Jedro

Ker ni sporno, da je tožnica škodo utrpela v prometni nesreči, povzročeni na območju Republike Nemčije (kjer je prišlo do škodnega dogodka), znana pa je tudi zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost, tožena stranka, ki je Slovensko zavarovalno združenje, v predmetni pravdni zadevi za škodo ne odgovarja. Drugačno stališče tožeče stranke, češ da je (nepremoženjska) škoda, ki izvira iz škodnega dogodka v tujini, nastala na območju Republike Slovenije, je zmotno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine v višini 15.305,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 15.200,00 EUR od 17.7. 2007, od zneska 30,00 EUR od 4. 1. 2007 ter od zneska 75,00 EUR od 12. 6. 2007 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo, in za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.296,68 EUR, v 15-ih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka.

(2) Proti sodbi se iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami; ZPP) pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Navaja, da zgolj citiranje določil ZOZP in 4. avtomobilske direktive EU, dikcije teh določil ter zaključek sodišča, da je »glede na takšne pravne zaključke sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo že po pravnem temelju«, ne predstavlja ustrezne obrazložitve sodbe in se je tako ne da preizkusiti. Sodišče namreč ne navede nobenih pravnih zaključkov, na katere se sklicuje in ne pojasni razlogov, zaradi katerih ni sprejemljivo stališče tožeče stranke, da ji je (glede na to, da zahteva plačilo nematerialne škode) škoda nastala na ozemlju Republike Slovenije, pri čemer pa škoda izvira iz škodnega dogodka, ki je nastal v tujini. ZOZP ne tolmači pomena izraza »škoda« in »škodni dogodek«, gre pa za dva različna pojma, zaradi česar je zaključek sodišča prve stopnje, da 26. čl. ZOPZ odgovornost tožene stranke veže na kraj storitve škodnega dogodka – ozemlje RS – in ne na nastanek škodljive posledice, pravno zmoten. Napada tudi odločitev o stroških postopka, saj je po njenem ni mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve namreč izhaja zgolj, da je sodišče toženi stranki priznalo vse stroške pravdnega postopka, ki znašajo 1.296,68 EUR.

(3) Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Izraža strinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje in razlogi zanjo, predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo dejansko stanje, nato pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer očitanih kršitev postopka ni zagrešilo. Izpodbijana sodba je zato pravilna in zakonita.

(6) Relevantno dejansko stanje v obravnavani zadevi ni sporno, kot pravilno ugotavlja prvo sodišče, saj so edina pravno pomembna dejstva v predmetni pravdni zadevi ta, da je do prometne nesreče, v kateri je bila tožnica poškodovana kot sopotnica, prišlo 25. 12. 2006 na avtocesti Stuttgart-Ulm v Nemčiji, povzročil pa jo je znani voznik, ki je imel sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje pri (tuji) zavarovalnici GK.

(7) Na tej dejanski podlagi je prvo sodišče pravilno presodilo, da tožena stranka tožeči za uveljavljano škodo ne odgovarja. V skladu z določbo 26. čl. Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/1994, s kasnejšimi spremembami; ZOZP) Slovensko zavarovalno združenje odgovarja za škodo na ozemlju Republike Slovenije, ki je povzročena z vozilom, ki izvira iz držav članic EU in držav, katerih nacionalni zavarovalni biro je podpisnik Multilateralnega sporazuma ali Splošnih pravil. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, navedeno določilo veže odgovornost tožene stranke na kraj škodnega dogodka (prometne nesreče), torej kraj, kjer je nastal škodni dogodek, ne pa na kraj, kjer je oškodovanec trpi njegove posledice. Ker ni sporno, da je tožnica škodo utrpela v prometni nesreči, povzročeni na območju Republike Nemčije (kjer je torej prišlo do škodnega dogodka), znana pa je tudi zavarovalnica, pri kateri je imel povzročitelj prometne nesreče zavarovano avtomobilsko odgovornost, tožena stranka, ki je Slovensko zavarovalno združenje, v predmetni pravdni zadevi za škodo ne odgovarja. Drugačno stališče tožeče stranke, češ da je (nepremoženjska) škoda, ki izvira iz škodnega dogodka v tujini, nastala na območju Republike Slovenije, je zmotno. Ker je to vse, kar je v zadevi pomembno, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih.

(8) Tudi pritožbeni očitek, da odločitve o stroških ni mogoče preizkusiti, ni utemeljen. Ker je tožeča stranka popolnoma propadla, je dolžna povrniti toženi stranki vse njene stroške, ki so bili potrebni za pravdo, to pa so ti, ki jih je tožena stranka zaznamovala v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi ter še v specificiranemu stroškovniku. Sodišče prve stopnje je navedlo, katere stroške je priznalo tožeči stranki, in sicer za zastopanje, prevod, potne stroške in takse. Ti stroški so na podlagi priglašenih stroškov odmerjeni pravilno in zakonito, storjena napaka - neupoštevanje stroškov za pripravljalno vlogo toženke - pa je v škodo le-te, ki pa se ni pritožila.

(9) Ker pritožbeno sodišče tudi sicer ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, sodbo prvostopenjskega sodišča pa v skladu s 353. čl. ZPP potrdilo.

(10) Odločitev o pritožbenih stroških temelji 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP in 155. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato ta strošek tudi tožena stranka krije sama.