Jedro

Če od povprečno skrbnega oškodovanca v istih okoliščinah ni mogoče zahtevati, da bi moral pričakovati, da bo pri transportu skozi ožino vrat voziček zaradi prehoda nivojske razlike nenadzorovano zanihal in ga poškodoval, oškodovancu ni mogoče očitati sokrivde za nesrečo, čeprav bi se oškodovanec poškodbi lahko izognil, če rok pri potiskanju vozička ne bi imel ob strani zabojnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odst. 1. točke in 2. točka izreka sodbe) v zvezi s popravnim sklepom z dne 6.9.2010 potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.9.2007 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki pa je naložilo, da mora tožniku povrniti 1.135,85 EUR stroškov postopka z obrestmi.

2. Toženka v pritožbi uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Napačna je ugotovitev izpodbijane sodbe, da toženka ni poskrbela za varne pogoje dela. Tožnik je imel možnost sam odpreti drugo krilo vrat, ali za to prositi pravosodne policiste. Ob nastopu zaporne kazni je bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi ter s hišnim redom in navodili za varno delo. Sicer pa bi za pomoč lahko zaprosil tudi soobsojenca, s katerim je bil istočasno na hodniku. Sodišče se ni izreklo o toženkini trditvi, da nivojska razlika v višini 1 do 2 cm med vrati ni v zvezi z obravnavano nezgodo. Takšen prag za varen prehod ne potrebuje nikakršne letvice, ampak terja zgolj običajno pazljivost. Res je, da morajo biti delovne površine, kjer se opravlja gibanje oseb in transport, gladke, kar pa ne pomeni, da v delovnih prostorih ne bi smelo biti pragov in stopnic. Sodišče v zvezi s tem ni izvedlo nikakršne dokazne ocene. Pravno nevzdržen je tudi zaključek sodišča, da tožnikovega prispevka k posledici škodnega dogodka ni bilo. V obravnavanem primeru je šlo za enostavno delovno operacijo. Po ugotovitvah izvedenca je bil voziček, ki ga je potiskal tožnik, primeren in njegova stabilnost zaradi teže ni bila ogrožena. Prav tako je bil kljub nivojski razliki možen varen prevoz skozi vrata, kar je potrdila priča S. P. K., varnostna inženirka, vendar sodišče njene izpovedi sploh ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi. Škodo je v resnici povzročil sam tožnik z nepravilnim pozicioniranjem rok in neustreznim potiskanjem vozička. Prisojena odškodnina je pretirana. Tožnikova poškodba namreč sodi med zelo lahke poškodbe. Poleg tega se tožnik ob zaslišanju niti trajanja bolečin ni spominjal. Zadoščenje je zahteval tudi za bodoče telesne bolečine, vendar se je izkazalo, da teh ne bo trpel. Kljub temu pa mu je sodišče prisodilo celoten zahtevani znesek, ki po toženkinem mnenju ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Toženka pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka v pritožbi ni konkretizirala. Posplošeni očitki o tem, da sodišče ni, ali vsaj ne v zadostni meri, ocenilo vseh izvedenih dokazov in da se ni opredelilo do vseh toženkinih trditev, ne zadoščajo. Sodišče prve stopnje pri obravnavanju zadeve v resnici ni zanemarilo nobene pomembne okoliščine in tudi v razlogih izpodbijane sodbe je jasno odgovorilo na vsa bistvena vprašanja, tako da je sodbo mogoče preizkusiti. Sicer pa uradoma upoštevnih procesnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo.

