Jedro

Tožnici, ki je v nesreči utrpela pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, zlom nosne kosti, rano na nosu, hujši zvin desnega gležnja ter udarnino desne strani medenice in desnega stegna je priznano 1,500.000,00 SIT denarne odškodnine za telesne bolečine, 2,500.000,00 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (ob nesreči 22-letna tožnica se zaradi omejene gibljivosti vratne hrbtenice in desnega gležnja ne more več ukvarjati s tekmovalnim plesom, v katerem je dosegala imenitne rezultate), 200.000,00 SIT odškodnine za strah in 300.000,00 SIT odškodnine za skaženost (rahla zadebelitev levega gležnja in korena nosu).

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za odškodnino za strah, kolikor presega 200.000,00 (dvesto tisoč) SIT, zavrne.

Sicer se pritožba tožene stranke in v celoti tožničina pritožba zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba prve stopnje.

Tožena stranka mora tožnici v 15 dneh povrniti 140.146,00 (stoštirideset tisoč stošestinštirideset) SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje, tožnica pa mora toženi stranki v 15 dneh povrniti 10.800,00 (deset tisoč osemsto) SIT stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 5,177.000,00 SIT odškodnine za gmotno in negmotno škodo. Višje zahtevke je zavrnilo, pri čemer je tožnici kot odškodnino za negmotno škodo priznalo 1,500.000,00 SIT za telesne bolečine, 2,500.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, 400.000,00 SIT za strah in 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je glede na zdravniško dokumentacijo odškodnina za telesne bolečine previsoka. Enako velja za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj je izvedenec ugotovil, da gre pri tožnici le za lažjo omejitev gibljivosti desnega gležnja ter lažjo omejitev gibljivosti vratne hrbtenice. Tožnica je kljub poškodbam sposobna opravljati delo in dosega cilje, ki si jih je zastavila. Neutemeljena je odškodnina za strah, saj tožnica zaradi nezavesti ni doživela primarnega strahu, sekundarni strah pa ni mogel biti tako intenziven, da bi jo upravičeval do odškodnine. Kar zadeva skaženost, gre samo za manjšo deformacijo na notranji strani gležnja, kar ima za posledico le manjšo spremembo tožničine zunanjosti, ki pri ljudeh ne vzbuja neprijetnih občutkov. Tožnica je v zvezi s tem izpovedala, da pri stikih s tretjimi osebami nima težav. Nerazumljiva je navedba sodišča v razlogih, da je na višino odškodnine delno vplivalo tudi dejstvo, da je od poškodovanja do izdaje sodbe preteklo skoraj dve leti. Obrazložitev pa je nerazumljiva oziroma pomanjkljiva tudi kar zadeva stroške postopka. Sodišče namreč ni navedlo, katere stroške je tožnici priznalo. Tožnica ni upravičena do stroškov za sestavo vloge, s katero je spremenila tožbo in za zastopanje na naroku dne 18.11.1996. Tožbeni zahtevek bi namreč lahko zvišala že na naroku na glavno obravnavo dne 16.9.1996. Tožnica se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe, pri čemer uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo načelo individualizacije odškodnine. Očitno je spregledalo, da je le tožničina izredna volja in njena športna narava prispevala k hitremu zdravljenju. Fizioterapija, ki jo je izvajala, je bila zelo boleča, vendar je tožnica vse potrpela, ker se je želela čimprej vrniti k športu, ki ji toliko pomeni. Upoštevati je treba, da je še mlada in da bodo bolečine zato dolgotrajne. Tožnico moti zadebeljen gleženj, posebej, ker je pred nesrečo rada nosila kratka krila, sedaj pa mora biti praktično ves čas v hlačah ali v debelih nogavicah. Moti jo tudi drugačna oblika nosu. Končno je prenizka tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica je namreč komaj na začetku svoje kariere, ki je bila glede na njene študijske uspehe zelo obetavna. Delati bo morala še 35 let. Ves ta čas bo imela težave. Večji pomen bi bilo treba pripisati tudi dejstvu, da je imela velike ambicije v tekmovalnem plesu, kjer je ravno začela dosegati uspehe tudi v svetovnem merilu.

Zaradi posledic nesreče se s športnim plesom sploh ne more več ukvarjati.

Delno je utemeljena le pritožba tožene stranke.

Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, da naj bi bili razlogi izpodbijane sodbe nerazumljivi. So namreč ne le izčrpni, marveč tudi jasni, razumljivi in konsistentni, tako da je mogoče sodbo v vseh pogledih preizkusiti. V zvezi z očitkom nerazumljivosti navedbe v sodbenih razlogih, da je na višino odškodnine delno vplivalo tudi dejstvo, da je od poškodovanja do izdaje sodbe že preteklo skoraj dve leti, velja opozoriti, da sodna praksa pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upošteva tudi dolžino čakanja na odškodnino. Odgovorna oseba je namreč v zamudi z reparacijo škode že od trenutka nastanka škode. To zamudo zato sodišče upošteva tako,da pri odmeri odškodnin za posamezne nepremoženjske škode upošteva tudi čas, ko je oškodovanec čakal na iztek sodnega postopka in s tem na denarno odmero odškodnine za njegovo škodo. Zato sodišče za posamezne škode odmeri primerno višjo odškodnino, upoštevajoč pač to, da je oškodovančevo škodno stanje trajalo vse od škodnega dogodka pa do odmere odškodnine.

Neutemeljena je pritožba tožene stranke, prav tako pa tudi tožničina pritožba glede odmere odškodnine za telesne bolečine. Trajanje in intenzivnost telesnih bolečin (tožnica, ki je v nesreči utrpela pretres možganov, zvin vratne hrbtenice, zlom nosne kosti brez premika in rano na nosu, hujši zvin desnega gležnja ter udarnino desne strani medenice in desnega stegna, je trpela teden dni hude telesne bolečine, štiri tedne srednje hude in še štiri tedne stalne lahke telesne bolečine; tudi po končanem zdravljenju še trpi vsakodnevne bolečine v vratu, pogoste bolečine v desnem gležnju in občasne bolečine v nosnem korenu) ter nevšečnosti med zdravljenjem (tožnica je bila štiri dni hospitalizirana, bila na petih kontrolnih pregledih, dva meseca je morala nositi trdno ovratno ortozo, ki jo je nato zamenjala z mehko Schanzovo ovratnico, na desni gleženj so ji za tri tedne namestili dokolenski hodilni mavec, po odstranitvi pa je morala gleženj povijati z elastičnim povojem in masirati z ledom, redno je morala izvajati posebne vaje za vratno hrbtenico, bila je izpostavljena rentgentskemu sevanju, približno dva meseca je bila vezana na tujo pomoč pri osebni higieni in oblačenju, morala je prestaviti izpite itd.), tožnico (ki je bila ob nezgodi stara 22 let) tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod upravičujejo do dosojene odškodnine. V zvezi z njenimi pritožbenimi trditvami pa velja dodati, da se odškodnina (prav zaradi individualizacije, na katero se sicer sklicuje v pritožbi) odmeri glede na konkreten obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ne pa po nekem abstraktnem merilu oz. pričakovanju, kakšne so običajne posledice takih telesnih poškodb. Zato dejstvo, da je k hitri ozdravitvi prispevala tožničina športna narava ter njena trdna volja in discipliniranost pri zdravljenju, pač ne more imeti za posledico višjo odškodnino. Kot rečeno, je ta odvisna le od meril, ki so določena v 200. čl. ZOR, torej zlasti od stopnje in trajanja bolečin (in drugih okoliščin primera) ter od meril pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jih je kot premoženjskopravne standarde verificirala sodna praksa. Ne nazadnje mora tudi oškodovanec poskrbeti, da je škoda čim manjša (192. čl. ZOR).

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pravično odseva trajanje in intenzivnost teh bolečin.

Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode pravilno upoštevalo ne le tožničina prikrajšanja in omejitve v vsakdanjem življenju (omejitve pri hoji, težave pri spanju, brisanju nosa itd.), marveč tudi omejitve v njeni poklicni in športni karieri.

Slednjo (v kateri je imela imenitne dosežke) je sploh morala končati, v poklicu pa bo morala vlagati bistveno večje napore. Pritožbena trditev tožene stranke, da tožnica kljub posledicam poškodb "vendarle lahko opravlja delo in dosega tiste cilje, ki si jih je zastavila, tako da se ji v tem smislu življenje zaradi poškodbe ni spremenilo", je tako le delno točna. Nikakor se ne nanaša na njeno športno kariero, zanemarja pa povečane napore, ki jih mora tožnica vlagati v svoj poklic.

