Jedro

V primeru že zgrajenega nevarnega objekta so inšpekcijski zavezanci njegovi lastniki. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja.

Utemeljen je tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je obravnavana stavba oziroma njene ruševine nevarna gradnja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je stavba dotrajana, poškodovana, da je zmanjšana statična nosilnost in da gre v bistvu za ruševino. To pa še ne pomeni, da gre za objekt, ki je ogrožujoč v smislu zakonske opredelitve in zaradi česar je treba nevarnost odpraviti z enim od predvidenih ukrepov. Ob takem razumevanju bi bilo namreč treba vsako ruševino obravnavati kot nevarno gradnjo, za kar pa v zakonu ni podlage.

Pomanjkljivosti, da postopek teče zoper osebo, ki sploh ne more biti stranka tega postopka, ker je pokojna, ni mogoče odpraviti s postavitvijo začasnega zastopnika iz 51. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, območne enote Koper-Nova Gorica, št. 06122-621/2013-55 z dne 9. 9. 2013 in njegov sklep št. 06122-621/2013-34 z dne 22. 7. 2013 odpravita ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo izrekla lastnikom nepremičnine parc. št. *102 k.o. ... (med njimi tudi tožnicama) inšpekcijske ukrepe zaradi nevarne gradnje. Naložila jim je, da do 30. 11. 2013 odstranijo zidove in dele strehe ruševine stavbe na omenjeni parceli nad višino 2 metrov nad koto terena (1. točka izreka), sicer se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah na stroške zavezancev ali s prisilitvijo (2. točka). Za nevarno gradnjo so bile izrečene prepovedi (3. točka) iz prvega odstavka 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in odločeno, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (4. točka) ter da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka).

Iz obrazložitve izhaja, da so inšpekcijski zavezanci lastniki ruševine stavbe, ki zaradi dotrajanosti, poškodb ter zmanjšane statične nosilnosti predstavlja nevarno gradnjo v smislu ZGO-1. Stavba v takem stanju ogroža premoženje, ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njihovo okolico, kar daje podlago za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 154. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju pritožbe tožnic spremenil 1. točko izreka prvostopenjske odločbe, tako da je v njej črtal A.A. kot inšpekcijskega zavezanca, v ostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Tožnici se z odločitvijo ne strinjata in v tožbi navajata, da bi moral biti inšpekcijski zavezanec investitor B. d.o.o., ki bi moral sanirati nastalo škodo. V okviru rušitvenih del na sosednji parceli je zrušil skupni zid – skupni nosilni zid na južnem delu obravnavane stavbe na parc. št. *102/0 k.o. ... Ob stavbi je izvedel globok izkop, nato pa postavil oporni zid in za njim, v neposredni bližini stavbe, odložil veliko količino zemlje in kamna. Zaradi izkopavanja zemljine in odstranjevanja kamna z velikim pnevmatskim kladivom in nadaljnjega odlaganja je prišlo do poškodb na eni od treh kamnitih hiš, stoječih v nizu na parceli tožnic. Poškodbe so se pokazale med drugim v rušitvi nosilnih sten in strehe.

Inšpekcijski organ sploh ni konkretiziral, zakaj naj bi bila stavba nevarna. Propadajoča hiša res stoji v neposredni bližini ceste, vendar je statično stabilna in nikogar ne ogroža. Šele z odstranitvijo zidov in delov strehe bo izgubila statično stabilnost in trdnost, ki jo ima trenutno v obstoječem okviru stavbe. Poleg tega je bilo z izrečenim ukrepom, ki je najstrožji ukrep iz 154. člena ZGO-1, kršeno načelo sorazmernosti.

Pojasnjujeta, da je bila hiša zgrajena okoli leta 1890, da je del vaškega jedra, vas Podpeč pa ima status kulturnega/naselbinskega spomenika na podlagi Odloka o razglasitvi kulturnih spomenikov v občini Koper – naselbinska in zgodovinska območja. Oporekata roku za izvršitev odločbe, ker bi za rušitev bilo treba pridobiti kulturnovarstveno soglasje ter pripraviti ustrezne projekte.

Prva tožnica tudi ne pristaja na svoje imenovanje za začasno zastopnico trem inšpekcijskim zavezancem, to je ... Omenjeni imajo dediče, zanje pa se vodijo zapuščinski postopki pred Okrajnim sodiščem v Kopru pod navedenimi opravilnimi številkami. Prvostopenjski organ bi zato moral z izdajo odločbe počakati do uskladitve zemljiškoknjižnega stanja.

