Jedro

Izdaja vmesne sodbe pride v poštev le, če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen po temelju v celoti ali vsaj deloma. Kolikor pa sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ni utemeljen, ne izda vmesne zavrnilne sodbe, temveč končno zavrnilno sodbo. Sodišče prve stopnje je z ugotovitvijo, da ne obstaja temelj tožnika do toženih strank iz naslova vtoževane premoženjske škode, nepravilno uporabilo 315. člen ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker tožnik v pritožbi te kršitve ne uveljavlja, pritožbeno sodišče v to odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Terjatev se šteje za prerekano, če jo je prerekal bodisi stečajni upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP ali upnik v skladu s 63. členom ZFPPIPP. Ker je terjatev tožnika kot upnika napram prvotoženi stranki prerekal drug upnik, je sodišče prve stopnje tožnikovo terjatev utemeljeno štelo za prerekano.

Tožniku je v letu 2009 pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, prenehala zaradi poteka časa. Tožnik v zvezi s prenehanjem te pogodbe o zaposlitvi ni zahteval sodnega varstva. Tožniku je delovno dovoljenje prenehalo veljati z dnem, ko je bil nad prvotoženo stranko začet stečajni postopek, zaradi stečaja v letu 2011 pa so bile odpovedane pogodbe o zaposlitvi delavcem, katerih delo je postalo nepotrebno. Zaradi recesije na področju gradbene dejavnosti ni mogoče zaključiti, da bi tožnik še lahko opravljal delo, za katerega je bil usposobljen, bodisi v Sloveniji bodisi v tujini. Tožnik ni uspel dokazati (z veliko verjetnostjo), da bi se lahko zaposlil drugje in pridobival dohodek, če ne bi bilo škodnega dogodka. Ker ni uspel dokazati, da je zatrjevana izguba na zaslužku posledica nesreče pri delu oziroma njegove zmanjšane delovne zmožnosti kot posledice nesreče pri delu, tožnik ni upravičen do vtoževane izgube na zaslužku oziroma rente.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka vmesne sodbe, ki ni pod pritožbo, ugotovilo, da nasproti prvotoženi stranki obstaja temelj za ugotovitev obstoja terjatve tožnika za plačilo nepremoženjske škode. V II. točki izreka je ugotovilo, da nasproti prvotoženi stranki ne obstaja temelj za ugotovitev obstoja terjatve tožnika za plačilo izgubljenega zaslužka za čas od 1. 10. 2009 do 31. 5. 2011 in za plačilo mesečne denarne rente. V III. točki izreka, ki prav tako ni pod pritožbo, je ugotovilo, da nasproti drugotoženi stranki obstaja temelj za plačilo nepremoženjske škode tožniku. V IV. točki izreka je ugotovilo, da nasproti drugotoženi stranki ne obstaja temelj za plačilo izgube na zaslužku tožnika za čas od 1. 10. 2009 do vložitve predmetne tožbe dne 2. 4. 2010 in za plačilo mesečne denarne rente tožniku za čas od 1. 4. 2010 dalje. V V. točki izreka, ki tudi ni pod pritožbo, je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.