Pritožbi sta neutemeljeni tudi glede odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Res je, kot poudarja pritožba tožene stranke, da predstavlja "manjša deformacija na notranji strani gležnja le manjšo spremembo tožničine zunanjosti". Vendar ne le, da je deformacija opazna (zakrivati jo je mogoče le s primerno visokimi čevlji ali dolgimi hlačami), tožnici je kot trajna posledica poškodbe ostal tudi zadebeljen nos. Čeprav gre pri obojem le za majhno spremembo oškodovankine zunanjosti, pa je pri odmeri odškodnine za to obliko negmotne škode pravilno upoštevan tudi subjektivni element. Tožnici kot nekdanji športni plesalki lepota in brezhiben zunanji videz veliko pomenita. Zato ji je sodišče prve stopnje (tudi glede na njeno starost in spol) utemeljeno verjelo, da zaradi omenjene spremembe zunanjosti (kar opazijo tudi ljudje v njeni bližini) duševno trpi. Dosojen znesek odškodnine tako pravično odseva subjektivna in objektivna merila te oblike negmotne škode, prav tako pa tudi sodno prakso v podobnih škodnih primerih (200. in 203. čl. ZOR).

Zavrniti je treba sicer pritožbeno naziranje tožene stranke, da tožnica ni upravičena do odškodnine za strah. Kajti tožnica je utrpela tudi strah ob sami nesreči. O tem se je sodišče prve stopnje zanesljivo prepričalo z njeno izpovedbo, v kateri je prepričljivo opisala dogajanje tik pred nesrečo. Zato tudi pritožbeno sodišče sprejema zaključek, da se je tožnica ob samem dogodku močno prestrašila. O tem priča tudi dejstvo (ki ga tožena stranka ne zanika), da je tožnico še dva meseca po odpustu iz bolnišnice tlačila mora, v kateri je podoživljala nesrečo ter da jo je v prometu še vedno nesorazmerno strah. Vendar, ker je bil primaren strah (čeprav zelo intenziven) izredno kratek (tožnica je po trčenju izgubila zavest), strah za izid zdravljenja pa ne prav zelo intenziven (zdravljenje je potekalo brez zapletov in ni zahtevalo težjih medicinskih posegov) in dolgotrajen (klinično zdravljenje je trajalo dobra dva meseca in pol), je tožnica tudi glede na sodno prakso v podobnih primerih negmotnih škod iz tega naslova upravičena (le) do 200.000,00 SIT zadoščenja (200. čl. ZOR). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za odškodnino za strah, kolikor presega 200.000,00 SIT, zavrnilo (4. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sicer pa je pritožbo tožene stranke in v celoti tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje (368. čl. ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno spremenilo, je moralo odločiti o stroških vsega postopka (2. odst. 166. čl. ZPP).

Zato tistega dela pritožbe tožene stranke, s katero izpodbija stroškovno odločbo, ni bilo treba obravnavati.

Tožnici, ki je v pravdi uspela s 46 %, mora tožena stranka povrniti temu sorazmeren del stroškov postopka (2. odst. 154. čl. ZPP), ki sicer znašajo 363.595,50 SIT (in predstavljajo izvedenino v znesku 48.033,00 SIT, nagrado odvetnici za sestavo odškodninskega zahtevka v znesku 84.150,00 SIT, nagrado odvetnici za sestavo tožbe v znesku 84.150,00 SIT, nagrado odvetnici za zastopanje na naroku dne 16.9.1996 v znesku 42.075,00 SIT in na naroku dne 18.11.1996 v istem znesku ter nagrado odvetnici za sestavo vloge z dne 25.10.1996 v znesku 63.112,50 SIT), torej 167.254,00 SIT. Tožnica pa mora toženi stranki povrniti 54 % njenih stroškov postopka, ki znašajo 50.200,00 SIT in predstavljajo sodno takso za odgovor na tožbo (ne pa tudi stroškov potovanja na sodišče, saj je sedež tožene stranke le kakih 200 m od sodišča), torej 27.108,00 SIT. Po pobotanju teh stroškovnih terjatev mora tako tožena stranka tožnici povrniti še 140.146,00 SIT.

Ker je tožena stranka delno uspela s pritožbo, ji mora tožnica povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo 10.800,00 SIT, predstavljajo pa sodno takso, odmerjeno od zneska, s katerim je tožena stranka uspela s pritožbo. Sodna taksa je odmerjena v skladu s taksno tarifo, nagrada za delo odvetnika pa v skladu z odvetniško tarifo (2. odst. 155. čl. ZPP).