Jedro

Šteje se, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Četudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zneska 27.666 EUR v I. točki izreka zvišata za 10.000 EUR in da se znesek stroškov v III. točki izreka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zviša na 2.038,37 EUR.

II. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti v višini 670,23 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati še odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 27.666 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 52.000 EUR od 1. 3. 2009 do 21. 1. 2010, od 29.000 EUR od 22. 1. 2010 do 21. 3. 2012 in od 27.666 EUR od 22. 3. 2012 dalje in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 1.116 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2009. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženki je naložilo povrnitev dela tožnikovih stroškov postopka, sorazmernega uspehu v pravdi.

2. Tožnik je vložil pritožbo iz vseh razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Glede na obseg pretrpljenega primarnega in sekundarnega strahu bi mu morala biti prisojena odškodnina v zahtevani višini 7.000 EUR. Sklicuje se na odločbo VS RS II Ips 668/2005. Pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem niso bile upoštevane posledice zdravljenja, ki se kažejo v obliki brazgotin po trebuhu in zarastlin v trebušni votlini, ki lahko predstavljajo razlog za prebavne težave in potencialni razlog za popolno zaprtje prebavne poti in možne ponovne operativne posege. Za obsežne in še vztrajajoče telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki so mu vzele že šest let normalnega življenja, mu poleg že prisojene pripada še 10.000 EUR odškodnine. Glede na to, da mu je do konca življenja odvzeta možnost za opravljanje svojega poklica in možnost udejstvovanja v rekreativne namene, bi mu morala biti priznana še odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 8.000 EUR. Ob upoštevanju dejstva, da so mu ostale trajne brazgotine in da bodo vidne še vse življenje, bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti višja za 2.000 EUR. Tožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. Ne strinja se s stališčem izpodbijane sodbe o neutemeljenosti ugovora zastaranja. Izvedenec je jasno navedel, da je bilo s strogega medicinskega dojemanja tožnikovo zdravstveno stanje že 11. 3. 2006 do take mere stabilno, da je omogočalo ugotovitev obsega škode. Njegovo zdravstveno stanje je zahtevalo še dodatne ambulantne in bolnišnične ukrepe, vendar pa v okviru že postavljenih diagnoz. Odškodnina v višini 52.000 EUR odstopa od zgornje meje odškodnin, prisojenih v podobnih primerih. Trajanje in intenzivnost bolečin utemeljujeta le odškodnino v višini 10.000 EUR. Ker tožniku ne gre odškodnina iz naslova primarnega strahu, bi bila primerna odškodnina v višini 3.000 EUR. Primerna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti bi bila 3.000 EUR. Ob upoštevanju tožnikove starosti ter vrste in intenzivnosti omejitev je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti precej previsoka. Primerna bi bila v višini 17.000 EUR. Tožnik je namreč še vedno sposoben opravljati delo, ki ne zahteva dvigovanja težjih bremen, prepogibanja, prisilne drže in pri katerem pretežno sedi ali hodi. Tudi sam je povedal, da se je naučil določene nadomestne gibe in je dokaj optimistično razpoložen. Toženka predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Tožnik v odgovoru na toženkino pritožbo predlaga njeno zavrnitev, toženka pa ni odgovorila na tožnikovo pritožbo.

5. Tožnikova pritožba je delno utemeljena. Toženkina pritožba ni utemeljena.

6. Toženkini očitki o zmotnosti odločitve o zavrnitvi ugovora zastaranja niso utemeljeni. V skladu s prvim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Četudi oškodovanec za obseg škode morebiti ne ve, zastaranje prične teči, ko bi glede na vse okoliščine primera ob običajni vestnosti lahko zvedel za vse elemente, ki bi mu omogočili uveljaviti odškodninski zahtevek (1).

