Jedro

Če gre za enostaven objekt po ZGO-1 inšpekcijski postopki po ZUN niso več mogoči.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 26.2.2001. Z njo je tožena stranka odpravila in nadomestila 1. točko izreka odločbe Urbanistične inšpekcije, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enota Ptuj z dne 31.8.2000 tako, da se nova 1. točka glasi: "Investitorja A.B. in B.B., morata v roku treh mesecev od prejema te odločbe odstraniti del zidanega garažnega objekta v gradnji tlorisne velikosti 10,70 m x 3,40 m, ki ga gradita kot prizidek ob stoječi stanovanjski hiši na zemljišču s parcelno št. 11 k.o. ... in vzpostaviti stanje, določeno z odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 15.5.1997". V ostalem delu je tožena stranka pritožbo zavrnila. Prvostopni organ je v prvostopni odločbi pod 1. točko (ki je bila odpravljena z odločbo tožene stranke) odločil, da morata tožnika do dne 30.11.2000 odstraniti na svoje stroške del zidanega garažnega objekta v gradnji, tlorisne velikosti 10,70 m x 3,40 m, ki ga gradita kot prizidek ob stoječi stanovanjski hiši na zemljišču s parcelno št. 11 k.o. ..., v nasprotju z izdano odločbo o dovolitvi priglašenih del z dne 15.5.1997, ter da je navedeni objekt treba porušiti po daljši stranici za 4,80 m gledano iz vrtne smeri proti cesti tako, da ostanejo po porušitvi objekta tlorisne dimenzije objekta 3,40 m x 5,90 m, kar ustreza zahtevam izdanega dovoljenja za gradnjo nadstrešnice za garažo (tlorisna velikost objekta 20 m2). Pod 2. točko je prvostopni organ odločil, da bo v primeru, da investitorja ne bosta opravila naloženega dejanja, to namesto njiju opravilo pooblaščeno podjetje na njune stroške, pod 3. točko pa da za objekt oziroma poseg v prostor veljajo prepovedi iz 76.c člena ZUN in da pritožba zoper odločbo ne zadrži izvršitve. Prvostopni organ je svojo odločbo izdal na podlagi določb 4. odstavka 75. člena ZUN, saj je bil ukrep po 2. odstavku 75. člena tožnikoma izrečen že z odločbo prvostopnega organa z dne 20.4.1998, ki je postala pravnomočna.

Tožena stranka je navedla, da je pritožba tožnikov deloma utemeljena, saj investitorju ni mogoče z odločbo Urbanistične inšpekcije naložiti drugačnih pogojev kot jih določa odločba o dovolitvi priglašenih del. Tožnikoma je bilo dovoljeno zgraditi objekt s površino 20 m2, ne da bi bile natančneje določene dovoljene izmere objekta. Zato jima organ Urbanistične inšpekcije ne more določiti, kakšne morajo biti dimenzije objekta, pač pa samo, da vzpostavita stanje, ki bo glede površine v skladu s pogoji odločbe o dovolitvi priglašenih del. V ostalem delu je pritožba neutemeljena. Tožnika sta namreč nadaljevala s graditvijo spornega objekta tako, da sta izvedla obodne zidove pritličja objekta z zaključnim obodnim armirano betonskim vencem višine 20 cm, pozidala čelne požarne zidove višine od 2.20 m do 3,65 m in položila kapno lego za bodoče ostrešje, kar vse je prvostopni organ ugotovil 23.8.2000 ob inšpekcijskem pregledu.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Tožnika sta uvedla postopek za pridobitev enotnega gradbenega dovoljenja za gradnjo garaže v dejanski tlorisni velikosti objekta, vendar 2.11.1999 izdano enotno gradbeno dovoljenje ni pravnomočno zaradi pritožbe sosedov.

Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge. Navajata, da sta vložila prošnjo za enotno gradbeno dovoljenje. To dovoljenje bi jima moralo biti izdano. V primerjavi z ostalimi sta v neenakopravnem položaju. Ravnala sta v skrajni sili, saj sta zavarovala že začeto gradnjo. Strokovnjaki so zagotavljali, da ne bo problema s pridobitvijo dovoljenja. Sicer pa imata za manjši prizidek že dovoljenje za poseg. Izdaja enotnega dovoljenja za gradnjo je predhodno vprašanje. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da ugodi zahtevku, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo in odločanje.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba je utemeljena.

Področje inšpekcijskega nadzorstva nad zakonitostjo gradnje v veljavni zakonodaji ureja Zakon o graditvi objektov (ZGO-1). Pred uveljavitvijo ZGO-1 (veljati je začel 1.1.2003) je inšpekcijsko nadzorstvo urejal Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN). Za inšpekcijske postopke, ki so začeti pred njegovo uveljavitvijo, je ZGO-1 v 1. odstavku 200. člena določil, da se končajo po predpisih, ki so veljali pred njegovo uveljavitvijo, torej po ZUN oziroma v določenih primerih še po Zakonu o urbanističnem planiranju.

V odločbi, opr. št. U-1-150/03-19 z dne 1.12.2005, je Ustavno sodišče Republike Slovenije presojalo skladnost 1. odstavka 200. člena ZGO-1 z Ustavo. Odločilo je, da se 1. odstavek 200. člena ZGO-1, kolikor za gradnje iz 3. odstavka 3. člena tega zakona nalaga, da se inšpekcijski postopki, začeti pred njegovo uveljavitvijo, končajo zanje po določbah ZUN, razveljavi (1. točka) ter da se nepravnomočno končani inšpekcijski postopki iz prejšnje točke, vključno z izvršbami inšpekcijskih ukrepov v nepravnomočno končanih inšpekcijskih postopkih, končajo po določbah Zakona o graditvi objektov (2. točka).

Po določbi 3. odstavka 3. člena ZGO-1 investitorjema pod predpisanimi pogoji za začetek gradnje ni treba več pridobiti dovoljenja, če gre za enostavni objekt, podrobneje pa je vprašanje urejeno v Pravilniku o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrsti del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Pod določenimi pogoji je gradnja zakonita in investitorju ni treba pridobiti nobenega upravnega dovoljenja. V konkretnem primeru je zato potrebno ugotoviti, ali je predmetna gradnja enostavni objekt, ali ni enostavni objekt in v kolikšni meri presega okvire, določene za enostavne objekte ter ali in pod kakšnimi pogoji je možna njegova uskladitev z novimi predpisi. Vse to pa pomeni, da pravno-relevantne okoliščine dejanskega stanja glede na spremenjeno materialno pravo niso bile ugotovljene.

Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS pritožbi iz navedenih razlogov ugodilo in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje. V novem sojenju mora sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava ugotoviti vse dejanske okoliščine konkretnega primera in o zadevi ponovno odločiti.