Predlagata, naj sodišče odpravi izpodbijano odločbo in s sodbo odloči o stvari, podrejeno, naj jo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Zahtevata povračilo stroškov upravnega spora v priglašeni višini.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Nevarna gradnja pomeni, da gradnja, ki se izvaja, ali že zgrajeni objekt ogroža premoženje, zdravje in življenje ljudi, promet, sosednje objekte oziroma njegovo okolico (12.3. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1). V primeru nevarne gradnje pristojni gradbeni inšpektor ustavi gradnjo oziroma prepove uporabo takšnega objekta ter odredi, da se na objektu oziroma njegovem delu v roku, ki ga določi, izvedejo nujna vzdrževalna dela, ali pa da se objekt ustrezno obnovi ali odstrani (154. člen).

Sodišče se strinja z izpodbijano odločbo, da so v primeru že zgrajenega nevarnega objekta inšpekcijski zavezanci njegovi lastniki. Investitor gradnje bi bil zavezanec le, če bi bila kot nevarna opredeljena gradnja, ki se še izvaja. Lastnik nepremičnine je namreč tisti, ki je v razmerju do tretjih dolžan zagotoviti, da jim njegova nepremičnina ne bo povzročala škode oziroma jih ogrožala. Če je slabo stanje stavbe posledica ravnanja druge osebe in ne lastnika, kot to zatrjujeta tožnici, ima lastnik možnost uveljavljati civilnopravne zahtevke oziroma odškodnino, ne more pa se ogniti obveznostim, ki ga zadenejo kot lastnika nevarne gradnje. Glede na navedeno je upravni organ v tej zadevi pravilno štel solastnike nepremičnine kot zavezance v postopku zaradi nevarne gradnje. Pri tem se tožnici neutemeljeno sklicujeta sodbo tega sodišča v zadevi I U 2321/2011, saj je v njej obravnavan inšpekcijski zavezanec v primeru nelegalne gradnje, to je v primeru objekta, ki se gradi ali je zgrajen brez gradbenega dovoljenja, ne pa nevarne gradnje.

Utemeljen je tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je obravnavana stavba oziroma njene ruševine nevarna gradnja. V obrazložitvi je namreč navedeno le, da je stavba dotrajana, poškodovana, da je zmanjšana statična nosilnost in da gre v bistvu za ruševino. To pa po presoji sodišča še ne pomeni, da gre za objekt, ki je ogrožujoč v smislu zakonske opredelitve in zaradi česar je treba nevarnost odpraviti z enim od predvidenih ukrepov. Ob takem razumevanju bi bilo namreč treba vsako ruševino obravnavati kot nevarno gradnjo, za kar pa v zakonu ni podlage. Toženka bi zato morala pojasniti, kako se v konkretnem primeru kaže ta nevarnost oziroma na kakšen način obstoječa stavba ogroža premoženje in ljudi. Prav tako ni jasno, kaj naj bi pomenila pavšalno navedena „zmanjšana statična nosilnost“ stavbe.

Povedano pomeni, da odločbe v delu, ki se nanaša na okoliščine, bistvene za izrek obravnavanega inšpekcijskega ukrepa, ni mogoče preizkusiti, kar prestavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Upravni organ druge stopnje je sicer na podlagi predložene dokumentacije (zapisnikov in fotografij) sam ugotavljal dejansko stanje in v obrazložitvi pritožbene odločbe tudi pojasnil, zakaj obravnavani objekt šteje za nevarno gradnjo. Po prvem odstavku 251. člena ZUP namreč lahko organ druge stopnje, če ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva ali je v postopku prišlo do bistvenih kršitev pravil postopka, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje. To pa pomeni, da morajo imeti stranke v primeru, ko pritožbeni organ sam dopolnjuje postopek, enake pravice, kot če bi to izvajal prvostopenjski organ, med drugim tudi pravico do izjave, ki pa po podatkih predloženih upravnih spisov tožnicama v tem primeru ni bila omogočena.

Iz 154. člena ZGO-1 izhaja, da so ukrepi, ki jih je mogoče izreči (izvedba nujnih vzdrževalnih del, obnova objekta ali njegova odstranitev), določeni alternativno. Zato je treba izreči najmilejši ukrep, s katerim je mogoče doseči zasledovani cilj – odvrniti nevarnost, ki jo predstavlja objekt za ljudi in okolico. O tem, zakaj se je inšpektor v obravnavani zadevi odločil za delno rušenje objekta, izpodbijana odločba nima razlogov. Navaja le, da je po odstranitvi smiselno ustrezno zaščititi ostali del stavbe pred nadaljnjim propadanjem. Ker torej odločba nima razlogov, zakaj je treba stavbo porušiti v višini nad 2 metra nad koto terena, ni mogoče preizkusiti tožbene trditve, da je izrečeni ukrep nesorazmeren.

