Jedro

Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi.

Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba in sklep (v točkah I., II. in IV.) razveljavita in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški odgovora na pritožbo so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom s I. točko odločilo, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 6. 6. 2019 nična ter odpravilo odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 11. 2019, št. ... z dne 18. 7. 2019, št. ... z dne 28. 11. 2019 in št. ... z dne 27. 11. 2019 (II. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, v katerem se zahteva, da se odpravijo odločbe tožene stranke št. ... z dne 20. 6. 2019, št. ... z dne 28. 11. 2019 in št. ... z dne 27. 11. 2019 (III. točka izreka) ter naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 604,35 EUR, v roku 8 dni, po preteku tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep v točki I., II. in IV. je pritožbo vložil toženec zaradi kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so ničnostni razlogi podani v 279. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), ki taksativno določa razloge za izrek ničnosti pravnomočne upravne odločbe. Za ničnost se na podlagi 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP izreče tudi odločba, ki bi z izvršitvijo lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Ta ničnostni razlog je torej podan le v primeru, če bi izvršitev izreka odločbe (v konkretnem primeru je to prenehanje pravice in izplačevanje delne invalidske pokojnine) pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. V tožnikovem primeru izvršitev odločbe ni pomenila povzročitve kaznivega dejanja. Sodišče v sodbi navaja, da postopanje tožene stranke ni bilo pravilno in da bi se tožniku morala delna invalidska pokojnina kljub spremembi v invalidnosti še vedno izplačevati, upoštevaje 126. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2021 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). V sodbi opisuje namen, ki ga določba zasleduje. Sodišče torej navaja zgolj napačno uporabo predpisa iz ZPIZ-2, pa vendarle iz tega nepravilno zaključi, da so izpolnjeni vsi zakonski znaki kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1. Kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po 202. členu KZ-1 stori, kdor ne ravna po predpisih o socialnem zavarovanju in s tem koga prikrajša za pravico, ki mu pripada, ali mu jo omeji. Sporna odločba z dne 6. 6. 2019 je že bila izvršena (izplačevanje delne invalidske pokojnine je bilo ustavljeno), s tem pa ni bilo povzročeno zgoraj navedeno kaznivo dejanje, niti katerokoli drugo kaznivo dejanje. Odločba je bila izdana na strani pristojne uradne osebe in na podlagi veljavnih pooblastil. Sodišče sicer ni konkretno navedlo, kdo naj bi bil storilec kaznivega dejanja, navedlo je le uradna oseba oziroma tožena stranka. V zvezi s tem gre omeniti, da ima odločba z dne 6. 6. 2019 dva podpisnika, tožena stranka pa je kot pravna oseba za kaznivo dejanje lahko odgovorna le pod pogoji iz 4. člena Zakona o kazenski odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (Ur. l. RS, št. 98/2004 s spremembami, v nadaljevanju ZOPOKD). Za kaznivo dejanje se lahko šteje le dejanje, ki je protipravno in nevarno. Tožena stranka ni ravnala protipravno, pa tudi če bi šteli, da je, ji ni mogoče očitati krivde za navedeno naklepno kaznivo dejanje. Meni, da je tožena stranka imela za izdajo takšne odločbe zakonsko podlago. Odločitev za odločbo z dne 6. 6. 2019 ni bila sprejeta z namenom, da se tožnika prikrajša ali da se mu karkoli odvzame, ali pa da se ga obravnava kakorkoli drugače kot ostale zavarovance v primerljivih položajih. Tožnik je sicer delno invalidsko pokojnino ves čas od leta 2011 do sporne ustavitve redno prejemal, ponovno pa mu je bilo nadomestilo priznano od dne 1. 8. 2019 dalje, in to še v višjem znesku, kot je bila odmerjena delna invalidska pokojnina. Tudi v kolikor držijo navedbe sodišča, da bi tožena stranka morala uporabiti določbo tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2, pa tega ni storila, gre kvečjemu za nepravilno uporabo materialnega prava, ne pa za storitev kaznivega dejanja. Gre za vprašanje zakonitosti izdanega akta, in sicer vprašanje trajanja pravic na podlagi invalidnosti. Morebitna napačna uporaba materialnega zakona, pa ne pomeni razloga za izrek ničnosti odločbe in se to ureja z rednimi pravnimi sredstvi. Bistveno v tej zadevi je namreč tudi to, da zoper odločbo z dne 6. 