Jedro

Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev, s strani tožnika zatrjevanega nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta, glede na ugovore toženca, v prvi vrsti sporen. Bistvo pritožbenega očitka je graja prvostopenjskega vrednotenja dokazov in zaključkov dejanske narave ter na tej osnovi v nadaljevanju sprejete pravne presoje o neobstoju protipravnosti toženčevega ravnanja, kot vzroka tožnikovega padca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnik), s katerim je od tožene stranke (v nadaljevanju toženec) zahtevala plačilo 52.768,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo mesečne denarne rente do smrti v znesku 667,00 EUR, in sicer zapadle mesečne rente v roku 15 dni od dneva pravnomočnosti sodbe v bodoče dospevajoče mesečne rente do vsakega 15 dne v mesecu za pretekli mesec ter povrnitev pravdnih stroškov (točka I. izreka) ter odločilo, da je tožnik dolžan povrniti toženi stranki (v nadaljevanju toženec) pravdne stroške v znesku 9.471,97 EUR (točka II. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik z očitkom kršitve vseh razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V nadaljevanju se povzema bistvo obširne tožnikove pritožbe: izpodbija dokazno oceno sodišča, na podlagi katere sodišče ni verjelo tožniku in tožnikovemu sinu A. A., edini priči dogodka, da je toženec od zadaj udaril tožnika in ga porinil od zadaj, zaradi česar je padel po stopnicah in se poškodoval. Navaja, da sicer ni sporno, da je bil tožnik v času škodnega dogodka v vinjenem stanju. Ne soglaša z razlogi sodišča, na podlagi katerih je tožnikovo izpovedbo ocenilo kot neverodostojno. Prav tako ne soglaša z oceno izpovedbe A. A. oziroma z razlogi, zakaj izpovedba ni verodostojna. Nadalje izpodbija dokazno oceno izpovedbe toženca ter zaslišanih prič, njegovih staršev ter priče B. B. Nadalje smiselno očita zmotno materialnopravno presojo dejanja, da je „v jezi toženec tožniku izpulil kozarec iz rok in, da izpuljenje kozarca iz rok ne predstavlja protipravnega dejanja. Izvedenka C. C. je ugotovila, da bi tudi izpuljenje kozarca iz rok tožnika lahko pripomoglo k tožnikovi nestabilnosti in možnosti padca, saj je v takem primeru že manjši dražljaj dodatno negativno vplival na stabilnost alkoholizirane osebe. Meni, da je toženec v celoti odgovoren za škodo, ki je nastala tožniku tudi, če je zgolj iz rok tožnika iztrgal kozarec, kar je posledično povzročilo njegov padec. Tožnik sicer vztraja, da na terasi ni imel kozarca v roki, ko ga je tožnik porinil. Toženec, ki se je zavedal vinjenosti tožnika in kateremu je predhodno postregel alkoholno pijačo, je vsekakor pri tožniku povzročil padec po stopnicah. V nadaljevanju povzema dele izpovedb prič D. D. in E. E. ter izpostavlja njihovo neverodostojnost. Očita, da je sodišče spreminjajoče izpovedbe staršev toženca sprejelo kot prepričljive, ki naj bi potrdile izpovedbo toženca zgolj o izpuljenju kozarca tožniku. Očita tudi, da je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. S tem je podana bistvena kršitev postopka. Nadalje graja, da sodišče ni vpogledalo v celotni kazenski spis kot je predlagal. Poudarja, da sta priči starša toženca, ki sta s prirejanjem izjav želela pomagati tožencu. Nadalje podaja svojo oceno izpovedbe priče B. B. in opozarja na to, da se je priča pojavila v kazenskem postopku šele v fazi glavne obravnave. Tožnik je v bolnišnici povedal, da je bil porinjen po stopnicah gostilne. Toženec je sam izpovedal, da s tožnikom prej ni bil v sporu, da je bil tožnik nekonflikten, da je bil reden gost v njegovem lokalu. Dejstvo, da je bil tožnik v vinjenem stanju, ne opravičuje, da lahko kdorkoli porine vinjeno osebo po stopnicah in se potem sklicuje na vinjenost oškodovanca. Odškodninska civilna odgovornost je strožja od kazenske odgovornosti. Meni, da je dokazni postopek nedvomno pokazal vzročno zvezo med škodo tožnika in protipravnim ravnanjem toženca, ki je to, da je na silo preganjal tožnika iz gostilne, ga pri tem porinil, da je ta v posledici padel po stopnicah in se hudo telesno poškodoval oziroma podredno, če bi sodišče sledilo zgodbi toženca o izpuljenju kozarca tožniku, ki je v posledici tega poskočil in padel, saj je bil toženec seznanjen glede tožnikove vinjenosti in se je moral in mogel zavedati, da lahko s takšnim ravnanjem povzroči tožniku škodo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je v skladu z določbo 350. člena ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevanih (drugi odstavek 350. člena ZPP), niti s pritožbo grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Očitek pritožbe glede kršitve 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP1 izhaja iz tožnikovega razumevanja oziroma presojanja odločilnih dejstev, ki nista enaka argumentaciji sodišča prve stopnje. Nestrinjanje z razlogi sodišča prve stopnje pa ne predstavlja očitane bistvene kršitve določb po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da ima sodba ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so dovolj jasni, niso med seboj v nasprotju ter v celoti omogočajo njen preizkus. Sodišče druge stopnje jih zaradi nepotrebnega ponavljanja v celoti povzema ter v nadaljevanju odgovarja le še na bistvene pritožbene navedbe.

