Jedro

Posamični akti so pravni akti, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne (posamične/splošne) pravne akte. Določbe spornega Odloka Vlade, ki ga s tožbo izpodbija tožnik, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je dne 30. 3. 2021 priporočeno po pošti vložil tožbo, ki ji prilaga tudi listine (priloge A1 - A5), zoper Odlok o določitvi pogojev vstopa v Republiko Slovenje zaradi zajezitve in obvladovanja nalezljive bolezni COVID-19 z dne 28. 3. 2021 (Uradni list RS št. 47/2021 z dne 28. 3. 2021, v nadaljevanju Odlok) na podlagi 1. odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbenem zahtevku predlaga, naj sodišče odpravi izpodbijani Odlok ter ugotovi, da je nezakonit in protiustaven ter da krši in nedopustno posega v pravice tožeče stranke iz 14., 32. in 35. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) ter 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) in 2. člena Protokola št. 4 k EKČP. Zahteva tudi povrnitev stroškov tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude paricijskega roka.

2. Po stališču tožnika je izpodbijani Odlok dejansko in po vsebini posamični akt, zoper katerega tožnik nima drugega učinkovitega pravnega sredstva, glede na to, da tožniku prepoveduje izstop iz Republike Slovenije. Ne glede na njegovo poimenovanje in formo predpisa izpodbijani Odlok za tožnika predstavlja dejansko in po vsebini posamični akt, tako da ne gre za splošni pravni akt ne glede na to, da ga je izdala Vlada Republike Slovenije kot splošni akt, saj ima za osebe, ki pogojev iz 11. člena Odloka ne izpolnjujejo, povsem predvidljiv in jasen učinek, kot bi ga imel posamični akt, da te osebe ne smejo zapustiti teritorija Republike Slovenije. Gre predvsem za to, da tožniku v primeru, da bo želel zapustiti teritorij Republike Slovenije, ne bo vročena odločba, pač pa bo zoper njega storjeno le dejanje - policisti osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji le „obračajo“, ne da bi jim izdajali kakršnekoli odločbe o zavrnitvi izhoda iz teritorija Republike Slovenije (smiselno se sklicuje na sklep Ustavnega sodišča št. U-I-53/10 z dne 15. 4. 2010, odst. 4, in mutatis mutandis na sklep v zadevi št. U-I-62/96, 5. 3. 1999, odst.7). Tako ima po mnenju tožnika izpodbijani Odlok neposredni učinek na pravni položaj tožnika, saj neposredno posega v njegove ustavne pravice in svoboščine, saj mu prepoveduje izstop iz države. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da tožeči stranki v nobenem primeru ne bo izdan kakšen drug posamični akt na podlagi izpodbijanega Odloka, tožnik tudi nima drugega učinkovitega pravnega sredstva, s katerim bi lahko dosegel odpravo Odloka in ugotovitev, da so tožniku kršene navedene temeljne človekove pravice. Po vsebini izpodbijani Odlok tako učinkuje torej kot odločba oz. posamični akt, katerega vsebina je, da se tožniku prepove izstop iz države. Tožnik še navaja, da je njegov pravni interes za tožbo izkazan s tem, da je s tožbenim zahtevkom zahteval, da sodišče tudi ugotovi, da je tožena stranka z Odlokom nedopustno posegla v njegove ustavne pravice in svoboščine iz 14., 32. in 35. člena URS ter 8. člena EKČP ter 2. člena Protokola št. 4 k EKČP, češ da mu je bilo z izpodbijanim Odlokom neposredno preprečeno in prepovedano zapustiti državo. Tožnik pojasnjuje, da si je s svojo družino - partnerko in otrokom, želel oditi na počitnice v Turčijo po dolgem, stresnem in napornem življenjskem obdobju, predvsem zaradi prodaje svojega podjetja, tožena stranka pa mu je z izpodbijanim Odlokom absolutno preprečila izhod iz države, kar predstavlja nesorazmeren poseg v tožnikovo pravico do svobode gibanja oziroma njegove ustavne pravice iz 14., 32. in 35. člena URS. Zato je po mnenju tožnika izkazan njegov pravni interes za vložitev tožbe, ki je utemeljen na 14., 32. in 35. členu Ustave, saj država v navedene pravice posameznika ne sme poseči z nesorazmernimi ukrepi, oziroma sploh ne sme poseči. Nasprotno pa je tožena stranka po stališču tožnika z izpodbijanim Odlokom nesorazmerno posegla v temeljne človekove pravice tožnika, in sicer pravico do svobode gibanja iz 32. člena URS, pravico do splošne svobode ravnanja iz 35. člena URS in enakosti pred zakonom iz 14. člena URS. Ker je izpodbijani Odlok po stališču tožnika nezakonit in protiustaven, ga je treba zaradi tega odpraviti, s tem pa bo odpravljen poseg v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine ter vzpostavljeno zakonito stanje v skladu s 1. odstavkom 66. člena ZUS-1. 