Jedro

Z začasno odredbo je mogoče uveljavljati vsebino, identično vsebini tožbenega zahtevka, le v izjemnih primerih. Zato je potrebno v takšnih situacijah ustrezno temu strožje oziroma restriktivneje presojati obstoj pogojev za predlagano začasno odredbo, saj morajo biti za izdajo začasne odredbe podani res tehtni razlogi.

Presoja predpostavk za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se toženi stranki prepove odlagati odpadni material na parc. št. 19/4 k.o. X. in odstraniti gradbiščno ograjo s te parcele, da se za vsak primer kršitve te prepovedi toženi stranki zagrozi in izreče denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR vsakemu tožencu ter da se izvršitelju naroči, da onemogoči toženi stranki odlaganje odpadnih materialov in odstranitev gradbiščne ograje z navedene parcele, v primeru, če tožena stranka ne bi spoštovala obveznosti po predlagani začasni odredbi. Sodišče prve stopnje je še sklenilo, da tožeča stranka sama krije stroške predloga za izdajo začasne odredbe.

Tožeča stranka se pritožuje zoper navedeni sklep, pri čemer uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je tožba vložena pravočasno, zato je drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje napačna. Tožeča stranka je najmanj s stopnjo verjetnosti izkazala obstoj svoje terjatve. Tožeča stranka je izkazala tudi obstoj drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, in sicer potrebnost odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Toženca sta namreč v zadnjih dneh nadaljevala z različnimi dejanji motenja posesti, o čemer pričajo fotografije, priložene pritožbi. Zaradi teh dejanj bo vložena nova tožba zaradi motenja posesti, iz navedenih fotografij pa je razvidno, da je odstranjen precej velik del ograje, da so odrezane aluminijaste cevi, ki sta jih toženca odpeljala, da je razviden naknadno pripeljan odpadni material, katerega je pripeljal tovornjak drugega toženca ter da te fotografije kažejo tudi odpadni material, ki ga je po vedenju tožeče stranke tožena stranka pripeljala 29.6.2009. Tožena stranka očitno nadaljuje z nasilnimi posegi v parcelo, zato je zgrešeno stališče sodišča prve stopnje, da ni izkazan pogoj za izdajo začasne odredbe po 2. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka ni izkazala, da leži parcela na vodovarstvenem območju. To je predpisano s prisilnimi predpisi, kar bi sodišče moralo samo ugotoviti glede na načelo iura novit curia. Iz priložene lokacijske informacije izhaja, da gre za ožje območje ljubljanskega vodonosnika s strogim vodovarstvenim režimom. Sodišče bi moralo preveriti podatke o vodovarstvenem območju na tožnikovi parceli po uradni dolžnosti. Izdaja začasne odredbe v konkretnem primeru ni zgolj tožnikov zasebni interes, ampak gre celo za širši javni interes. Sodišče nepravilno ugotavlja, da odlaganje odpadkov na parcelo tožeče stranke ne predstavlja nastanka težko nadomestljive škode. Izpodbijani sklep je v tem delu v celoti neobrazložen. Tožeča stranka glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj ne bi bilo izkazano, kakšne vrste odpadki se dovažajo na gradbišče, navaja, da sama ne more vedeti, ali so konkretni odpadki že takšni, da bodo zastrupili vodo ali ne, njena naloga pa je, da prepreči, da bi se kaj takega pripetilo, kar je storila s postavitvijo ograje. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da obstaja za izdajo predlagane začasne odredbe tudi pogoj po 3. alinei 2. odstavka 272. člena ZIZ. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ugotavlja, da ta pogoj ni izpolnjen. Pri tem prihaja samo s seboj v nasprotje. Izpodbijani sklep je tudi nerazumljiv in neobrazložen, zato je sodišče prve stopnje v tem delu tudi bistveno kršilo določbe postopka.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

