Jedro

15.Za dodelitev brezplačne pravne pomoči morata torej biti kumulativno izpolnjena t.i. subjektivni oziroma materialni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od premoženjskih razmer na strani prosilca in njegove družine, ter objektivni pogoj, izpolnjevanje katerega je odvisno od okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Te okoliščine in dejstva primeroma opredeljuje 24. člen ZBPP, kot je navedeno zgoraj, za odločitev v obravnavani zadevi pa je relevantna določba prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, po kateri se kot pogoj upošteva, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjeten izgled za uspeh, tako da je udeležba v postopku razumna.

ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbiti, temveč mora, če želi prošnjo zavrniti, navesti okoliščine, iz katerih po njegovi presoji že na prvi pogled izhaja, da zadeva, v zvezi s katero prosilec želi brezplačno pravno pomoč, nima možnosti za uspeh. V obravnavani zadevi take očitnosti po presoji sodišča ni, saj tožnica izpodbijani odločbi Ministrstva za zdravje očita ne le postopkovne nepravilnosti pač pa tudi nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko po vsebini nasprotuje ugotovitvam Komisije v izdelanem strokovnem mnenju glede vprašanja vzročne zveze med cepljenjem in škodo, ki naj bi zaradi cepljenja nastala na zdravju tožnice.

16.Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora torej biti očitno, da je zadeva nerazumna, kar pomeni, da mora biti že na prvi pogled, torej brez podrobnejše vsebinske presoje zadeve, jasno, da zadeva nima (niti) verjetnega izgleda za uspeh. Le v takšnem primeru je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrniti kot neutemeljeno.

Vprašanje izkazanosti vzročne zveze v primeru cepljenj predstavlja tudi z vidika medicinske stroke zapleteno strokovno vprašanje, na katerega po presoji sodišča ni mogoče odgovoriti brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in podrobnejše vsebinske analize okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje organa za brezplačno pravo pomoč do vprašanja možnosti uspeha prosilca do brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, v katerem se pod vprašaj postavlja obstoj vzročnosti, predstavlja zato presojo, ki presega standard očitnosti, ki se uporablja pri oceni obstoja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

Izrek

17.V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti. Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev, določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.

I.Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Bpp 135/2024-6 z dne 3. 6. 2024 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

18.Ker je brezplačna pravna pomoč namenjena zagotavljanju ustavnih pravic do sodnega varstva in pravnega sredstva, je treba določbo 24. člena ZBPP razlagati upoštevajoč načelo sorazmernosti, torej tako, da pri tem ne pride do nedopustnega posega v pravico do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Zato je pri razlagi omejitev iz 24. člena ZBPP potreben restriktiven pristop. V primeru, ko bi odločitev o zavrnitvi prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči temeljila na dejanski podlagi, ugotovljeni preko z zakonom določenega standarda očitnosti, bi bila storjena kršitev pravice do sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Z ustavno skladno razlago določbe 24. člena ZBPP do tega ne pride, takšna razlaga pa je po presoji sodišča mogoča le ob strogem upoštevanju standarda očitnosti, na podlagi katerega se presojajo možnosti stranke za uspeh v konkretnem sodnem postopku. Organ za brezplačno pravno pomoč tako s svojo presojo verjetnega izgleda za uspeh ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

19.Prav to pa je po presoji sodišča Organ za BPP storil v obravnavani zadevi, ko se je v obrazložitvi izpodbijane odločbe podrobno spuščal v vsebinsko presojo utemeljenosti tožbe, s katero želi tožnica v upravnem sporu izpodbiti odločbo Ministrstva za finance št. 492-72/2022-2711/16 z dne 3. 4. 2024.

Obrazložitev

1.Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju: Organ za BPP) je z odločbo Bpp 135/2024-6 z dne 3. 6. 2024 kot neutemeljeno zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za sestavo in vložitev tožbe zoper odločbo Ministrstva za zdravje št. 492-72/2022-2711/16 z dne 3. 4. 2024 ter pravnega svetovanja in zastopanja v nadaljnjem postopku upravnega spora, ki se vodi pred Upravnim sodiščem RS, Zunanjim oddelkom v Mariboru, pod opr. št. II U 149/2024.

