Jedro

Pritožbeni organ zaradi ugotovljene neskladnosti med podatki spisa in izpodbijanega sklepa kršitev (napačno navedbo izvršilnega naslova) odpravi s spremembo sklepa. To lahko stori, saj skladno s podatki spisa ugotavlja, da se izpodbijani sklep nanaša na plačilni nalog, ki se nahaja v upravnem spisu (in ne na kakšen drug plačilni nalog), sklep pa je izdan po njegovi izvršljivosti. Izrečena kazen po plačilnem nalogu (ki ga pravilno navede pritožbeni organ) se je po navedenem začela izvrševati z izdajo prvostopnega sklepa. Zastaranje izvršitve sankcije po določbah 57. člena ZP teče od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Enoletni relativni zastaralni rok je pretrgalo obvestilo davčnega organa, pred tem pa tudi predlog Mestnega redarstva za izvršbo denarne kazni.

Izrek

Tožba se zavrne. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Po izpodbijanem sklepu o davčni izvršbi Davčnega urada A., Izpostave B., se zoper tožnika, na predlog Mestnega redarstva A., opravi davčna izvršba dolžnega zneska neplačane denarne kazni za prekršek na podlagi izvršljivega plačilnega naloga (št. 0000300148923 z dne 9. 8. 2004, izvršljiv dne 9. 12. 2004) in stroškov davčne izvršbe, v skupni višini 10.000,00 SIT.

Z odločbo druge stopnje je pritožbeni organ pritožbi tožnika delno ugodil in izrek sklepa v delu, v katerem je naveden izvršilni naslov, spremenil tako, da pravilno glasi: "plačilni nalog, št. 30014892 z dne 15. 11. 2004, izvršljiv dne 27. 12. 2004". V ostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil, zavrnil pa je tudi zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka.

Pritožbeni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je sklep izdan skladno z 241. členom Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 do 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91 do 24/01) ter določbami 127. do 138. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 21/06-UPB2, v nadaljevanju: ZDavP-1) na podlagi plačilnega naloga s potrdilom o izvršljivosti kot izvršilnega naslova. Iz spisa zadeve ugotavlja, da je Mestno redarstvo A. dne 15. 11. 2004 izdalo plačilni nalog št. 30014892, s katerim je bila tožniku izrečena denarna kazen v višini 5.000,00 SIT. Ker tožnik kazni ni poravnal, je predlagatelj prvostopnemu organu podal zahtevek za izterjavo. Napačna navedba izvršilnega naslova v izreku sklepa po presoji drugostopnega organa v obravnavanem primeru, ko se da iz spisa zadeve brez dvoma ugotoviti pravi izvršilni naslov, ne predstavlja kršitve, ki bi narekovala odpravo izpodbijanega sklepa. Zato pritožbeni organ izrek spremeni tako, da v njem navede izvršilni naslov skladno s podatki spisa. Hkrati ugotovi, da je plačilni nalog postal izvršljiv 27. 12. 2004 in da je bil izpodbijani sklep izdan 7. 2. 2006, torej po tem, ko je plačilni nalog že postal izvršljiv. - Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na izvršljivost plačilnega naloga, pritožbeni organ zavrne. Izvršilni naslov v obravnavanem primeru predstavlja plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti. Potrdilo o izvršljivosti predstavlja potrdilo v smislu 179. člena ZUP, zato se izvršljivost, skladno s prvim odstavkom 169. člena ZUP, šteje za dokazano. Čeprav na podlagi navedenega davčni organ ni pristojen za presojo pravilnosti potrdila, pa ugotavlja še, da se v spisu nahaja fotokopija poštne vročilnice, iz katere je razvidno, da je bil plačilni nalog tožniku vročen s fikcijo vročitve po določbah 87. člena ZUP. Podlaga za tovrstno vročanje je v 241. členu ZP, predvsem tisti iz sedmega odstavka tega člena, ki se nanaša na izrek oziroma izterjavo denarne kazni takoj na kraju prekrška in na plačilni nalog, ki ga izdajo pooblaščene uradne osebe upravnih organov in organizacij z javnimi pooblastili. - Ker se postopek za tožnika ni končal ugodno, na podlagi 79. člena ZDavP-2 zavrne tudi njegov zahtevek za povrnitev stroškov postopka.

Tožnik odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu. Napačna oznaka izvršilnega naslova v sklepu o prisilni izterjavi predstavlja bistveno kršitev določb postopka, ki narekuje njegovo odpravo. Gre za kršitev, ki je drugostopni organ s svojo odločbo ne more popraviti z navedbo pravega (drugega) izvršilnega naslova. S takim postopanjem je tožniku odvzeta pravica do pritožbe, saj se je v dosedanjem postopku lahko branil le zoper prisilno izterjavo domnevnega izvršilnega naslova, ne pa zoper izvršilni naslov, ki ga v svoji odločbi prvič navede pritožbeni organ. Tako organ prve, kot tudi organ druge stopnje sta kršila postopek s tem, da nista upoštevala pravil o zastaranju izterjave. Plačilni nalog, ki se izterjuje, je postal izvršljiv 9. 12. 2004. Za obravnavano zadevo so relevantne določbe ZP. Iz 3. odstavka 57. člena tega zakona pa izhaja, da se kazni in druge sankcije v nobenem primeru ne smejo več izvrševati po preteku dveh let od pravnomočnosti odločbe o prekršku. Ker je pravica do izterjave zastarala, gre za kršitev 141. člena ZDavP-1 in 57. člena ZP. Na tej podlagi predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in izvršilni postopek ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka, vrnitev zarubljenega zneska in povrnitev stroškov upravnega spora v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene navedbe. Odločitev, da sklep spremeni, je skladna z določbo 251. člena ZUP in načelom ekonomičnosti postopka. V zvezi z ugovorom zastaranja se s tožnikom, da je v zadevi relevanten ZP, strinja. Vendar pa ta v 57. členu določa, da zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek ali za izvršitev, ki meri na izvršitev kazni ali druge sankcije. Po vsakem pretrganju se začne zastaranje znova, vendar pa se kazni v nobenem primeru ne smejo začeti izvrševati po preteku dveh let od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna. Plačilni nalog z dne 15. 11. 2004, ki se izvršuje po predmetnem sklepu, je postal pravnomočen 27. 12. 2004, kar je razvidno iz potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti. Tožniku je bilo 15. 12. 2005 izdano obvestilo, s katerim je bil obveščen o neplačani denarni kazni, kar pomeni, da je bil tek zastaralnega roka pretrgan pred iztekom enega leta, saj na podlagi ZP za pretrganje zastaranja zadošča vsako dejanje, ki meri na izvršitev kazni. Ponovno je bilo zastaranje pretrgano z izdajo izpodbijanega sklepa, ki je bil izdan 7. 2. 2006 in stranki vročen 25. 2. 2006. Relativno zastaranje po navedenem ni nastopilo, ob izdaji izpodbijanega sklepa pa tudi še ni preteklo dve leti.

Tožnik se z navedbami tožene stranke ne strinja. V tej zadevi je relativni zastaralni rok pretekel kar dvakrat. Plačilni nalog, naveden v sklepu, je postal izvršljiv 9. 12. 2004 in ne 27. 12. 2004, kot navaja tožena stranka. Sprememba izvršilnega naslova v odločbi o pritožbi je nezakonita, zato se zastaranje ugotavlja glede na datum 9. 12. 2004. Tudi če vzamemo 27. 12. 2004, je med 27. 12. 2004 in 4. 1. 2006, ko je bilo tožniku vročeno obvestilo o neplačani denarni kazni, preteklo več kot eno leto, vmes pa ni bilo nobenih dejanj, ki bi merila na izvršitev kazni. Več kot eno leto, brez vmesnih pretrganj, je preteklo tudi med med 7. 2. 2006, ko je bil izdan sklep o davčni izvršbi in 21. 9. 2007, ko je bila izdana odločba druge stopnje, ki je sklep v bistvenem delu spremenila. Pretekel je tudi absolutni zastaralni rok, saj se je kazen na podlagi naloga z dne 15. 11. 2004 (izvršljivega 27. 12. 2004) začela izvrševati šele 21. 9. 2009, ko je bil ta nalog sprejet v podlago sklepa o izvršbi, prej pa se je izvrševal drug plačilni nalog. Ne glede na to, kateri plačilni nalog se je izvrševal, pa je treba absolutne zastaralne roke tolmačiti tako, da morajo biti znotraj tega roka opravljena vsa dejanja, potrebna za izvršitev in omogočiti, da se prizadeti z vsebino odločitve seznani.

