je posrednik v celoti izpolnil svojo pogodbeno obveznost. Ker je do sklenitve pogodbe I. d.d. prišlo, je tudi toženec na podlagi same posredniške pogodbe in prvega odstavka 823. člena ZOR dolžan izpolniti svojo obveznost, torej plačati dogovorjeno provizijo in nagrado.

Revizija še zatrjuje bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki pa jo nejasno opredeljuje " z nepravilno in s strani višjega sodišča potrjeno sodbo, njeno utemeljitvijo in razlogi, nasprotovanjem v dejstvih same tožeče stranke". Taka trditev ne pomeni opredelitve v skladu z navedeno zakonsko določbo. Nasprotovanje v dejstvih same tožnice ne sodi med razloge sodbe, pravilnost prvostopenjske sodbe je preširoka opredelitev, predvsem pa revizija niti ne zatrjuje, da bi zaradi (nekonkretiziranih) nepravilnosti sodbe ne bilo mogoče preizkusiti.

Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženčevo revizijo. Nobena od strank ni priglasila stroškov revizijskega postopka.