Jedro

Sodišče se mora opredeliti do posameznih elementov odškodninske odgovornosti in ugotoviti, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem, (neizdaja sklepa o uvrstitvi v 5. plačilni razred, kljub odločitvi sveta šole, da se ugovoru tožnice zoper uvrstitev v 2. plačilni razred s predlogom, da se jo uvrsti v 5. plačilni razred, ugodi) onemogočila, da bi tožnica, ki se je zaposlila na drugi šoli, pri novem delodajalcu prejemala višjo plačo. Ker je tožnica od tožene stranke (prejšnjega delodajalca) zahtevala povrnitev škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana in bi tožnica razliko v plači lahko uveljavljala le od novega delodajalca, pri čemer bi morala predhodno izkazati, da je pri njem uveljavljala notranje varstvo skladno z 2. odstavkom 80. člena ZTPDR v zvezi z 1. odstavkom 83. člena ZTPDR.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. in 3. tč. izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka sodbe razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati razliko v plači od marca 1997 do vključno avgusta 1997 v višini, razvidni za posamezne mesece iz izreka sodbe, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih zneskov do plačila. Višji zahtevek (razliko v plači za čas dela pri drugem delodajalcu za obdobje od avgusta 1997 do aprila 2001) je zavrnilo (2. točka izreka) in sklenilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper zavrnilni del sodbe ter zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožnica iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oz. razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo njen denarni zahtevek za obdobje zaposlitve pri drugem delodajalcu, Osnovni šoli N., saj je tožnici nastala škoda zaradi ravnanja tožene stranke, Osnovne šole P.. Ta namreč kljub temu, da je svet šole njenemu ugovoru zoper uvrstitev v 2. plačilni razred ugodil, odločbe o njeni uvrstitvi v 5. plačilni razred ni izdala, zato se tožnica pri novem delodajalcu, OŠ N., ni mogla izkazati z uvrstitvijo v 5.plačilni razred in ji je tudi novi delodajalec izplačeval plačo le v višini, določeni za 2. plačilni razred. Zaradi neizdaje sklepa o uvrstitvi v 5. plačilni razred je tožnici tudi pri zaposlitvi pri novem delodajalcu nastala škoda, ki jo je tožena stranka po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti dolžna povrniti. Pri tem tožnica opozarja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni ugovarjala, da za škodo, ki je tožnici zaradi neuvrstitve v 5. plačilni razred pri novem delodajalcu nastala, ni odgovorna, niti ni prerekala izračuna razlik v plači, ki ga je tožnica predložila. Ker je tožena stranka ves čas postopka navajala le, da tožnice ni mogla uvrstiti v 5. plačilni razred zaradi omejitev, ki jih je narekoval Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede, sami pravici tožnice do napredovanja v 5. plačilni razred in njenega izračuna razlik v plači pa ni ugovarjala, tožnica meni, da je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da pa je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) določa, da je tisti, ki drugemu povzroči škodo, dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Navedeni člen določa splošne predpostavke odškodninske odgovornosti, ki morajo biti izpolnjene, da se lahko nekomu naloži, da je dolžan drugemu povrniti škodo. Skladno z 190. členom ZOR je dolžna za škodo odgovorna oseba povrniti popolno odškodnino, tj. odškodnino v znesku, ki je potreben, da postane njegov gmotni položaj takšen, kakršen bi bil, če do škodljivega dejanja ne bi prišlo. Predpostavke odškodninske odgovornosti, ki jih je potrebno ugotoviti, da lahko nekomu naložimo, da drugemu povrne škodo so: nastanek škode, protipravno ravnanje, vzročna zveza in odgovornost. Ker je tožnica od tožene stranke uveljavljala povrnitev škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, je sodišče njen zahtevek iz navedenega pravnega naslova vsaj preuranjeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje se namreč ni opredeljevalo do posameznih naštetih predpostavk odškodninske odgovornosti, ampak je le zaključilo, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu in bo tožnica povrnitev škode oz. razliko v plači lahko zahtevala od novega delodajalca, prav tako pa je zaključilo, da tožnica svojih terjatev po višini ni dokazala, niti ni dokazala, da je svoje pravice pri novem delodajalcu uveljavljala skladno z pravili ZTPDR-ja (1. in 2. odstavek 80. člena, 1. odstavek 83. člena). Vsa pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na s strani tožnice zatrjevano odškodninsko odgovornost tožene stranke za razliko v plači tudi v času zaposlitve pri drugem delodajalcu (zgoraj naštete predpostavke odškodninske odgovornosti skladno z 1. odstavkom 154. člena ZOR), so tako ostala neugotovljena, zato je pritožba utemeljena.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je skladno s 355. čl. ZPP sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. tč. izreka), ter posledično tudi odločitev o stroških postopka (3. tč. izreka) razveljavilo, ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje opredeliti do posameznih elementov odškodninske odgovornosti. Zato bo moralo ugotoviti, ali je tožena stranka s svojim ravnanjem, ki ga v postopku zatrjuje tožnica (neizdaja sklepa o uvrstitvi v 5. plačilni razred, kljub odločitvi sveta šole, da se ugovoru tožnice zoper uvrstitev v 2. plačilni razred s predlogom, da se jo uvrsti v 5. plačilni razred, ugodi) resnično onemogočila, da bi tožnica pri novem delodajalcu prejemala višjo plačo. Pri tem bo potrebno upoštevati zlasti določbe 2. odstavka 15. člena Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in v organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS št. 18/94-98/99), ki določa, da se zaposleni že ob prvi zaposlitvi uvrsti v plačilni razred, ki ga je mogoče doseči z napredovanjem, če pristojni organ ugotovi, da zaposleni izpolnjuje pogoje za napredovanje in 1. odstavka 22. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vrtcih in šolah v plačilne razrede (Ur. l. RS št. 41/94-55/2002- v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da se zaposlenega ob prvi zaposlitvi praviloma uvrsti v plačilni razred, v katerega je uvrščen količnik za določitev osnovne plače delovnega mesta, na katerega je zaposleni razporejen, razen če izpolnjuje pogoje, določene za napredovanje po Pravilniku za uvrstitev v višji plačilni razred, o čemer odloča ravnatelj ob sklenitvi delovnega razmerja.

Ker je tožnica od tožene stranke zahtevala povrnitev škode po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti (za katero so splošne predpostavke naštete zgoraj), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v tem sporu ni pasivno legitimirana in bi tožnica razliko v plači lahko uveljavljala le od novega delodajalca, pri čemer bi morala predhodno izkazati, da je pri njem uveljavljala notranje varstvo skladno z 2. odstavkom 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90) v zvezi z 1. odstavkom 83. člena ZTPDR. Sodišče prve stopnje mora zato razsoditi, ali je tožena stranka za vtoževano škodo iz naslova razlike v plači odškodninsko odgovorna in na podlagi tega zaključka tožničinemu zahtevku ugoditi oz. ga zavrniti.

Skladno s 3. odst. 165. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.