Jedro

Ob izpostavljenih stališčih izvedenca je sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da zoper družinske člane nedvomno obstaja ponovitvena nevarnost, v tč. 20. obrazložitve sklepa pa je ocenilo, da vendarle ni mogoče a priori izključiti tudi možnosti ponavljanja kaznivih dejanj zoper druge osebe, zlasti upoštevaje ugotovitve izvedenca, da obdolžencu hitro zmanjka oblik samoobrambe, če je izzvan ali je ogrožen pa je naslednja oblika uporaba fizične sile. Ob tem velja izpostaviti, da je dokazna ocena, vključno z oceno izvedenskega mnenja (četudi je to izdelano s strani strokovnjaka z določenega področja), še vedno v domeni sodišča in bo predmet morebitnega nadaljnjega sodnega postopka, kar velja tudi za presojo okoliščin, ali je bil obdolženec izzvan.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom obdolženemu iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor za dva meseca, to je do vključno dne 11. 12. 2025 do 9.13 ure.

2.Zoper sklep se je pritožil obdolženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Predlagal je, da pritožbeno sodišče odrejeni pripor odpravi oziroma nadomesti s hišnim priporom, podredno pa, da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje senatu Okrožnega sodišča v Celju.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo podanost vseh razlogov za podaljšanje pripora v preiskavi - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5.Utemeljen sum, da naj bi obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje, izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave in vseh dokazov, na katerih slednji temelji. Pritožnik navaja, da je uporabljen privilegij odpovedi pričevanja s strani oškodovanca, matere obdolženca in brata D. D. omajal obstoj utemeljenega suma do te mere, da pogoji za podaljšanje pripora več niso podani. Vendar obstoj utemeljenega suma temelji še na številnih drugih dokazih (našteti v točki 8 napadanega sklepa), posledično pa ga tudi izkoriščena pravna dobrota družinskih članov obdolženca ni omajala oziroma izpodbila.

6.Zagovornik nadalje izpostavi, da je oškodovanec A. A. med preiskavo koristil pravno dobroto in se odrekel pričanju, posledično pa se po mnenju obrambe izpodbijani sklep ne bi smel opirati na zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oškodovanca, s čimer naj bi bila podana kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pritožbeno sodišče tem stališčem ne pritrjuje in ocenjuje, da ne gre za dokaze, ki bi bili na prvi pogled nezakoniti, saj kazenska ovadba oškodovanca, četudi gre za privilegirano pričo, ni predmet izločitve po drugem odstavku 83. člena ZKP. Iz spisa se izločijo le tisti dokazi, za katere ZKP izrecno določa, da se sodba nanje ne sme opirati, medtem ko zapisnik o sprejemu ustne ovadbe ni takšen primer. Tudi uradnega zaznamka o vložitvi kazenske ovadbe, ki ima povsem drugačno pravno naravo od obvestil, ki jih osumljenec posreduje policiji na podlagi 148. člena ZKP, po tretjem odstavku 83. člena ZKP iz spisa ni mogoče izločiti.

7.Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje razlogom, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Pri objektivnih okoliščinah ni moč spregledati same teže kaznivega dejanja, ko se obdolžencu očita poskus uboja lastnega brata, z uporabo hladnega orožja - noža, ko je le splet srečnih okoliščin doprinesel, da oškodovanec ni izgubil življenja. Obdolženec pa je s svojim ravnanjem nedvomno izkazal veliko mero agresivnosti, nekontroliranost, nasilnost in odločenost dokončati nasilno dejanje zoper oškodovanca. Takšni zaključki o obdolženčevih osebnih lastnostih so po oceni drugostopenjskega sodišča pravilni, četudi je izvedenec doc. dr. B. B., dr. med., spec. psih., ocenil, da se je pri obdolžencu razvila prehodna duševna motnja (akutna stresna motnja) in da je bila obdolženčeva zmožnost razumevanja zmanjšana, zmožnost obvladovanja vedenja pa bistveno zmanjšana, na kar opozori zagovornik v pritožbi.

8.O predhodnih sporih med bratoma ni moč sklepati zgolj na podlagi izjave njunega očeta C. C., kot to navaja obramba, temveč to izhaja (med drugim) tudi iz UZ z dne 11.9.2025 (l. št. 37 spisa), iz katerega izhajajo dogodki, ko sta se brata med seboj sporekla. Pritožbene navedbe v smeri, da oče C. C. ni verodostojna priča, saj je izpovedoval zlasti o konfliktu, ki ga ima z materjo obdolženca in oškodovanca Č. Č. ter njenim sedanjim partnerjem, predstavljajo zagovornikovo lastno dokazno oceno, ki ni predmet tega postopka oziroma jo bo moralo sodišče opraviti tekom morebitnega nadaljnjega postopka.