3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil zahtevo za izdajo ex parte začasne odredbe na podlagi 3. odstavka 32. člena ZUS-1 in predlagal, naj sodišče o njegovi zahtevi odloči, ne da bi jo vročilo nasprotni stranki (ex parte). Tožnik navaja, da je dne 14. 3. 2021 prek spletne strani letalskega prevoznika A. zase, za svojo partnerko in hčerko rezerviral letalske vozovnice iz Letališča Brnik do Istanbula ter še isti dan preko spletne platforme Booking rezerviral tudi počitniško nastanitev za obdobje med 2. in 5. 4. 2021. Tožena stranka pa je v nedeljo 28. 3. 2021 sprejela izpodbijani Odlok, ki v 11. členu določa, da lahko osebe s prebivališčem v Republiki Sloveniji v države oziroma administrativne enote držav na rdečem seznamu potujejo le pod pogojem, da gre za osebe iz 2. ali 3. točke 5. odstavka 9. člena tega Odloka ali osebe iz 1. odstavka 10. člena tega Odloka ali osebe iz 2. odstavka 10. člena tega Odloka, ki je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen 28. 3. 2021 in začel veljati naslednji dan po objavi, to je 29. 3. 2021. Ker tožnik, njegova partnerka in njegova hči ne sodijo v nobeno od navedenih izjem iz 11. člena izpodbijanega Odloka, jim je zato prepovedano vsakršno potovanje v države iz rdečega seznama v prilogi Odloka, med katere je uvrščena tudi Republika Turčija, tako da je tožniku in njegovi družini potovanje v Turčijo v želenem terminu prepovedano. Ker skladno z ustaljeno sodno prakso lahko stranka uveljavlja zahtevo za izdajo začasne odredbe zgolj ob vložitvi tožbe v upravnem sporu oziroma v času do pravnomočne odločitve sodišča o zadevi, tožnik poudarja, da je hkrati s predmetno zahtevo vložil tudi tožbo v upravnem sporu in glede nastanka težko popravljive škode še navaja, da ima skladno z 8. členom EKČP vsakdo pravico do spoštovanja njegovega zasebnega in družinskega življenja, v okvir katere sodi tudi preživljanje prostega časa, ki ga posamezniki lahko preživljajo na način, kot si sami želijo. V izvrševanje te pravice se javna oblast ne sme vmešavati, razen pod izrecno določenimi pogoji. Vendar pa Odlok v 11. členu izrecno prepoveduje potovanja v države na rdečem seznamu, na katerega je od 29. 3. 2021 uvrščena tudi Turčija, kamor je z družino želel odpotovati tudi tožnik v času velikonočnih praznikov za podaljšanji vikend, za kar se je odločil po dolgotrajnem zaprtju države, tekom katerega so odnosi v družini postali napeti. Ker je tako sam tožnik, kot tudi njegova družina doživljala hudo stisko in občutek nemoči, se je z namenom kvalitetnega preživljanja prostih dni, predvsem pa izboljšanja družinskih odnosov in zmanjšanja stiske, tožnik odločil družino peljati na potovanje v tujino, kakršna so bila dovoljena vse do sprejema Odloka in so v praksi nemoteno potekala, ob spoštovanju vseh potrebnih ukrepov za zajezitev širjenja virusa. Zato je tožnik kupil letalske karte in rezerviral nastanitev ter se skupaj z družino potovanja začel veseliti. Kolikor predlagana začasna odredba ne bo izdana, tožnik z družino ne bo mogel odpotovati iz Slovenije, zato mu bo nastala resna škoda in bo tako on sam, kot tudi njegova družina, še naprej primoran trpeti hude psihološke posledice omejitve gibanja. Opisana škoda je tudi neposredna, saj nastaja neposredno tožniku. Prav tako med izpodbijanim Odlokom in zatrjevano škodo obstaja vzročna zveza, saj so se tožnik in njegova družina ravno začeli veseliti predvidenega potovanja in vsaj nekajdnevnega oddiha od trenutnega psihološkega bremena, pri čemer je zgolj nekaj dni pred predvidenim odhodom prišlo do de facto prepovedi potovanja, in sicer med vikendom, od danes na jutri. Zato je njihovo razočaranje še toliko večje, kar za tožnika predstavlja obstoj verjetnosti nastanka težko popravljive škode, s čimer je ta pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe tudi izpolnjen. Predlagana začasna odredba je v neposredni zvezi s spornim pravnim razmerjem kot posledici določila 11. člena izpodbijanega Odloka o prepovedi potovanja v države na redečem seznamu pod pogoji, ki jih tožnik ne izpolnjuje, tako da v primeru, če predlagana začasna odredba ne bo izdana, tožnik v predvidenem terminu ne bo mogel odpotovati iz Republike Slovenije, saj mu izstop iz države ne bo dovoljen. Ker bi po stališču tožnika lahko tožena stranka varstvo javne koristi veliko bolj učinkovito zasledovala s tem, da bi državljane po povratku iz držav iz rdečega seznama napotila v karanteno, oziroma, da bi jim omogočala opravo testa ob vrnitvi, še zlasti ob vrnitvi na letališče, saj gre za območje, kjer je gibanje že po naravi stvari omejeno, po stališču tožnika predlagana začasna odredba ne predstavlja nesorazmernega posega v javno korist in je zato izpolnjen tudi ta pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe.

