Jedro

Upoštevaje tožnikove trditve je moč omenjeni znesek razumeti dejansko kot obliko posojila, ki ga je v posledici izbrisa moral vzeti zaradi svojega preživetja, njegovo vračilo pa kot stroške (premoženjsko škodo) nastale(o) v posledici izbrisa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 21. 9. 2020: - zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 43.650,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13. 6. 2017 dalje do plačila, - odločilo, da je dolžan tožnik toženki v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 2.040,00 EUR.

2. Zoper sodbo se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje tožnik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Poudarja, da je v zvezi s postavljenim zahtevkom na povrnitev nastale nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke. Šlo naj bi za strokovna vprašanja medicinske stroke, kjer se mora ugotoviti tožnikovo razumsko in čustveno stanje v času trajanja izbrisa in oceniti vpliv tega dejstva na njegovo življenje. S predlaganim dokazom se dokazuje vzročna zveza kakor tudi okoliščine povezane z višino nastale nepremoženjske škode. Izbris je neposredno vplival nanj, zaradi navedenega pa je utrpel tudi pravno priznano nepremoženjsko škodo. Izvedenec medicinske stroke, to je psihiater, bi moral podati mnenje o tožnikovi osebnosti, in sicer, kako je razumsko in čustveno dojel ter zaznal dejstvo izbrisa in na kakšen način se je na to dejstvo odzival ter premagoval s tem nastale ovire. Zaradi dokazovanja tega dejstva je podal dokazni predlog, ki pa ga sodišče ni izvedlo, niti ni obrazložilo, zakaj tega ni storilo. V tožbi in v vlogi je navedel vse oblike ter okoliščine, ki so zanj predstavljale konkretno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Do teh duševnih bolečin v obdobju 130-tih mesecev, kar predstavlja zelo dolgo časovno obdobje, se sodišče ni opredelilo, zaradi česar se odločitve v tem delu ne da vsebinsko preizkusiti. Izvedenec medicinske stroke mora podati mnenje o duševnih bolečinah in strahu, ki jih je imel tožnik v času trajanja izbrisa v povezavi s posledicami le-tega. V nadaljevanju pritožnik pojasnjuje, kako je izbris vplival na njegovo duševno stanje. Sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke in ni naredilo vpogleda v tožnikov zdravstveni karton, pri čemer gre za povezano procesno gradivo in povezan dokazni predlog. Izvedenec medicinske stroke, to je psihiater, bi moral podati mnenje tudi glede t.i. primarnega in sekundarnega strahu, obstoj katerega je tožnik potrdil ob svojem zaslišanju. Prav tako bi moral izvedenec psihiater podati mnenje o duševnih bolečinah, ki jih je tožnik utrpel zaradi posega v njegove osebnostne pravice. Izbris je pri njem povzročil izgubo dostojanstva in občutek neenakosti v družbi ter povzročil njegovo družbeno izključenost. V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se višina in obseg nastale nepremoženjske škode ugotavlja in dokazuje z izvedencem medicinske stroke (pritožba poudarja, da gre za način izoblikovane sodne prakse pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, in izpostavlja zadevo omenjenega sodišča III P 1170/2017). Zato je bil tožnik obravnavan na neenak način. Res je določitev višine nepremoženjske škode t. i. pravno vprašanje, a mora biti podlaga za odločanje o obsegu in vzrokih nastanka pravno priznane nepremoženjske škode postavitev izvedenca medicinske stroke. Sam je izvedbo tega dokaza izrecno predlagal, a ga sodišče brez obrazložitve ni izvedlo. Izpodbijano sodbo je izdalo preuranjeno, ne da bi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Podana naj bi bila tudi kršitev pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je v zvezi s postavljenim tožbenim zahtevkom na povrnitev nastale premoženjske škode predlagal postavitev izvedenca finančne stroke. Sodišče v zvezi s tem dokaznim predlogom razlogov za njegovo zavrnitev prav tako ni navedlo, zaradi česar sta tudi v tem pogledu podani prej omenjeni procesni kršitvi. Pritožnik pojasnjuje, kako je vsebinsko opredelil nastalo premoženjsko škodo. Sodišče bi moralo višino premoženjske škode določiti ob uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP, saj je za nazaj zelo težko ugotavljati takšno škodo oziroma njeno višino. Sam je bil zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva premoženjsko prikrajšan, pri čemer je opredelil posamezne postavke uveljavljene premoženjske škode, do česar se sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ni opredelilo. Zaradi izbrisa registra stalnega prebivalstva ni mogel delati v Republiki Sloveniji in je bil denarno prikrajšan. Primanjkljaj je