Jedro

1. Trditev, da tožena stranka ni pravni naslednik prvotnega dolžnika, izrečena prvič šele v reviziji, je uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

2. Pri prenehanju podjetja zaradi pripojitve ali spojitve ni likvidacijskega postopka.

3. Sprememba statusa podjetja (iz podjetja v družbeni lastnini v podjetje v mešani lastnini) ter organizacijske spremembe podjetja nimata za posledico pretrganje kontinuitete.

Izrek

Reviziji obeh toženih strank se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je zavrnilo kot neutemeljeni pritožbi obeh toženih strank in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora: - prva tožena stranka plačati tožeči stranki 347.329.187,00 SIT z zamudnimi obrestmi in ji povrniti del njenih pravdnih stroškov; - druga tožena stranka solidarno s prvo toženo stranko plačati tožeči stranki del obveznosti prve tožene stranke iz prejšnje alinee v višini 236.396.545,00 SIT z zamudnimi obrestmi od ustrezno manjših zneskov in ji povrniti drugi del njenih pravdnih stroškov.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta pravočasno vložili reviziji obe toženi stranki.

Prva tožena stranka uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja: tožeča stranka, navedena v sodbah, ni pravni naslednik investitorjev; proti tožeči stranki, navedeni v tožbi, v zvezi z njenim prenehanjem ni bil opravljen postopek po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ni izkazano, da bi prva tožena stranka povzročila škodo v sodbi navedenemu oškodovancu; druga tožena stranka po izbrisu iz sodnega registra ni imela več pravne subjektivitete; sodbi se nepravilno sklicujeta na Ustavo SR Slovenije iz leta 1974, čeprav je ob vložitvi tožbe že veljala Ustava Republike Slovenije iz leta 1991, ki sankcionira samo protipravno ravnanje osebe ali organa, tega pa pri upravnem organu prve tožene stranke ni bilo; kljub 12. členu ZPP bi sodišči lahko ocenili, ali je mnenje upravnega organa druge tožene stranke z dne 27. 10. 1986 ustvarilo položaj, iz katerega izhajajo vsa morebitna prikrajšanja tožeče stranke.

Druga tožena stranka uveljavlja v reviziji samo zmotno uporabo materialnega prava. Navaja: dne 27. 10. 1986, ko je republiški upravni organ izdal mnenje (ne: odločbe), še ni veljal odlok o določitvi objektov in naprav ter drugih posegov v prostor, za katere daje lokacijsko dovoljenje za urejanje prostora pristojen republiški upravni organ (Ur. list SRS štev. 28/85), zato je bil občinski upravni organ pristojen za izdajo takšne odločbe; eventualna odstopanja lokacijskega dovoljenja od zazidalnega načrta so bila dospustna; neutemeljen je očitek, da je republiški upravni organ z odločbo z dne 17.5.1988 na enaki dejanski in pravni podlagi odločil drugače kot je izdal svoje mnenje; upravni organ druge tožene stranke je moral na pobudo nekaterih krajevnih skupnosti ponovno obravnavati zakonitost in pravilnost večih lokacijskih odločb, ki so tvorile celoto, in sicer na podlagi zgoraj omenjenega odloka, ker je ta ob tem odločanju že veljal; sodišče druge stopnje ni ugotavljalo obstoja elementov civilnega delikta, ki morajo biti za odškodninsko odgovornost podani vsi kumulativno, pri čemer mora biti podana krivdna odgovornost. Obe toženi stranki predlagata spremembo izpodbijane odločbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Reviziji sta bili vročeni Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil in tožeči stranki, ki nanju ni odgovorila.

Reviziji nista utemeljeni.

Pravna razmerja je treba presojati po predpisih, ki so veljali v času njihovega nastanka. Zato sta sodišči pravilno utemeljevali odškodninsko odgovornost toženih strank na 1. odst. 248. člena Ustave SR Slovenije iz leta 1974 ter na zakonu o temeljih sistema državne uprave...(Ur. list SFRJ štev. 23/78...72/89), v katerem pride v poštev zlasti 1. odst. 122. člena. Ne glede na to pa revizijsko sodišče meni, da tudi 1. odst. 26. člena sedaj veljavne Ustave Republike Slovenije ne dopušča razlage, po kateri bi bila v obravnavanem primeru odškodninska odgovornost toženih strank glede na ugotovljena dejstva izključena.

