Jedro

Tožnica v tožbi ne oporeka ugotovitvi, da za sporno gradnjo nima ustreznega upravnega dovoljenja, zato je sodišče presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo in pravilno odredil ukrepe utemeljene z določbo 152. členu ZGO-1. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bilo o tožničini obveznosti odstraniti objekt že odločeno s sklepom z dne 12. 8. 1999, zato obstajata dve odločbi o isti stvari, izdani zoper isto osebo. Sodišče ugotavlja, da je pristojno ministrstvo dne 7. 7. 2009 za nično izreklo odločbi prvostopenjskega organa, s katerima je bila obveznost ustavitve gradnje in odstranitve objekta naložena tožničinemu pravnemu predniku. Sodišče v celoti soglaša z razlago tožene stranke, da gre za odločitev, ki na podlagi določbe prvega odstavka 281. člena ZUP odpravlja tudi vse pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Celje, je z odločbo, št. 06122-552/2009/41 z dne 30. 11. 2011 odločilo, da je inšpekcijska zavezanka A.A., takoj po prejemu odločbe dolžna ustaviti gradnjo stanovanjsko gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij 6,6 m x 9,5 m, etažnosti K+P+M z nadstrešnico velikosti 3,1 m x 9,5 m, kot podaljšek strehe na Z strani objekta in z opornim zidom dolžine 3,5 m in višine cca 0,9 m na J strani objekta, vse na zemljiški parceli št. *23/2 k.o. … (1. točka izreka); do 1. 5. 2012 odstraniti objekt iz 1. točke te odločbe in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške (2. točka izreka); opozorjena, da bo v primeru neizpolnitve obveznosti začet postopek izvršbe; določene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ter odločeno, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da stroški postopka niso nastali.

2. Izpodbijana odločba je bila izdana v ponovljenem postopku odločanja, v katerem je bilo ugotovljeno, da je bilo prejšnjemu investitorju B.B. izdano lokacijsko dovoljenje in gradbeno dovoljenje, št. 351-74/96-8/6 z dne 21. 3. 1997 in z dne 18. 6. 1997, za gradnjo prizidka k obstoječemu objektu zidanici. Spisna dokumentacija potrjuje, da je bil obstoječi objekt v celoti odstranjen ter na njegovem mestu zgrajen popolnoma nov objekt, kar dokazujejo fotografije z dne 8. 9. 1997. Objekt je nedvomno zgrajen kot novogradnja, brez prizidkov, dozidav ali nadzidav k obstoječemu objektu. Prav tako je iz listin v ponovljenem postopku ugotovljeno, da je bila vloga A.A. za pridobitev gradbenega dovoljenja pri UE Šentjur z odločbo, št. 351-184/00-221 z dne 14. 3. 2006 zavrnjena, kar je potrdil tudi drugostopenjski organ, Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, št. 35108-207/06-2 z dne 1. 10. 2006. Ker za objekt ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje, obveznost pridobitve le tega pa je obstajala tako v času gradnje, kot v času inšpekcijskega pregleda z dne 16. 9. 2011, je bila kršena določba prvega odstavka 3. člena ZGO-1, zato je bilo potrebno odločiti kot je navedeno v izreku.

3. Drugostopenjski upravni organ je z odločbo, št. 0612-131/20009-20 z dne 9. 1. 2012 tožničino pritožbo zoper prvostopenjski akt zavrnil. Zavrnil je tudi pritožbeni ugovor, da je še vedno v veljavi sklep prvostopenjskega upravnega organ, št. 356-66/97-401 z dne 12. 8. 1999, s katerim je bila pravnomočna odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 16. 9. 1997 spremenjena glede naziva in naslova zavezanca. Kot neutemeljene je zavrnil tudi ugovore, ki se nanašajo na odločitev Upravnega sodišča RS v sodbi, št. IV U 234/2009-7. Pojasnjuje tudi, da je upravni organ 18. 3. 2009 izdal odločbo, št. 06122-552/09/1-1202, s katero je odločbo 16. 9. 1997 in sklep z dne 12. 8. 1999 izrekel za nično po 3. točki 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker je inšpekcijska odločba neizvršljiva. V pritožbenem postopku je bila izdana odločba, št. 0612-131/2009-2 z dne 7. 7. 2009, s katero je bila prej navedena 1. točka izreka odpravljena in nadomeščena z novo 1. točko, v kateri sta bili za nično izrečeni obe prvostopenjski upravni odločbi, z dne 28. 8. 1997 in 16. 9. 1997. Drugostopenjski upravni organ je pojasnil, da se prvostopenjski sklep z dne 12. 8. 1999 nanaša na inšpekcijsko odločbo z dne 16. 9. 1999, ki je bila izrečena za nično, kar ob upoštevanju določbe prvega odstavka 281. člena ZUP pomeni, da je ta sklep brezpredmeten.

