Jedro

Po uveljavitvi Zakona o vojnih invalidih (1.1.1996) ni več mogoče vložiti zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 2163/97-6 z dne 5.5.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3.7.1997. S to odločbo ji je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep Upravne enote Š.L. z dne 19.11.1996. Sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je tožnica pri Upravni enoti Š.L. dala na zapisnik zahtevek za priznanje statusa civilnega invalida vojne šele dne 6.9.1996. Glede na določbo 1. odstavka 121. člena Zakona o vojnih invalidih, po kateri po uveljavitvi zakona (1.1.1996) ni več mogoče vložiti zahteve za priznanje statusa in pravic vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne, je, po stališču sodišča prve stopnje, odločitev tožene stranke, da je tožnica prepozno vložila svojo zahtevo za priznanje statusa civilnega invalida vojne, pravilna in zakonita. Zato tudi ni moglo upoštevati ostalih trditev v tožbi, ki jih je že navedla v svoji pritožbi zoper sklep organa prve stopnje.

V pritožbi tožnica vztraja pri svoji trditvi, da ni mogla v predpisanem roku, to je do 31.12.1995, vložiti zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne, ker do tedaj ni uspela pridobiti izvida zdravnika sprecialista. Na upravni enoti, kjer je vložila prošnjo za priznanje te pravice, je namreč dobila pojasnilo, da mora biti vloga dokumentirana z izvidom zdravnika specialista. Za pregled pri tem zdravniku je čakala skoraj eno leto. Zato ne more sprejeti odločitve, da je zaradi čakalne dobe pri zdravniku oškodovana pri uveljavljanju svojih pravic.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95, 2/97-odl. US, 19/97, 21/97 in 75/97 - ZVoj) v 1. odstavku 121. člena določa, da zahteve za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne na podlagi okvare zdravja zaradi bolezni ali poslabšanja bolezni, dobljene v okoliščinah za priznanje statusa vojaškega vojnega invalida oziroma civilnega invalida vojne do uveljavitve tega zakona, po njegovi uveljavitvi ni več mogoče vložiti. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Takšne presoje ne morejo spremeniti niti pritožbene navedbe o dolgotrajnosti postopkov, zaradi katerih je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne. Tak status bi tožnica lahko zahtevala že na podlagi določb Zakona o civilnih invalidih vojne (Uradni list RS, št. 56/92). Poleg tega je imel Zakon o vojnih invalidih daljše uveljavitveno obdobje (v Uradnem listu RS je bil objavljen 6.11.1995, veljati pa je pričel šele 1.1.1996), v katerem bi tožnica še lahko pravočasno podala svoj zahtevek. Pritožbeno sodišče še dodaja, da razlogi, ki jih navaja tožnica v svoji pritožbi, niso relevantni kot pritožbeni razlogi, ki se jih lahko uveljavlja v pritožbenem postopku.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.