6. Toženka glede na ugotovljeno dejansko stanje neutemeljeno oporeka svoji krivdni odgovornosti za obravnavano škodo. Ni dvoma, da je bila toženka dolžna zagotoviti tožniku pogoje za varno delo. Razlogi izpodbijane sodbe, da je toženka to svojo obveznost zanemarila, so izčrpni in prepričljivi, zato jih ni treba ponavljati. Vzrok za nastanek nezgode ni bilo samo tožnikovo neustrezno pozicioniranje rok pri potiskanju vozička, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi. Iz mnenja izvedenca za varnost pri delu je namreč jasno razvidno, da upravljanje z vozičkom, ki ga je prevažal tožnik, zahteva večjo potisno silo in da zaradi gibljivih koles lahko pride do zanihanja vozička izven smeri potiskanja, če kolesa zapeljejo preko ovire. Tako je do nenadnega in nenadzorovanega premika vozička in s tem do tožnikove poškodbe prišlo prav pri prehodu nivojske razlike med vrati. Ker pravila varnega dela terjajo, da so transportne poti gladke, kot je pojasnil izvedenec, so odveč pritožbene trditve, ki poskušajo relativizirati nivojsko razliko v obravnavanem primeru. Zgolj višina praga med vrati sama za sebe morebiti res ne bi bila nevarna, če se skozi ožino vrat ne bi opravljal transport sorazmerno težkega bremena (120 kg) in na vozičku z ugotovljenimi lastnostmi (dvoje gibljivih in dvoje fiksnih koles). Potemtakem ni nerazumno stališče sodišča prve stopnje, da bi toženka morala na primeren način poskrbeti za premostitev nivojske razlike. Delovna operacija, ki jo je izvajal tožnik, ni „skoraj vsakodnevna“, kot trdi toženka v pritožbi, saj je šlo za prevoz sorazmerno težkega bremena. Za povrh toženka ni dokazala, da bi bil tožnik, ki je to delo opravljal prvič, prej poučen o varnem delu. Gotovo bi se tožnik poškodbi lahko izognil, če rok pri potiskanju vozička ne bi imel ob strani zabojnika, vendar po presoji pritožbenega sodišča od povprečno skrbnega oškodovanca v istih okoliščinah ni mogoče zahtevati, da bi moral pričakovati, da bo pri transportu skozi ožino vrat voziček zaradi prehoda nivojske razlike nenadzorovano zanihal in ga poškodoval. Toženkin očitek tožniku, da je zaradi neustreznega pozicioniranja rok pri transportu sam kriv za nezgodo, je tem bolj neupravičen, če je bila širina vrat glede na širino vozička zadostna kljub temu, da je bilo drugo krilo vrat zaprto, kot trdi toženka. Odveč so zato pritožbene trditve o tem, da bi moral tožnik drugo krilo vrat bodisi sam odpreti, bodisi za to prositi pravosodne policiste, posebej še, ker teh, kot je pokazal dokazni postopek, v času nezgode ni bilo v bližini. Tudi po presoji pritožbenega sodišča zato tožniku, ki je to delo opravljal prvič, pri delu pa je moral še hiteti, ni mogoče očitati, da je bil malomaren oziroma premalo pazljiv in da je zato sokriv za nastalo škodo. Po navedenem je pravilna materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da toženka v skladu s 1. odst. 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. list RS, št. 97/2007-UPB1) odgovarja za celotno tožnikovo škodo in da ni podlage za morebitno deljeno odgovornost. 7. Sodišče prve stopnje pa je pravilno uporabilo materialno pravo tudi pri odločanju o višini odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo. Tožniku je zanjo prisodilo 1.000,00 EUR. Navedeni znesek tudi po presoji pritožbenega sodišča ustreza predpisanim kriterijem iz 179. člena OZ, zlasti ugotovljeni stopnji in trajanju prestanih telesnih bolečin (štiri dni srednje hude, tri tedne lahke) ter nevšečnosti med zdravljenjem, kot tudi naravi in teži poškodbe ter poteku in trajanju tožnikovega zdravljenja. Takšna odškodnina predstavlja pravično zadoščenje za tožnika, hkrati pa ne nasprotuje pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine. Končno odškodnina, ki le neznatno presega povprečno plačo v državi v času sojenja, ne odstopa bistveno od odškodnin, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih primerih. Za zahtevano znižanje odškodnine zato ni podlage. Tožnikova poškodba resda sodi med zelo lahke poškodbe, vendar je tožnik kljub temu potreboval zdravniško oskrbo in zdravljenje, saj je tri tedne nosil posebno opornico, trikrat je bil na zdravniškem pregledu in enkrat izpostavljen ionizirajočemu sevanju pri preiskavi, jemati je moral protibolečinske tablete, tri tedne pa tudi ni bil sposoben za delo. Če bi bila poškodba res tako neznatna, kot poskuša prikazati toženka v pritožbi, potem je kirurg na prvem pregledu štiri dni po škodnem dogodku gotovo ne bi več mogel diagnosticirati. Neumesten je tudi pritožbeni očitek, da se tožnik ne spominja več natančnega trajanja bolečin. Upoštevati je namreč treba, da je od poškodbe do sojenja že poteklo več kot tri leta. Dejstvo, da je tožnik zahteval odškodnino tudi za bodoče telesne bolečine, čeprav se je v dokaznem postopku izkazalo, da so po končanem zdravljenju bolečine prenehale, pa ne more biti odločilno, saj je sodišče pri odločanju vezano le na tožbeni predlog, tega pa po višini ni preseglo.

8. Pritožbeni razlogi torej niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. list RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45/2008) v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

9. Ker je toženka s pritožbo propadla, do povračila svojih stroškov zanjo ni upravičena. Odločitev o teh je v skladu s 1. odst. 165. člena ZPP zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. odst. 1. točke in 2. točka izreka sodbe) v zvezi s popravnim sklepom z dne 6.9.2010 potrdi sodba sodišča prve stopnje.