Jedro

Zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi je predpisano že z zakonom (85. čl. ZDR), zato ni nobene potrebe, da bi se v zvezi s tem izdajala še posebna začasna odredba.

V kolikor delavec predlaga izdajo začasne odredbe, mora sodišče presoditi, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ in sicer le v mejah postavljenega zahtevka. Če zahtevek ni ustrezen, sodišče zahtevka ni dolžno spreminjati po uradni dolžnosti in zato v tem primeru vse posledice neustreznega predloga za izdajo začasne odredbe nosi predlagatelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.7.2003 do odločitve sodišča o predlagani začasni odredbi in da je tožena stranka dolžna v času zadržanja učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi do odločitve sodišča o izdaji začasne odredbe tožeči stranki plačati nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače tožeče stranke v zadnjem tromesečju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka, uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da se ne strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da je njen predlog neutemeljen in da si tožnica nepravilno tolmači 85. člen ZDR. Tožnica je v predlogu za izdajo začasne odredbe res navedla, da se zadržanje učinkovanja odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži do odločitve o predlagani začasni odredbi. Vendar tak predlog po njenem mnenju pomeni, da se je zadržanje učinkovanja pogodbe o zaposlitvi zadržalo do odločitve o začasni odredbi samo po sebi, od izdaje začasne odredbe dalje pa bi sklep sodišča o ugoditvi začasni odredbi zadržal učinkovanje pogodbe o zaposlitvi. Bistvo začasne odredbe je ravno v tem, da se prepreči nezakonito stanje, ki preti z izdajo nezakonitega sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in edini način, da se tako stanje ne dopusti, je izdana začasna odredba. Sodišče bi zato tožnici lahko odreklo pravno varstvo z začasno odredbo le v primeru, da bi predlog presojalo vsebinsko in meritorno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe zaradi neizpolnjevanja pogojev po določilih ZIZ, česar pa sodišče ni storilo. Tožnica je sicer v predlaganem izreku za izdajo začasne odredbe res pomotoma zapisala, da se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži do odločitve o predlagani začasni odredbi, vendar je iz navedb v 3. točki izreka, kjer predlaga, da začasna odredba velja do odločitve v sporu razvidno, da tožnica predlaga, da se učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi zadrži do pravnomočnosti sodbe v tem sporu. V zvezi s tem pa tudi poudarja, da v primeru delavčevega uveljavljanja sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti, delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka oziroma, če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. To pa pomeni, da v kolikor tožničin predlog za izdajo začasne odredbe ni ustrezen, bi sodišče lahko tak izrek popravilo in predlagani začasni odredbi ugodilo. Sodišče pa se v vsebinsko presojo predloga za izdajo začasne odredbe ni spustilo, kljub temu, da je tožnica predlagala začasno odredbo na podlagi 272. člena ZIZ in v zvezi s tem v tožbi izkazala za verjetno obstoj terjatve do tožene stranke in utemeljila tudi vse tri predpostavke za izdajo začasne odredbe. Zato je mnenja, da je predlagana začasna odredba povsem korektna in v skladu z določili ZIZ in ZDR.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002) ugotovilo, da sodišče v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka in da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločilo ob pravilni uporabi materialnega prava. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da pritožbene navedbe niso bistvene, saj se ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, zato ne morejo vplivati na drugačno pravno presojo odločitve sodišča. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, da predlagana začasna odredba ni utemeljena iz razloga, ker je izrek tega predloga sam s seboj v nasprotju. Kot izhaja iz omenjenega predloga, je tožnica po eni strani najprej predlagala, da se zadrži učinkovanje odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 25.7.2003 do odločitve sodišča o predlagani začasni odredbi in da ji je tožena stranka za čas tega zadržanja dolžna plačati nadomestilo plače v višini polovice povprečne plače, ki jo je imela v zadnjem tromesečju pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (1. in 2. točka predloga). Nato pa v 3. točki izreka predloga predlaga, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti sodbe v tej pravdni zadevi, kar je vsekakor v nasprotju s prejšnjim predlogom. Sodišče prve stopnje je v zvezi s takim predlogom pravilno ugotovilo, da je tožnica pri predlagani začasni odredbi pravzaprav prepisala besedilo 85. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 42/02), kjer je med drugim govora o tem, pod kakšnimi pogoji se zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi podaljša do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe in kakšno višino nadomestila plače mora delodajalec zagotavljati delavcu v tem času. Ker je iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in listin v spisu razvidno, da je v konkretnem primeru sindikat z izjavo z dne 31.3.2003 izrecno nasprotoval tožničini odpovedi pogodbe o zaposlitvi in da je tožničin pooblaščenec na zagovoru dne 25.7.2003 zahteval zadržanje učinkovanja odpovedi, je potrebno ugotoviti, da je to, kar je v zvezi z izdajo začasne odredbe predlagala tožnica, predpisano že z zakonom, zato ni nobene potrebe, da bi se v zvezi s tem izdajala še posebna začasna odredba.

Ob upoštevanju navedenega in ob ugotovitvi, da je izrek predlagane začasne odredbe sam s seboj v nasprotju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni nobene potrebe, da bi sodišče prve stopnje predlagano začasno odredbo presojalo še po vsebini, kot to zmotno meni pritožba. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da v kolikor je sodišče prve stopnje štelo, da izrek predloga za izdajo začasne odredbe ni ustrezen in da bi v tem primeru sodišče lahko samo popravilo izrek predloga, pa je potrebno poudariti naslednje. Pritožba ima sicer prav, da v primeru delavčevega uveljavljanja sodnega varstva zoper dokončne odločitve delodajalca glede njegovih pravic, obveznosti in odgovornosti delavec ni dolžan postaviti določenega zahtevka, oziroma če ga postavi, sodišče nanj ni vezano. Vendar je v zvezi s tem potrebno opozoriti, da gre v obravnavanem primeru za predlog za izdajo začasne odredbe na predlog stranke in ne za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti, za katero je podana podlaga v 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) in ki v 1. odst. pooblašča sodišče, da lahko med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku z namenom, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. Citirana zakonska določba izrecno pooblašča sodišče, da lahko izda začasno odredbo tudi po uradni dolžnosti in ne samo na predlog, kot to določa Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS št. 51/98 in 75/02). Po tej določbi pa se začasne odredbe v individualnih delovnih sporih izdajo samo zaradi preprečitve samovolje delodajalca ali zaradi odklonitve nenadomestljive škode, kar pa v obravnavanem primeru tožnica ni izkazala. V kolikor pa stranka predlaga izdajo začasne odredbe, tako kot je to v konkretnem primeru storila tožnica, pa mora sodišče po 2. odst. 19. člena ZDSS o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v treh dneh, pri tem pa presoditi, ali obstajajo pogoji za izdajo začasne odredbe po določbah ZIZ in sicer le v mejah postavljenega zahtevka. Če pa tak zahtevek ni ustrezen, sodišče tega ni dolžno spreminjati po uradni dolžnosti in zato v tem primeru vse posledice neustreznega predloga za izdajo začasne odredbe nosi predlagatelj. Iz navedenih razlogov je potrebno ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe zavrnilo.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP).