Jedro

Služnostna pravica zaradi izgradnje, obratovanja in vzdrževanja sekundarnega kabelskega omrežja in pripadajoče infrastrukture v korist predlagatelja je po svoji vsebini stvarna, ustanovljena pa je v korist določene osebe. Gre torej za nepravo stvarno služnost (226. člen SPZ).

Stvarnopravne pravice se v zemljiško knjigo ne morejo vknjižiti v korist neke nedoločene osebe (npr. „pravnih naslednikov“, „tretjih oseb“), temveč le v korist točno določenega imetnika pravice in to s podatki, ki jih določa zakon (23. člen ZZK-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dovoli se izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

Predlagatelj sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagatelja zoper dopolnilni sklep Dn. št. 3926/2009 z dne 13. 7. 2009, s katerim je zemljiškoknjižna referentka zavrnila predlog za vknjižbo služnostne pravice zaradi izgradnje, obratovanja in vzdrževanja sekundarnega kabelskega omrežja in pripadajoče infrastrukture na podlagi služnostne pogodbe št. 46404-0067/2004-43/06 z dne 5. 9. 2006 in dodatka št. 1 z dne 18. 4. 2007 k tej služnostni pogodbi v korist „pravnih naslednikov oziroma tretjih oseb“.

V pritožbi predlagatelj uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi ter ugodi predlogu za vknjižbo služnostne pravice v korist pravnih naslednikov predlagatelja oziroma tretjih oseb. Uveljavlja povračilo vseh stroškov v zvezi z ugovorom in pritožbo. Opozarja, da gre v konkretnem primeru za služnost v javno korist po Zakonu o elektronskih komunikacijah (ZEKom), ki je posebna oblika nepravih stvarnih služnosti; te pa so posebna vrsta stvarnih in ne osebnih služnosti. Ker so osebne služnosti neprenosljive, je potrebno v zemljiški knjigi, ko se vpiše služnost v korist določene osebe, jasno in nedvoumno prikazati, da ne gre za osebno služnost, temveč za nepravo stvarno služnost. To pa se izkaže na način, da se navzven izkaže, da gre za prenosljivo služnost. Zunanji izraz prenosljivosti pa je v tem, da se služnostna pravica glasi v korist služnostnega upravičenca in njegovih pravnih naslednikov oziroma tretjih oseb, ali pa da se vpiše v zemljiško knjigo, da gre za nepravo stvarno služnost in ne zgolj služnost. Ker je neprava stvarna služnost po izpodbijanem sklepu ustanovljena le v korist predlagatelja, se navzven kaže kot neprenosljiva osebna služnost. To pa ne odraža resničnega stanja. Po zavezovalnem pravnem poslu – služnostni pogodbi z dodatkom je služnost ustanovljena tudi v korist pravnih naslednikov predlagatelja oziroma tretjih oseb. Izpodbijani sklep in posledično vpis v zemljiško knjigo je povsem zavajajoč. Personifikacija pravne osebnosti v korist zgolj določenega služnostnega upravičenca ne sme pomeniti neprenosljivosti, zato mora biti prenosljivost v zemljiški knjigi razvidna oziroma se da sklepati iz zapisa o nepravi stvarni služnosti. Zato je materialnopravno zmotno mnenje prvostopenjskega sodišča, da je zaradi personifikacije služnosti v javno korist v korist nosilca določene infrastrukturne dejavnosti vpis možen le na poimensko določeno osebo. Iz vpisa v zemljiški knjigi mora namreč izhajati, da gre za prenosljivo služnost. Ni res, da zemljiškoknjižni predpisi ne dovoljujejo vknjižbe služnosti v korist vsakokratnega obratovalca določenega infrastrukturnega objekta ali omrežja. Ker je možno skladno z Energetskim zakonom vpisati v zemljiško knjigo služnost v javno korist v korist vsakokratnega izvajalca, zemljiškoknjižni predpisi ne morejo biti ovira za predlagani vpis. Izpostavlja, da je Mestna občina A. v zemljiškoknjižnem dovolilu izrecno dovolila vknjižbo služnostne pravice v korist pravnih naslednikov predlagatelja oziroma tretjih oseb. Zato bi moralo prvostopenjsko sodišče na podlagi načel formalnosti in dispozitivnosti zemljiškoknjižnega postopka opraviti vpis tako, kot je bilo predlagano v zemljiškoknjižnem predlogu. Formalnih ovir za vpis namreč ni, materialnopravnih pogojev za vpis pa zemljiškoknjižno sodišče ne preverja. Opozarja tudi, da je služnost v javno korist premoženjska pravica, njeno realno vrednost predstavljajo naprave in objekti komunikacijskega omrežja s pripadajočo infrastrukturo. Ta oprema pa poteka po tujem zemljišču, in ker ne gre za trajno povezavo, komunikacijsko omrežje v tuji nepremičnini ni sestavina nepremičnine. Torej je samostojna stvar in sestavina služnostne pravice, ni pa sestavina zemljišča. To pomeni, da komunikacijsko omrežje, ki je v lastni služnostnega upravičenca, ne deli usode zemljišča, po katerem poteka. Pri takšnem statusu komunikacijskega omrežja na tujem zemljišču ga je mogoče zastaviti. To pa bo lahko storil le, če bo zastavni upnik že iz zemljiške knjige razbral, da je služnostna pravica prenosljiva oziroma da gre za nepravo stvarno služnost. Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravno pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da se služnost v javno korist ustanavlja v korist točno določene osebe – nosilca določene infrastrukturne dejavnosti in se zato lahko glasi le v korist poimensko določene osebe. Po 226. členu SPZ se lahko služnost, ki je po svoji vsebini stvarna služnost, ustanovi tudi v korist določene osebe. Skladno z zemljiškoknjižnimi predpisi pa se lahko stvarnopravne pravice v zemljiško knjigo vknjižijo le v korist točno določenega imetnika pravice in to s podatki, ki jih določa zakon (23. člen Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1). Če je imetnik pravice kot v konkretnem pravna oseba, mora biti v zemljiško knjigo vpisan s podatki, določenimi v 25. členu ZZK-1. Zato se kot imetnik pravice v zemljiško knjigo ne more vpisati neka nedoločena oseba. Torej predlagani vpis služnosti v korist „pravnih naslednikov oziroma tretjih oseb“ ni mogoč.