6. 2019 pritožba ni bila vložena. Zato bi po mnenju tožene stranke moralo sodišče tožbo v tem delu na podlagi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004 v nadaljevanju ZDSS-1) zavreči, ne pa jo odpraviti skozi inštitut ničnosti. Tožeča stranka je po poteku pritožbenega roka sicer vložila vlogo, ki jo je opredelila kot zahtevo za odpravo odločbe zaradi ničnosti, vendar pa v njej po vsebini ni uveljavljala ničnostnih razlogov, temveč kršitev materialnega prava. Navajala je, da so odločbe izdane brez dejanske in pravne podlage v nasprotju z zakonom, kar pa je stvar pritožbenega postopka. Navedeno kaže, da tudi tožeča stranka v ravnanju tožene stranke ni zaznala kakšnega nepravilnega ravnanja v smislu kaznivega dejanja. Tudi njen tožbeni zahtevek v zvezi z odločbo z dne 6. 6. 2020 se je glasil na odpravo le te in ne na uveljavitev ničnosti. Tožena stranka je takoj po dokončnosti odločbe z dne 7. 5. 2019, s katero je bila tožniku priznana nova invalidnost, pričela s postopkom za priznanje in odmero delnega nadomestila. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil razporejen na ustrezno delovno mesto v skladu s preostalo delazmožnostjo, pogoji za pridobitev in izplačevanje nadomestila niso bili izpolnjeni. Sodišče je to odločitev potrdilo kot pravilno (odločba z dne 20. 6. 2019). Čeprav tožena stranka meni, da v obravnavanem primeru nikakor ni mogoče govoriti o kaznivem dejanju, pa še izpostavlja, da tudi v kolikor bi bila odločba dejansko izdana kot posledica kakšnega kaznivega dejanja, pa bi šlo za okoliščino, na podlagi katere je mogoče obnoviti postopek po 2. točki 260. člena ZUP, ne pa za ničnostni razlog iz 2. točke 279. člena ZUP. Ta ničnostni razlog se kot rečeno nanaša na povzročitev kaznivega dejanja v zvezi z izvršitvijo odločbe, ne pa pri njeni izdaji. O obstoju kaznivega dejanja in odgovornosti zanj sicer lahko odloča samo kazensko sodišče. Sodišče je odločbo z dne 6. 6. 2019 razglasilo za nično, kar pomeni, da odločba preneha pravno učinkovati, kot da je ne bi bilo. V obravnavanem primeru to pomeni, da je tožnik še nadalje upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine po odločbi z dne 25. 10. 2011. Glede na to, da je bila tožniku priznana tudi istovrstna pravica z odločbo z dne 9. 1. 2020, bi imel torej tožnik odločbi oziroma pravni podlagi za izplačevanje dveh nadomestil, do česar pa nikakor ni upravičen. Vztraja, da je sodišče nepravilno ocenilo, da je v konkretni zadevi podan ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP, torej da bi odločba z dnem 6. 6. 2019 s svojo izvršitvijo lahko povzročila kakšno kaznivo dejanje. Neuporaba določil zakona, konkretno tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2 ni ničnostni, temveč pritožbeni razlog, kar je razvidno iz 1. točke prvega odstavka 237. člena ZUP. Glede na nepravilen sklep o ničnosti odločbe z dne 6. 6. 2019 je sodišče nepravilno odločilo tudi glede odločb, ki so citirane v 2. točki izreka sodbe. Ker bi sodišče tožbeni zahtevek v zvezi z odločbo z dne 6. 6. 2019 moralo zavreči, bi moralo posledično ostati v veljavi tudi navedene odločbe, glede na načelo uspeha pa bi moral biti zavrnjen tudi zahtevek po povrnitvi stroškov postopka. Podredno tožena stranka ugovarja tudi višini priznanih stroškov. Sodišče je tožniku neutemeljeno priznalo stroške iz upravnega postopka, in sicer mu je priznalo 100 točk za pritožbo z dne 25. 7. 2019, zoper odločbo z dne 18. 7. 2019 in 200 točk za zahtevo za odpravo več odločb zaradi ničnosti z dne 25. 7. 2019. Po mnenju tožene stranke tožniku povrnitev teh stroškov ne gre, saj jih v upravnem postopku ni zahteval. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZUP, mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. Poleg tega je sodišče pri odločanju v zvezi s stroški po mnenju tožene stranke nepravilno odločilo tudi o deležu uspeha v pravdi.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v delu sodbe in sklepa zmotno uporabilo materialno pravo, v preostalem delu pa je podana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, določeni razlogi pa nasprotujejo razlogom sodbe oziroma so sami s seboj v nasprotju.