9.Po oceni pritožbenega sodišča se je prvostopenjsko sodišče povsem ustrezno opredelilo tudi do že omenjenega izvedenskega mnenja psihiatra dr. B. B. Pri tem ni prezrlo pritožbeno izpostavljenih okoliščin, da izvedenec pri obdolžencu ni ugotovil duševne motnje, zaradi katere bi bila podana nevarnost kaznivih dejanj, da je bil obdolženec izzvan, da nima dovolj intelektualnih in osebnostnih sposobnosti, da bi se lahko besedno zoperstavil zaničevanju, ter da mu hitro zmanjka oblik samoobrambe. Naslednja oblika je nato uporaba fizične sile, če je izzvan ali je ogrožen. Izvedenec je zavzel stališče, da nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj obstaja znotraj družine kot take, ki je povsem nefunkcionalna. Nevarnost pa obstaja zaradi številnih vzgojnih in prilagoditvenih primanjkljajev ter odklanjanja pomoči družine, ki jim je bila ponujena. Tem ugotovitvam izvedenca sodišče ne odreka teže, kot to navaja pritožnik. Ob izpostavljenih stališčih izvedenca je namreč sodišče prve stopnje ustrezno presodilo, da zoper družinske člane nedvomno obstaja ponovitvena nevarnost, v tč. 20. obrazložitve sklepa pa je ocenilo, da vendarle ni mogoče

a priori

izključiti tudi možnosti ponavljanja kaznivih dejanj zoper druge osebe, zlasti upoštevaje ugotovitve izvedenca, da obdolžencu hitro zmanjka oblik samoobrambe, če je izzvan ali je ogrožen pa je naslednja oblika uporaba fizične sile. Ob tem velja izpostaviti, da je dokazna ocena, vključno z oceno izvedenskega mnenja (četudi je to izdelano s strani strokovnjaka z določenega področja), še vedno v domeni sodišča in bo predmet morebitnega nadaljnjega sodnega postopka, kar velja tudi za presojo okoliščin, ali je bil obdolženec izzvan. Ob vsem navedenem pritožbeno sodišče ne dvomi, da so pri obdolžencu podane tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo priporni razlog ponovitvene nevarnosti, česar tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj.

10.Ob ugotovljeni ponovitveni nevarnosti pa nadalje pritožbeno sodišče deli mnenje prvostopenjskega, da je samo pripor nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep, ki bo zagotovil zasledovani cilj zagotavljanja varnosti ljudi (oškodovanca in drugih družinskih članov, s katerimi bi obdolženec lahko prišel v konflikt, njihovega zdravja ter življenja, ne nazadnje pa tudi drugih oseb). Izrek najstrožjega ukrepa je v izpodbijanem sklepu utemeljen na sedaj obravnavani kriminalni količini in teži obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, ki se izraža tudi v predpisani kazni, stopnji ogrožanja pravno zavarovanje dobrine ter subjektivnih okoliščinah obdolženčeve ponovitvene nevarnosti. Čeprav gre za hud poseg v ustavno zajamčeno pravico do osebne svobode na eni strani, pa je glede na zdravje in življenje oškodovanca ter potencialnih oškodovancev in njihovo varnost izrečeni ukrep sorazmeren z odvzemom prostosti obdolženca.

11.Pritožbeno sodišče pritrjuje, da tudi predlagani hišni pripor, ki bi ga obdolženec prestajal na naslovu svoje babice, ne bi bil zadosten in ustrezen ukrep za preprečitev njegove ponovitvene nevarnosti. Možnost hišnega pripora je odvisna od konkretnih okoliščin pri vsakem posameznem obdolžencu, predvsem od tega, ali je glede na ugotovljene okoliščine mogoče pričakovati, da bo obdolženec tak ukrep upošteval. Tovrstnega zaupanja tudi po oceni pritožbenega sodišča obdolženec ne uživa, zlasti glede na težo in način storitve očitanega kaznivega dejanja, glede na mnenje izvedenca, da uporabi fizično silo, če je izzvan ali ogrožen, ter glede na podano stopnjo ponovitvene nevarnosti. Ne gre namreč prezreti dejstva, da se obdolžencu očita, da je večkrat z nožem zamahoval proti oškodovancu, med tem, ko je slednji neoborožen ležal na postelji na levem boku in se mu poskušal izogniti, pri čemer je do ene izmed vbodnih ran prišlo ravno na predelu telesa, kjer se nahajajo vitalni organi, kar vse daje utemeljeno podlago za sklep, da je bil odločen kaznivo dejanje tudi dokončati. Prav tako mu je z vbodom v predel desnega komolca povzročil okvaro mišic in poškodbo radialnega živca, kar je posebno huda telesna poškodba. Pri dejanju ga nista mogla ustaviti niti brat D. D. niti mati. Na prostosti, četudi v hišnem priporu, pri katerem vendarle ne gre za ukrep, kjer bi bilo nadzorstvo nad obdolžencem ves čas zagotovljeno, bi tako obdolženec lahko prišel v stik s konkretnim oškodovancem in z ostalimi družinskimi člani. Glede na vse navedeno tako pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega, da je samo pripor zoper obdolženca neizogibno potreben ukrep za preprečitev ponovitvene nevarnosti in je tudi skladen z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, pritožbene navedbe pa takšnega sklepa sodišča prve stopnje ne morejo spodnesti.

12.Ker ob obrazloženem pritožbeni očitki zagovornika obdolženega niso utemeljeni in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

-------------------------------

1Tako tudi: sodba VS RS I Ips 35/2003 z dne 2. 12. 2004, sklepi VSL V Kp 13340/2017 z dne 5. 12. 2018, V Kp 43706/2016 z dne 11. 5. 2017, V Kp 20185/2015 z dne 13. 10. 2015 ter sklep VSM V Kp 22595/2015 z dne 22. 7. 2015 in sklep VSC I Kp 337/2009 z dne 13. 4. 2010.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-3, 205

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.