Jedro

Ob umiku revizije je potrebno pri odločitvi o stroških odgovora na revizijo preizkusiti, ali so bili ti potrebni.

Izrek

Ugotovi se umik revizije. Tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo, da oporoka z dne 20.4.1990 s podpisom J. K. ni veljavna in da mora toženec povrniti tožnici pravdne stroške. Višje sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je vložila revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, naj vrhovno sodišče obe sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek stroškovno zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču v ponovno obravnavo in odločanje.

Na revizijo je odgovorila tožeča stranka in predlagala, naj sodišče zavrže revizijo kot nedovoljeno, saj tožena stranka navaja kot vrednost spora v revizijskem postopku 16.000,00 SIT, revizije pa ni v premoženjskih sporih, v katerih vrednost spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 80.000,00 SIT. Podrejeno predlaga zavrnitev revizije, saj ta izpodbija le dejansko stanje.

Sodišče je revizijo vročilo tudi Državnemu tožilstvu RS, vendar se državni tožilec o njej ni izjavil. Tožena stranka je z vlogo z dne 19.9.1995, ki jo je prejelo vrhovno sodišče dne 4.10.1995, sporočilo, da umika "revizijski predlog", kar pomeni, da umika revizijo.

Po 399. členu v zvezi z drugim odstavkom 349. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP) lahko stranka umakne že vloženo revizijo, dokler revizijsko sodišče ne izda o njej odločbe. Ker gre za takšen primer, je moralo sodišče ugotoviti umik revizije.

Ob odločitvi o tem pravnem sredstvu je moralo sodišče tudi odločiti o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (drugi odstavek 158. člena ZPP). Tožeča stranka je priglasila stroške v zvezi z odgovorom na revizijo. Pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva sodišče samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Med takšne pa ni mogoče uvrstiti stroškov tožeče stranke za odgovor na revizijo, v katerem le predlaga zavrženje revizije (in še to zmotno, ker je za dovoljenost revizije pri nedenarnih zahtevkih pomembna vrednost spornega predmeta, ki jo tožnik navede v tožbi - drugi odstavek 40. člena ZPP in na to kasnejši premiki mejne vrednosti ob spremembah zakona ne vplivajo - tretji odstavek 10. člena zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Uradni list RS 55/92) in pa njeno zavrnitev, češ da revizijo izpodbija dejansko stanje. Zato je bilo potrebno odločiti, da tožeča stranka trpi sama svoje revizijske stroške.