20.Kot izhaja iz zgoraj navedenega, ZBPP organu za brezplačno pravno pomoč ne daje pooblastila za podrobno vsebinsko presojo zadeve, tako da za zavrnitev dodelitve brezplačne pravne pomoči iz razlogov po 24. členu ZBPP ne zadostuje, da se organ za brezplačno pravno pomoč strinja z odločitvijo, ki jo želi prosilec za brezplačno pravno pomoč izpodbiti, temveč mora, če želi prošnjo zavrniti, navesti okoliščine, iz katerih po njegovi presoji že na prvi pogled izhaja, da zadeva, v zvezi s katero prosilec želi brezplačno pravno pomoč, nima možnosti za uspeh. V obravnavani zadevi take očitnosti po presoji sodišča ni, saj tožnica izpodbijani odločbi Ministrstva za zdravje očita ne le postopkovne nepravilnosti pač pa tudi nepravilnosti v ugotovljenem dejanskem stanju s tem, ko po vsebini nasprotuje ugotovitvam Komisije v izdelanem strokovnem mnenju glede vprašanja vzročne zveze med cepljenjem in škodo, ki naj bi zaradi cepljenja nastala na zdravju tožnice. Vprašanje izkazanosti vzročne zveze v primeru cepljenj predstavlja tudi z vidika medicinske stroke zapleteno strokovno vprašanje, na katerega po presoji sodišča ni mogoče odgovoriti brez izvedbe ustreznega dokaznega postopka in podrobnejše vsebinske analize okoliščin vsakega konkretnega primera posebej. Kakršnokoli vnaprejšnje opredeljevanje organa za brezplačno pravo pomoč do vprašanja možnosti uspeha prosilca do brezplačne pravne pomoči v upravnem sporu, v katerem se pod vprašaj postavlja obstoj vzročnosti, predstavlja zato presojo, ki presega standard očitnosti, ki se uporablja pri oceni obstoja objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica v prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 11. 4. 2024 kot pravno zadevo navedla vložitev tožbe za pridobitev pravične denarne odškodnine zaradi posledic cepljenja zoper odločbo Ministrstva za zdravje in zastopanje v tem postopku.

21.Ker je bila pri izdaji izpodbijane odločbe določba 24. člena ZBPP napačno uporabljena, je sodišče tožbi na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani akt izdal, v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) ugotoviti še ali tožnica izpolnjuje subjektivne oziroma materialne pogoje za dodelitev brezplačne pravne pomoči in nato ponovno odločiti o zadevi.

3.Tožena stranka je s pozivom z dne 15. 4. 2024 v skladu z 9. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), tožnico pozvala, naj zaradi presoje objektivnega pogoja iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) pojasni, zakaj meni, da je izpodbijana odločba nezakonita oziroma zakaj jo želi izpodbijati v upravnem sporu. Tožnica je v vlogi z dne 17. 4. 2024 izrazila dvom v nepristranskost Komisije za ugotavljanje vzročne zveze med cepljenjem proti COVID-19 in nastalo škodo na zdravju (v nadaljevanju: Komisija) in navedla, da je organ odločitev o zavrnitvi zahtevka za uveljavljanje pravice do odškodnine za škodo na zdravju zaradi cepljenja proti COVID-19 sprejel na podlagi izvedenskega mnenja, izdanega brez dopolnitve in brez pregleda stranke, mnenje pa po njenem mneju sloni zgolj na nekaj člankih in na pregledu zdravstvene dokumentacije.