7. Medtem ko pritožnica izpostavlja le eno ugotovitev izvedenskega mnenja, izpodbijana sodba ovrednoti vse izvedenčeve ugotovitve in jih oceni ob upoštevanju poteka tožnikovega zdravljenja po prezrti poškodbi črevesja zaradi zloma reber, ki ga je utrpel 3. 2. 2006. Izvedenec je tako res navedel, da je bila s strogo medicinskega pogleda stabilizacija tožnikovega zdravstvenega stanja dosežena že 11. 3. 2006, ko je bil po prvi operaciji odpuščen v domačo nego. Hkrati pa je navedel, da je bila zadnja operacija, ki jo je tožnik prestal in je bila povezana s poškodovanjem, 17. 7. 2007 in da je kot formalen zaključek zdravljenja upoštevati 30 dni po zadnji operaciji. Sodba pravilno upošteva, da je pri tožniku med prvo in zadnjo operacijo nepretrgano prihajalo do zapletov pri zdravljenju, ki so zahtevali ne le stalen zdravniški nadzor, ampak tudi večkratno bolnišnično zdravljenje in skupno kar sedem operacij. Pritožbeno sodišče se ob teh ugotovitvah strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, da je ob upoštevanju narave poškodbe, kar sedmih operacijah in številnih zapletih tožniku kot povprečnemu laičnemu pacientu nemogoče naložiti odgovornost, da je marca 2006 lahko vedel, da je bila to zadnja operacija. Nenazadnje niti toženka ne trdi, da je bilo vse zdravljenje po prvi operaciji do take mere predvidljivo že po prvi operaciji, da bi tožnik tedaj lahko ocenil obseg škode zaradi celotnega zdravljenja.

8. Neutemeljeni so tudi toženkini očitki o previsoko odmerjeni odškodnini za vsako od oblik nepremoženjske škode, delno pa so utemeljeni tožnikovi očitki o prenizki odškodnini. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu in v 182. členu OZ, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

9. Tožnik je utrpel perforacijo in ishemijo v delu debelega črevesa, ki so jima sledila vnetja, zaradi katerih je bil v sedemnajstih mesecih sedemkrat operiran, med drugim zaradi odstranitve vranice, oskrbe trebušne kile in vzpostavitve povezave prekinjene prebavne cevi. V izpodbijani sodbi je podrobneje opisano, kako intenzivne bolečine je tožnik trpel in njihovo trajanje ter posegi in druge nevšečnosti, ki jih je zahtevalo zdravljenje. Iz teh ugotovitev izhaja, da je tožnik ob večini zapletov, ki so zahtevali operacijo, po več dni trpel hude bolečine, da so bila sorazmerno dolga obdobja srednje hudih bolečin, ki jih je moral blažiti s protibolečinskimi tabletami in da so občasne lažje bolečine vztrajale še pol do enega leta po zadnji operaciji, manj pogoste pa se pojavljajo še sedaj. Že izvedba operacij je bila povezana z anestezijo. Poleg tega je v obdobju od prve do zadnje operacije praktično nepretrgoma prihajalo do zapletov, zaradi ugotavljanja njihove narave in zdravljenja pa je bil tožnik na številnih preiskavah in podvržen različnim posegom, opisanim v izpodbijani sodbi. Vse ugotovljene okoliščine utemeljujejo zvišanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem za 5.000 EUR. V sodni praksi ni najti zadeve, v kateri bi bil oškodovanec zaradi podobnih poškodb podvržen tako velikemu številu operativnih posegov in s tem povezanimi nevšečnostmi ter primerljivim trajanjem in intenzivnostjo bolečin. Primerjava pa pokaže, da je v primerih, v katerih je bila prisojena odškodnina v višini 15.000 EUR, kot je bila odmerjena v izpodbijani sodbi, ali celo v višini 10.000 EUR, za kar se v pritožbi zavzema toženka, oškodovanec utrpel bistveno manjši obseg škode (tako po številu operativnih posegov in s tem povezanega trajanja bolnišničnega zdravljenja in spremljajočih nevšečnosti različne intenzivnosti kot po trajanju bolečin večje intenzivnosti). Na pravilnost odmerjene odškodnine pa ne more vplivati v tožnikovi pritožbi izpostavljena možnost, da bo v bodoče prišlo do dodatnih zapletov in težav. Zgolj možen obstoj škode namreč ne zadostuje za prisojo odškodnine.

