Jedro

Bistveno za odgovor na tožbo, da ga je mogoče šteti za obrazloženega (in s tem obstoječega), je, da toženec jasno in prepoznavno izrazi svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku in pri tem navede tudi razloge za to nasprotovanje. Ni pa potrebno, da bi bil razlog nasprotovanja tožbenemu zahtevku utemeljen, niti ni potrebno, da bi bil ustrezno izkazan; drugi odstavek 278. člena ZPP, ki govori o predložitvi dokazov, ni nujen pogoj za obrazloženost odgovora na tožbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo zamudne sodbe.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik in navaja, da odgovor na tožbo z dne 28. 8. 2019 ni obrazložen v smislu 278. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zato bi sodišče moralo izdati zamudno sodbo. Iz toženkinega odgovora se ne da razbrati, da bi tožbenemu zahtevku nasprotovala, v njem ne navaja prav ničesar, kar bi se dotikalo zahtevka.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pogoji za izdajo zamudne sodbe so določeni v 318. členu ZPP in eden od njih je, da toženec na pravilno vročeno tožbo ne odgovori. V praksi je utrjeno stališče, da se šteje, da je toženec na tožbo odgovoril, če njegov odgovor na tožbo ustreza zahtevam iz 278. člena ZPP, ki določa, da mora biti odgovor na tožbo obrazložen, sicer se šteje, da ni vložen. Iz obrazložitve mora izhajati, ali toženec nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti ali deloma in v katerem delu. Bistveno za odgovor na tožbo, da ga je mogoče šteti za obrazloženega (in s tem obstoječega) je torej, da toženec jasno in prepoznavno izrazi svoje nasprotovanje tožbenemu zahtevku in pri tem navede tudi razloge za to nasprotovanje.1 Ni pa potrebno, da bi bil razlog nasprotovanja tožbenemu zahtevku utemeljen, niti ni potrebno, da bi bil ustrezno izkazan; drugi odstavek 278. člena ZPP, ki govori o predložitvi dokazov, ni nujen pogoj za obrazloženost odgovora na tožbo.

6. V konkretnem primeru je sporno le to, ali toženkin odgovor na tožbo z dne 28. 8. 2019 (redna št. 13, list. št. 25 do 26) tem kriterijem zadosti. Sodišče prve stopnje je na to vprašanje odgovorilo pritrdilno in tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta presoja ustrezna. V navedeni vlogi toženka najprej ponovi (kar je napisala sodišču že v dopisu z dne 17. 7. 2019, redna št. 12), da ni prejela tožbe, temveč samo pripravljalno vlogo tožnika z dne 6. 11. 2018 (dopolnitev tožbe) s prilogami, kar tudi podrobneje pojasni, sklicujoč se na težo prejetih listin in težo sodne pošiljke, ki je razvidna iz poštnega žiga. Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni izrecno opredelilo do vprašanja, ali je ob vročitvi 29. 6. 2019 toženka zares prejela le pripravljalno vlogo s prilogami, ne pa tudi tožbe (kar bi pomenilo, da vročitev sploh ni bila pravilno opravljena in že zato ne bi bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe), vendar po ugotovitvah pritožbenega sodišča to niti ni bistveno.

7. Bistveno je, da je toženka, kljub sklicevanju na pomanjkljivo vročitev, v vlogi z dne 28. 8. 2019 navedla tudi razloge, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno prepoznalo kot nasprotovanje tožbenemu zahtevku v celoti. Sodišče prve stopnje je navedeno ustrezno obrazložilo, čemur pritožba obrazloženo ne nasprotuje. Toženka je navedla, da vloga, ki jo je prejela, ne vsebuje nikakršnega zahtevka, je torej nepopolna in zato predlaga zavrženje tožbe. Nadalje navaja še, da tožba nima relevantne trditvene podlage za ugotovitev obsega skupnega premoženja. Evidentno je, da s temi navedbami toženka zahtevku nasprotuje v celoti, razvidni pa so tudi razlogi za nasprotovanje. Gre za trditve, da je tožba nepopolna in nesposobna za obravnavanje, torej ugovor procesne narave. Navedba, da tožba ne vsebuje trditev za ugotovitev obsega skupnega premoženja, pomeni po vsebini tudi ugovor nesklepčnosti tožbe. Tako ni nobenega dvoma, da toženka nasprotuje tožbenemu zahtevku v celoti in tudi ne, iz katerih razlogov nasprotuje. Kot je bilo že v uvodoma pojasnjeno, za preprečitev izdaje zamudne sodbe ni potrebno, da bi bili toženkini razlogi utemeljeni, temveč zadošča, da je odgovor na tožbo „sklepčen.“

8. Odločba Višjega sodišča v Ljubljani, na katero se sklicuje pritožba (sodba in sklep III Cp 898/2015 z dne 8. 4. 2015) obravnava vsebinsko bistveno drugačno zadevo; prvič, v navedeni zadevi je bil (ne glede na evidenčni stavek v bazi sodne prakse) nosilni razlog za zavrženje odgovora na tožbo ta, da toženec ni vložil zadosti izvodov. Le dodatno (ex abundanti cautela) je sodišče druge stopnje navedlo, da odgovor ni obrazložen, saj v njem toženec ne navaja ničesar, kar bi se tikalo zahtevka,2 medtem ko je v obravnavani zadevi toženka zahtevku nasprotovala z določnimi pravno upoštevnimi razlogi tako procesne kot materialnopravne narave (pri čemer v tej fazi postopka ni bistveno, ali so razlogi utemeljeni ali ne).

9. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa ni utemeljena. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

10. Ker bo šele s končno odločitvijo v zadevi znano, katera stranka je v postopku uspela, je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.

1 Ne štejejo se kot obrazloženi odgovori na tožbo v smislu: „nočem plačati,“ „ne morem plačati“ ipd. 2 Navajal je, da je na prestajanju zaporne kazni, brez nepremičnega premoženja v RS, da so mu bili odvzeti dokumenti, da tožeča stranka ni vzpostavila kontakta [ni jasno, s kom in zakaj], da je odprt postopek na Vrhovnem sodišču RS in v Strasbourgu, da se je izigralo nemški zakon in ugotovitve Interpola, predlaga pa „stanje mirovanja postopka do prestane kazni.“