nastal tudi pri izpadu pokojninske dobe. Ker ni bil prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje, ni bil vključen v program aktivnega iskanja zaposlitve, v programe za brezposelne, prav tako ni prejemal nadomestila za brezposelnost. V času izbrisa tudi ni mogel koristiti osnovnih socialnih pravic. Pojasnjuje, zakaj naj bi bil izračun nastale premoženjske škode zaradi izbrisa v vsakem primeru zelo zahtevna strokovna operacija. Ker ni postavilo izvedenca finančne stroke v zvezi z izračunom višine tožniku nastale premoženjske škode v času izbrisa, je sodišče izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Sodišče je v 9. točki obrazložitve napačno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je tožbeni zahtevek zastaral. Premoženjska škoda mu je nastala s tem, ker je moral vrniti denarna sredstva prejeta od A. A. zaradi lastnega preživljanja v Republiki Sloveniji. V tem oziru je dokazoval višino nastale premoženjske škode in tudi vzročno zvezo. Glede na določbe ZPŠOIRSP posamezne postavke nastale premoženjske škode, ki je nastala izbrisanim osebam, niso zastarane. Gre za zakonsko podlago, ki preprečuje učinek ugovarjanja zastaranja tovrstnim tožbenim zahtevkov s strani Republike Slovenije. Sodišče je v točkah 25 in 26 obrazložitve napačno materialno-pravno zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi posledic izbrisa v višini 5.000,00 EUR za nastalo nepremoženjsko škodo in v višini 5,42 EUR za premoženjsko škodo, oziroma skupaj v višini 5.005,42 EUR. Ni namreč upoštevalo dejstva, da je bil tožnik že po samem prej omenjenem zakonu upravičen do odškodnine (v višini 50,00 EUR za vsak mesec trajanja izbrisa), kot to izhaja iz odločbe UE Ljubljana, opr. št. 000-000/2015-3 z dne 7. 5. 2015, v višini 6.500,00 EUR. V zadevni tožbi pa uveljavlja odškodnino, ki presega že določeno in izplačano odškodnino v višini 6.500,00 EUR in ki po njegovi oceni znaša dodatno najmanj še 43.650,00 EUR. Prav tako ni predmet predmetnega pravdnega postopka presoja, ali je tožnik sploh upravičen do odškodnine zaradi izbrisa, kot mu je bila priznana s prej omenjeno upravno odločbo. Izpodbijana sodba se vsebinsko spušča tudi na področje t.i. upravne zadeve, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno v upravnem postopku.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pojasnilo,1 da s strani tožnika predlaganih dokazov po postavitvi izvedencev medicinske in finančne stroke ni postavilo, ker slednji2 glede nobenega od njiju ni konkretno opredelil, kaj točno naj bi ugotavljala. Tako je glede izvedenca medicinske stroke tožnik, kot to upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje (pritožba pa temu ustrezno/jasno niti ne oporeka), podal (pre)splošne navedbe, saj ni navedel, katere zdravstvene težave naj bi zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva sploh utrpel. Kar se tiče izvedenca finančne stroke, pa je poudarilo tudi, da so vsi podatki, na podlagi katerih je tožnik utemeljeval svojo premoženjsko škodo, javno dostopni in da za njihovo interpretacijo takšen izvedenec (sploh) ni potreben. Vsem omenjenim razlogom tožnik ustrezno (konkretizirano) ne oporeka. Njegovo pritožbeno pojasnjevanje, da je v zvezi s postavljenim zahtevkom na povrnitev nastale nepremoženjske škode iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti,3 strahu in duševnih bolečin zaradi okrnitve osebnostnih pravic (179. člena OZ4) predlagal postavitev izvedenca medicinske stroke, je (prav tako) presplošno in pomislekov v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje ne poraja. Podobno velja za pritožbene trditve (ki so hkrati nove – prvi odstavek 337. člen ZPP5), da gre v obravnavanem oziru za strokovna vprašanja medicinske stroke, kjer (da) se mora ugotoviti tožnikovo razumsko in čustveno stanje v času trajanja izbrisa in na konkretnem nivoju oceniti vpliv tega dejstva na njegovo življenje6 (ter da se s predlaganim dokazom dokazuje tako vzročna zveza kot tudi okoliščine povezane z višino nastale nepremoženjske škode), kakor tudi njegovo »vztrajanje«, da je nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah opredelil, zaradi česar bi moralo sodišče o tem tudi vsebinsko odločiti. To je namreč sodišče prve stopnje tudi storilo (saj je tožbeni zahtevek zavrnilo,7 hkrati pa je za takšno odločitev podalo zadostne oziroma prepričljive razloge). Posplošeno (in hkrati pritožbeno novo, saj slednji tega v postopku na prvi stopnji ni navajal) je nadalje pritožnikovo zatrjevanje, da bi moral izvedenec psihiater (ki ni bil angažiran) podati mnenje o njegovi osebnosti in o tem, kako se je odzval na dejstvo izbrisa ter premagoval nastale ovire.

