Jedro

Prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito. Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite. Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo toženke, št. 2142-764/2019/24 (1222-12) z dne 11. 11. 2022, s katero je kot očitno neutemeljeno zavrnila drugo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

2. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik v času odločanja sodišča prve stopnje ne izkazuje več pravnega interesa za vodenje upravnega spora, saj je 28. 11. 2022 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani in se vanj ni vrnil.1 Presodilo je, da je iz tožnikovega ravnanja razvidno, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeni sklep po pooblaščencu vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da odločba, ki jo pritožnik izpodbija s tožbo, še vedno obstaja in posega v njegove pravice. Meni, da ima še vedno pravni interes za ugotovitev nezakonitosti toženkine odločbe. Navaja, da 28. člen Procesne direktive 2013/32/EU ne ureja možnosti ustavitve postopka pred sodiščem, saj se nanaša zgolj na postopek pred upravnim organom. Dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da ne zapusti azilnega doma, je zato povezana z obstojem pravnega interesa zgolj pred upravnim organom. Ko je odločba v upravnem postopku izdana in prosilec zoper njo vloži tožbo, takšno pogojevanje izdaje vsebinske odločbe v upravnem sporu pomeni kršitev pravice do učinkovitega pravnega sredstva in je v nasprotju s 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah in 46. členom Procesne direktive 2013/32/EU. Pojasnjuje, da člen 46 (11) Procesne direktive 2013/32/EU določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Taki pogoji pa v slovenski zakonodaji niso izrecno navedeni, niti iz nje ne izhaja, da samovoljna zapustitev azilnega doma s strani prosilca pomeni izgubo pravnega interesa za sodno presojo upravnih odločb o zavrnitvi azila. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da se tožbi ugodi in se sklep toženke odpravi, podrejeno pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V zadevi ni sporno, da je pritožnik po izdaji zavrnilne odločbe o mednarodni zaščiti samovoljno zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil v treh dneh. S tem je nastal položaj, primerljiv s tistim, v katerem se v času do izdaje odločbe po drugi alineji drugega odstavka 50. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) šteje, da je tožnik umaknil prošnjo za mednarodno zaščito. S svojim ravnanjem je namreč izkazal, da ne namerava počakati na odločitev o prošnji in da zato pri njej ne vztraja.

7. Ugovor pritožnika, da v slovenski zakonodaji v takem primeru ne obstaja pravna podlaga za zavrženje tožbe, ni utemeljen. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da čeprav ZMZ-1 tega izrecno ne ureja, prosilčeva (oziroma tožnikova) samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi njegove tožbe zoper zavrnilno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito. Tudi v tem primeru namreč tožnikovo ravnanje kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana zavrnilna odločba očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.2 Prosilčeva samovoljna zapustitev azilnega doma oziroma države pred odločitvijo o njegovi tožbi kot konkludentno dejanje pomeni, da prosilec očitno nima namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite.3 Zato tudi ne izkazuje več pravnega interesa za sodno varstvo, to situacijo pa ureja (med drugim) 6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1,4 po kateri mora sodišče tožbo v takem primeru zavreči. 8. Poleg tega imajo prosilci za mednarodno zaščito v postopku ne le pravice ampak tudi obveznosti, med drugim biti vedno dosegljiv pristojnemu organu, se odzivati na njegova vabila in se podrejati njegovim ukrepom (89. člen ZMZ-1). Tako je Ustavno sodišče v sklepu Up-3936/07 z dne 4. 7. 2008, ob sklicevanju na enako določbo 88. člena prej veljavnega Zakona o mednarodni zaščiti, in sklepu Up-17/18-13 z dne 13. 2. 2018 navedlo, da se mora prosilec za azil do pravnomočnosti odločitve o prošnji oziroma v primeru vložitve ustavne pritožbe do končne odločitve o njej ravnati v skladu z določbami zakona, torej tudi izpolnjevati dolžnosti, ki mu jih zakon nalaga. Ustavno sodišče je v navedenih primerih zaradi samovoljne zapustitve azilnega doma (v katerega se pritožniki v treh dneh niso vrnili) sklepalo, da očitno nimajo več namena prositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da zato ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka z ustavno pritožbo, ki jo je zato zavrglo.