Poleg tega je upravni organ v obravnavanem postopku ravnal v nasprotju z 51. člena ZUP s tem, ko je prvo tožnico 22. 7. 2013 imenoval za začasno zastopnico v zemljiško knjigo vpisanim pokojnim solastnikom obravnavane nepremičnine.

ZUP v prvem odstavku 42. člena določa, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična in pravna oseba, na katere zahtevo je začet postopek ali zoper katero teče postopek. Upravni organ mora v skladu z 49. členom ves čas postopka paziti po uradni dolžnosti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko stranka v postopku, in ali zastopa procesno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik.

Navedeno pomeni, da stranka postopka ne more biti fizična oseba, ki je pokojna, saj je njena sposobnost biti stranka upravnega postopka prenehala z njeno smrtjo. Omenjeno izhaja tudi iz prvega odstavka 50. člena ZUP, ki določa, da če stranka med postopkom umre (fizična oseba) ali preneha (pravna oseba), se postopek nadaljuje, če gre v postopku za pravico, obveznost ali pravno korist, ki lahko preide na pravne naslednike. Ker torej pokojna oseba ne more biti stranka, se vprašanje njene procesne sposobnosti ali tega, kje živi, sploh ne more postaviti. Zato je prvi odstavek 51. člena ZUP, po katerem se začasni zastopnik postavi procesno nesposobni stranki, ki nima zakonitega zastopnika, ali v primeru, ko je treba opraviti kakšno dejanje zoper osebo, katere prebivališče je neznano in nima pooblaščenca, če to narekuje nujnost zadeve ali interes stranke in je treba izvesti postopek, treba razumeti tako, da je mogoče postaviti začasnega zastopnika stranki le v primeru, ko ni dvoma, da gre za obstoječo (živečo) fizično osebo, a je neznanega prebivališča, nujnost zadeve pa narekuje izvedbo postopka. Povedano drugače: pomanjkljivosti, da postopek teče zoper osebo, ki sploh ne more biti stranka tega postopka, ker je pokojna, ni mogoče odpraviti s postavitvijo začasnega zastopnika iz 51. člena ZUP. V takih primerih je treba voditi postopek zoper dediče kot njene univerzalne pravne naslednike. Ti namreč postanejo (so)lastniki nepremičnine z dedovanjem, pri katerem se pridobi lastninska pravica že v trenutku zapustnikove smrti (41. člen Stvarnopravnega zakonika, SPZ), torej še preden je izdan sklep o dedovanju.

V izreku sklepa o postavitvi prve tožnice za začasno zastopnico z dne 22. 7. 2013, ki se nahaja v predloženih upravnih spisih, je sicer navedeno, da je prebivališče zavezancev ... neznano ter da nimajo pooblaščenca, vendar je v obrazložitvi dodano, da se tak zastopnik postavi tudi v primeru, če je stranka še neznana. Prva tožnica je nato v pritožbi zoper omenjeni sklep, ki je bila sicer kasneje z drugostopenjskim sklepom z dne 14. 8. 2013 zavržena kot nedovoljena, zahtevala, naj se umrlim osebam poiščejo pravni nasledniki. Tudi v pritožbi zoper izpodbijano odločbo je navajala, da ji ni razumljivo, kako je bila lahko imenovana za začasno zastopnico ljudem, ki imajo žive dediče, in da bi moral upravni organ pred Okrajnim sodiščem v Kopru opraviti poizvedbe, ali morebiti tečejo zapuščinski postopki po osebah, ki so v zemljiški knjigi vpisani kot solastniki.

Glede na navedeno in ker iz upravnih spisov ni razvidno, da bi omenjeni trije zavezanci umrli šele med inšpekcijskim postopkom, bi torej moral prvostopenjski organ voditi postopek že od samega začetka zoper dediče in kvečjemu njim, če je njihovo prebivališče neznano, postaviti začasnega zastopnika.

Sodišče je zato tožbi zaradi kršitev pravil upravnega postopka ugodilo (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1), izpodbijano inšpekcijsko odločbo odpravilo in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Ker lahko sodišče v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 odpravi tudi druge akte, izdane v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta, je sodišče odpravilo še sklep o postavitvi začasne zastopnice št. 06122-621/2013-34 z dne 22. 7. 2013, s katerim je bila prva tožnica postavljena za začasno zastopnico osebam, ki zato, ker so umrle, sploh ne morejo biti stranke v postopku.

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnici pa je v upravnem sporu zastopala odvetniška družba, se jima na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR. V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča RS se v primeru, ko je odvetnik zavezanec za plačilo DDV, kot je to v obravnavnem primeru, navedeni znesek poviša še za zahtevani 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožnicama vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).