4. Tožnica v tožbi odločitvi prvostopenjskega upravnega organa oporeka in zatrjuje, da je bistvo spora v tem, da obstaja odločba tožene stranke z dne 12. 8. 1999, ki tožnici nalaga odstranitev delov objekta, izpodbijana odločba v tem upravnem sporu pa tožnici nalaga odstranitev celotnega objekta. Iz tega razloga gre za dve različni odločbi o isti stvari, tožena stranka pa šteje, da je odločba z dne 12. 8. 1999 nična. Pojasnjuje vrstni red izdaje odločb, tako B.B., kot tožnici in ugotavlja, da je bila v veljavi puščena odločba z dne 12. 8. 1999, vse ostale odločbe pa so izrečene za nične oziroma so odpravljene.

5. Odločba z dne 12. 8. 1999 je po mnenju tožnice samostojen upravni akt. Upravni organ je s sprejemom sklepa, s katerim je veljavnost izdane odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 16. 9. 1997 razširil na pritožnico, kršil določbo 220. oziroma sedaj veljavnega 226. člena, vendar gre za sklepe, ki so procesne narave, kar pa odločba, s katero se stranki nalaga obveznost po materialnem pravu ni. Po mnenju tožnice bi namreč izrek ničnosti odločb na katere se sklicuje sklep, avtomatično povzročil ničnost sklepa le v primeru, če bi bil ta izdan v smislu popravnega sklepa. Sporni sklep, ki bi moral po oceni tožnice nositi naslov odločba, pa določa novo obveznost tožnici v zvezi z gradnjo na parc. št. *23/2 k.o. … in ima samostojno moč in veljavo. Iz tega razloga obstajata dve odločbi o isti stvari, izdani celo zoper isto osebo, pri čemer isti predmet obravnava enkrat kot neskladno, drugič pa kot nedovoljeno gradnjo. Iz navedenega razloga sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.

6. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise. V odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe.

K I. točki izreka:

7. Tožba ni utemeljena.

8. Po pregledu izpodbijane odločbe in listin predloženega upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in skladna z določbami predpisov, na katere se sklicuje. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi je v obrazložitvi izpodbijane odločbe odločitev pojasnil prvostopenjski organ, in z razlogi, s katerimi je zavrnil pritožbene ugovore drugostopenjski organ, ter se nanje tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

9. V nadaljevanju sodišče pojasnjuje, da tožnica s tožbo izpodbija odločbo št. 06122-552/2009/41 z dne 30. 11. 2011, s katero ji je bila kot inšpekcijski zavezanki naložena obveznost ustaviti gradnjo stanovanjsko gospodarskega objekta tlorisnih dimenzij 6,6 m x 9,5 m, etažnosti K+P+M, z nadstrešnico velikosti 3,1 m x 9,5 m, kot podaljšek strehe na Z strani objekta in z opornim zidom dolžine 3,5 m in višine cca 0,9 m, odstranitev navedenega objekta in vzpostavitev zemljišča v prejšnje stanje. Gre za izrek ukrepa na podlagi določbe 152. člena ZGO-1, po kateri inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi v prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišča, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Kaj pomeni nelegalna gradnja, je obrazloženo v točki 12.1 2. člena ZGO-1. Le-ta določa, da nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katero je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja. Tožnica v tožbi ne oporeka ugotovitvi, da za navedeno gradnjo nima ustreznega upravnega dovoljenja, zato je sodišče presodilo, da je upravni organ pravilno ugotovil, da gre za nelegalno gradnjo in pravilno odredil ukrepe utemeljene z določbo 152. členu ZGO-1. 10. V obravnavani zadevi je sporno predvsem, ali je izpodbijana odločba nezakonita zato, ker je bilo o tožničini obveznosti odstraniti objekt že odločeno s sklepom z dne 12. 8. 1999, zato obstajata dve odločbi o isti stvari, izdani zoper isto osebo. Sodišče ugotavlja, kar med strankama ni sporno, da je Ministrstvo za okolje in prostor, Inšpektorat Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota Celje, izdalo odločbo št. 06122-552/09/1-1202 z dne 18. 3. 2009, v povezavi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 0612-131/2009-2 z dne 7. 7. 2009, s katero je za nično izreklo odločbi prvostopenjskega organa, s katerima je bila obveznost ustavitve gradnje in odstranitve objekta naložena tožničinemu pravnemu predniku. Sodišče v celoti soglaša z razlago tožene stranke, da gre za odločitev, ki na podlagi določbe prvega odstavka 281. člena ZUP odpravlja tudi vse pravne posledice, ki so nastale iz odpravljene odločbe, kar pomeni, da je bilo odpravljeno pravno stanje, ki je narekovalo izdajo sklepa št. 356-66/97-401 z dne 12. 8. 1999 (z navedenim sklepom se je spremenila 1. točka izreka odločbe št. 356-66/97-401 z dne 16. 9. 1997 v delu, ki se nanaša na naziv in naslov zavezanca in roka odstranitve objekta). Takšna situacija je po presoji sodišča narekovala izdajo nove, v tem postopku izpodbijane odločbe, ki pa ji tožnica v vsebinskem pogledu ne oporeka.

11. Ker tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je bilo o isti stvari odločeno dvakrat, je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

K II. točki izreka:

12. Tožnica je ob vložitvi tožbe predlagala tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi zahtevo za povrnitev stroškov postopka.