Jedro

Ker je pravočasna in pravilna notifikacija napak (reklamiranje) predpogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bila opravljena vsa vtoževana dela in to v celoti pravilno, saj tožena stranka ni navedla niti konkretnih pravno pomembnih trditev niti predožila relevantnih dokazov, da bi imelo delo tožeče stranke napake ter da bi tožena te napake pravočasno in pravno pravilno grajala. Izstavitev računa je le potrditev dogovorjenega in ni pogoj za nastanek obveznosti, saj bi lahko tožeča stranka svojo terjatev uspešno vtoževala tudi brez izstavljenega računa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati 820.513,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti stroške postopka. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila in med drugim navedla, da bi moralo sodišče tožečo stranko pozvati, naj natančno opredeli, na katera dela se nanaša račun št. 32/94. Ker tožeča stranka tega ni storila, je preuranjeno zaključiti, katera dela je toženec grajal oz. katera niso bila solidno opravljena. Med strankama je šlo za ustni dogovor o reševanju reklamacij, tožeča stranka je napake na gradbišču na Dobovi tudi odpravljala. Vtoževani račun sploh ne opredeljuje del, ki so bila opravljena, postavke so popolnoma neobrazložene, zato računa ni mogoče preveriti, ali ustreza ustnemu dogovoru. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče pozvati tožečo stranko, naj opredeli, na katera dela se nanaša sporni račun. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (vsaka stranka mora navesti dejstva in predložiti dokaze, na katere opira svoje trditve - prim. 219. čl. v času izdaje sodbe veljavnega Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - v nadaljevanju ZPP/77). Tožena stranka je vtoževane račune (priloge A2-A4) prejela, zato bi jim mogla in morala konkretizirano ugovarjati, v kolikor bi hotela uspešno izpodbiti tožnikov zahtevek, česar pa po podatkih spisa ni storila. Sodišče je na podlagi pravila o trditvenem in dokaznem bremenu tudi povsem pravilno ugotovilo, da toženec ni izkazal pravilne in pravočasne reklamacije del. Toženec bi moral opredeljeno navesti, katera dela niso bila solidno opravljena ter v čem naj bi bila nekvaliteta, katera dela so bila opravljena pomanjkljivo in za kakšen obseg zatrjevanih pomanjkljivosti naj bi šlo, ter katera dela naj bi tožnik opravil na svoje stroške in kolikšni so ti stroški bili. Dolžnik za vse zgoraj navedeno ni postavil niti konkretnih trditev, niti ni predložil nobenih pravno relevantnih dokazov. Predložil je le reklamacije (list. št. 32 ter priloge B1-B5), ki pa se sploh ne nanašajo na tožečo stranko temveč na toženo, kar je povsem pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ker je pravočasna in pravilna notifikacija napak (reklamiranje) predpogoj za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da so bila opravljena vsa vtoževana dela in to v celoti pravilno, saj tožena stranka ni navedla niti konkretnih pravno pomembnih trditev niti predložila relevantnih dokazov, da bi imelo delo tožeče stranke napake ter da bi tožena te napake pravočasno in pravno pravilno grajala. Izstavitev računa je le potrditev dogovorjenega in ni pogoj za nastanek obveznosti, saj bi lahko tožeča stranka svojo terjatev uspešno vtoževala tudi brez izstavljenega računa. Zato je nerelevantna pritožbena navedba, da bi bilo potrebno razjasniti, zakaj naj bi tožeča vtoževani račun izstavila šele več kot leto in pol po končanih delih, saj tožena stranka sploh ni navedla, kakšen vpliv naj bi imela domnevno zapoznela izstavitev računa na obstoj, višino ali zapadlost njene obveznosti. V nadaljevanju pritožbe (tretji odstavek na list. št. 46) tožena stranka obširno opisuje domnevne pomanjkljivosti opravljenih del ter postopek odpravljanja le-teh. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te konkretne trditve tožena prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi (t.i. pritožbena novota). Glede na določilo 1. odst. 496.a člena ZPP/77 je možno v gospodarskih sporih novote uveljavljati v pritožbi samo, če pritožnik verjetno izkaže, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti do konca glavne obravnave. Ker tožena stranka takih okoliščin niti ne zatrjuje, sodišče druge stopnje teh pritožbenih navedb ni upoštevalo. Enako velja tudi za trditev, da je vtoževani račun nejasen in da ga ni mogoče preveriti, saj je tudi ta ugovor tožena stranka prvič postavila šele v pritožbi. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena ZPP/77), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77).