6. V skladu s prvim odstavkom 226. člena ZPP je bil dolžan tožnik sam predložiti svoj zdravstveni karton, na katerega se je kot dokaz (pri čemer niti ni konkretno obrazložil, katera pravno relevantna dejstva naj bi se z njim dokazovala) skliceval v tožbi. Sodišče prve stopnje bi ga bilo dolžno priskrbeti po uradni dolžnosti le, če ga slednji ne bi mogel priskrbeti sam (tretji odstavek 226. člena ZPP). Tega pa ni ne ustrezno zatrjeval (kar velja tudi za pritožbo), niti dokaz(ov)al. 7. Enaki zaključki, kot so bili predhodno podani v zvezi s tožnikovimi trditvami o duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in očitkom o opustitvi izvedbe dokaza z izvedencem medicinske stroke, veljajo za pritožbeno navajanje, da bi moral izvedenec psihiater podati mnenje o strahu, ki naj bi ga tožnik utrpel zaradi izbrisa. Pritožnik glede omenjene oblike nepremoženjske škode ustrezno konkretiziranih trditev (torej glede škode, katere obstoj bi ugotavljal izvedenec) prav tako ni uspel podati in ostaja tudi v tem pogledu ves čas na (pre)splošni ravni. V ta okvir sodijo nadalje pritožbene trditve o duševnih bolečinah zaradi posega v osebnostne pravice, izgube dostojanstva in občutka neenakosti v družbi, kar naj bi vodilo v njegovo družbeno izključenost (in o čemer naj bi mnenje podal izvedenec psihiater), kot tudi navajanje o občutkih negotovosti in diskriminaciji. Pri tem pritožnik ne upošteva, da je sodišče prve stopnje z njegove strani zatrjevano škodo zaradi občutenja zapostavljenosti in neenakopravnosti položaja z ostalimi ter nelagodja in zaskrbljenosti, ker si je moral urejati začasno bivališče in do leta 1999 tudi vizum, priznalo in mu posledično iz tega naslova prisodilo odškodnino (glej 25. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). V zvezi z zaključkom sodišča prve stopnje o presplošnosti tožnikovih trditev8 ni moč spregledati, da je že toženka9 izrecno (in glede na predhodne ugotovitve upravičeno) ugovarjala, da so tožnikove trditve glede vseh oblik nepremoženjske škode pavšalne (presplošne). Ker slednji (navkljub takšnim upravičenim ugovorom) svojih trditev ni ustrezno konkretiziral oziroma svojih dokaznih predlogov ni opredelil (utemeljil) na način, kot je bil to dolžan in kar bi hkrati njihovo izvedbo sploh omogočalo (dopuščalo), je njegovo (prav tako posplošeno10) sklicevanje na sodno prakso v podobnih primerih (od katere naj bi bilo po njegovem mnenju v predmetni zadevi neutemeljeno odstopljeno), ki naj bi obseg in višino nastale nepremoženjske škode ugotavljala s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, brezpredmetno,11 pritožbeni očitek, da je bil obravnavan na neenak način, da naj bi bila izdana sodba preuranjena (češ da sodišče prve stopnje ni pravilno/popolno ugotovilo dejanskega stanja), da na bi sodišče prve stopnje zagrešilo bistveni kršitvi pravil postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno uporabilo materialno pravo,12 pa neutemeljen.

8. Prej omenjeni razlogi, zaradi katerih sodišče prve stopnje (upravičeno) ni izvedlo s strani tožnika predlaganega dokaza (pri čemer je svojo odločitev prepričljivo pojasnilo13), v celoti veljajo tudi glede izvedenca finančne stroke. Pritožnik, ki tem razlogom ustrezno (konkretno) ne oporeka, zgolj s pojasnjevanjem (vztrajanjem), kaj naj bi takšen izvedenec ugotavljal, v zaključke (in razloge zanje) sodišča prve stopnje dvoma ne vzbudi. Slednji tako izpostavlja, da je premoženjsko škodo opredelil kot izpad dohodkov iz naslova dela oziroma zaposlitve v Republiki Sloveniji, ki bi jih (če do izbrisa ne bi prišlo) lahko prejel, pri tem pa očitno prezre (saj se do njega ne opredeli/mu ne nasprotuje) pojasnilo sodišča prve stopnje (glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da so podatki o plačah in nadomestilih javno dostopni ter da za njihovo interpretacijo izvedenec s finančnega področja ni potreben.14 Poleg tega sodišče prve stopnje njegovega zahtevka ni zavrnilo zato, ker slednji ne bi uspel izkazati utemeljenosti zatrjevanih škodnih postavk po višini, ampak (»že«) iz razloga, ker je lahko ugotovilo, da tožnik vzročne zveze med njihovim izpadom (ne-prejemanjem) in izbrisom, kot je to sicer zatrjeval, ni izkazal (glej 14. – 21. točko obrazložitve izpodbijane sodbe15). Neprepričljivo je tudi pritožbeno sklicevanje na uporabo prostega preudarka (pri določitvi odškodnine) iz 216. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je (v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe) tudi v tem pogledu pravilno pojasnilo (pritožba tem zaključkom in razlogom ustrezno (jasno) ne oporeka), da uporaba omenjene zakonske možnosti iz razloga, ker tožnik pogojev za njeno uporabo (kot bi to moral) ni izkazal, ni prišla (ne pride) v poštev. Pritožnik s posplošenim (in deloma nejasnim) navajanjem, da naj bi bil izračun premoženjske škode zaradi izbrisa v vsakem primeru zelo zahtevna strokovna operacija (češ da naj bi bilo potrebno upoštevati dolgo časovno obdobje, mesečne vrednosti pretvoriti na določen mesečni datum, upoštevati različna valutna razmerja,16 obstoj inflacije, itd.), pomislekov v utemeljenost zavrnitve dokaznega predloga ne poraja.

9. Neutemeljen je nadaljnji pritožnikov očitek, da se sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo (zaradi česar naj bi bila podana kršitev postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) do posameznih postavk uveljavljene premoženjske škode, na katero se je (kot posledico izbrisa iz registra stalnega prebivalstva) skliceval. Omenjeno sodišče se je namreč v točkah 14 – 24 obrazložitve izpodbijane sodbe obširno (konkretizirano) opredelilo do vseh oblik premoženjske škode, ki jih je tožnik zatrjeval, in v tem okviru prepričljivo pojasnilo, zakaj mu iz teh naslovov odškodnina ne gre.17 Zgolj s pritožbenim vztrajanjem, da je bil zaradi izbrisa prikrajšan pri dohodkih iz naslova dela (zaposlitve), da je prišlo do izpada pokojninske dobe, da ni bil vključen v programe za brezposelne, da ni prejemal nadomestila za brezposelnost in da ni mogel koristiti posameznih socialnih pravic, dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje (in razlogov zanje) ne vzbudi.