Tožena stranka v zvezi s pripravljalno vlogo tožnika dodaja, da na podlagi 224. člena ZUP postane sklep, zoper katerega je dovoljena pritožba, ki ne zadrži njegove izvršitve, izvršljiv, ko se vroči stranki. Navedba tožnika, da se je plačilni nalog začel izvrševati šele z izdajo odločbe o pritožbi, ker naj bi šlo za dva različna plačilna naloga, ni utemeljena. Iz spisa brez dvoma sledi, da gre za isti plačilni nalog, in da je bil ta v prvostopnem sklepu le napačno naveden. Ne strinja se tudi z navedbami glede zastaranja. Drugostopni organ je presojal pravilnost in zakonitost sklepa po stanju na dan njegove izdaje oz. vročitve stranki, do tedaj pa pravica do izvršitve kazni še ni zastarala. Glede navedbe, da med 27. 12. 2004 in 4. 1. 2006 ni bilo nobenih dejanj, ki bi merila na izvršitev kazni, pa tožena stranka ponovno opozarja na obvestilo, ki je bilo izdano 15. 12. 2006 (prav 2005), pred tem pa tudi podan predlog za prisilno izterjavo. ZP pa tudi ne določa, da mora biti dolžnik z dejanjem, katerega namen je izvršitev, seznanjen, zato za pretrganje teka zastaralnega roka zadošča že sam predlog za izvršitev, ki ga poda predlagatelj izvršbe.

Tožba ni utemeljena.

Tožnik je pravico do pritožbe imel in jo tudi uveljavil. Presoja zakonitosti odločitve pritožbenega organa, da prvostopni sklep deloma spremeni, pa se, skladno z ZUS-1 presoja v tem upravnem sporu. Stališče tožnika, da je z izpodbijano odločitvijo poseženo v ustavno pravico do pritožbe, zato ni utemeljeno.

Pritožbeni organ zaradi ugotovljene neskladnosti med podatki spisa in izpodbijanega sklepa, kršitev s spremembo sklepa odpravi. To lahko stori, saj skladno s podatki spisa ugotavlja, da se izpodbijani sklep nanaša na plačilni nalog, ki se nahaja v upravnem spisu (in ne na kakšen drug plačilni nalog), sklep pa je izdan po njegovi izvršljivosti. Čim pa je tako, stališču tožnika, da se je plačilni nalog začel izvrševati šele z izdajo odločbe tožene stranke, ni slediti. Izrečena kazen po plačilnem nalogu (ki ga pravilno navede pritožbeni organ) se je po navedenem začela izvrševati z izdajo prvostopnega sklepa. Zastaranje izvršitve sankcije po določbah 57. člena ZP teče od dneva, ko je odločba o prekršku postala pravnomočna, v konkretnem primeru od 27. 12. 2004. Enoletni relativni zastaralni rok je pretrgalo obvestilo davčnega organa z dne 15. 12. 2005, pred tem pa tudi predlog Mestnega redarstva za izvršbo denarne kazni. Sklep o prisilni izterjavi je bil izdan 7. 2. 2006 in s tem pred pretekom relativnega zastaralnega roka, ki je s pretrganjem začel teči znova in hkrati pred pretekom absolutnega zastaralnega roka, ki preprečuje začetek izvrševanja izrečene kazni.

Na podlagi navedenega je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1). O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Sodišče je, glede na nesporno dejansko podlago, na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.