Jedro

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena s krajšo prekinitvijo do 7. 6. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Kljub prekinitvi (od 24. do 26. 10. 1995) je tožnica pri toženi stranki dosegla 20 let in 1 mesec delovne dobe. Zakon pravice do odpravnine ne veže na neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu, temveč na dopolnjena leta zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo razliko v odpravnini.

Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije v 71. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 10, 20, 30 in 40 let neprekinjene delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in da se za prekinitev delovne dobe v smislu prvega odstavka tega člena šteje vsako prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu. Ker tožnica pri toženi stranki oziroma njenih prednikih ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe, temveč 19 let in 7 mesecev, saj je bila delovna doba prekinjena med 23. 10. 1995 (ko ji je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas 6 mesecev) in med 27. 10. 1995, ko je ponovno nastopila delovno dobo pri toženki oziroma njenih prednikih. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe zavrniti, saj tožnica pri toženki ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni: - v 2. alineji I. točke izreka tako, da se tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 7. 6. 2015 do plačila zavrne, - v II. točki izreka tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožnici, znižajo na znesek 260,52 EUR.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 69,30 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici v roku 15 dni obračunati in plačati odpravnino v bruto znesku 1.382,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 14. 9. 2015 dalje in jubilejno nagrado v znesku 689,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 7. 6. 2015 dalje do plačila, višji zahtevek pa zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti stroške postopka v višini 659,62 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila), višji zahtevek pa zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del spremeni tako, da zahtevek tožnice v celoti zavrne, tožnici pa naloži tudi plačilo vseh toženi stranki nastalih pravdnih stroškov. Navaja, da je med pravdnima strankama sporno zgolj to, ali se v delovno dobo, ki se upošteva pri odmeri odpravnine in jubilejne nagrade, všteva tudi delovna doba, ki jo je dosegla tožnica v okviru delovnega razmerja z A. d. d., B. v obdobju od 24. 4. 1995 do 23. 10. 1995, saj je to delovno dobo dosegla neodvisno od delovnega razmerja, v katerem je bila z A. d. d., B. od 27. 10. 1995. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da je bila prva pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas od 24. 4. 1995 do 23. 10. 1995 zaradi začasno povečanega obsega dela med tožnico in A. d. d., B. in je prenehala veljati z iztekom časa za katerega je bila sklenjena. Povsem neodvisno od te zaposlitve sta tožnica in A. d. d., B. sklenili pogodbo o zaposlitvi za določen čas 6 mesecev od 27. 10. 1995 dalje, pri čemer je pomembno, da je bila ta pogodba sklenjena na podlagi sklepa A. d. d., B., s katerim je bila tožnica izbrana za zaposlitev po javni objavi, torej neodvisno od prejšnje zaposlitve. Na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je bila tožnica zaposlena pri A. d. d., B. od 27. 10. 1995 do 31. 3. 1996. Še pred iztekom časa (za katerega je bila sklenjena ta pogodba) je s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi za čas od 1. 4. 1996 do 31. 3. 1997, saj je s 1. 4. 1996 prišlo do pripojitve A. d. d., B. k toženi stranki, ki je postala tako njena pravna naslednica in zato delovnopravna kontinuiteta od 27. 10. 1995 dalje tudi ni sporna. Navaja, da je napačna in v nasprotju z dokazi ugotovitev sodišča, da je tožnica že dne 23. 10. 1995 (ko je zaključila prvih 6 mesecev dela) vedela, da čez nekaj dni pride nazaj, saj je bil sklep o zaposlitvi od 27. 10. 1995 dalje sprejet šele 25. 10. 1995. Prereka priznanje delovne dobe tožnice v času prve zaposlitve do 23. 10. 1995. Meni, da je pri izračunu odpravnine tožnici pravilno upoštevala delovno dobo, doseženo v času od 27. 10. 1995 do 7. 6. 2015, kar znaša 19 let in 7 mesecev ter ji na tej podlagi tudi pravilno obračunala in izplačala odpravnino. Ne strinja se s stališčem sodišča, da je tožena stranka tožnici izplačala jubilejno nagrado za 10 let dela v mesecu aprilu 2005, iz česar naj bi izhajalo, da je bila pri tem upoštevana celotna doba tožnice. Navedeno je posledica drugačne pravne ureditve, ko je veljala Kolektivna pogodba dejavnosti bank in hranilnic, ki pravice do jubilejne nagrade ni vezala na neprekinjeno delovno dobo, ampak zgolj na delovno dobo. Glede jubilejne nagrade kolektivna pogodba jasno določa, da delavcu jubilejna nagrada pripada za 20 let neprekinjene delovne dobe. Tako ne more biti dvoma, da tožnica do jubilejne nagrade ni upravičena, saj pri toženi stranki ni bila zaposlena 20 let neprekinjeno in je v konkretnem primeru bistvenega pomena prav vmesna prekinitev zaposlitve. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev glede odpravnine, vendar pa je delno zmotno uporabilo materialno pravo pri odločitvi o jubilejni nagradi.

6. Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v 108. členu določa, da je delavec, ki mu delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, upravičen do odpravnine, ki znaša eno tretjino povprečne mesečne plače, ki jo je prejel delavec v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, za vsako leto zaposlitve, če je bil zaposlen pri delodajalcu nad 20 let. 7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so naslednja: - da je bila tožnica zaposlena pri A. d. d., B. od 24. 4. 1995 do 23. 10. 1995, za določen čas 6 mesecev; - da je bila tožnica zaposlena pri A. d. d., B. od 27. 10. 1995 do 31. 3. 1996; - da je s 1. 4. 1996 prišlo do pripojitve A. d. d., B. k toženi stranki in je postala njena pravna naslednica; - da je tožnica z dne 1. 4. 1996 nadaljevala zaposlitev pri toženi stranki na podlagi sklepa o nadaljevanju dela za nedoločen čas (A6); - da je tožena stranka tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in ji pri izračunu odpravnine upoštevala le delovno dobo, doseženo v času od 27. 10. 1995 do 7. 6. 2015, kar znaša 19 let in 7 mesecev.

8. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožnici prisodilo razliko v odpravnini, skladno s 108. členom ZDR-1, ki določa, da delavcu pripada odpravnina za vsako leto zaposlitve pri delodajalcu. Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 24. 4. 1995 do 23. 10. 1995 in nato od 27. 10. 1995 do 7. 6. 2015, ko ji je delovno razmerje prenehalo zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga neposobnosti. Kljub prekinitvi (od 24. do 26. 10. 1995) je tožnica pri toženi stranki dosegla 20 let in 1 mesec delovne dobe, saj zakon pravice do odpravnine ne veže na naprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu, temveč na dopolnjena leta zaposlitve. Zato je sodišče prve stopnje tožnici pravilno prisodilo razliko v odpravnini v višini 1.382,08 EUR. Iz plačilnih list za mesece januar, februar in marec 2015 izhaja, da je imela tožnica v zadnjih treh mesecih povprečno bruto plačo 1.266,65 EUR. Za 20 let delovne dobe znaša odpravnina, do katere je upravičena tožnica, 8.444,31 EUR. Ker je tožena stranka tožnici iz naslova odpravnine že plačala 5.934,84 EUR in 1.127,48 EUR, ji je tako dolžna plačati še razliko v višini 1.382,08 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila. Nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so tako povsem neutemeljene.

9. Utemeljena pa je pritožba zoper odločitev o jubilejni nagradi. Kolektivna pogodba dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 s sprem.), na katero se sklicuje tožnica (A15), v 71. členu določa, da delavcu pripada jubilejna nagrada za 10, 20, 30 in 40 let neprekinjene delovne dobe pri zadnjem delodajalcu in da se za prekinitev delovne dobe v smislu prvega odstavka tega člena šteje vsako prenehanje delovnega razmerja pri delodajalcu. Ker tožnica pri toženi stranki oziroma njenih prednikih ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe, temveč 19 let in 7 mesecev, saj je bila delovna doba prekinjena med 23. 10. 1995 (ko ji je prenehalo delovno razmerje, sklenjeno za določen čas 6 mesecev) in med 27. 10. 1995, ko je ponovno nastopila delovno dobo pri toženki oziroma njenih prednikih. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi sodišče prve stopnje moralo tožbeni zahtevek za plačilo jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe zavrniti, saj tožnica pri toženki ni dosegla 20 let neprekinjene delovne dobe.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. alineji I. točke delno spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za izplačilo jubilejne nagrade, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V preostalem pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Ker se je zaradi delne spremembe sodbe spremenil tudi uspeh strank v tem postopku, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških obeh strank, ki so jima nastali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tožnici nastale pravdne stroške v višini 659,62 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tožbenim zahtevkom tožnica uspela v višini 67 %, zato je v tej višini upravičena do povrnitve stroškov v znesku 441,95 EUR. Uspeh tožene stranke je v višini 33 %, zato je v tej višini upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov. Pritožbeno sodišče jih je odmerilo v višini 549,78 EUR (odgovor na tožbo v višini 300 točk, pripravljalno vlogo v višini 225 točk, narok v višini 300 točk, kilometrino C. - D. - C., 2 % za materialne stroške in 22 % DDV). Upoštevajoč doseženi uspeh v višini 33 % je tožena stranka upravičena do zneska v višini 181,43 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožnici povrniti še stroške v višini 260,52 EUR.

12. Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je tožnica dolžna povrniti tudi njen del pritožbenih stroškov. Pritožbeni uspeh tožene stranke znaša 33 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo priglašeno nagrado za pritožbo v višini 375 točk in 22 % DDV, kar skupaj znaša 210,00 EUR. Upoštevajoč 33 % uspeh je tožnica dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 69,30 EUR, medtem ko sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ta ni doprinesel k rešitvi zadeve (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).