Jedro

Dejstvo, da obdolženca razen dobrega zaslužka na Slovenijo nič ne veže ter da ima v tujini družino in zagotovljeno (vsaj) bivališče, kaže na konkretno nevarnost, da bi se obdolženi z odhodom v tujino izognil temu kazenskemu postopku.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča na Ptuju je na podlagi prvega odstavka 202. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zoper D. O. odredila pripor iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Osumljeni je bil k preiskovalni sodnici pripeljan s kazensko ovadbo zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po tretjem odstavku 257. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja goljufije po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1. Zoper sklep o odreditvi pripora je obdolženčev zagovornik vložil pritožbo, ki jo je senat zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zagovornik je zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe (2. in 3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). V zahtevi navaja, da kljub obsežnemu dokaznemu gradivu niso izkazana dejstva, ki bi potrdila utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ter da ga je storil prav obdolženi. Noben dokaz ne izkazuje, da je obdolženi vedel, da teh zdravil ne sme predpisovati. Prav tako ni z ničemer izkazan njegov namen pridobiti si protipravno premoženjsko korist, katere višina prav tako ni ugotovljena. Zagovornik poudarja, da ne obstaja utemeljen sum za celotno kriminalno količino, ki jo zatrjuje okrožni državni tožilec, kar je pomembno za presojo teže kaznivega dejanja in s tem povezano nevarnostjo, ki upravičuje odreditev pripora. V okviru izpodbijanja pripornih razlogov vložnik navaja, da je obdolženi pripravljen družino pripeljati nazaj v Slovenijo in deponirati svoj potni list, višina njegovega sedanjega zaslužka pa kaže le na to, da obdolženi nima interesa zapustiti državo. Tudi ponovitvene nevarnosti ni, saj je izkustveno povsem nesprejemljiv zaključek, da bi obdolženi ponovil kazniva dejanja sedaj, ko je zadeva medijsko tako izpostavljena in ko so bili z nepravilnostmi seznanjeni tudi vsi obdolženčevi sodelavci. Vrhovnemu sodišči predlaga, naj napadeni sklep razveljavi in odrejeni pripor odpravi.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne. Obdolženi je znake kaznivega dejanja zlorabe položaja izpolnil že s tem, da je izrabil svoj položaj uradne osebe, pooblaščene za izdajanje receptov, pri čemer je zloraba dovolj opredeljena z navedbo, da je recepte izdajal v nasprotju s pravili medicinske znanosti in stroke, mimo predpisanega postopka in brez utemeljene potrebe. Pridobitev recepta za osebo, ki do tega ni upravičena po zdravniških predpisih, pomeni pridobitev premoženjske koristi v vrednosti zdravil, ki bi jih sicer bilo potrebno plačati. Utemeljenost suma je podana tudi glede kaznivega dejanja goljufije, zagovornik pa s svojimi navedbami v zahtevi zgolj izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Sklep je ustrezno obrazložen tudi v delu, ki se nanaša na oba priporna razloga.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovorniku. Slednji se je o njem izjavil v vlogi z dne 22. 7. 2014. B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da preiskovalni sodnik v sklepu ni navedel razlogov, ki bi utemeljevali sum kaznivega dejanja in obstoj obeh pripornih razlogov, zunajobravnavni senat pa naj ne bi odgovoril na njegove pritožbene navedbe. Tak očitek ni utemeljen, saj vsebuje pravnomočni sklep vse razloge glede odločilnih dejstev, ki so jasni, razumljivi in izkustveno sprejemljivi. Nestrinjanje vložnika z razlogi in zaključki preiskovalnega sodnika ne more pomeniti, da sklep nima razlogov in da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Tudi zunajobravnavni senat je ravnal skladno s prvim odstavkom 395. člena ZKP ter ob zavrnitvi pritožbe presodil vse bistvene pritožbene navedbe in se opredelil do njih kakor tudi do zaključkov preiskovalne sodnice.