6. V pritožbenem postopku je ostala sporna pravilnost in zakonitost odločbe toženca št. ... z dne 27. 11. 2019, s katero je toženec zavrnil zahtevo za odpravo odločbe z dne 6. 6. 2019 zaradi ničnosti (priloga A2). V zvezi s to odločbo je sporno, ali je citirana odločba toženca z dne 6. 6. 2019 nična.

Nadalje je sporna dokončna odločba toženca št. ... z dne 28. 11. 2019 (priloga A16), s katero je toženec zavrnil tožnikovo pritožbo vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 18. 7. 2019 (priloga A14). S slednjo odločbo je toženec odločil, da je tožnik v obdobju od 25. 5. 2019 do 30. 6. 2019 zaradi izplačila delne invalidske pokojnine po nastanku spremembe invalidnosti neupravičeno prejel preveč izplačano dajatev v višini 245,45 EUR in da je ta znesek dolžan vrniti tožencu obročno v roku štirih mesecev od prejema te odločbe. V zvezi s citiranima odločbama je tako sporno preplačilo delne invalidske pokojnine. V zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 11. 2019, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo za odpravo odločbe toženca z dne 18. 7. 2019 (priloga A4) pa je še sporno, ali je odločba toženca z dne 18. 7. 2019 nična (priloga A14).

7. Sodišče prve stopnje se je v tem postopku ukvarjalo predvsem za vprašanjem ničnosti odločbe toženca z dne 6. 6. 2019. Gre za odločbo, s katero je toženec po dokončnosti odločbe z dne 7. 5. 2019 po ugotovljenem poslabšanju tožnikove invalidnosti in na novo priznani pravici do dela na drugem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 12. 2018 dalje odločil, da tožniku preneha pravica do delne invalidske pokojnine z dnem 24. 5. 2019, izplačevanje te dajatve pa se ustavi z dnem 6. 6. 2019 (to je dajatve, ki jo je toženec tožniku priznal od 8. 8. 2011 dalje po razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in priznani pravici do dela s krajšim delovnim časom od polnega po 4 ure dnevno od 21. 12. 2010 dalje po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1).

8. Zoper odločbo z dne 6. 6. 2019 pritožba ni bila vložena, je pa tožnik pri tožencu dne 26. 7. 2019 po pooblaščencu vložil zahtevo za odpravo te odločbe zaradi ničnosti.

9. ZUP, ki se pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja uporablja skladno z določbo 11. člena ZPIZ-2, ničnostne razloge določa v prvem odstavku 279. člena od točke 1 do 6. Ker so razlogi v 279. členu ZUP določeni taksativno, se odločba lahko izreče za nično, samo če je podan eden izmed teh taksativno določenih razlogov. Zakon namreč kot pravno posledico ničnosti predvideva le za najhujše kršitve pravil procesnega in materialnega prava. Zaradi posledic, ki iz ničnosti izhajajo, so ničnostni razlogi v zakonu zelo omejeni in natančno določeni ter jih je potrebno razlagati restriktivno. Na njihovo ničnost se namreč lahko sklicuje vsakdo, ne glede na to, ali je predhodno izkoristil možnost pravnega sredstva ali ne. Ničnost odločbe je upravnem postopku izredno pravno sredstvo. Uporaba tega izrednega pravnega sredstva ne dopušča širše razlage ničnostnih razlogov, niti jih ni mogoče razširjeno uporabljati, zato da bi se v postopku izrek ničnosti odločbe izpodbijal zaradi nepravilne uporabe materialnega prava. Med ničnostnimi razlogi v 279. členu ZUP namreč ni navedene nepravilne uporabe materialnega prava.

10. Ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP je podan, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje.

11. Kot pravilno poudarja pritožba je ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP podan le, če bi izvršitev izreka odločbe pomenila povzročitev dejanja, ki je z zakonom opredeljeno kot kaznivo dejanje. To pomeni, da morebitna storitev kaznivega dejanja uradne osebe v postopku izdaje odločbe, ne predstavlja ničnostnega razloga po tej določbi.

12. V predsodnem postopku in enako v sodnem postopku je tožnik v zahtevi za odpravo odločbe zaradi ničnosti navajal, da so odločbe izdane brez dejanske in pravne podlage, v nasprotju z zakonom. Med temi razlogi, kar pritožba posebej izpostavlja, tožnik ni navajal, da bi izvršitev odločbe z dne 6. 6. 2019 lahko povzročila kakšno dejanje, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Enako ni navedel, da je z izdajo odločbe z dne 6. 6. 2019 toženec storil kaznivo dejanje, niti ni navajal in se skliceval na katerikoli drug ničnostni razlog, določen v 279. členu ZUP.

13. Odpravo odločbe zaradi ničnosti lahko predlaga stranka, ali pa se jo odpravi po uradni dolžnosti. V primeru, da ničnost odločbe zahteva stranka, mora upravni organ utemeljenost njene zahteve presoditi v okviru razlogov, ki jih v predlogu uveljavlja kot ničnostne. Ker se v socialnih sporih skladno z 81. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost v predsodnem postopku izdane odločbe, lahko sodišče vprašanje ničnosti presoja le v okviru istih ničnostnih razlogov, ki so bili zatrjevani v upravnem postopku in upoštevani v odločbi, izdani v predsodnem postopku.

14. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotavljalo, da toženec pri odločanju o delni invalidski pokojnini oziroma njenem izplačevanju z odločbo z dne 6. 6. 2019 ni upošteval določbe tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2 in ugotavljalo, da je namen te določbe v zagotovitvi socialne varnosti delovnemu invalidu tudi, kadar se pravica spremeni, delavec pa pri delodajalcu še ne sklene nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto. Vendar neupoštevanje ali nepravilno upoštevanje določenega predpisa še ne pomeni storitve kaznivega dejanja, ampak nepravilno uporabo materialnega prava. Ta se ugotavlja v postopku ugotavljanja zakonitosti posameznega upravnega akta, praviloma v postopku z rednimi pravnimi sredstvi, če jih stranka uveljavlja in izpodbija upravni akt. 15. Sodišče prve stopnje je zato, ker toženec oziroma uradna oseba toženca v postopku izdaje odločbe z dne 6. 6. 2019 ni ravnala po predpisih o socialnem zavarovanju in ni uporabila tretjega odstavka 126. člena ZPIZ-2, čeprav bi ga morala, zaključilo, da so izpolnjeni in podani vsi znaki kaznivega dejanja po 202. členu KZ-1 ter dodatno navedlo (v enem stavku), da bi z izvršitvijo odločbe z dne 6. 6. 2019 lahko bilo povzročeno kaznivo dejanje kršitve pravic iz socialnega zavarovanja (obrazložitev v točki 8). Iz navedenih razlogov je štelo, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična (I. točka izreka) ter kot nezakonito odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 27. 11. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo na odpravo odločbe z dne 6. 6. 2019 zaradi ničnosti. Hkrati je obrazložilo, da je tožnik še nadalje upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine ter posledično odpravilo odločbe toženca z dne 18. 7. 2019 in z dne 28. 11. 2019, obe opr. št. ... (prilogi A14 in A16). Sodišče se pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe z dne 27. 11. 2019, ki jo je odpravilo, ni opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal in uveljavljal, da je odločba z dne 6. 6. 2019 nična in ni presodilo, ali gre pri razlogih, na katere se sklicuje tožnik, za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP. Tako sodba o odločilnih dejstvih nima razlogov. Čeprav je sodišče prve stopnje že samo ugotovilo, da tožnik na podlagi odločbe toženca z dne 9. 1. 2020 (ki ni predmet spora) že od 1. 8. 2019 prejema delno nadomestilo (dajatev identična delni invalidski pokojnini po ZPIZ-1), je odločilo, da je tožnik zaradi ničnosti odločbe z dne 6. 6. 2019 še nadalje upravičen (še) do izplačevanja delne invalidske pokojnine. Tako bi bil tožnik iz istega pravnega naslova upravičen do dveh dajatev, čeprav zato ni nobene pravne podlage. Razlogi, na katere se sklicuje sodišče, so zato sami s seboj v nasprotju in v nasprotju z odločitvijo.

16. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi toženca ugodilo in v skladu s 354. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) sodbo in sklep v izpodbijanem delu (I., II. in IV. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi ni pravilno odločilo o stroških postopka. Neutemeljeno je tožniku priznalo stroške upravnega postopka, in sicer 100 točk za pritožbo z dne 25. 7. 2019, vloženo zoper odločbo z dne 18. 7. 2019 in 200 točk za zahtevo za odpravo več odločb zaradi ničnosti z dne 25. 7. 2019. Po določbi prvega odstavka 116. člena ZUP mora stranka povrnitev stroškov postopka zahtevati do izdaje odločbe, sicer izgubi pravico do povračila. Če stroški do izdaje upravne odločbe niso zahtevani, jih zaradi izgubljene pravice kasneje ni mogoče uspešno uveljavljati v upravnem, niti v sodnem postopku. V sodnem postopku predstavljajo stroške postopka samo tisti stroški, ki so nastali v sodnem postopku.

17. V ponovljenem postopku se bo sodišče najprej opredelilo do tistih razlogov, ki jih je tožnik navajal v zahtevi za odpravo odločb toženca zaradi ničnosti in presodilo, ali gre za katerega od ničnostnih razlogov, določenih v 279. členu ZUP ter presodilo, ali je odločba z dne 27. 11. 2019, s katero je toženec zavrnil tožnikovo zahtevo na odpravo odločbe z dne 6. 6. 2019 zaradi ničnosti, pravilna in zakonita. Nato bo presodilo pravilnost in zakonitost odločb toženca z dne 18. 7. 2019 in z dne 28. 11. 2019, ki se nanašata na preplačilo ter še ali je podan kateri od ničnostnih razlogov za odpravo odločbe z dne 18. 7. 2019 in presodilo pravilnost odločbe toženca z dne 27. 11. 2019, s katero je zavrnil tožnikovo zahtevo na odpravo odločbe toženca z dne 18. 7. 2019 zaradi ničnosti. Ponovno pa bo sodišče odločilo tudi o stroških postopka ob upoštevanju razlogov v nakazani smeri. Prav tako pa bo odločilo o stroških odgovora na pritožbo, ker je pritožbeno sodišče to odločitev pridržalo za končno odločitev v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.

18. Za razveljavitev se je pritožbeno sodišče odločilo zaradi tega, ker je v postopku prišlo do takšnih kršitev postopka, ki jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Sodba sodišča prve stopnje namreč o odločilnih dejstvih nima razlogov, nepravilno pa je uporabljena tudi določba 279. člena ZUP. Pritožbeno sodišče je opravilo še test sorazmernosti med varstvom pravice do pritožbe in varstvom pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Ugotovilo je, da je bila tožba vložena 30. 12. 2019 in da v tem primeru zaradi ponovnega postopka pred sodiščem prve stopnje ne bo prišlo do prekomernega posega v katero od teh pravic.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.