Jedro

Delavka je sama v celoti odgovorna za nastalo poškodbo roke, ko je v stekleni kozarec nalila vroč čaj, ki je počil in jo poškodoval. Tožnica bi morala vedeti, da obstaja velika nevarnost, da stekleni kozarec poči zaradi vročega čaja, zato je tožena stranka - delodajalec ni bila dolžna na tako nevarnost posebej opozarjati, saj gre za splošno znana dejstva.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Delovno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da ji je tožena stranka dolžna izplačati odškodnino iz naslova nesreče pri delu z dne 7.4.1989. Obenem je sklenilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 104.880,00 Sit. Zoper to sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožničinemu zahtevku. V pritožbi navaja, da naj bi prišlo do poškodbe pri nalivanju toplega čaja iz večje posode v kozarce za pitje, kot so povedale zaslišane priče. Dejansko stanje in okoliščine dogodka res niso sporne, vendar tožnica trdi, da gre za obojestransko odgovornost. V kolikor je tožena stranka dovolila kuhanje čaja in nerazdeljevanje po oddelkih in službah, potem bi morala poskrbeti tudi za primernejše kozarce za čaj, zlasti takšne, pri katerih ne bi obstajala nevarnost razlitja oz. loma zaradi vročega čaja. Tožena stranka je prav gotovo imela vse možnosti zagotoviti razdeljevanje čaja bolj varno in brez večjega rizika za poškodbe, saj bi morala zagotoviti uporabo plastičnih kozarcev, ne pa dovoliti uporabo steklenih. To razdeljevanje čaja pa bi morala nadzirati in kontrolirati služba varstva pri delu. Iz navedenih razlogov torej odpade del odgovornosti za nastalo delovno nesrečo in posledice škodnega dogodka tudi na toženo stranko. Tožena stranka ne bi smela prepustiti razdeljevanje čaja in njegovo uporabo le zgolj dejstvu, da je bila organizacija v celoti v rokah delavk. Zato tožnica ugotavlja in meni, da je za nesrečo pri delu odgovorna tudi tožena stranka, zato je dolžna povrniti vsaj del škode, ki jo je utrpela tožnica, saj je kozarec z vročim čajem v roki nevarna stvar, za katero pa po določbah ZOR in splošnih pravilih odškodninskega prava odgovarja delodajalec. Tožena stranka se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, zato predlaga zavrnitev tožničine pritožbe. Navaja, da tožena stranka ni dovolila kuhanje čaja, saj ga je sama kuhala. Čaj se je kuhal v kuhinji in v ustreznih posodah prinešen na oddelek. Prav tako ni bilo na oddelku nobenega razdeljevanja čaja, ampak se je vsaka delavka s čajem sama postregla, če ga je želela piti. S čajem pa se je lahko postregla s posodo, ki jo je sama nabavila. Gre torej za povsem vsakdanjo opravilo, ki se v okviru gospodinjstva opravlja vsakodnevno. Tako ni bilo potrebno, da bi tožena stranka organizirala posebno nadzorstvo nad tem, kako si delavke postrežejo s čajem. V kolikor bi bilo vlivanje vroče tekočine v steklene kozarce nevarno delo, delo, pri katerem z določeno stopnjo verjetnosti prihaja do hudih poškodb, bi bilo poškodovano ogromno gospodinjstev. Torej ni šlo za dogodek, ki bi izviral iz nevarne stvari, nevarne dejavnosti, s katero bi se ukvarjala tožena stranka, ali zaradi krivdne odgovornosti le-te. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, ki so navedeni v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V zvezi s tožničinimi pritožbenimi navedbami pa zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka, na željo delavk v proizvodnji, organizirala kuhanje čaja, ki se je kuhal v tovarniški menzi. Okoli 7.30 ure dne 7.4.1989 je bil ta čaj v večji posodi pripeljan na oddelek. Delavke, ki so delale na tem oddelku, so nato hodile same po čaj in si z zajemalko nalile čaj v svojo posodo - kozarec. Tedaj je bil čaj vroč. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je imela tožnica v levi roki dva steklena kozarca in je kozarec, v katerega je nalila vroč čaj, počil in jo poškodoval, zato je pravilno ugotovilo in zaključilo, da je tožnica zaradi takšnega svojega ravnanja sama odgovorna za nastalo poškodbo, saj bi morala vedeti, da obstaja velika nevarnost, da stekleni kozarec poči zaradi vročega čaja. Pri tem pa soglaša pritožbeno sodišče s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka zato ni bila dolžna na tako nevarnost opozarjati, ker je bilo pričakovati, da gre za splošno znano dejstvo, ki ni v povezavi s samim delovnim procesom oz. varstvom pri delu, saj bi tožnici kozarec na takšen način počil tudi doma. Torej ni šlo za dogodek, ki bi izviral iz nevarne stvari in nevarne dejavnosti, s katero bi se ukvarjala tožena stranka, ali zaradi krivdne odgovornosti le-te. Sodišče prve stopnje je svojo zavrnitev tožničinega zahtevka pravno utemeljeno ter prepričljivo obrazložilo in z njegovimi stališči in zaključki soglaša tudi pritožbeno sodišče. Bistvena in odločilna ugotovitev za zakonito izdajo te sodne odločbe je torej pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni prišlo do te poškodbe tožnice zaradi nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, s katero bi se ukvarjala tožena stranka ali zaradi krivdne odgovornosti le-te, saj je šlo za splošno znano dejstvo, ki ni v povezavi s samim delovnim procesom oz. varstvom pri delu, kajti kozarec z vročim čajem bi na tak način lahko počil tako v službi kot tudi doma. Namreč tožnica bi se morala zavedati oz. vedeti, da obstoja velika nevarnost, da stekleni kozarec zaradi vročega čaja tudi poči. Zaradi zgoraj navedenih dejanskih in pravnih razlogov zaključuje pritožbeno sodišče, da niso pritožbene navedbe utemeljene, zato je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da tožena stranka krije sama svoje pritožbene stroške odgovora na pritožbo, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl., v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.