6. Glede kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja je pravilen zaključek izpodbijanega sklepa, da iz zbranih dokazov izhaja utemeljen sum, da je sporne recepte izdal obdolženi, čeprav do tega glede na posebej predpisan postopek in omejitve izdajanja receptov za določena zdravila ni bil upravičen. Da je obdolženi za te postopke oziroma omejitve vedel oziroma bi bil moral vedeti, še preden ga je na to opozoril predstavnik Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS), je utemeljeno sklepati že iz dejstva, da te omejitve izhajajo iz Navodila za delo z recepti za osebno rabo in iz centralne baze zdravil. Vrednost zdravil, ki naj bi jih pridobil, hkrati predstavlja višino protipravno pridobljene premoženjske koristi oziroma povzročene škode, zato očitek zahteve, da višina le-te sploh ni ugotovljena, ni utemeljen.

7. Glede kaznivega dejanja goljufije utemeljen sum izhaja iz dokazov, ki jih sodišče našteva in povzema v izpodbijanem sklepu. Ti dokazi dajejo zadostno podlago za utemeljitev suma, da je obdolženi storil oziroma sodeloval pri očitanem kaznivem dejanju goljufije najmanj za dobro polovico od vseh 71 receptov, kar je zadosten razlog za odreditev pripora zoper obdolženega. Zahteva z navedbami, da za celotno kriminalno količino ni z zadostno stopnjo verjetnosti izkazano sodelovanje oziroma vloga obdolženca pri izdajanju in unovčevanju receptov, že posega v sfero dejanskega stanja, zato v takem obsegu ne more biti predmet presoje na tej stopnji odločanja. Bo pa sodišče v nadaljnjem postopku natančneje presodilo utemeljenost teh navedb obrambe in se opredelilo do vseh dokazov v zvezi s celotno zatrjevano kriminalno količino, ki se očita obdolžencu.

8. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu prepričljivo obrazložilo priporna razloga begosumnosti in ponovitvene nevarnosti iz 1. in 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Dejstvo, da obdolženca razen dobrega zaslužka na Slovenijo nič ne veže ter da ima v tujini družino in zagotovljeno (vsaj) bivališče, tudi po presoji Vrhovnega sodišča kaže na konkretno nevarnost, da bi se obdolženi z odhodom v tujino izognil temu kazenskemu postopku.

9. Ponovitveno nevarnost je sodišče utemeljilo z vrednostjo neupravičeno pridobljenih zdravil oziroma višino povzročene premoženjske škode, ki naj bi bila 477.337,95 eurov; dejstvom, da je obdolženi zlorabil svoj položaj zdravnika in je s takim dejanjem nadaljeval kljub opozorilu s strani ZZZS; da je ljudi k sodelovanju pridobival tudi z ustrahovanjem in izsiljevanjem; ter z njegovim slabim finančnim položajem, ki naj bi še vedno utemeljeval motiv pridobitve premoženjske koristi z nadaljevanjem kriminalne dejavnosti. Pri tem je izpostavilo, da so znane slabe razmere v zdravstvu, ki jih takšna oškodovanja „zdravstvene blagajne“ še bistveno poslabšujejo, in s tem povzročajo oženje pravic državljanov Slovenije iz naslova zdravstvenega zavarovanja in škodo na njihovem zdravju.

10. Glede na navedene okoliščine, ki jih ugotavlja izpodbijani pravnomočni sklep, je tudi ta priporni razlog podan. Dejstvo, da so bili z zadevo seznanjeni mediji (in s tem javnost) ter obdolženčevi sodelavci, ki so sodelovali pri kaznivih dejanjih, zaradi česar obdolženi njihovega sodelovanja več ne more pričakovati, ne spreminja pravilnega zaključka preiskovalnega sodnika, ki je tudi izpostavil, da je obdolženi po tem, ko je bil s strani ZZZS opozorjen na nepravilnosti, spremenil zgolj „modus operandi,“ ne pa tudi cilja oziroma namena neupravičenega pridobivanja zdravil. Res ni verjetno, da bi bili isti sodelavci pripravljeni še naprej pomagati obdolžencu, vendar je le-ta v preteklosti že izkazal svojo vztrajnost pri izvrševanju kaznivega dejanja in je zato mogoče z zadostno verjetnostjo sklepati, da bi glede na spremenjene okoliščine obdolženi ustrezno prilagodil način neupravičenega pridobivanja zdravil. 11. Ker uveljavljene kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

12. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife na podlagi 17. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti odločbe o glavni stvari.