10. Pritožnik sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je svojo odločitev v zvezi z zastaranjem zahtevka v delu, ki se nanaša na denarna sredstva, katera naj bi moral vrniti A. A. (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), napačno oprlo na določbe OZ18 (konkretno na 346. člen omenjenega zakona). Za to zadevo primarno relevantni ZPŠOIRSP19 namreč v drugem odstavku 11. člena določa, da se pri uveljavljanju denarne odškodnine (za škodo nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva) v sodnem postopku (to je v primerih po prvem in drugem odstavku 10. člena ZPŠOIRSP) ne uporabljajo določbe o zastaranju terjatev iz zakona, ki ureja obligacijska razmerja (torej določbe OZ). Vendar pa slednje ne pomeni (kot bi bilo moč to razbrati iz pritožbe), da lahko upravičenci povračilo takšne škode uveljavljajo časovno neomejeno. V prvem odstavku 10. člena ZPŠOIRSP je predvideno, da lahko upravičenec tožbo za povračilo škode (povzročene z izbrisom iz registra stalnega prebivalstva in nastale v tem obdobju) vloži v treh letih po začetku uporabe omenjenega zakona20 (ta se je začel uporabljati 18. 6. 2014). Sodišče prve stopnje je v tem okviru navedlo tudi, da naj bi šlo v obravnavani situaciji za verzijski zahtevek glede stroškov, ki v ZPŠOIRSP niso predvideni kot morebitna škoda. Takšnemu zaključku ni moč slediti. Tožnik je znesek v višini 1.001,5 EUR, ki naj bi predstavljal povračilo danega preživljanja A. A., in znesek, ki naj bi bil potreben za sestavo s tem povezanega notarskega zapisa v višini 100,00 EUR (torej skupaj 1.101,5 EUR), uveljavljal v prvi pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2019, v kateri ju je opredelil kot z izbrisom povezana stroška oziroma oškodovanje. Zakaj naj bi šlo v omenjenem primeru za verzijski zahtevek (to je zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve21), kot to izhaja iz izpodbijane sodbe, ni jasno. Upoštevaje tožnikove trditve iz vloge z dne 1. 10. 2019 je moč omenjeni znesek razumeti dejansko kot obliko posojila, ki ga je v posledici izbrisa moral vzeti zaradi svojega preživetja, njegovo vračilo pa kot stroške (premoženjsko škodo) nastale(o) v posledici izbrisa.

11. Kljub temu pa je odločitev o omenjenem delu tožbenega zahtevku utemeljena iz drugega s strani sodišča prve stopnje podanega razloga (ki mu pritožba ustrezno/jasno niti ne oporeka). V predmetni zadevi namreč ni (bilo) sporno, da je bila tožniku z odločbo Upravne enote Ljubljana opr. št. 000-000/2015-3 z dne 7. 5. 2015, že priznana odškodnina v višini 6.500,00 EUR (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Ob zakonsko predvidenem upoštevanju denarne odškodnine, ki je bila upravičencu pravnomočno določena v predhodnem upravnem postopku, pri odmeri višine denarne odškodnine v sodnem postopku (glej drugi odstavek 5. člena ZPŠOIRSP), in okoliščine, da je sodišče prve stopnje ugotovilo (česar pritožba ne uspe izpodbiti), da gre tožniku iz naslova nepremoženjske škode odškodnina v višini 5.000,00 EUR, iz naslova premoženjske škode pa v višini 5,42 EUR (skupaj torej 5.005,42 EUR22), je očitno, da je bila z zneskom 6.500,00 EUR (priznanim z upravno odločbo) poravnana tudi morebitna (utemeljeno uveljavljana) škoda, ki naj bi mu nastala zaradi denarne pomoči (»posojila«) A. A. (skupaj zahtevana odškodnina iz tega naslova namreč znaša 1.101,5 EUR). Sodišče prve stopnje je tako v skladu z drugim odstavkom 5. člena ZPŠOIRSP tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo tudi v tem delu.23

12. Glede na obstoj jasnega zakonskega pravila (iz drugega odstavka 5. člena ZPŠOIRSP) o upoštevanju v upravnem postopku določene odškodnine pri odmeri denarne odškodnine v sodnem postopku je pritožnikovo pojasnjevanje, da mu je bila v upravnem postopku na podlagi določb ZPŠOIRSP24 odškodnina odmerjena v višini 50,00 EUR za vsak mesec izbrisa (oziroma skupaj 6.500,00 EUR) in da je v tem sodnem postopku uveljavljal še dodatno odškodnino, za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe nebistveno. Slednji namreč obstoja škode, katere višina bi presegala znesek v upravnem postopku (z upravno odločbo) priznane odškodnine, ni uspel izkazati. Ker sodišče prve stopnje ni presojalo utemeljenosti v upravnem postopku priznane (izplačane) odškodnine oziroma pravilnosti (zakonitosti) v njem izdane (upravne) odločbe, je pritožnikov očitek, da takšna presoja (preizkus) ni bila (ne more biti) predmet (tega) sodnega postopka, brezpredmeten, trditev, da se izpodbijana sodba vsebinsko spušča na področje t.i. upravne stvari (o kateri je bilo v upravnem postopku že pravnomočno odločeno) pa neutemeljena.

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Pritožbeni očitek, da tega ni storilo (da torej zavrnitve omenjenih dokaznih predlogov ni obrazložilo), tako ne drži. 2 Kar je predlagateljeva dolžnost in hkrati pogoj za izvedbo (predlaganega) dokaza. 3 Ki jih v pritožbi (konkretno) ne opredeli (niti ni razvidno, kdaj/kje naj bi to storil v postopku na prvi stopnji, kakor to zatrjuje v pritožbi). Posledično je brezpredmetno pritožbeno poudarjanje, da se do njegovih (posledično nastalih) 130 mesecev trajajočih duševnih bolečin (o obstoju in trajanju katerih naj bi tudi izpovedal) sodišče prve stopnje ni opredelilo (in da naj se iz tega razloga sodbe ne bi dalo preizkusiti). 4 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 5 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 6 Kot tudi da bi moral izvedenec medicinske stroke podati mnenje o duševnih bolečinah in strahu, ki jih je imel v času trajanja izbrisa v zvezi s posledicami le-tega (češ da je bil v tem časovnem obdobju pod hudim stresom, v hudem strahu in negotovosti, kar naj bi se odražalo na njegovem počutju, obvladovanju telesa in zdravja; v zvezi s tem podane posplošene trditve o nespečnosti, ki naj bi bila kronična, razdražljivosti in težavah pri komunikaciji so hkrati pritožbeno nove). 7 Kar (z drugimi besedami) pomeni, da je o njem vsebinsko odločilo. 8 S katerimi je utemeljeval tudi postavitev obeh izvedencev. 9 Glej njeno prvo pripravljalno vlogo z dne 19. 7. 2019. 10 Tožnik se ob zatrjevanju izoblikovane sodne prakse Okrožnega sodišča v Ljubljani sklicuje na zadevo III P 1170/2017, kar pa je vse ne le (pritožbeno) novo, ampak tudi neizkazano. 11 Enako velja za pritožnikovo pojasnjevanje (pravne) narave določanja odškodnine za nepremoženjske škode, razlogov za ugotavljanje vzrokov zanjo ter njenega obsega s postavitvijo izvedenca medicinske stroke. 12 Česar vsega (kot bi to moral) prav tako ne konkretizira (to še posebej velja za očitek kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, katere bistvo je protispisnost oziroma napačno povzemanje vsebine izvedenih dokazov). 13 Pritožbeni očitek, da tega ni storilo, ne drži (glej 8. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zaradi česar ni moč slediti niti pritožbenim očitkom o zagrešenih kršitvah postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede očitka drugo omenjene procesne kršitve glej predhodno sprotno opombo). 14 Kar (ne-nazadnje) dokazuje (tudi) dejstvo, da je lahko dohodke (prejemke), povračilo katerih zaradi zatrjevanega izpada vtožuje, ob postavitvi zahtevkov v tej pravdi lahko izračunal tudi sam. 15 V njih podanim razlogom pritožnik ustrezno (konkretno) ne oporeka. V zvezi z njimi tudi ni razvidno, zakaj bi bil za tovrstno presojo, katere predmet je temelj zahtevka in ki je v bistvenem pravne narave, v konkretnem primeru izvedenec finančne stroke potreben. Tudi zato je pritožbeni očitek, da je sodišče, ker ni postavilo izvedenca finančne stroke, izpodbijano sodbo izdalo preuranjeno (in da je ostalo dejansko stanje zmotno/nepopolno ugotovljeno), neprepričljiv. 16 Takšno zatrjevanje (vztrajanje) z ozirom na dejstvo, da je tožnik v tej pravdi uveljavljal izpad (različnih) dohodkov/prejemkov (ki bi jih sicer lahko bil deležen) v naši državi od dne 26. 2. 1992 dalje, in upoštevaje obstoj fiksnega tečaja menjave med SIT in EUR, tudi sicer ni povsem jasno (pojasnjeno). 17 Katere naj bi te »posamezne« postavke, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, bile, pritožba ne opredeli. 18 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 19 Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva, Uradni list RS, št. 99/2013, s kasnejšimi spremembami. 20 Ker gre za prekluzivni in ne zastaralni rok (glej 345. člen OZ), je potrebno po roku vloženo (torej zamujeno) tožbo zavreči in ne zavrniti tožbeni zahtevek (glej npr. VSL sodbo II Cp 921/2020 z dne 7. 10. 2020). 21 V okviru katerega bi kot neupravičeno obogatena nastopala država. 22 Čemur pritožba povsem posplošeno oporeka. 23 Zaradi česar tudi ni bilo nobene potrebe po zaslišanju A. A. 24 Glej 6. – 8. člen omenjenega zakona.