10. Delno so utemeljeni tudi tožnikovi očitki o prenizki odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, neutemeljeni pa nasprotni toženkini očitki o previsoki odškodnini za navedeno obliko škode. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 35 let, po poklicu je zidar, opravljal pa je samostojno gradbeno dejavnost. Zaradi posledic škodnega dogodka ni več sposoben za opravljanje poklicne dejavnosti, močno je okrnjena sposobnost za rekreativno dejavnost, omejen pa je tudi pri udejstvovanju v družinskem življenju. V izpodbijani sodbi je še ugotovljeno, da ni več sposoben za težja fizična dela, za dela, kjer se zahteva pripogibanje, prisiljena drža ali pretežno sedenje ali hoja. Poleg tega je omejen pri uživanju vseh vrst hrane. Gre za obsežne omejitve tako pri poklicnem udejstvovanju kot v ostalih življenjskih aktivnostih. Toženkino izpostavljanje v pritožbi, da ni popolnoma nesposoben za delo in da se je uspel prilagoditi nastalemu položaju, ne more utemeljevati nižje odškodnine. Po stališču pritožbenega sodišča ugotovljeni obseg prikrajšanj v primerjavi s prejšnjo poklicno in siceršnjo aktivnostjo relativno mladega tožnika utemeljuje zvišanje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti za 5.000 EUR.

11. Neutemeljena pa so stališča obeh pritožnikov v zvezi z odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti in za strah. Toženka niti ni navedla razlogov za znižanje odškodnine za prvo navedeno obliko škode. Trajnost in vidnost brazgotin, ki so po operativnih posegih ostale tožniku na trebuhu, in trajanje trpljenja glede na tožnikovo starost, na kar je v pritožbi opozoril tožnik, pa so ustrezno ovrednoteni v prisojeni odškodnini v višini 5.000 EUR.

12. Tožnikovo sklicevanje na odločitev v zadevi II Ips 668/2005 ne more privesti do drugačne odločitve v tej zadevi. V navedeni zadevi je oškodovanec utrpel znatno težje poškodbe (med drugim hude poškodbe glave), zaradi česar intenzivnosti strahu za izid zdravljenja ni mogoče primerjati z obravnavano zadevo. Drugačne odločitve glede odškodnine za pretrpljeni strah ne more utemeljevati niti toženkino zatrjevanje, da tožnik ni utrpel primarnega strahu. Ugotovitve izpodbijane sodbe v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo prestanega strahu od prvega zapleta v februarju 2006 do zadnje operacije v juliju 2007 utemeljujejo prisojo odškodnine v višini 7.000 EUR. Tožnik je bil trikrat v življenjski nevarnosti, stanje pa se domala leto in pol ni izboljševalo, ampak so se ves čas pojavljali zapleti, ki so večkrat zahtevali tudi operativne posege.

13. Po navedenem je pritožbeno sodišče tožnikovi pritožbi delno ugodilo in prisojeni znesek odškodnine zvišalo za 10.000 EUR ter ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka (peta alineja 358. člena ZPP). Ker v ostalem tožnikova pritožba in v celoti toženkina pritožba nista utemeljeni in ker niso podane niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sicer tožnikovo pritožbo in v celoti toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Glede na 42 % uspeh v pravdi in neizpodbijane ugotovitve o stroških tožnika (5.009,71 EUR) in toženke (113,15 EUR) je toženka dolžna tožniku povrniti 2.104 EUR, tožnik pa toženki 65,63 EUR. Po medsebojnem pobotanju je toženka dolžna tožniku povrniti 2.038,37 EUR.

15. Ker je tožnik s pritožbo delno uspel, mu je toženka dolžna povrniti del stroškov, nastalih z vložitvijo pritožbe, sorazmeren uspehu v tem postopku (drugi odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za vložitev pritožbe (712 EUR po tar. št. 3210), povečan za 20 % davek na dodano vrednost, materialne stroške (20 EUR po tar. št. 6002) in strošek za sodno takso za pritožbo (615 EUR) in znašajo skupaj 1.489,40 EUR. Glede na približno 45 % pritožbeni uspeh mu je toženka dolžna povrniti 670,23 EUR.

16. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu Obligacijskega zakonika, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 17. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnikov odgovor pa ni pomembno prispeval k odločitvi o njeni pritožbi, stroške, nastale z njuno vložitvijo, krijeta sama (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Tako npr. sodba II Ips 12/82 z dne 13.3.1982, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. I/82, str. 21, med zadnjimi pa sodba in sklep II Ips 574/2008 z dne 22.12.2011.