Jedro

Čeprav je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedlo, da je pripor neogibno potreben tudi zaradi nemotenega poteka kazenskega postopka, je iz izreka in obrazložitve povsem jasno, da je sodišče obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti in ni „dodalo dodatnega razloga pripora“.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedenim sklepom po tem, ko je Okrožno državno tožilstvo zoper M. L. 16. 7. 2010 vložilo obtožnico, obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper pravnomočni sklep o podaljšanju pripora po vložitvi obtožnice je obdolženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona iz 1. in 4. točke 372. člena ZKP ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep spremeni tako, da pripor zoper obdolženca odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da v zahtevi zatrjevane kršitve niso podane, zaradi česar predlaga zavrnitev zahteve.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP je zahtevo za varstvo zakonitosti dovoljeno vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te kršitve vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Tako je izključeno navajanje pomislekov, da odločilna dejstva (materialnopravna in procesnopravna), na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, poleg tega ta razlog obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti. Zato obdolženčev zagovornik ne more uspeti z navedbami, s katerimi izpodbija utemeljenost suma in s katerimi nasprotuje ugotovitvi nižjih sodišč, da je utemeljen sum še vedno podan. Vložnik tako navaja, da obdolženec v svojem zagovoru nikoli ni priznal tatvine dveh koles, da je njegov zagovor zmeden, da sodišče netočno povzema izpovedbe Ž., K. in T., da navajanje, da gre za vrtalni stroj, ni točno, saj naj bi šlo za baterijski vrtalnik, prav tako naj bi obdolženec vzel neuporabne predmete brez vrednosti. Vložnik prav tako podaja lastno videnje obravnavanih dogodkov z zatrjevanjem, da si obdolženec ni mogel prisvojiti dveh koles, saj ju fizično niti ni mogel odpeljati, zaradi česar tudi naj ne bi imel namena prilastiti si obeh koles, da je vrednost sekundnega lepila, sončnih očal in kolesarske ključavnice majhna, obdolženec pa naj bi si hotel prilastiti stvari takšne vrednosti, kotna brusilka in vrtalnik pa naj bi bila celo brez vrednosti. Prav tako naj obdolženec ne bi imel namena prilastiti si kolesa Alpina, temveč ga je uporabil le za vožnjo, saj je svoje kolo pustil na mestu, kjer je vzel omenjeno kolo. Z zgornjimi navedbami vložnik pod videzom kršitve kazenskega zakona uveljavlja nedovoljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

6. Sodišče je po zatrjevanju vložnika ob utemeljevanju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti konkretiziralo le obdolženčeve subjektivne okoliščine, ni pa pojasnilo teže, načina storitve in okoliščin, v katerih so bila storjena kazniva dejanja, sodišče naj bi pavšalno navajalo, da „je ponovitvena nevarnost realna in konkretna ter nujno potrebna za varovanje premoženja drugih potencialnih oškodovancev“. S tem naj sodišče ne bi v zadostni meri obrazložilo realne nevarnosti, da bo obdolženec storil specifično kaznivo dejanje, s čimer naj bi storilo kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vložnik vidi nasprotje v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa v tem, ko sodišče enkrat zatrjuje, da je obdolženec odvisnik od alkohola in drog, drugič pa le od alkohola, sodišče naj ne bi omenilo obdolženčevega namena zaposliti se pri podjetju S., da specialno povratništvo nujno ne pomeni, da bo obdolženec še naprej izvrševal kazniva dejanja.

7. Zunajobravnavni senat je v izpodbijanem sklepu navedel, da je obdolženec odvisnik od alkohola in drog, drugostopenjsko sodišče pa, da je odvisen od alkohola. Vprašanje, ali je obdolženec odvisen od alkohola in drog ali pa le od alkohola, se ne nanaša na odločilno dejstvo, zato ni podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Če bo na glavni obravnavi pri sodišču v zvezi z vložnikovim zatrjevanjem, da je bil obdolženec ob storitvi kaznivih dejanj „v specifičnem psihičnem stanju“, nastal sum, da je bil obdolženec v času storitve kaznivih dejanj neprišteven ali da je bila njegova prištevnost zmanjšana, bo po določbi 265. člena ZKP pridobilo mnenje izvedenca psihiatrične stroke. Zatrjevanje, da sodišče ni pojasnilo teže kaznivih dejanj in okoliščin njihove storitve ter da ni v zadostni meri obrazložilo realne nevarnosti, da bo obdolženec „storil specifično kaznivo dejanje“, ni utemeljeno. Izpodbijani sklep je potrebno presojati kot celoto. Tako je iz izpodbijanega sklepa zunajobravnavnega senata razvidno, da se obdolžencu očita storitev kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 in dveh kaznivih dejanj tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 (sklep, stran 1), okoliščine storitve očitanih kaznivih dejanj pa je sodišče ugotovilo ob presojanju utemeljenosti suma (sklep, stran 2). Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da je še vedno podan tako utemeljen sum, da je obdolženec storil očitana kazniva dejanja, kot tudi, da obstoji nevarnost ponovitve kaznivih dejanj, ter na tej podlagi zaključilo, da je podana realna in konkretna nevarnost, da bo obdolženec ponavljal kazniva dejanja. Ob ugotovljeni teži kaznivih dejanj in načinu njihove storitve ter ob subjektivnih okoliščinah na strani obdolženca (od leta 2005 dalje je bil večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj, izvrševanje premoženjskih deliktov mu predstavlja način preživljanja in pridobivanja sredstev za njegove potrebe, odvisen je od alkohola, pri čemer Vrhovno sodišče še dodaja, da obdolženčev namen zaposliti se ne more imeti prevladujočega vpliva nad prej naštetimi okoliščinami) je sodišče zaključilo, da je pripor neogibno potreben za zagotovitev varnosti ljudi. Pri tem je sodišče sicer navedlo, da je pripor neogibno potreben tudi zaradi nemotenega poteka kazenskega postopka. Takšne navedbe sodišče v nadaljevanju ni utemeljilo, iz izreka sklepa zunajobravnavnega senata in njegove obrazložitve pa je povsem jasno razvidno, da je sodišče obdolžencu podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Zato ni mogoče pritrditi zatrjevanju vložnika, da je sodišče „dodalo dodatni razlog pripora“ in da je v tem delu izrek v nasprotju z obrazložitvijo.

8. Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih kršitev kazenskega postopka in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti obdolženčevega zagovornika na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.