Jedro

Pravilne odmere stroškov kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe Odvetniške tarife, ki jo je sodišče sicer dolžno uporabljati, ni mogoče opredeliti kot kršitev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti obdolženkine zagovornice se zavrne.

II. Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščenke zasebne tožilke se zavrže. III. Obdolženka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo z dne 8. 4. 2009 pod točko I. izreka spoznalo J. N. za krivega storitve kaznivega dejanja obrekovanja po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), za katero mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen 2 (dveh) mesecev zapora s preizkusno dobo 1 (enega) leta ter mu po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v plačilo naložilo potrebne izdatke zasebne tožilke A. R., nagrado in potrebne izdatke njene pooblaščenke in sodno takso ter odločilo, da se izrek sodbe na stroške obdolženca objavi v tedniku. Pod točko II. izreka pa je A. R. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ ter zasebnemu tožilcu J. N. naložilo v plačilo sodno takso, potrebne izdatke obdolženke ter potrebne izdatke in nagrado njene zagovornice. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 15. 4. 2010 pritožbo obdolženčevega zagovornika in po nasprotni zasebni tožbi pooblaščenca zasebnega tožilca J. N. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje; obdolžencu in zasebnemu tožilcu pa v plačilo naložilo sodno takso ter nagrado in potrebne izdatke zagovornice obdolženke oziroma pooblaščenke zasebne tožilke A. R. 2. Okrožno sodišče na Ptuju (predsednica senata) je s sklepom z dne 26. 7. 2010, na podlagi dne 16. 6. 2010 vloženega stroškovnika, odmerila stroške obdolženke in zasebne tožilke A. R. v višini 50,40 EUR in višino nagrade ter potrebnih izdatkov njene zagovornice oziroma pooblaščenke, odvetnice E. J., na 7.180 točk, vse skupaj v znesku 4.249,68 EUR ter naložila obdolžencu plačilo tega zneska na odvetničin račun v roku 30 dni. Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 16. 9. 2010 ugodil pritožbi zagovornika obsojenega J. N. in izpodbijani sklep spremenil tako, da je znižal višino stroškov naloženih obsojencu v plačilo na 2.710,58 EUR (stroški obdolženke oziroma zasebne tožilke za prihod na sodišče v znesku 50,40 EUR ter nagrada njene zagovornice oziroma pooblaščenke v višini 3.777,30 točk).

3. Zoper navedeni pravnomočni sklep o odmeri višine stroškov je obdolženka oziroma zasebna tožilka po svoji zagovornici oziroma pooblaščenki dne 17. 12. 2010 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ki je bila Vrhovnemu sodišču predložena dne 25. 5. 2011. Vrhovnemu sodišču je predlagala, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep o stroških spremeni tako, da znaša višina stroškov zasebne tožilke in obdolženke po nasprotni tožbi in njene pooblaščenke oziroma zagovornice 4.249,68 EUR, kot je stroške prvotno odmerilo sodišče s sklepom z dne 26. 7. 2010. 4. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem dne 7. 6. 2011, navaja, da zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je zoper sklep o višini priznanih stroškov zastopanja vložila odvetnica kot zagovornica in kot pooblaščenka zasebne tožilke v svojo korist, ni dovoljena.

5. Z odgovorom državne tožilke sta bili obdolženka in njena zagovornica oziroma pooblaščenka seznanjeni ter je slednja nanj odgovorila z vlogo z dne 30. 6. 2011. B.

6. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zoper pravnomočno sodno odločbo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in zagovornik; po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Glede na navedeno zakonsko določbo zasebna tožilka oziroma njena pooblaščenka nista upravičeni vložiti zahteve za varstvo zakonitosti. Zato je Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki izpodbija odločitev sodišča v izpodbijanem pravnomočnem sklepu o odmeri višine stroškov zasebne tožilke in njene pooblaščenke (torej v delu, kjer je bilo z izrekom obsodilne sodbe obdolženemu J. N. naloženo plačilo stroškov zasebne tožilke ter nagrada in potrebni izdatki njene pooblaščenke), na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno (primerjaj: sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 194/98 z dne 17. 9. 1998).

7. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita).

8. Iz razlogov izpodbijanega sklepa, s katerim je sodišče druge stopnje (senat Okrožnega sodišča na Ptuju), ob ugoditvi pritožbi obdolženca in zasebnega tožilca J. N., stroške in nagrado odvetnici nasprotne stranke znižalo (iz 7.180 točk na 3.777,30 točke) izhaja, da je bila nagrada za posamezno obravnavo odmerjena v nasprotju z Odvetniško tarifo, ker je sodišče prve stopnje (predsednica senata) odvetnici priznala nagrado za zastopanje zasebne tožilke (tar. št. 10/1 Odvetniške tarife), kot tudi nagrado za zagovor obdolženke (tar. št. 10/3 Odvetniške tarife), za kar pa v določbah Odvetniške tarife ni podlage. Ker je šlo za zastopanje ene stranke (zasebne tožilke in hkrati obdolženke) v enem kazenskem postopku, odvetniška tarifa za tak primer ne predvideva dveh, pač pa zgolj eno nagrado in za to odvetnica tudi ni upravičena do povišanja nagrade po 8. členu Odvetniške tarife.

9. Vložnica v zahtevi za varstvo zakonitosti ne navaja nobene zakonske določbe, ki naj bi jo sodišče z izpodbijanim sklepom prekršilo. V zahtevi navaja, da je zgrešeno stališče sodišča, da v Odvetniški tarifi ni podlage za priznanje nagrade odvetnici tako za zastopanje zasebne tožilke kot nagrade za zagovor obdolženke. Čeprav gre za storitve v okviru enega kazenskega postopka, je potrebno za vsako od opravljenih storitev vložiti različno delo in priprave. Po navedbah vložnice gre za dve različni odvetniški storitvi, za kateri nagrado določa tarifna številka 10/3 Odvetniške tarife in ki sta bili v konkretnem postopku kumulirani, zato odvetnici pripada nagrada za vsako od obeh storitev posebej.

10. Po določbi tretjega odstavka 347. člena ZKP se sme odločba o stroških kazenskega postopka izpodbijati, če je sodišče o njih odločilo nepravilno ali v nasprotju z določbami tega zakona (ZKP). Odločba je nepravilna, če temelji na zmotni ali nepopolni ugotovitvi dejstev, ki so podlaga za odločitev, ali če gre za nepravilno odmero stroškov. Nezakonita pa je odločba o stroških, če je v njej odločeno v nasprotju z določbami ZKP, le nezakonita odločba o stroških kazenskega postopka je lahko razlog za njeno izpodbijanje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

11. Sodišče je glede na izrečeno oprostilno sodbo (točko II izreka sodbe sodišča prve stopnje) odločilo v skladu z določbo 96. člena ZKP, ko je stroške obdolženke in njene zagovornice v plačilo naložilo zasebnemu tožilcu. Nato pa je sodišče na podlagi prvega odstavka 93. člena ZKP izdalo izpodbijani sklep, s katerim je odmerilo višino priglašenih stroškov obdolženke in njene zagovornice. Odločitev sodišča je zato, glede na izrečeno oprostilno sodbo, v skladu z zakonom (96. člen ZKP), ki zato tudi ni prekršen. Pravilne odmere stroškov kazenskega postopka zaradi nepravilne uporabe odvetniške tarife, ki jo je sodišče sicer dolžno uporabljati, pa ni mogoče opredeliti kot kršitev zakona (enako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 288/2007 z dne 23. 8. 2007).

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v delu, ki se nanaša na stroške zasebne tožilke in njene pooblaščenke, kot nedovoljeno zavrglo (drugi odstavek 423. člena ZKP), v delu, ki se nanaša na stroške obdolženke in stroške ter nagrado njene zagovornice, pa kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

13. Izrek o stroških postopka temelji na določilu 98. a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, je obdolženka dolžna plačati sodno takso kot strošek postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Sodno takso bo odmerilo sodišče prve stopnje s posebnim plačilnim nalogom.