Pravilno je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, da se že iz vpisa, ki ga je zemljiškoknjižno sodišče dovolilo, to je vknjižbe služnostne pravice zaradi izgradnje, obratovanja in vzdrževanja sekundarnega kabelskega omrežja in pripadajoče infrastrukture v korist predlagatelja, vidi, da gre za nepravo stvarno služnost. Iz same vknjižbe je jasno razvidno, da gre za služnost, ki je po svoji vsebini stvarna, ustanovljena pa je v korist določene osebe, torej gre za nepravo stvarno služnost po 226. členu SPZ.

Zmotno je sicer stališče prvostopenjskega sodišča, da neprava stvarna služnost preneha s prenehanjem pravne osebe, vendar pa tako zmotno stališče na odločitev ni vplivalo. Neprave stvarne služnosti, ustanovljene v korist določene fizične osebe, res prenehajo s smrtjo te osebe. Pri nepravih stvarnih služnostih, ustanovljenih v korist pravnih oseb, pa je potrebno upoštevati določilo 2. odstavka 227. člena SPZ : taka služnost ne more trajati več kot 30 let. Vendar pa zemljiškoknjižno sodišče, kot pravilno opozarja pritožba, materialnopravne utemeljenosti zavezovalnega pravnega posla, v konkretnem primeru služnostne pogodbe z dne 5. 9. 2006 in dodatka št. 1 k njej z dne 18. 4. 2007, ne presoja.