4.Organ za BPP v izpodbijani odločbi pojasnjuje, da ne obstaja pravna podlaga, v skladu s katero bi bil pri ugotavljanju vzročne zveze kot pogoja za priznanje pravice do odškodnine obvezen osebni pregled. Zakon o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju: ZNB) v zvezi s priznanjem pravice do odškodnine v 53.d členu določa zgolj, da se Komisiji posredujejo podatki in listinska dokumentacija iz 53.č člena ZNB. Pri tem Organ za BPP poudarja, da že iz določila prvega odstavka 53.d člena ZNB in drugega odstavka 72. člena Zakona o dodatnih ukrepih za preprečitev širjenja, omilitev, obvladovanje, okrevanje in odpravo posledic COVID-19 (v nadaljevanju: ZDUOPŠOP) izhaja, da Komisija zgolj ugotavlja vzročno zvezo med cepljenjem in posledicami cepljenja ter poda oceno, ali je domnevna posledica cepljenja <em>"resen neželen učinek"</em> v smislu Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZdr-2) in Pravilnika o farmakovigilanci zdravil za uporabo v humani medicini (v nadaljevanju: Pravilnik), ne postavlja pa morebitnih diagnoz (te so razvidne iz dokumentacije). Tudi glede zahteve po dopolnitvi mnenja Komisije je sodišče (prav tako v postopku v zvezi z odškodnino po ZDUOPŠOP) že zavzelo stališče, da je treba pri presoji mnenja Komisije upoštevati, da ta temelji na strokovnem mnenju več zdravnikov, ki je podano ob upoštevanju ZZdr-2 in Pravilnika, zato zahteve za dopolnitev ni mogoče utemeljiti zgolj z laičnim sklepanjem o verjetnem vzroku zdravstvenega stanja. Glede na veljavno pravno podlago in predhodno odločitev sodišča tako Organ za BPP ocenjuje, da tožnica v upravnem sporu ne more uspeti s svojimi navedbami, ki se nanašajo na mnenje Komisije.

22.O stroških je sodišče odločilo v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri je toženka, kadar sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče skupaj z 22 % DDV, kar znaša skupaj 347,70 EUR, naložilo v plačilo toženki.

5.Organ za BPP v izpodbijani odločbi nadalje ugotavlja, da tožnica v pretežnem delu dopolnitve prošnje sicer obširno, vendar povsem pavšalno, izraža nestrinjanje s cepljenjem z <em>"eksperimentalnim"</em> cepivom ter izraža nezadovoljstvo z delovanjem upravnih organov in zdravstvenih ustanov na področju cepljenja proti COVID-19, popolnoma posplošeno pa se sklicuje tudi na poslabšanje zdravja, ki naj bi ga zaradi cepljenja proti COVID-19 utrpeli drugi ljudje. Po ugotovitvi Organa za BPP je bila izpodbijana odločba sprejeta na podlagi obrazloženega mnenja Komisije, za katerega pa tožnica ni izkazala, da bi ne bilo pravilno. S svojimi pavšalnimi navedbami tožnica tako ni izkazala obstoja tehtnih okoliščin, ki bi s stopnjo verjetnosti kazale na to, da bi tožba v upravnem sporu, v zvezi s katero je zaprosila za dodelitev brezplačne pravne pomoči, lahko imela verjetni izgled za uspeh. Zaradi neizkazanega objektivnega pogoja iz 24. člena ZBPP je Organ za BPP zahtevo tožnice za dodelitev brezplačne pravne zavrnil.

23.Sodišče je o tožbi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe ter predloženega spisa očitno, da je treba tožbi zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ugoditi, izpodbijano odločbo odpraviti ter zadevo vrniti v nov postopek (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

6.Zoper navedeno odločitev tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, v kateri predlaga, da se zadeva delegira na drugo upravno sodišče, saj bi v nasprotnem primeru sodišče, kot navaja, odločalo samo o sebi, to pa bi lahko vplivalo na izid zadeve. Organu za BPP tožnica očita, da se je v izpodbijani odločbi spuščal v vsebinsko obravnavo tožbe, ko je presojal temelj odškodninskega zahtevka v zadevi, v zvezi s katero prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Z odločitvijo Organa za BPP meni, da so ji bile kršene ustavne pravice iz 14., 15., 22., 23. in 24. člena Ustave RS, kršeno pa je bilo po njenem mnenju tudi načelo materialne resnice. Kot navaja, bo lahko namreč resnično dejansko stanje zadeve dokazovala šele v postopku upravnega spora ter dodaja, da je celovito mnenje o zadevi nemogoče podati zgolj na podlagi spisovne dokumentacije.

