Jedro

Prejšnji lastnik, ki mu je bilo zemljišče podržavljeno po ZNNZ, je denacionalizacijski upravičenec, če mu je bilo nacionalizirano zemljišče tudi odvzeto iz posesti. Če pa je po podržavljenju pravico uporabe prenesel s pravnim poslom, je bila ta konzumirana in ni upravičen do denacionalizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št.... z dne 11. 10. 2002, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za denacionalizacijo parcele št. 10/2 vl. št. 65 k.o. C. V obrazložitvi odločbe navaja, da je bila parcela št. 10, ki se je po podržavljenju razdelila na parceli št. 10/1 in 10/2, nacionalizirana AA na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju: ZNNZ). Prejšnja lastnica je na njej obdržala pravico uporabe, to pravico na parceli št. 10/2 pa je s pravnim poslom, sklenjenim s Skladom stavbnih zemljišč Mesta A, TOZD Urejanje stavbnega zemljišča, leta 1988 odplačno prenesla. Do izgube oziroma prenosa posesti je prišlo na podlagi pravnega posla in ne na podlagi akta državnega organa, izdanega po ZNNZ ali z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova. Pogodba tudi ni bila sklenjena namesto razlastitve oziroma iz nje ni razvidno, da bi nadomeščala prisilni akt državnega organa o odvzemu zemljišča iz posesti. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 pojasnilo, da je za nacionalizirana stavbna zemljišča pomembno le, da so bila nacionalizirana na podlagi predpisa iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen) in potem vzeta iz uporabe bivših lastnikov na podlagi prisilnega predpisa državnega organa, ni pa pomembno, kdaj je prišlo do prisilnega odvzema, niti kdaj je bil izdan predpis, ki je bil podlaga za prisilni odvzem. Ni pa navedlo, da so upravičenci do denacionalizacije tudi vse osebe, ki so s svojim zemljiščem po nacionalizaciji prostovoljno razpolagale. Vzpostavitev prejšnjega lastninska stanja potem ko je bivši lastnik prostovoljno razpolagal z svojim zemljiščem, bi pomenila poseg v takšno razpolaganje. Ker pritožnik ni zahteval vrnitve po 5. členu ZDen, za kar bi bilo pristojno sodišče, je pritožbo zavrnila.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bilo zemljišče podržavljeno na podlagi ZNNZ, ki je temelj za denacionalizacijo. Tedaj se je lastninska pravica bivše lastnice spremenila v družbeno lastnino v upravljanju Občine D, ki je bila vse do dodelitve spornega zemljišča Univerzi v A vknjižena kot imetnica pravice uporabe. Pravico uporabe, ki je vsebinsko ustrezala lastninski pravici, je torej imela občina, prejšnja lastnica pa je imela le pravico uživanja spornega zemljišča. Zato je napačen zaključek tožene stranke, da je prejšnja lastnica prosto razpolagala s spornim zemljiščem. Pogodba o prevzemu spornega zemljišča po svoji vsebini ne predstavlja pravnega posla, kar je razvidno iz 2. člena te pogodbe, saj je občina na tem zemljišču že imela pravico uporabe. Gre za akt občine za odvzem spornega zemljišča iz posesti, kar potrjuje tudi cenitveno poročilo cenilca, ki ugotavlja, da je namen cenitve ugotoviti in oceniti vrednost zemljišča, ki se razlašča za potrebe gradnje. Prejšnja lastnica je s pravnim poslom prenesla pravico uporabe na občino, torej na družbeno politično skupnost, ta pa je bila tista, ki je izdala vse akte v zvezi z odvzemom iz posesti, bodisi odločbo ali pa pogodbo. Tožena stranka bi morala posel presojati po vsebini in ne le po naslovu. Vsebinsko je pogodba povsem enaka, kot če bi šlo za odvzem in je bil postopek enak, kot če bi bila sklenjena pogodba namesto razlastitve. O prostovoljnosti pri sklepanju pogodbe ni bilo niti govora. Prejšnja lastnica je pristala na smešno nizko odškodnino. Odškodnina je bila izplačana v znesku 3.054.588,00 takratnih din, kar je ustrezalo vrednosti 300 DEM, in nedvomno ni presegla 30 % vrednosti spornega zemljišča. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z ZDen in z ustavno pravico do enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic. Pravna podlaga za denacionalizacijo je v 9. točki 3. člena in v tretjem odstavku 32. člena ZDen. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke in prvostopno odločbo.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki jih je navedla v obrazložitvi svoje odločbe in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku z vlogo, št... z dne 20. 1. 2003. Tožba ni utemeljena.