4. Po pozivu sodišča toženi stranki na podlagi določil 38. člena ZUS-1, je v danem roku vložilo odgovor na tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe zgolj Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju tudi MNZ). Po stališču MNZ izpodbijani Odlok po negativni definiciji upravnega akta iz 3. člena ZUS-1 izrecno izvzet iz odločanja v upravnem sporu po določilih ZUS-1, saj akti, ki jih sprejemajo nosilci izvršilne veje oblasti in so utemeljeni na politični diskreciji, podeljeni na podlagi ustavnih in zakonskih pooblastil, niso upravni akti, o katerih se odloča v upravnem sporu. Po stališču MNZ prav tako niso podani pogoji za obravnavo tožbe po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 za presojo zakonitosti posamičnega akta ali dejanja državnega organa in je zato potrebno tožbo zavreči. Še zlasti, ker po stališču MNZ ne drži navedba tožnika, da v predmetni zadevi ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, češ da se splošni in abstraktni pravni akti lahko izpodbijajo pred Ustavnim sodiščem, ki je po 1. členu Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS-1) najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic. Ker po stališču MNZ tožnik ni uspel izkazati verjetnosti nastanka težko popravljive škode je zato nepotrebno nadaljnje tehtanje le-te z javnim interesom oziroma javno koristjo, saj je tožnik po lastnih navedbah potovanje v Turčijo odpovedal, zato mu izdaja začasne odredbe ne bi mogla preprečiti nastanka nobene škode, poleg tega bi se lahko potovanja tožnik udeležil kasneje, ko bi razmere to omogočale, z izdajo predlagane začasne odredbe pa bi bil prizadet javni interes po varovanju javnega zdravja, kar je namen izpodbijanega Odloka. Sodišču MNZ predlaga, naj tožbo in zahtevo za izdajo začasne odredbe kot nedovoljeni zavrže, podrejeno pa, naj ju kot neutemeljeni zavrne.