-------------------------------

7.Tožnica zato sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, Organu za BPP pa naloži, da ji prizna pravico do brezplačne pravne pomoči v obsegu, za katerega je podala prošnjo, oziroma predlaga, naj ji to pravico prizna kar sodišče samo. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka je sodišču posredovala upravni spis zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

1Na območju Republike Slovenije je ustanovljeno eno upravno sodišče, ki glede na sedež oziroma prebivališče tožnika sodi na sedežu sodišča v Ljubljani ter na zunanjih oddelkih v Mariboru, Celju in Novi gorici (prvi, drugi in tretji odstavek 9. člena ZUS-1).

9.Tožba je utemeljena.

2Glej npr. odločitve Upravnega sodišča RS v zadevah opr. št. I U 357/2013 z dne 21. 3. 2013, opr. št. II U 67/2014 z dne 26. 3. 2014, opr. št. II U 177/2015 z dne 10. 6. 2015, opr. št. II U 138/2018 z dne 6. 6. 2018 in opr. št. II U 167/2020 z dne 14. 10. 2020.

10.Glede predloga tožnice za delegacijo zadeve sodišče pojasnjuje, da je v obravnavani zadevi izpodbijano odločbo izdal Organ za BPP, organiziran na sedežu Upravnega sodišča RS v Ljubljani, ki je po 3. alineji prvega odstavka 31.a člena ZBPP pristojen odločati o vloženih prošnjah za dodelitev brezplačne pravne pomoči v zadevah upravnih sporov, ki se vodijo pred Upravnim sodiščem RS. Zoper odločitve organov za BPP (tako splošnih kot tudi specializiranih sodišč) je po četrtem odstavku 34. člena ZBPP mogoče sprožiti upravni spor pred Upravnim sodiščem RS, kar velja tudi v primeru, kakršen je obravnavani, ko se s tožbo v upravnem sporu izpodbija odločitev Organa za BPP Upravnega sodišča RS. Glede na prebivališče tožnice je o tožbi zoper odločitev organa za BPP v obravnavani zadevi pristojno odločati Upravno sodišče RS po svojem zunanjem oddelku v Mariboru (4. odstavek v zvezi s 3. alinejo tretjega odstavka 9. člena ZUS-1).

Zveza:

11.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba, s katero je Organ za BPP zavrnil prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Za to je tožnica zaprosila v zvezi z upravnim sporom, ki se pred Upravnim sodiščem RS vodi pod opr. št. II U 149/2024 in v katerem tožnica izpodbija odločbo Ministrstva za zdravje št. 429-72/2022-2711/16 z dne 3. 4. 2024. S to odločbo je bil zavrnjen zahtevek za odškodnino zaradi škode na zdravju, ki naj bi jo utrpela zaradi cepljenja proti COVID-19 s cepivom Jcovden (prej COVID-19 Vaccine Janssen). Ministrstvo je odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev Komisije v strokovnem mnenju, da med poslabšanjem zdravja tožnice ter prejetim cepivom vzročna zveza ni ugotovljena s potrebno stopnjo verjetnosti.

12.V postopku izdaje izpodbijane odločbe je tožnica na poziv Organa za BPP pojasnila, da želi v upravnem sporu izpodbijati ugotovitve iz mnenja Komisije, ki po njenem mnenju ni izdelano v skladu s pravili (izvedensko mnenje kljub njenemu predlogu ni bilo dopolnjeno, stranka pa v postopku tudi ni bila pregledana), izrazila pa je tudi dvom v nepristranskost Komisije.

Pridruženi dokumenti:*

13.Po prejemu pojasnila je Organ za BPP prošnjo tožnice zavrnil iz razloga po prvi alineji prvega odstavka 24. člena ZBPP z utemeljitvijo, da tožnica v postopku ni izkazala dejstev oziroma okoliščin, iz katerih bi izhajali verjetni izgledi za uspeh zadeve, v zvezi s katero prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

Pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči določa ZBPP, po katerem se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo materialni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z zakonom (tretji odstavek 11. člena ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč torej ne ugotavlja samo materialnega položaja prosilca, ampak mu zakon nalaga, da ugotovi tudi obstoj drugih pogojev, določenih z zakonom. Druge pogoje, to je okoliščine in dejstva o zadevi, ki se upoštevajo pri dodelitvi brezplačne pravne pomoči, določa 24. člen ZBPP. Po tem členu se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Pri tem se ugotavlja predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj oziroma, da je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prvi odstavek). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek).