Jedro

Če oseba ni udeležena v upravnem postopku kot stranka ali stranski udeleženec, tudi ne more vložiti tožbe po 4. členu ZUS-1 v zvezi s tekom upravnega postopka.

Obvestilo prvostopenjskega organa, s katerim vlagatelja zahteve za priznanje položaja stranke oziroma stranskega udeleženca obvešča, da kot prijavitelj nezakonite gradnje ni stranka v inšpekcijskem postopku, je treba glede na vsebino šteti za upravno odločbo, zoper katero ima vlagatelj možnost vložiti pritožbo v upravnem postopku. Če se z odločitvijo o pritožbi ne strinja, pa ima vlagatelj možnost vložiti tožbo po 2. členu ZUS-1. Zato tožba po 4. členu ZUS-1 ni možna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. S sklepom, navedenim v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, vloženo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in sicer tožničino na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, tožnikovo pa na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 (kot prezgodaj vloženo).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na zavrženje tožničine tožbe, sklicuje na prvi odstavek 17. člena ZUS-1. Navaja, da tožnica ni zahtevala udeležbe v inšpekcijskem postopku, niti nanjo ni naslovljen dopis Inšpektorata z okolje in prostor z dne 7. 11. 2011, zato po ZUS-1 ne more biti stranka v tem upravnem sporu. V obrazložitvi sklepa, ki se nanaša na zavrženje tožnikove tožbe, pa sodišče prve stopnje navaja, da je tožnik z vlogo z dne 27. 6. 2011 zahteval, da se mu v inšpekcijskem postopku prizna položaj stranskega udeleženca. O tej tožnikovi zahtevi ni bil izdan oblični upravni akt, temveč je bilo tožniku posredovano le obvestilo z dne 7. 11. 2011. To obvestilo, v katerem je inšpekcijski organ med drugim tožniku pojasnil, da nima položaja stranke oziroma stranskega udeleženca v inšpekcijskem postopku, pa glede na vsebino vsebuje odločitev o tožnikovi pravici, zato ga je treba šteti za upravno odločbo. Zoper odločbo (obvestilo) ima tožnik možnost vložiti pritožbo, ki jo lahko glede na šesti dostavek 215. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) vloži v roku 15 dni po prejemu tega sklepa. Po pritožbenem upravnem postopku pa je dopusten upravni spor po 2. členu ZUS-1. Zato tožba zaradi kršitve ustavnih pravic po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dopustna. Tožba po 2. členu ZUS-1 pa je vložena prezgodaj.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Opisujeta potek dogodkov in navajata razloge, zaradi katerih bi moral inšpekcijski organ v postopku, ki je bil po njunem mnenju uveden, izdati ustrezno odločbo oziroma sklep o ustavitvi postopka in jima priznati položaj stranskega udeleženca. Menita, da je odločitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni stranka v postopku, napačna. Gradbenemu inšpektorju sta namreč osebno dne 6. 7. 2009 dala prijavo, in sicer ustno, in tudi v pisni obliki. Tožnica pa je v ustni prijavi izrecno navedla, da jo v inšpekcijskem postopku zastopa njen sin, tožnik. Navajata še, da sta vložila tožbo zaradi molka organa in zahtevala vročitev upravnega akta. Sodišče prve stopnje bi zato moralo o tožbi vsebinsko odločiti. Z zavrženjem tožbe jima je bilo onemogočeno sodelovanje v inšpekcijskem postopku. S tem je bilo poseženo v njuno ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS. Predlagata, da Vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Priglašata stroške pritožbenega postopka.

K I. točki izreka:

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi sta tožnika vložila tožbo, s katero sta predlagala, da sodišče ugotovi, da je tožena stranka z opustitvijo vročitve sklepa in zaradi molka organa Inšpektorata za okolje in prostor, kršila njune ustavne pravice iz 2., 5., 14., 22., 33., 67., 120. in 153. člena Ustave RS, in da se toženi stranki naloži vročitev sklepa Inšpektorata za okolje in prostor v roku 30 dni pod izvršbo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sta s tožbo zahtevala sodno varstvo zaradi zatrjevanega posega v njune ustavne pravice (tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1), in sicer, da se zatrjevana kršitev ustavnih pravic ugotovi in z vročitvijo sklepa tudi odpravi (druga in četrta alineja drugega odstavka 33. člena ZUS-1).

6. Kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu je tožba zaradi posega v ustavne pravice po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 dopustna le, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, bodisi v upravnem sporu po ZUS-1 (tožba zoper izdani akt ali tožba zaradi molka organa) bodisi sodno varstvo pred drugim sodiščem. Tožbo v upravnem sporu pa lahko glede na določbo prvega podstavka 17. člena ZUS-1 vloži le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. V primeru tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi posega v ustavne pravice z aktom ali dejanjem organa je torej tožnik lahko le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje takega akta oziroma oseba, zoper katero je dejanje storjeno.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni vložila zahteve, da se ji v inšpekcijskem postopku prizna položaj stranke ali stranske udeleženke in da se obvestilo inšpekcijskega organa z dne 7. 11. 2011 nanjo ne nanaša. Glede na določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1 je zato odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju njene tožbe na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže, če jo vloži oseba, ki po ZUS-1 ne more biti stranka, pravilna in zakonita. Sodnega varstva zaradi posega v ustavne pravice, ki naj bi bil storjen z nedelovanjem organa (z opustitvijo), namreč ne more uveljavljati oseba, na katero se akt oziroma dejanje (oziroma opustitev) organa ne nanaša. 8. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožnikove tožbe.

9. Pravilna je namreč presoja sodišča prve stopnje, da je treba obvestilo z dne 7. 11. 2011, s katerim je prvostopenjski organ tožnika obvestil, da kot prijavitelj nezakonite gradnje ni stranka v inšpekcijskem postopku, glede na vsebino, šteti za odločbo, zoper katero ima tožnik možnost vložiti pritožbo v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje je tožnika tudi pravilno poučilo, da lahko pritožbo vloži v roku 15 dni po prejemu sklepa sodišča prve stopnje (šesti odstavek 215. člena ZUP). Ker ima torej tožnik možnost vložiti pritožbo v upravnem postopku, in po dokončnosti akta, s katerim bo odločeno o njegovi zahtevi za udeležbo v postopku, tudi možnost zahtevati sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, je tožba vložena prezgodaj. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena, ki med drugim določa, da sodišče tožbo zavrže s sklepom, če ugotovi, da je tožba vložena prezgodaj, je zato pravilna.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi pravilno pojasnilo, da glede na to, da ima v zvezi z zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca zagotovljeno sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, tožba po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 ni dopustna.

11. Pritožbeni ugovor, da naj bi tožnik prijave in vloge v inšpekcijskem postopku vlagal kot tožničin pooblaščenec, je protispisen. Iz listin v upravnih spisih namreč izhaja, da je na vseh prijavah in vlogah kot stranka naveden samo tožnik. To pa pomeni, da je tožnik vlagal vloge le v svojem imenu in ne tudi v imenu tožnice.

12. Tudi pritožbeni ugovor, da sta tožnika vložila tožbo zaradi molka organa, ni utemeljen. Da bi bila taka tožba vložena, namreč ne izhaja niti iz tožbenih navedb niti iz tožbenega predloga. Tožnika sta sicer v 2. točki tožbenega predloga zahtevala, da se toženi stranki naloži vročitev sklepa prvostopenjskega inšpekcijskega organa. Takega tožbenega predloga pa glede na vsebino te zadeve ni mogoče šteti za tožbeni zahtevek tožbe zaradi molka organa v smislu druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1, ki določa, da se s tožbo zaradi molka organa lahko zahteva izdaja oziroma vročitev upravnega akta. Izdajo in vročitev upravnega akta lahko zahteva le oseba, ki ji je v postopku priznan položaj stranke oziroma stranskega udeleženca. O tem tožnikovem procesnem položaju pa še ni pravnomočno odločeno.

13. Glede na to, da ima tožnik zoper odločbo (dopis prvostopenjskega organa z dne 7. 11. 2011) možnost vložiti pritožbo v upravnem postopku, in ker ima, če se z odločitvijo ne bo strinjal, zagotovljeno tudi sodno varstvo po 2. členu ZUS-1, z zavrženjem tožbe tudi ni bilo poseženo v njegovo ustavno pravico iz 22. člena Ustave RS.

14. Ker pritožbeni razlogi, zaradi katerih se sklep lahko izpodbija, in razlogi, na katere pazi Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

15. Tožnika s pritožbo nista uspela, zato sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).