5. Tožnik je v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2021 (s prilogami A6 - A8) odgovoril na navedbe v odgovoru na tožbo. V zvezi z očitkom o nekonsistentnosti njegovih trditev tožnik dodatno pojasnjuje svoje navedbe v tožbi, predvsem pa to, da ne drži, da bi svoje potovanje odpovedal, saj ima še vedno veljavno letalsko vozovnico, njegova navedba v tožbi z dne 30. 3. 2021 pa se nanaša zgolj na dejstvo, da je bilo tožniku z izpodbijanim Odlokom prepovedano, da gre na predmetno potovanje. V izogib vsakemu dvomu je tožnik pojasnil, da ima še vedno veljavno letalsko vozovnico za let v Turčijo dne 2. 4. 2021 in da se je prav tako že registriral pri pristojnih turških oblasteh, kot izhaja iz obrazca ministrstva Republike Turčije, pristojnega za zdravje, ki ga je tudi priložil. Poudaril je še, da je že v svoji zahtevi za izdajo ex parte začasne odredbe z dne 30. 3. 2021 podrobno pojasnil, zakaj je v tem primeru potrebna predlagana začasna ureditev stanja po 3. odstavku 32. člena ZUS-1. 6. Sodišče je zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodilo s sklepom št. I U 517/2021-9 z dne 2. 4. 2021 tako, da je tožniku dopustilo, da je dne 2. 4. 2021 zapustil teritorij Republike Slovenije, in sicer tako, da se je skupaj s partnerko in hčerko na mednarodnem letališču Jožeta Pučnika na Brniku vkrcal na let potniškega letala prevoznika A. za Istanbul, Turčija, odločitev o stroških postopka pa si je sodišče pridržalo za končno odločbo. Tedaj je sodišče v zvezi s preizkusom procesnih predpostavk za vloženo tožbo, glede na pravno podlago, na katero se je v konkretnem primeru skliceval tožnik (1. odstavek 4. člena ZUS), izrecno ugotovilo, da je v bistveno primerljivi zadevi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 419/2008 z dne 5. 9. 2008 že izrazilo stališče, da v takem primeru, ko sodišče o tožbi zaradi varstva ustavnih pravic na podlagi 4. člena ZUS-1 ni odločilo brez odlašanja in tudi ni izdalo začasne odredbe po uradni dolžnosti na podlagi 3. odstavka 66. člena ZUS-1, po presoji Vrhovnega sodišča obstoja pogojev za izdajo začasne odredbe ni treba dokazovati tožeči stranki. V primeru odločanja o izdaji začasne odredbe po 3. odstavku 66. člena ZUS-1 pa je treba tudi obstoj predpisanega pogoja težko popravljive škode za tožečo stranko presojati v kontekstu varovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki so zagotovljene z URS in so eden od temeljnih sestavin vladavine prava in demokratične družbe, torej lahko že sama kršitev takih pravic pomeni za oškodovanca in za javno korist težko popravljivo škodo. Ker se je v konkretnem primeru sodišče strinjalo s tožnikom, da sicer ima tožnik pravico, da se podvrže nezakonitemu ravnanju obmejne policije in poskuša prečkati državno mejo, pri čemer ga policist fizično ustavi, tožnik pa nato izpodbija ravnanje obmejne policije, ki mu onemogoči izstop iz države, kljub temu pa je ocenilo, da od stranke ni razumno pričakovati takega ravnanja, saj gre za to, da od posameznika ni razumno pričakovati, da se bo poslužil protipravnega ravnanja in na silo poskušal doseči določeno posledico, da bi šele s tem oziroma v posledici takega protipravnega ravnanja dosegel učinkovito sodno varstvo v skladu s 23. členom URS. Glede na to, da upravni spori trajajo običajno daljši čas, je sodišče ocenilo, da tožnik nujno potrebuje predlagano začasno odredbo. Tedaj namreč v tem upravnem sporu še ni bilo mogoče meritorno odločiti o tožbenem zahtevku in ker bi se sicer čas nastopa tožnikovega nameravanega družinskega potovanja v tujino, ko bi sodišče (predvidoma) o njegovem zahtevku meritorno odločilo, nedvomno že iztekel in uveljavitev njegove pravice do družinskega življenja iz 8. člena EKČP v času velikonočnih praznikov ne bi bila več možna oziroma smiselna. Po presoji sodišča takšna začasna odredba za odhod tožnika skupaj z njegovo družino iz teritorija Republike Slovenije v tujino (Republiko Turčijo, ki je bila od 29. 3. 2021 uvrščena na redeči seznam v prilogi izpodbijanega Odloka) v času njene izdaje očitno ni posegala v javno korist Republike Slovenije, ki jo je tožnik z družino na podlagi te začasne odredbe lahko svobodno zapustil, skladno z določilom 2. odstavka 2. člena Protokola št. 4 k EKČP1. **K točki 1:**

7. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

8. Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 157. člena (v nadaljevanju URS) določa, da se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, s katerimi je bilo odločeno o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznika ali organizacije, če za določeno zadevo ni v skladu z zakonom predvideno drugo sodno varstvo. Če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika (2. odstavek 157. člena URS).

9. Na tej podlagi prvi odstavek 2. člena ZUS-1 določa, da sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Po drugem odstavku istega člena se kot upravni akt po tem zakonu šteje upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika.

10. V upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja (4. odstavek 5. člena ZUS-1), kar povedano z drugimi besedami pomeni, da je tudi tam navedena normativna vsebina določbe 4. odstavka 5. člena ZUS-1 dopustna podlaga za presojo zakonitosti akta, kolikor ustreza predpisanim zakonskim pogojem za opredelitev upravnega akta v smislu 1. člena v zvezi z 2. odstavkom 2. člena ZUS-1 kot javnopravne, enostranske, oblastvene, posamične odločitve v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katero je organ odločil o individualnih pravicah obveznostih ali pravnih koristih posameznih fizičnih, pravnih ali drugih oseb, saj izraza „urejajo“ namreč ni mogoče razumeti drugače kot neposrednega posega v pravice, obveznosti ali pravne koristi konkretnih oseb.