6. Tožnik od toženca zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi mu nastala zaradi protipravnega ravnanja toženca, ki ga je zatrjeval in dokazoval s tem, da ga je „toženec zadaj večkrat udaril po glavi, ob tem ga je porinil naprej proti in po stopnicah terase gostilne tako, da je padel navzdol po stopnicah“. Podredno pa je protipravno dejanje zatrjeval in dokazoval s tem, da mu je „toženec iztrgal na silo kozarec iz rok, kar je povzročilo njegov padec“.

7. Sodišče prve stopnje je sporna pravno relevantna dejstva, ki tvorijo konkretni dejanski stan načina poškodovanja tožnika, ugotovilo na podlagi skupne dokazne ocene, ki vključuje presojo izpovedb tožnika, toženca, prič, zaključkov izvedeniških mnenj, ogleda ter ostalih listinskih dokazov. Ustrezno je povzemalo ter ocenjevalo vse izvedene dokaze, najprej v točkah od 14 do 25 vsakega posebej ter jih nato v točki 28 obrazložitve povezalo v skupno dokazno oceno.

8. Sodišče prve stopnje se je v zadevi pravilno najprej osredotočilo na ugotavljanje dejstev, s strani tožnika zatrjevanega nastanka škodnega dogodka, ker je bil ta element civilnega delikta, glede na ugovore toženca, v prvi vrsti sporen. Bistvo pritožbenega očitka je graja prvostopenjskega vrednotenja dokazov in zaključkov dejanske narave ter na tej osnovi v nadaljevanju sprejete pravne presoje o neobstoju protipravnosti toženčevega ravnanja, kot vzroka tožnikovega padca. Zaključek, da je bil tožnikov padec posledica njegove močne alkoholiziranosti in ne posledica očitanega udarca oziroma potiska toženca, je sprejelo na podlagi skupne dokazne ocene, ki je skladna z določbo 8. člena ZPP. Sodišče je argumentiralo, da se smiselno dopolnjujejo izpovedbe toženca, zaslišanih prič in listinski dokazi, zlasti zaključki izvedenke za forenzično toksikologijo in alkoholometrijo ter izvedenca medicinske stroke. Oba izvedenca sta potrdila, da koncentracija alkohola v krvi 2,75 do 3,10 grama na kilogram, kakršna je bila prisotna pri tožniku ob času dogodka, vodi v občutno zmanjšanje psihofizičnih sposobnosti z močno izraženimi optičnimi in motoričnimi motnjami, motnjami spomina, izgube ravnotežja, nestabilne hoje, intelektualne funkcije so močno zmanjšane, zmožnost kritične ocene in presoje situacije je pomembno prizadeta, močno je zmanjšana sposobnost dojemanja situacije kot celote, vtisi so nepopolni, kar povečuje možnost za napačne predstave in napačno razumevanje situacije. Ocena verodostojnosti tožnikove izpovedbe, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je zato, ob upoštevanju povzetih zaključkov izvedeniških mnenj, pravilna. Povzeti zaključki nedvomno potrjujejo bistveno okrnjeno zaznavno sposobnost tožnika v času dogodka, zato je v celoti pritrditi oceni sodišča prve stopnje, da tožnikovo izpovedbo ni mogoče šteti kot verodostojno.

9. Tožnik nadalje s povzemanjem in z vrednotenjem posameznih, tudi nebistvenih, izsekov izpovedb toženca in prič, ne more biti uspešen. Izpovedbo priče A. A., sina tožnika, je sodišče prve stopnje natančno in skrbno ocenilo v točki 28 obrazložitve. Argumentiralo je svojo oceno neverodostojnosti izpovedbe. Priča je namreč ravnanje toženca opisal drugače v kazenskem postopku ter spet drugače o dogajanju povedal policiji. Pritrditi pa je tudi oceni sodišča, da bi bilo izkustveno logična povsem drugačna reakcija sina, ki zatrjuje, da je videl, „da je oče padel zato, ker ga je toženec večkrat udaril po glavi ter potisnil po stopnicah“ in sicer, da bi takoj poklical policijo, ne pa, da je očeta po dogodku najprej odpeljal domov. Škodni dogodek kot ga zatrjujeta tožnik in sin bi namreč predstavljal očiten fizični napad na tožnika, zato ravnanje sina A. A., ki je enostavno očeta spravil v avto in ga odpeljal, ni logična posledica zatrjevanega napada na očeta. Logična reakcija na zatrjevan napad toženca, bi bila, da bi sin takoj poklical policijo na kraj napada ter tudi nujno zdravniško pomoč.

10. Na tožniku je bilo dokazno breme, da se je poškodoval v škodnem dogodku, ki ga zatrjuje s tem, da ga je toženec udaril po glavi in potisnil v smeri stopnic. Tudi pritožba pravilno izpostavlja, da je v postopku bistveno „ali gre verjeti tožniku in njegovemu sinu“, ker sta njuni izpovedbi edina tožnikova dokaza glede nastanka škodnega dogodka. Sodišče druge stopnje ocenjuje, da je dokazna ocena neverodostojnosti njunih izpoved razumna, skrbna in natančna. Sodišče je pojasnilo zakaj so zatrjevan opis napada na tožnika ter dogajanje po padcu nerealni in nelogični, kot tudi zakaj njunima izpovedbama ni verjelo. Zato ni mogoče pritrditi pritožbi, da je sodišče enostavno sledilo izpovedbam toženca in prič, ki sta njegova starša ter izpovedbi priče, ki se je „pojavila v kazenskem postopku“, pri čemer ni ovrednotilo njihovega ozkega sorodstvenega razmerja. Sodišče je toženčevo izpovedbo natančno ocenjevalo, tudi v povezavi z ostalimi izvedenimi dokazi (točka 28 obrazložitve), ter navedlo razloge, ki tudi po presoji sodišča druge stopnje utemeljujejo njeno verodostojnost. Nadaljnje obširne pritožbene navedbe izpostavljajo dele izpovedb prič – staršev toženca ter priče B. B., z očitkom, da je dokazna ocena teh izpovedb nepravilna, ker ne upošteva njihove medsebojne neskladnosti, da sodišče ni upoštevalo, da sta priči D. D. in E. E. toženčeva starša. Sodišče druge stopnje odgovarja, da deli izpovedb toženčevih prič, ki jih pritožba na več mestih obširno izpostavlja, to je iztrganje kozarca iz tožnikovih rok, niso bistveni za ugotovitev zatrjevanega načina poškodovanja. Ni pa mogoče pritrditi, da sta izpovedbi neverodostojni že zgolj zaradi sorodstvene povezave ter, da so neskladja v njunih izpovedbah tolikšna, da bi to vplivalo na njihovo verodostojnost. Sodišče je zlasti pravilno upoštevalo dokazno vrednost izpovedb prič v skupni dokazni oceni in jim ni dalo prevelike dokazne teže. V njej je zlasti ustrezno vrednotilo zaključke izvedeniškega mnenja, da pod vplivom alkohola pride do prizadetosti globinskega vida, zaradi česar prihaja do napačnih ocen razdalje.

11. Zato je pritrditi sodišče prve stopnje, da tožniku ni uspelo dokazati, da ga je toženec „od zadaj večkrat udaril po glavi ter ga porinil naprej proti in po stopnicah“. Tožnik torej ni uspel dokazati protipravnega ravnanja toženca, ki ga je zatrjeval kot enega od elementov civilnega delikta, ki morajo biti kumulativno podani.

12. Nadalje ni utemeljen očitek, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko ravnanja toženca, ki ga je tožnik tudi zatrjeval, „ko je toženec tožniku iz rok izpulil kozarec, kar je bilo, glede na takratno tožnikovo stanje močne alkoholiziranosti, vzrok tožnikovega padca po stopnicah“, ni ocenilo kot protipravnega. Sodišče je pravilno ocenilo, da v ugotovljenih okoliščinah, na terasi nekaj korakov vstran od stopnic, odvzem kozarca iz rok (četudi je izpuljenje kozarca sunkovito), ne more predstavljati protipravnega ravnanja. Visoke tožnikove alkoholiziranosti namreč ni mogoče šteti kot osebnega stanja oziroma osebne lastnosti tožnika, ki bi ju bilo mogoče upoštevati ob oceni protipravnosti dejanja „izpuljenja kozarca iz rok“.

13. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (določba 353. člena ZPP), pri tem pa se je opredelilo samo do tistih pritožbenih navedb, ki so bistvenega pomena za razsojo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na tožbo toženca pa ni pripomogel k njeni obravnavi, zato sta dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 154. člena in 155. člen ZPP).

1 Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih v obrazložitvi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov, o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.