V primeru izhodiščne predpostavke, da naj bi tožeča stranka zvedela za motilno dejanje in storilca 18.5.2009 (to iz tožbenih navedb sicer ni mogoče nedvoumno razbrati), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka zamudila rok 30 dni za vložitev tožbe zaradi motenja posesti (32. člen SPZ) glede odložitve odpadnega materiala, zloma ključavnice in neupravičenega vstopa na parcelo tožeče stranke. Navedeni rok bi se v tem primeru res iztekel 17.6.2009, vendar pa je tožeča stranka tega dne tožbo tudi vložila, ne pa 18.6.2009, kot napačno šteje sodišče prve stopnje. Tega dne je tožba bila sicer prejeta na sodišču, vendar pa je bila oddana priporočeno po pošti 17.6.2009, zato je bila (ob navedeni predpostavki) pravočasna (2. odstavek 112. člena ZPP). Kljub temu pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe pravilna, to pa zaradi drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da naj bi tožena stranka posegla v njeno posest parc. št. 19/4 k.o. X. s tem, da je zlomila ključavnico gradbiščne ograje na tem zemljišču, neupravičeno vstopila na to parcelo, nanjo navažala odpadni gradbeni material in skušala odstraniti to gradbiščno ograjo, pri čemer je eno ploščo iz te ograje tudi odstranila. Zatrjevana dejanja tožene stranke niso takšna, da bi tožeči stranki bila z njimi odvzeta posest oziroma da bi tožeča stranka izgubila posest svoje nepremičnine. Tožeča stranka pri tem zahteva izdajo začasne odredbe, ki se v 1. točki predloga vsebinsko pokriva z vsebino dajatvenega dela tožbenega zahtevka v 2. točki izreka, ki toženi stranki nalaga tudi, da je dolžna opustiti dejanja, ki so navedena v ugotovitvenem delu tožbenega zahtevka in pomenijo zatrjevano poseganje v posest tožeče stranke (odlaganje odpadnega materiala, odstranitev gradbiščne ograje). Z začasno odredbo je mogoče uveljavljati vsebino, identično vsebini tožbenega zahtevka, le v izjemnih primerih. Zato je potrebno v takšnih situacijah ustrezno temu strožje oziroma restriktivneje presojati obstoj pogojev za predlagano začasno odredbo, saj morajo biti za izdajo začasne odredbe podani res tehtni razlogi. V zvezi s predlagano začasno odredbo je bila tožeča stranka dolžna izkazati za verjetnega tudi obstoj terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ), to je verjetnost svoje posesti in verjetnost zatrjevanih motilnih dejanj. Za izkaz verjetnosti obstoja zatrjevane terjatve mora upnik (tožeča stranka) navesti konkretna dejstva in trditve, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je verjetnost obstoja terjatve podana. Pri odločanju o predlagani začasni odredbi je sodišče vezano na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke v tožbi (predlogu) in v okviru teh tudi presoja, ali so pogoji za izdajo začasne odredbe izpolnjeni.

Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da je posestnica parc. št. 19/4 k.o. X., kar je tudi po mnenju pritožbenega sodišča izkazala za verjetno. Glede zatrjevanih motilnih dejanj (ki bi jih morala prav tako izkazati za verjetna v okviru pogoja iz 1. odstavka 272. člena ZIZ) pa so njene trditve pomanjkljive in nekonsistentne. Tožeča stranka najprej trdi, da je pred nekaj časa zvedela, da naj bi tožena stranka želela odstraniti gradbiščno ograjo, da je zlomila ključavnico na gradbiščni ograji in da je začela na „gradbišče“ voziti odpadni material. Pri tem pa ne obrazloži, kdaj in kako oziroma od koga je to zvedela, in tudi ne tega, kdaj naj bi bila motilna dejanja storjena, čeprav je zaradi prekluzivnih rokov iz 32. člena SPZ tožeča stranka zaradi sklepčnosti svoje tožbe oziroma obstoja procesnih predpostavk glede pravočasnosti vložitve tožbe v svoji trditveni podlagi dolžna navesti tudi dejstva, iz katerih je moč zaključiti, da je tožba vložena pravočasno. V tem pogledu tožeča stranka tako ni zadostila svojemu trditvenemu bremenu. V nadaljevanju pa tožeča stranka trdi, da je vse navedeno sama ugotovila 18.5.2009 in da to izhaja iz predloženih fotografij št. 1 – 8. Iz slednjih pa je razvidno le to, da je na fotografijah št. 1 in 2 ključavnica, na fotografijah št. 3 – 8 pa je videti razni odpadni material, deloma obraščen s plevelom, kar kaže, da se nahaja na tožničinem zemljišču že dalj časa. Iz teh fotografij ne izhaja, da naj bi prav tožena stranka poškodovala ključavnico, napeljala odpadni material na zemljišče in nameravala odstraniti gradbiščno ograjo. Fotografije kažejo predvsem to, da je zemljišče tožeče stranke precej zaraščeno, da se na njem ne izvaja nobenih gradbenih del in da ne gre za gradbišče v pravem pomenu besede. Tožeča stranka pri tem ne pojasni, kako oziroma na kakšen način je sama ugotovila, da naj bi tožena stranka storila zatrjevana motilna dejanja.

Tožeča stranka v tožbi še zatrjuje, da naj bi 15.6.2009 delavci prve tožene stranke skušali odstraniti gradbiščno ograjo in da so iz nje že odstranili eno ploščo, odstranitev pa so preprečili pooblaščenci tožeče stranke, pri čemer je prišlo do manjšega konflikta, kar vse je potrditvah tožeče stranke razvidno iz fotografij št. 9 – 18. Iz teh fotografij po mnenju pritožbenega sodišča ne izhaja to, kar zatrjuje tožeča stranka. Na njih je videti zgolj del gradbiščne ograje, ob njej prislonjeno ploščo (del te ograje) in tri posameznike, od katerih sta dva v delovni obleki, tretji pa opazuje njuno delo, ter da je bila plošča vstavljena v ograjo, pri čemer fotografije ne kažejo nobene konfliktne situacije. Tožeča stranka ne trdi, da bi bili na fotografijah delavci tožene stranke in ne pojasni, kateri njeni pooblaščenci (po imenu) naj bi preprečili toženi stranki odstranitev gradbiščne ograje.

Kot dokaz resničnosti svojih zgoraj navedenih trditev (I. točka tožbe) je tožeča stranka ponudila le zemljiškoknjižni izpisek, izpisek iz sodnega registra, navedene fotografije in potrdila o plačilih z obračunom del. S temi predlaganimi dokazi tožeča stranka ni zadostila niti svojemu dokaznemu bremenu (glede na trditveno podlago predlagane začasne odredbe), saj z njimi glede na njihovo vsebino niti s stopnjo verjetnosti ne morejo biti izkazane tožničine trditve o zatrjevanih motilnih dejanjih tožene stranke. Predlagani dokaz z zaslišanjem strank (ob zanikanju tožencev v odgovoru na pritožbo, da bi storila zatrjevana motilna dejanja, in njunem sklicevanju v isti vlogi na odgovoru na tožbo priloženi članek iz časopisa D. z dne 16.10.2008, v katerem novinar poroča, da so morali na zemljišču tožeče stranke zaradi izbruha ognja v leseni baraki posredovati gasilci, ki so morali preluknjati ključavnico na zaklenjenih vratih ograje zemljišča – iz članka je razbrati, da se je to zgodilo v torek, 14.10.2008) pa po mnenju pritožbenega sodišča glede na doslej povedano tudi ne more privesti do ugotovitve o s stopnjo verjetnosti izkazanem obstoju zatrjevanih motilnih dejanj tožene stranke. Tožeča stranka niti ne pojasni konkretno, kaj naj bi njen zakoniti zastopnik vedel povedati v zvezi z zatrjevanimi motilnimi dejanji, zaslišanja svojih pooblaščencev (katerih niti poimensko ne omenja) kot prič o zatrjevanem dogodku 15.6.2009 in celo konfliktu z delavci tožene stranke pa ni predlagala. Trditve tožeče stranke (ki so kot že rečeno pomanjkljive in nekonsistentne) same zase ne morejo ustvarjati nobene verjetnosti, da so resnične. Tožeča stranka bi morala podati vse pravno pomembne trditve v postopku za odločitev o predlagani začasni odredbi, zanje pa bi morala predlagati tudi ustrezne dokaze. Glede na doslej opisano stanje stvari pa pritožbeno sodišče z vidika pravilne uporabe materialnega prava ugotavlja, da tožeča stranka ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu oziroma obstoja zatrjevanih motilnih dejanj tožene stranke ni izkazala za verjetno, s tem pa tudi ne verjetnosti obstoja zatrjevane terjatve (1. odstavek 272. člena ZIZ). Ker ob pravilni materialnopravni presoji vseh relevantnih okoliščin ni mogoče ugotoviti obstoja tega prvega pogoja za izdajo začasne odredbe niti s stopnjo verjetnosti, to narekuje zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe, saj morata biti oba pogoja za izdajo začasne odredbe (po 1. odstavku ter eden od predpisanih pogojev po 2. odstavku 272. člena ZIZ) kumulativno izpolnjena. Ob takšnem položaju ostale pritožbene navedbe niso odločilnega pomena, zato pritožbeno sodišče nanje ne odgovarja (1. odstavek 360. člena ZPP). Razen tega so tiste pritožničine trditve, ki se nanašajo na nova dejstva in nove dokaze, kot nedovoljena pritožbena novota tudi neupoštevne (1. odstavek 337. člena ZPP).

Ker je odločitev o zavrnitvi predlagane začasne odredbe pravilna je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).