Denacionalizacija je vrnitev premoženja, ki je bilo denacionalizacijskemu upravičencu-prejšnjemu lastniku podržavljeno na podlagi taksativno naštetih predpisov iz 3. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), ali predpisov, ki jih vključuje 4. člen ZDen, ali na drug način, ki je po ZDen podlaga za denacionalizacijo (ukrep državnega organa brez pravnega naslova - 4. člen ZDen in pravni posel, sklenjen zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti - 5. člen ZDen). ZZNZ (Uradni list FLRJ, št. 52/58), z uveljavitvijo katerega so postala zemljišča v mestih in naseljih mestnega značaja družbena lastnina (8. člen ZNNZ), ostala pa so v posesti prejšnjih lastnikov dokler jih niso bili dolžni izročiti občini ali komu drugemu (38. člen ZNNZ), je kot pravna podlaga za denacionalizacijo določen v 9. točki prvega odstavka 3. člena ZDen. Po razlagi Ustavnega sodišča Republike Slovenije upravičenost do denacionalizacije ni odvisna od časa odvzema zemljišča iz posesti (13. točka obrazložitve odločbe, št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002, Uradni list RS, št. 54/02), vendar tudi po mnenju sodišča ustavno sodišče v tej odločbi ni razlogovalo tako, da denacionalizacija ne bi bila pogojena z ukrepanjem državnih organov pri odvzemu zemljišč iz posesti. Če pomeni denacionalizacija popravo krivic zaradi prisilnih ukrepov državnih organov povojne Jugoslavije, je po presoji sodišča tudi v primeru, ko je bilo podržavljenje zemljišč po ZNNZ zaključeno s prenehanjem posesti, treba šteti, da je podlaga za denacionalizacijo podana, če je bila prejšnjemu lastniku posest zemljišča odvzeta z oblastnim aktom (tretji odstavek 8. člena ZDen).

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila parc. št. 10 k.o. C pravni prednici tožnika podržavljena na podlagi ZNNZ (odločba občinskega ljudskega odbora D, št... z dne 12. 6. 1959), pravica uporabe na njenem delu, parceli št. 10/2, pa ji je prenehala po pogodbi o prevzemu zemljišča, št... , ki jo je dne 19. 10. 1988 sklenila s Skladom stavbnih zemljišč mesta A. Tožbeni ugovori, da ta pogodba ne pomeni prostovoljnega razpolaganja z dotedanjo pravico uporabe pravne prednice tožnika, so po presoji sodišča neutemeljeni.

V času sklepanja navedene pogodbe je veljal zakon o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 32/85 in 33/88), ki je v 64. členu določal, da se določbe tega zakona, torej tudi določba, ki je zavezovala prejšnjega lastnika k izročitvi zemljišča za uresničitev prostorskega izvedbenega načrta (13. člen), uporabljajo tudi za prejšnje lastnike gradbenih oziroma stavbnih zemljišč, ki so postala družbena lastnina zaradi nacionalizacije najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. Pravna podlaga za izdajo odločbe za odvzem zemljišča iz posesti je bila podana, vendar občina take odločbe ni izdala. O izročitvi posesti je tožnikova pravna prednica sklenila pogodbo, pogodba pa je sporazum oziroma voljno dejanje pogodbenih strank (Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/01). Ta pogodba se ni nanašala na promet s pravico uporabe na sporni parceli med tedanjimi družbenopravnimi subjekti, kot meni tožnik v tožbi, ko navaja, da je vse od podržavljenja imela na zemljišču pravico uporabe občina. Tožnikova pravna prednica je na parceli imela pravico uporabe, kakršno so na stvareh v družbeni lastnini lahko imele civilnopravne osebe, z izročitvijo nepremičnine, ki jo je do tedaj imela v neposredni posesti, pa ji je ta pravica prenehala. Glede na sklenjeno pogodbo pa ni mogoče trditi, da ji je bila ta pravica prisilno odvzeta. Pogodbe o prevzemu zemljišča tudi po vsebini ni mogoče obravnavati kot odločbe, saj ima vse elemente dvostranskega pravnega posla; konkretizacijo nepremičnine, ceno oziroma odškodnino za odvzeto zemljišče (o kateri je prejšnja lastnica sklenila poseben sporazum št.. , pri čemer ne more biti relevantno, da je cenilec kot namen cenitve navedel vrednotenje zemljišča, ki se razlašča), zemljiški knjigi namenjeno intabulacijsko klavzulo, podpise obeh pogodbenih strank. Iz vpisov v zemljiški knjigi pa tudi izhaja, da je bila parcela na tej pravni podlagi odpisana iz vložka, v katerem so bile vpisane nepremičnine pravne prednice tožnika. To pa potrjuje pravilnost zaključkov obeh upravnih organov, da prejšnji lastnici podržavljena parcela ni bila prisilno odvzeta iz posesti, temveč je bila dejanska podlaga za izgubo posesti pravni posel. Na takšni dejanski podlagi pa denacionalizacijskemu zahtevku v upravnem postopku ni mogoče ugoditi. Zato ga je prvostopni upravni organ utemeljeno zavrnil, tožena stranka pa je utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo zoper to odločitev. Tožnikove navedbe, da ni mogoče govoriti o prostovoljnosti pri sklepanju pogodbe, so okoliščine, ki na odločitev v upravnem postopku ne morejo vplivati. Te bi lahko kazale le na elemente iz 5. člena ZDen, ki pa se ne presojajo v upravnem postopku, temveč v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, če stranka tak zahtevek vloži. Ker je izpodbijana odločba po navedenem pravilna in na zakonu utemeljena, tožena stranka pa jo je sprejela po pravilno izvedenem postopku, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.