9. Pritožnik ima prav, ko poudarja, da Direktiva 2013/32/EU v enajstem odstavku 46. člena določa, da lahko države članice v nacionalni zakonodaji določijo tudi pogoje, na podlagi katerih se lahko domneva, da je prosilec implicitno umaknil pravno sredstvo iz prvega odstavka tega člena ali od njega odstopil, skupaj s postopkovnimi pravili, ki jih je pri tem treba upoštevati. Prav tako drži, da bi navedeno lahko zakonodajalec tudi v Republiki Sloveniji uredil (le) z zakonom. Vendar pa odločanje na podlagi 36. člena ZUS-1, ki ureja procesne predpostavke za obravnavo (vsake) tožbe, ne pomeni uresničevanje navedene določbe direktive, temveč gre za uresničevanje splošnih procesnih določb o pravnem interesu, ki ga morajo izpolnjevati vsi tožniki v upravnem sporu na podlagi ZUS-1. Ta kot nacionalni predpis v navedeno direktivo očitno ne posega, saj gre za del nacionalne procesne avtonomije, ki je tudi sicer skladen z rešitvami in cilji, ki jih predvideva direktiva. Pritožbene navedbe, da v obravnavani zadevi podlaga za zavrženje tožbe ne obstoji, ker v slovenski zakonodaji ni za primere odločanja o mednarodni zaščiti še izrecno, posebej določeno, da samovoljna zapustitev azilnega doma s strani prosilca pomeni dodatni razlog za zavrženje tožbe v upravnem sporu (oziroma njen umik), so zato neutemeljene.

10. Prav tako so neutemeljene pritožnikove navedbe o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, saj je bilo to pritožniku zagotovljeno, vendar se mu je s svojim konkludentnim (nezakonitim) dejanjem odrekel sam. Če azilnega doma oziroma Republike Slovenije ne bi samovoljno zapustil in iz njegovega ravnanja in ocene vseh upoštevnih okoliščin ne bi izhajalo, da je mogoče sklepati na to, da nima več namena počakati do pravnomočnega zaključka postopka mednarodne zaščite, bi navedeno pravico do sodnega varstva lahko v celoti uresničeval še naprej. V obravnavani zadevi pa pritožnik pravilnosti oziroma popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja, na katerem je temeljil sklep sodišča (da je samovoljno zapustil azilni dom in da se vanj ni vrnil), ni ugovarjal, kljub temu, da je v izpodbijanem sklepu (splošno) tudi navedeno, da naj bi kasneje (po naroku za glavno obravnavo) svojemu pooblaščencu po telefonu povedal, da je še v Sloveniji in da prosi za nadaljevanje postopka (okoliščin bivanja ne navede niti v pritožbi). Zato bi nadaljnje ugotavljanje navedenih okoliščin (na katerem naslovu prebiva in ali bi bil dosegljiv sodišču) in njihovega pomena za nadaljnje priznanje pravnega interesa za tožbo, presegalo okvir pritožbene presoje (350. člen ZPP).

11. Glede pritožbene navedbe, da ima pritožnik še vedno pravni interes za ugotovitev nezakonitosti toženkine odločbe, pa Vrhovno sodišče dodaja, da se pravni interes za tako odločitev ne razlikuje od pravnega interesa za postavljeni tožbeni zahtevek, tako da tudi za tako presojo pritožnik nima pravnega interesa. Poleg tega pa pritožnik oziroma njegov pooblaščenec v tožbi pred odločitvijo sodišča prve stopnje ni postavil ugotovitvenega zahtevka, niti po tem, ko mu je sodišče prve stopnje vročilo v odgovor dopis toženke o tem, da je pritožnik 28. 11. 2022 zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil. 12. Na podlagi navedenega in ker niso podani razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Po vročitvi toženkinega dopisa tožnikovemu pooblaščencu, da je tožnik 28. 11. 2022 zapustil azilni dom in se vanj ni vrnil, je tožnikov pooblaščenec sodišču prve stopnje 6. 12. 2022 sporočil, da mu je tožnik po telefonu povedal, da je še vedno v Sloveniji in da prosi za nadaljevanje postopka. 2 Primerjaj npr. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 92/2013 z dne 21. 3. 2013, I Up 470/2012 z dne 10. 10. 2012, I Up 300/2013 z dne 29. 8. 2013, I Up 116/2016 z dne 5. 5. 2016, I Up 316/2016 z dne 30. 11. 2016, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020, I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 185/2021 z dne 1. 12. 2021. 3 Glej npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 292/2016 z dne 27. 10. 2016. 4 Ta določa, da sodišče zavrže tožbo s sklepom, če ugotovi, da upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.