11. Navedeno pomeni, da v upravnem sporu sodišče ni pristojno odločati o zakonitosti tistih aktov, ki nimajo značilnosti dokončnega upravnega akta, poleg tega pa tudi ne o tistih aktih, ki v pravni položaj tožnika ne posegajo, kot tudi ne o tistih aktih, zoper katere je tožniku na razpolago drugo sodno varstvo. Pri tem se za upravni akt po 2. odstavku 2. člena ZUS-1 šteje tisti akt, ki vsebuje vsebinsko odločitev o materialni pravici, obveznosti ali pravni koristi določenega subjekta, ki je lahko stranka v postopku izdaje upravnega akta. Upoštevaje določbo 1. odstavka 4. člena ZUS-1, s katero je povzeta določba 2. odstavka 157. člena URS, pa je predmet presoje sodišča v upravnem sporu tudi zakonitost posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo.

12. Ustava niti zakon ne opredeljujeta vsebine pojma „posamični akt“, vendar pa se tako v upravno sodni praksi kot v pravni teoriji ta izraz uporablja za pravne akte, ki pomenijo individualizacijo in konkretizacijo splošnih pravnih aktov in nastanejo pri uporabljanju prava kot rezultat soočanja konkretnih dejstev ter abstraktnih pravnih norm ter se glede na subjekte, ki jih oblikujejo, razvrščajo v oblastne, sodne in upravne akte ter neoblastne (posamične/splošne) pravne akte. Tudi za posamični akt je značilno, da gre za akt, s katerim se odloča o individualni pravici, pravni koristi ali obveznosti določenega subjekta, ne pa za abstraktni splošni akt, pri čemer je upravni spor dopusten zgolj v primeru, če tožnik uveljavlja, da je on sam individualno prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi izpodbijanega akta ali pa zaradi tega, ker mu upravni akt ni bil izdan in vročen v predpisanem roku. Iz citiranih določb URS in ZUS-1 izhaja, da se v upravnem sporu ne zagotavlja sodno varstvo zoper abstraktne splošne akte, saj je slednje v skladu s 3. alinejo 1. odstavka 160. člena URS pridržano Ustavnemu sodišču Republike Slovenije.

13. Sodišče, ki v skladu s 1. odstavkom 40. člena ZUS-1 presoja izpodbijani akt v mejah tožbenega predloga, v konkretnem primeru ugotavlja, da iz vsebine tožbenega zahtevka kot iz tožbe kot celote nedvoumno izhaja, da tožnik zahteva sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi 4. člena ZUS-1, pri čemer iz tožbenih navedb izhaja, da je zanj sporen v tožbenem zahtevku navedeni Odlok Vlade, v njegovem celotnem besedilu. To pa že glede na njegovo poimenovanje, kot tudi glede na njegovo celotno normativno vsebino kaže na njegovo pravno naravo splošnega abstraktnega pravnega akta in torej ne gre za individualno urejanje posamičnih razmerij.

14. Iz navedenih določb 1., 2. in 4. odstavka 5. člena ZUS-1 tako po mnenju sodišča izhaja, da določb spornega Odloka Vlade, ki ga s tožbo izpodbija tožnik, ni mogoče šteti za posamični akt, ki bi bil lahko dopusten predmet upravnega spora. Ker je za presojo abstraktnih splošnih aktov po določbi 3. alineje 1. odstavka 160. člena URS v zvezi z 21. členom Zakona o ustavnem sodišču pristojno Ustavno sodišče Republike Slovenije, je tukajšnje sodišče predmetno tožbo zavrglo na podlagi 4. alineje 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. Sodišče mora namreč v skladu z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1 po uradni dolžnosti ves čas postopka paziti na razloge za zavrženje tožbe, naštete taksativno v 1. odstavku 36. člena ZUS-1. 15. Ker je bilo tožbo treba zavreči iz navedenih razlogov že v okviru predhodnega preizkusa tožbe, sodišče ni opravilo glavne obravnave, saj niso bili izpolnjeni pogoji za meritorno odločanje sodišča o tožbi.

**K točki 2:**

16. V tožbenem zahtevku je tožnik predlagal tudi, naj sodišče toženi stranki naloži povrnitev stroškov predmetnega postopka.

17. Sodišče je o stroških postopka odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Določilo 2. odstavka 2. člena Protokola št. 4 k EKČP se glasi:“Vsakdo lahko svobodno zapusti katerokoli državo, vključno s svojo lastno“