Jedro

Tožeča stranka je izpodbijala nakazila, odstope terjatev in verižne kompenzacije. Izpodbijala je torej pravna dejanja, ki niso temeljila na isti pravni in dejanski podlagi. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (prim. prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na temelju seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Obstoj pravice do revizije se mora zato določiti za vsako posamezno pravno dejanje (posamezni zahtevek) in glede na vrednost vsakega posameznega zahtevka. Za določitev vrednosti vsakega posameznega zahtevka se uporabi drugi odstavek 41. člena ZPP.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke na izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika in sicer sklenitev pogodb o asignaciji, pogodb o odstopu terjatve namesto izpolnitve, pogodbe o odstopu terjatve in izvršitev medsebojnih pobotov ter verižnih kompenzacij. Prvostopenjsko sodišče je tudi razsodilo, da mora tožena stranka v stečajno maso vrniti z izpodbijanimi pravnimi dejanji pridobljeno plačilo svojih terjatev v znesku 21.882.235,60 SIT z zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Zoper sodbo pritožbenega sodišča je tožena stranka vložila revizijo.

V gospodarskem sporu je za dovoljenost revizije z določbo 490. člena ZPP predpisano, da mora vrednost spornega predmeta znašati več kot 5.000.000,00 SIT. Vrednost spornega predmeta pa se tudi za ugotovitev pravice do revizije ugotavlja po 41. členu ZPP.

Tožeča stranka je izpodbijala tri asignacije, osem odstopov terjatev in pet verižnih kompenzacij. Izpodbijala je torej pravna dejanja, ki niso temeljila na isti dejanski in pravni podlagi. Predpostavka iz prvega odstavka 41. člena ZPP, po kateri se tudi pravica do revizije (primerjaj: prvi odstavek 39. člena ZPP) določi na podlagi seštevka vrednosti vseh zahtevkov, torej ni izpolnjena. Zato je treba v obravnavanem primeru ugotoviti pravico do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka tako, kot to določa drugi odstavek 41. člena ZPP. Po tem zakonskem določilu pa tožena stranka nima revizije glede nobenega posameznega zahtevka. Najvišji znesek, ki je bil predmet posameznega pravnega dejanja, je namreč 5.000.000,00 SIT. Glede na 490. člen ZPP pa je za upravičenost do revizije tudi to premalo.

Ker je vrednost spornega predmeta pri vseh zahtevkih nižja od tiste, določene v 490. členu ZPP, revizija po določbi 2. odstavka 374. člena ZPP ni dovoljena glede nobenega od zahtevkov. Revizijsko sodišče je zato na temelju določbe 377. člena ZPP revizijo zavrglo.