Neprava stvarna služnost je prenosljiva. Da je temu tako, izhaja tudi iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Neprave stvarne služnosti so, kot pravilno poudarja pritožba, samostojne pravice na tuji nepremičnini. Neprave stvarne služnosti, ustanovljene v korist operaterjev omrežij javne gospodarske infrastrukture, lahko dosežejo svoj namen le, če se ob zamenjavi operaterja služnost prenese na novega operaterja. Zato o prenosljivosti nepravih stvarnih služnosti, ki so ustanovljene v korist operaterja omrežij javne infrastrukture, ne more biti dvoma (gl. članek dr. Matjaža Tratnika v prilogi Pravne prakse št. 24/2005 z dne 16. 6. 2005 „Nepravne stvarne služnosti“). Ker pa je neprava stvarna služnost omejena stvarna pravica, se glede njenega prenosa v skladu s 13. členom SPZ uporabljajo enaka pravila kot za prenos lastninske pravice na obremenjeni nepremičnini. Zahteva se pogodba med starim in novim služnostnim upravičencem kot zavezovalni posel (pravni naslov), zemljiškoknjižno dovolilo kot razpolagalni posel in vpis v zemljiško knjigo kot pridobitni način. Zemljiškoknjižno dovolilo mora izstaviti prenosnik, to je stari služnostni upravičenec. Sodelovanje ali privolitev lastnika obremenjene nepremičnine pa ni potrebno. Možna pa je tudi rešitev, da služnostni upravičenec izvrševanje neprave stvarne služnosti zgolj prenese na drugega s pogodbo (prim. zgoraj navedeni članek dr. Matjaža Tratnika).

Stališče pritožbe, da mora biti iz zemljiške knjige razvidno, da gre za prenosljivo služnost, je zmotno. Zemljiška knjiga je namenjena vpisu in javni objavi podatkov o pravicah na nepremičninah in pravnih dejstvih v zvezi z nepremičninami (1. odstavek 1. člena ZZK-1); vanjo se vpisujejo vse stvarne pravice na nepremičninah, obligacijske pravice na nepremičninah pa le, če to posebej predpisuje zakon. Namen zemljiške knjige je torej v vodenju evidenc glede pravnih razmerij na nepremičnini, ne pa glede možnosti prenosa teh pravic. Možnost prenosa stvarnih pravic izhaja iz določb materialnega prava. Ker je po povedanem že iz vknjižbe po vsebini stvarne služnostne pravice v korist predlagatelja razvidno, da gre za nepravo stvarno služnost, je (ob poznavanju materialnega prava) jasno, da gre za prenosljivo pravico. Zato vpis v zemljiško knjigo kakršen je, ne more biti razlog, da služnostni upravičenec ne bi mogel zastaviti komunikacijskega omrežja. Tudi iz 14. člena ZZK-1, ki določa katere podatke o pravici se vpiše v zemljiško knjigo, je razvidno, da se podatek o možnosti prenosa stvarnopravne pravice ne vpisuje.

Tudi pogojev za vpis v zemljiško knjigo, da gre za nepravo stvarno služnost, ni. ZZK-1 takega vpisa ne predvideva, vknjiži se „služnostna pravica“, ki se jo skladno s 3. odstavkom 14. člena ZZK-1 opredeli z opisom vsebine pravice kot izhaja iz listine, ki je podlaga za vpis. To je bilo v konkretnem primeru storjeno že s sklepom Dn. št. 3926/2009 z dne 15. 6. 2009, na podlagi katerega je bila vknjižena služnostna pravica v korist predlagatelja. In ker je ta sklep že pravnomočen, na podlagi njega opravljenega vpisa ni več mogoče izpodbijati. Samega zavezovalnega posla in pravne podlage zanj pa zemljiškoknjižno sodišče ne presoja.

Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 3. ostavka 161. člena ZZK-1 zavrnilo in potrdilo sklep zemljiškoknjižne sodnice ter hkrati dovolilo izbris zaznambe zavrnitve vpisa.

V skladu z 2. odstavkom 120. člena ZZK-1 se glede vprašanj, ki niso urejena s tem zakonom, uporabljajo določbe Zakona o nepravdnem postopku (ZNP). V skladu s 1. odstavkom 35. člena ZNP pritožnik sam trpi svoje stroške postopka.