Jedro

Res je, da v razdelilnikih stroškov, ki jih je tožnica povzela v dopolnitev tožbe, ključi delitve niso zapisani, so pa jasno razvidni iz razdelilnikov stroškov, ki so dopolnitvi tožbi priloženi in na katere se tožnica v dopolnitvi tožbe tudi sklicuje. Ti pa tožencu, ki je zahtevku po višini ugovarjal le s trditvijo, da se bo o njej določneje izjasnil, ko bo ta s strani upnika ustrezno konkretizirana, brez dvoma tudi omogočajo, da se do ključev delitve vsebinsko opredeli. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za sklepčnost tožbe še primeroma za en razdelilnik ali po posameznih vrstah stroškov pojasniti, katere kriterije delitve je upoštevala, je pretirana.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan tožnici plačati glavnico v znesku 683,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje do plačila (I). Tožnici je naložilo, da v roku osmih dni tožencu povrne pravdne stroške v znesku 641,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku izpolnitvenega roka doplačila (II). Zahtevek je zavrnilo, ker je presodilo, da navedbe tožnice ne zadostujejo za sklepčnost tožbe po višini.

2.Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožnica in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

3.Stališče sodišča, da bi morala tožnica navesti še obrazložitev posameznih razdelilnikov po vrstah stroškov, ne da bi bilo to ugovarjano, ni pravilno. Toženec je šele v odgovoru na dopolnitev tožbe ugovarjal ključu delitve, v ugovoru pa le, da mu ni znano, da bi imel poslovno razmerje z upnikom. Če je sodišče menilo, da dopolnitev tožbe ni sklepčna, bi moralo tožnico z materialno procesnim vodstvom pozvati k odpravi nesklepčnosti. Novejša sodna praksa je enotna glede stališča, da je materialno procesno vodstvo tudi v sporih majhne vrednosti ne le dopustno, temveč v nekaterih primerih celo nujno. Da tožnica ni opredelila vseh postavk za sklepčnost tožbe, pa pomeni tudi protispisnost in je zato podana kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP1.

4.Višina terjatve tudi ni bila prerekana, sodišče pa ne sme izvajati dokazov in preizkušati utemeljenosti zahtevka glede neprerekanih dejstev, ker se ta skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP štejejo za priznana.

5.Sodba je za tožnico sodba presenečenja. Sodišče tožnici ni pojasnilo, zakaj ji ni dalo ustreznega roka za odpravo nesklepčnosti. S tem je zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

6.Izpodbijana sodba nima razlogov o tem, zakaj bi morala tožnica posebej utemeljevati ključ za izračun višine tožbenega zahtevka ob dejstvu, da toženec temu ni ugovarjal, zato je podana bistvena kršitev določb po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. V predmetnem sporu gre za enostavno pravno vprašanje in sodišče tožnice ne bi smelo nesorazmerno obremenjevati z zahtevami po predložitvi obširne dokumentacije, navedbi široke trditvene podlage in obširnim opisom dejanskega stanja. Z materialnim procesnim vodstvom bi moralo sodišče opredeliti sporna vprašanja in omejiti količino dokumentacije in navedb. Tožnica se sklicuje na odločbi II Cpg 480/2020 in I Cpg 364/2023.

7.Toženec na pritožbo ni odgovoril.

8.Pritožba je utemeljena.

9.V obravnavanem primeru gre za spor majhne vrednosti, v katerem so pritožbeni razlogi omejeni. Sodba, izdana v takšnem postopku, se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

10.Terjatev, ki jo tožnica uveljavlja v predmetnem postopku se nanaša na stroške upravljanja in obratovanja stavbe v A., B. cesta 2, ki v časovnem obdobju od januarja 2018 do vključno decembra 2021 odpadejo na toženčev poslovni prostor v stavbi.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo, da za sklepčnost tožbe, s katero upravnik zahteva povrnitev stroškov od lastnika posameznega dela, zadostuje, da upravnik navede, katere stroške vtožuje, za katero obdobje in način delitve stroškov med etažne lastnike, nadaljnja konkretizacija terjatve pa je odvisna od vsebine oziroma sklepčnosti ugovora toženca in vpliva na dokazanost njenega obstoja in višine. Zmotno pa je pri tem presodilo, da navedbe tožnice v dopolnitvi tožbe za sklepčnost tožbe po višini ne zadostujejo in da se toženec o višini zahtevka ni mogel vsebinsko opredeliti.

12.Pritožba utemeljeno opozarja, da toženec ni prerekal ključa delitve stroškov in zato ključa delitve tožnici ni bilo treba še posebej opredeljevati. Res je, da v razdelilnikih stroškov, ki jih je tožnica povzela v dopolnitev tožbe, ključi delitve niso zapisani, so pa jasno razvidni iz razdelilnikov stroškov, ki so dopolnitvi tožbi priloženi in na katere se tožnica v dopolnitvi tožbe tudi sklicuje. Ti pa tožencu, ki je zahtevku po višini ugovarjal le s trditvijo, da se bo o njej določneje izjasnil, ko bo ta s strani upnika ustrezno konkretizirana, brez dvoma tudi omogočajo, da se do ključev delitve vsebinsko opredeli. Zahteva sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za sklepčnost tožbe še primeroma za en razdelilnik ali po posameznih vrstah stroškov pojasniti, katere kriterije delitve je upoštevala, je pretirana, saj je v vsakem razdelilniku pri posameznem strošku (upravljanje, vodenje rezervnega sklada, poraba hladne vode, omrežnina, čiščenje, varovanje, …) naveden kriterij za delitev (površina, stanje števca, število enot, ...). V odgovoru na dopolnitev tožbe pa je toženec tožnici glede delilnih ključev tudi le očital, da ni razvidna pravna podlaga (zakonska ali pogodbena) za uporabo ključev delitve, kot so razvidni iz razdelilnikov. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je zahtevek nesklepčen po višini, je s tem tožnici odvzelo možnost obravnavanja njenega zahtevka, kar pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

13.Ker je zaradi ugotovljene kršitve ostal neugotovljen cel sklop pravnoodločilnih dejstev, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo moralo ob upoštevanju trditev tožnice in ugovorov toženca presoditi, ali tožnica od toženca utemeljeno terja plačilo stroškov upravljanja in obratovanja stavbe, za katere trdi, da jih je založila iz lastnega transakcijskega računa za uporabnike dobav in izvedenih del in je zato na njo prešla personalna subrogacija, iz previdnosti pa uveljavlja zahtevek tudi na podlagi verzije, ker je bila zaradi plačila prikrajšana, toženec pa obogaten. Pritožbeno sodišče tega dela ni prevzelo nase, saj ocenjuje, da bi s tem onemogočilo presojo samostojne in sklenjene pravne celote na obeh sodnih stopnjah in bi s tem nesorazmerno poseglo v ustavno zagotovljeno pravico do pritožbe ter presegalo temeljno kontrolno oziroma korekcijsko funkcijo, ki jo ima v sistemu sojenja in pravnih sredstev pritožbeno sodišče.

14.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

15.V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je o pritožbi odločila sodnica posameznica.

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku.

Zveza:

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 339, 339/2, 339/2-8 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.