Zoper zavrnilni del navedene vmesne sodbe (II. in IV. točka izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe v II. točki izreka spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi, v IV. točki izreka pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta toženi stranki tožniku v celoti odgovorni za nastalo nematerialno škodo in da tožniku za nastalo škodo iz nezgode pri delu ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti. Napačna pa je ugotovitev, da njegov zahtevek za materialno škodo, ki mu je nastala zaradi izgube na zaslužku, ni utemeljen. Tudi za sodišče prve stopnje je nesporno, da je stečajni upravitelj v celoti pripoznal terjatev tožnika tako v delu nematerialne kot v delu materialne škode, kar pomeni, da te priznane terjatve na podlagi člena 61/6 ZFPPIPP ne more več prerekati. Ta določba se nanaša tudi na predmetno pravdo, ne pa le na stečajni postopek, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Če stečajni upravitelj priznane terjatve ne more več prerekati, pooblastila za prerekanje terjatve tudi ne more prenesti na drugega. Takšno dejanje tudi ne more biti kasneje odobreno. Ker je sodišče prve stopnje kljub členu 61/6 ZFPPIPP odločalo o ugovorih pooblaščenke prvotožene stranke, je storilo bistveno kršitev določb postopka iz 11. točke člena 339/2 ZPP. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje zoper prvotoženo stranko izdati sodbo na podlagi pripoznave in v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku tožnika v višini celotne zahtevane terjatve v stečajnem postopku. Sodišče prve stopnje pa je neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikov zahtevek zoper drugotoženo stranko za plačilo izgube na zaslužku in rente zaradi izgube na zaslužku. Po 168. členu OZ ima oškodovanec pravico do povrnitve navadne škode in do povrnitve izgubljenega dobička. Pri oceni izgubljenega dobička se upošteva tisti dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalni tek stvari ali glede na posebne okoliščine, ki pa ga zaradi oškodovančevega ravnanja ni bilo mogoče doseči. Enako določa tudi 174/2 člen OZ. Če poškodovani zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo izgubi zaslužek ali pa so njegove potrebe trajno povečane ali pa so možnosti za njegov nadaljnji razvoj in napredovanje uničene ali zmanjšane, mu mora odgovorna oseba plačati določeno denarno rento kot povračilo za to škodo. Ta pravica pripada oškodovancu tudi pri delni nezmožnosti za delo, celo več, pripada mu tudi, če bi bile njegove delovne zmožnosti enake kot pred škodnim dogodkom, pa bi bila zmanjšana možnost nadaljnjega razvoja in napredovanja zaradi posledic škodnega dogodka. Tožnikova delovna zmožnost je bila zmanjšana, saj je postal zaradi posledic poškodbe pri delu invalid III. kategorije invalidnosti z omejitvami pri delu, v Bosni pa mu je bila priznana tudi invalidnost I. kategorije (torej popolna delovna nesposobnost) za čas od 28. 2. 2012 dalje. Zato je njegov zahtevek za plačilo izgube na zaslužku utemeljen. Pri tem je nepomembno, da je tožniku delovno razmerje pri prvotoženi stranki prenehalo zato, ker je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas in da je prvotožena stranka odpustila ostale delavce zaradi začetka stečajnega postopka. Tožnik namreč ne uveljavlja pravice iz delovnega razmerja, temveč uveljavlja škodo, povzročeno s strani prvotožene stranke, za katero je odgovorna tudi drugotožena stranka. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik v času bolniškega staleža prejemal bruto nadomestilo v višini 938,14 EUR (kar je v višini 100 %). Ob tem pa je splošno znano dejstvo, da je to nadomestilo nižje od plače, ki bi jo prejemal, če bi delal. V takšnem primeru bi namreč tožnik prejemal tudi sredstva za prevoz in malico, plačilo za delo preko polnega delovnega časa in za delo ob dela prostih dnevih, zato bi bila tudi njegova plača dejansko višja. Po prenehanju delovnega razmerja tožnik ni prejemal nikakršnih denarnih nadomestil, kar je nesporno tudi za sodišče. Glede na to, tožnikov zahtevek za povračilo materialne škode v vtoževanem znesku 800,00 EUR mesečno ni očitno nerazumen. Kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da je ta znesek previsok, bi moralo postaviti izvedenca finančne stroke (ki ga je tožnik predlagal) in ugoditi vsaj delu njegovega tožbenega zahtevka. Recesija v gradbeništvu v Sloveniji in v BIH predstavlja objektivno okoliščino, na katero tožnik nima vpliva, njegova delovna sposobnost in posledično pridobitna zmožnost pa se ne bo izboljšala niti potem, ko recesije ne bo več. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz spisovne dokumentacije je razvidno, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu od prvotožene stranke kot delodajalca in od drugotožene stranke, pri kateri je imela prvotožena stranka zavarovano civilno odgovornost, vtoževal solidarno plačilo odškodnine za nematerialno in materialno škodo, ki jo je utrpel zaradi nesreče pri delu. Dne 15. 8. 2007 se je poškodoval pri delu pri nakladanju železnih armaturnih mrež na zajemalko (žlico) bagerja. Pri tem delu je moral tožnik stopiti v zajemalko bagerja, zaradi naloženega kamenja mu je spodrsnilo, zato je padel in si pri tem poškodoval desni kolk. Zaradi nastale škode je od toženih strank vtoževal odškodnino za nematerialno škodo v višini 43.500,00 EUR, iz naslova materialne škode (izguba na zaslužku) pa 4.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi za obdobje do vložitve tožbe, za obdobje od 1. 4. 2010 dalje pa zneske 800,00 EUR mesečno in sicer tako, da morata toženi stranki do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, v bodoče pa dospevajoče obroke do vsakega 10. dne v mesecu za nazaj, v primeru zamude pa tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tekom postopka je sicer tožnik tožbeni zahtevek modificiral. Po vložitvi tožbe (tožnik je tožbo vložil pri stvarno nepristojnem sodišču, to pa je zadevo po pravnomočnosti sklepa o nepristojnosti odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu prvostopenjskemu sodišču) in potem, ko sta toženi stranki podali odgovora na tožbo (v katerih sta prerekali tožbeni zahtevek tožnika) in vložili v spis nekaj pripravljalnih vlog, je bil nad prvotoženo stranko začet stečajni postopek. Glede na to je sodišče prve stopnje med tožnikom in prvotoženo stranko s sklepom prekinilo postopek in ga nato na predlog tožnika (ki je v stečajnem postopku prijavil svojo terjatev) nadaljevalo. Iz podatkov spisa nadalje izhaja, da je stečajni upravitelj prvotožene stranke tožnikovo terjatev, ki jo je ta prijavil v stečajnem postopku, v celoti priznal, prerekal pa jo je drugi upnik (A. d.d. - v stečaju) in sicer na podlagi 63. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP; Ur. l. RS, št. 162/2007 in nadalj.). Iz tega razloga je tožnik svojo tožbo na podlagi člena 301/5 ZFPPIPP razširil še na upnika, ki je prerekal terjatev, kot novega toženca (označenega kot tretjetožena stranka). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tretjetožena stranka kot upnik v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko, v zvezi s svojo terjatvijo, ki je bila v tem postopku priglašena in prerekana, kljub napotitvi na pravdo ni vložila tožbe za ugotovitev obstoja svoje prerekane terjatve do prvotožene stranke, je na podlagi 2. točke člena 58. ZFPPIPP ugotovilo, da je prenehala procesna legitimacija tretjetožene stranke kot upnika v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko. Glede na to je zaključilo, da z ozirom na člen 301/5 ZFPPIPP tretjetožena stranka nima več statusa tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu, zato je tožnikovo tožbo zoper tretjetoženo stranko s sklepom zavrglo in odločilo o pravdnih stroških tožnika in tretjetožene stranke. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe zoper tretjetoženo stranko nobena od strank ni vložila pritožbe.

Po izvedenem dokaznem postopku (zaslišanje tožnika in prič, vpogled v listinsko dokumentacijo - priloge A, BI, BII, C) je sodišče prve stopnje z vmesno sodbo ugotovilo, da proti prvotoženi stranki obstaja temelj za ugotovitev obstoja terjatve tožnika za plačilo nepremoženjske škode in da proti drugotoženi stranki obstaja temelj za plačilo nepremoženjske škode tožniku. Poleg tega pa je ugotovilo tudi, da ne obstaja temelj zoper prvotoženo stranko za ugotovitev obstoja terjatve tožnika za plačilo izgubljenega zaslužka za čas od 1. 10. 2009 do 31. 5. 2011 in za plačilo mesečne denarne rente oziroma da zoper drugotoženo stranko ne obstaja temelj za plačilo izgube na zaslužku tožnika za čas od 1. 10. 2009 do vložitve tožbe dne 2. 4. 2010 in za plačilo mesečne denarne rente tožnika za čas od 1. 4. 2010 dalje.

V zvezi s tem pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da izda sodišče vmesno sodbo, če je zahtevek sporen tako po temelju kot tudi po višini, pa je zadeva glede temelja zrela za odločitev, ni pa še zadeva zrela za odločitev po višini. Namen izdaje vmesne sodbe je v smotrnosti postopka, poenostavitvi oziroma tudi v pocenitvi postopka. Izdaja vmesne sodbe pa pride v poštev le, če sodišče ugotovi, da je zahtevek utemeljen po temelju v celoti ali vsaj deloma. Kolikor pa sodišče ugotovi, da zahtevek že po temelju ni utemeljen, ne izda vmesne zavrnilne sodbe, temveč končno zavrnilno sodbo (npr. sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 213/1999 z dne 19. 1. 2000, sklep Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 491/2000 z dne 31. 5. 2001, sodba VDSS opr. št. Pdp 75/2014 z dne 20. 2. 2014). Ob upoštevanju navedenega je sodišče prve stopnje z ugotovitvijo, da ne obstaja temelj tožnika do toženih strank iz naslova vtoževane premoženjske škode, nepravilno uporabilo 315. člen ZPP. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP, na katero pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. Ker tožnik v pritožbi te kršitve ne uveljavlja, pritožbeno sodišče v to (glede na obrazloženo sicer nepravilno) odločitev sodišča prve stopnje ni poseglo.

Neutemeljena je tožnikova pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje izdati sodbo na podlagi pripoznave (s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po členu 339/1 ZPP v zvezi s členom 316 ZPP) oziroma da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 11. točki člena 339/2 ZPP, ker je odločalo o ugovorih pooblaščenke prvotožene stranke, ki ni imela pooblastila za prerekanje priznane terjatve glede na člen 61/6 ZFPPIPP. Pogoj za izdajo sodbe na podlagi pripoznave je, da tožena stranka do konca glavne obravnave pripozna tožbeni zahtevek (člen 316/1 ZPP). Pripoznava tožene stranke je jasna, nedvoumna in izrecna izjava, da je tožnikov tožbeni zahtevek utemeljen. Prvotožena stranka takšne izjave v postopku tega individualnega delovnega spora ni podala, tako da pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave niso bili podani. Dejstva, da je stečajna upraviteljica prvotožene stranke v stečajnem postopku priznala terjatev tožnika, ki je predmet tega individualnega delovnega spora, pa tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče šteti kot pripoznave v smislu 316. člena ZPP.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka po 11. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je odločalo o ugovorih pooblaščenke prvotožene stranke. Na to kršitev se sicer lahko sklicuje le stranka, ki je bila v postopku nepravilno zastopana, ne pa njen nasprotnik, tako da tožnik že iz tega razloga te kršitve ne more uspešno uveljavljati s pritožbo. Ta pritožbena navedba pa je tudi vsebinsko neutemeljena, saj je imela pooblaščenka prvotožene stranke, ki je odvetnica, na podlagi 95. člena ZPP pravico opravljati vsa pravdna dejanja (1. točka člena 95/1 ZPP), vključno s tem, da je ugovarjala neutemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka.

V zvezi s pritožbeno navedbo tožnika, da se določba člena 61/6 ZFPPIPP razteza tudi na ta individualni delovni spor in da pooblaščenka prvotožene stranke ni imela pooblastila za prerekanje priznane terjatve, je potrebno ugotoviti, da člen 61/1 ZFPPIPP dejansko določa, da upravitelj po objavi osnovnega seznama preizkušenih terjatev, terjatve, ki jo je priznal, ne more več prerekati. Poleg stečajnega upravitelja pa lahko prereka terjatev stečajnega upnika tudi drug upnik (člen 63. ZFPPIPP). Po členu 67/1 ZFPPIPP je terjatev priznana, če jo je priznal upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP in je ni prerekal nihče od upnikov v skladu s 63. členom ZFPPIPP. Po drugi strani pa se šteje terjatev za prerekano, če jo je prerekal bodisi stečajni upravitelj v skladu z 61. členom ZFPPIPP ali upnik v skladu s 63. členom ZFPPIPP. Ker je terjatev tožnika kot upnika napram prvotoženi stranki prerekal drug upnik, kar je razvidno tudi iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki je v skladu s členom 69/3 ZFPPIPP sestavni del izreka sklepa sodišča o preizkusu terjatev, je sodišče prve stopnje tožnikovo terjatev utemeljeno štelo za prerekano. Navedeno sicer izhaja tudi iz pripravljalnih vlog tožnika ter iz priloženih listinah (iz katerih je med drugim tudi razvidno, da je bilo brez upoštevanja tožnikove terjatve v stečajnem postopku priznanih in neprerekanih za najmanj 315.000,00 EUR vrednostnih terjatev, medtem ko stečajna masa prvotožene stranke znaša komaj 4.350,51 EUR, kar ni dovolj niti za plačilo nagrade stečajni upraviteljici niti za poplačilo stroškov stečajnega postopka - ugotovitev tožnika v pripravljalnem spisu z dne 25. 4. 2013). Prav iz tega razloga (prerekanje tožnikove terjatve po drugem upniku v stečajnem postopku nad prvotoženo stranko) je tožnik predlagal nadaljevanje postopka v tem individualnem delovnem sporu, ki je bil zaradi začetka stečajnega postopka nad prvotoženo stranko prekinjen, in tožbo razširil na upnika, ki je prerekal njegovo terjatev, kot na tretjetoženo stranko. Dejstvo, da je bila tožnikova tožba zoper tretjetoženo stranko kasneje zavržena, po stališču pritožbenega sodišča ni vplivala na spremembo statusa terjatve tožnika, saj je terjatev kljub temu še vedno ostala prerekana. Tretji odstavek 67. člena ZFPPIPP določa primere, kdaj velja v stečajnem postopku terjatev, ki je bila prerekana, za priznano, vendar pa med njimi ni primera, kot je tožnikov. Dejstvo, da ima tožnikova terjatev status prerekane terjatve, izhaja tudi iz odgovora Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St 811/2011 z dne 27. 5. 2013 (list. št. 124), ki ga je pridobilo sodišče prve stopnje. Glede na navedeno so torej neutemeljene pritožbene navedbe tožnika o tem, da bi moralo sodišče prve stopnje zoper prvotoženo stranko izdati sodbo na podlagi pripoznave in ugoditi njegovemu tožbenemu zahtevku tako po temelju kot po višini celotne priglašene terjatve v stečajnem postopku.

Neutemeljena pa je tudi tožnikova pritožba v zvezi z zavrnitvijo njegovega zahtevka zoper drugotoženo stranko za plačilo izgube na zaslužku in rente zaradi izgube na zaslužku. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati te škode, ki sicer temelji na 174. členu Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). V tožbi je tožnik v zvezi s tem delom tožbenega zahtevka zatrjeval, da naj bi ga bila dolžna prvotožena stranka na podlagi odločbe ZPIZ zadržati na delu in mu zagotoviti drugo delovno mesto v skladu z delovnimi omejitvami, vendar pa mu je prvotožena stranka odpovedala delovno razmerje takoj po zaključku bolniškega staleža. Glede teh trditev je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da je tožniku pogodba o zaposlitvi s toženo stranko prenehala zaradi poteka časa (sklenjena je bila za določen čas), iz odločbe ZPIZ pa ne izhaja, da bi morala tožena stranka z njim skleniti novo pogodbo o zaposlitvi oziroma mu omogočiti delo tudi po izteku veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Iz dokaznega postopka prav tako ne izhaja, da bi tožnik zahteval sodno varstvo v zvezi s prenehanjem te pogodbe o zaposlitvi. Iz odločbe ZPIZ je nadalje razvidno, da je tožnik zmožen za drugo delo (sicer z določenimi omejitvami) za polni delovni čas, pri čemer pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da ni dokazal, da bi po poškodbi prejemal zaslužek v višini 800,00 EUR mesečno (v času zaposlitve pri toženi stranki je sicer po ugotovitvi sodišča prve stopnje prejemal neto plačo 650,00 EUR, prvotožena stranka pa mu je za stanovanje vzela 160,00 EUR neto). Tožniku je delovno dovoljenje prenehalo veljati 31. 5. 2009, nad prvotoženo stranko je bil 31. 5. 2011 začet stečajni postopek (posledica začetka stečajnega postopka pa so tudi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem, katerih delo je postalo nepotrebno - člen 103. Zakona o delovnih razmerjih; ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), zaradi recesije na področju gradbene dejavnosti pa ni mogoče zaključiti, da bi tožnik še lahko opravljal delo, za katerega je bil usposobljen, bodisi v Sloveniji bodisi v Bosni (to ugotovitev je sodišče prve stopnje oprlo tudi na tožnikovo izpovedbo). Glede na navedeno je imelo sodišče prve stopnje po zaključku pritožbenega sodišča dovolj podlage za ugotovitev, da tožnik ni uspel dokazati z veliko verjetnostjo, da bi se lahko zaposlil drugje in pridobival dohodek, če ne bi bilo škodnega dogodka. To pomeni, da ni uspel dokazati, da je zatrjevana izguba na zaslužku posledica nesreče pri delu oziroma njegove zmanjšane delovne zmožnosti kot posledice nesreče pri delu. Tožnik je sicer v postopku tudi zatrjeval, da je kasneje v Bosni postal invalid I. kategorije invalidnosti, vendar v zvezi s tem ni vložil v spis niti ustrezne odločbe niti ustreznih dokazov o tem, da je njegova podana delovna nezmožnost posledica nesreče pri delu. Glede na to je sodišče prve stopnje tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno zaključilo, da tožnik ni upravičen do vtoževane izgube na zaslužku oziroma rente, drugačne pritožbene navedbe tožnika v zvezi s tem pa so neutemeljene.

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del vmesne sodbe sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka, ki se pridržijo za končno sodbo, temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in na 164. členu ZPP.