Revizijska navedba prve tožene stranke, da v sodbi navedena tožeča stranka ni pravni naslednik investitorjev, ni uveljavljanje kršitve pravdnega postopka iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. V sodbi navedena tožeča stranka je pravna oseba, zato je lahko pravdna stranka. Sposobnosti biti pravdna stranka ne bi izgubila niti pod predpostavko, da bi bila omenjena revizijska navedba točna. Čim pa je tako, se revizijska trditev, da v tožbi navedena tožeča stranka ni pravni naslednik investitorjev, skrči na uveljavljanje nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni revizijski razlog (3. odst. 385. člena ZPP). Druga tožena stranka je namreč omenjeno trditev prvič izrekla šele v reviziji kot dejstvo. Z vidika pravilne uporabe materialnega prava bi bilo namreč mogoče obravnavati vprašanje pravnega nasledstva samo v primeru, če bi prva tožena stranka ustrezne trditve navedla že v postopku pred sodiščem prve stopnje, to pa bi iz ugotovljenih dejstev napravilo zmotne pravne zaključke. Tega pa ni storila, ampak je nadaljevala obravnavanje spora z novo imenovano tožečo stranko kot aktivno legitimirano.

Sodni register je javna knjiga. Vpisi vanj imajo nasproti tretjim pravni učinek od dneva vpisa (3. člen zakona o postopku za vpis v sodni register - Ur. list SFRJ štev. 13/83 in 17/90; 186. člen zakona o podjetjih - Ur. list SFRJ štev. 77/88...61/90). To pomeni, da so podatki, vpisani v sodni register, poznani vsem. Upoštevajoč to zato revizijsko sodišče, poleg zgoraj povedanega, še ugotavlja: Ob vložitvi tožbe je bila v tožbi navedena prva tožeča stranka pravna oseba v družbeni lastnini, organizirana po zakonu o združenem delu. Prvotna prva tožeča stranka se je tekom prvostopnega postopka zaradi vskladitve z določbami zakona o podjetjih združila z neko drugo temeljno organizacijo v družbeno podjetje. Obe temeljni organizaciji (torej tudi prvotno prva tožeča stranka) sta zaradi združitve (spojitve) v novo podjetje v družbeni lastnini prenehali obstojati. To prenehanje pa ni zahtevalo likvidacijskega postopka (primerjaj: 4. točko 1. odst. 188. člena in 2. odst. 188. člena zakona o podjetjih) niti kakšnega drugega postopka po zakonu o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji. To pa zato, ker so vse obveznosti in pravice pravnih oseb, ki so z združitvijo prenehale, prešle na novo nastalo pravno osebo. Novo nastalo družbeno podjetje - C. p.o. - je tako postalo univerzalni pravni naslednik temeljnih organizacij, ki sta se spojili, torej tudi prvotne prve tožeče stranke. Šesta točka 153. člena zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, na katero se sklicuje prva tožena stranka v reviziji, se ne uporablja pri prenehanju pravnih oseb zaradi spojitve ali pripojitve, ker pri takšnem prenehanju pravnih oseb ni likvidacijskega postopka.

K novemu družbenemu podjetju se je pripojila prvotna druga tožeča stranka. S pripojitvijo je prenehala obstojati. Sodba se nanjo ne glasi, zato tudi v tem primeru ne gre za kršitev iz 10. točke 2. odst. 354. člena ZPP. Ker je prvotna druga tožeča stranka prenehala obstojati zaradi pripojitve novi prvi tožeči stranki C. p.o., so na slednjo prešle vse njene pravice in obveznosti Uporaba 3. odst. 187a člena sploh ni možna, ker ni prišlo do nastanka več podjetij.

Pri nadaljnjem preoblikovanju družbenega podjetja C. p.o. pa ne gre več za statusno spremembo, ampak samo za spremembo statusa (iz podjetja v družbeni lastnini v podjetje v mešani lastnini) ter za organizacijsko spremembo - preoblikovanje v delniško družbo. Tu pa do pretrganja pravne kontinuitete ni prišlo.

Posledica vsega zgoraj navedenega je, da je v sodbi navedena tožeča stranka tista, kateri odgovarjata toženi stranki odškodninsko enako kot prvotnima v tožbi navedenima tožečima strankama.

Odlok o določitvi objektov in naprav ter drugih posegov v prostor, za katere daje lokcijsko dovoljenje za urejanje prostora pristojni republiški upravni organ, ki je bil objavljen v Uradnem listu SRS štev. 28/85, je začel veljati 10.8.1985 (4. člen odloka). Zato ni točna revizijska trditev, da ta odlok dne 27.10.1986, ko je republiški upravni organ izdal mnenje o veljavnosti pravnomočne lokacijske odločbe občinskega upravnega organa, še ni veljal. Čim pa je tako, je pravilna ugotovitev sodišč, da je republiški upravni organ na enaki dejanski in pravni podlagi, na kakršnih je po nadzorstveni pravici z odločbo z dne 17.5.1988 že izdana pravnomočna lokacijska dovoljenja odpravil, dne 27.10.1986 izdal mnenje, da izdano lokacijsko dovoljenje zaradi novih predpisov, ki drugače razmejujejo pristojnost za izdajanje lokacijskih dovoljenj, ni prenehalo veljati.

V mnenju z dne 27.10.1986 je uporabljen edninski izraz - lokacijsko dovoljenje. To na odločitev v sporu ne more vplivati. Iz revizijskih navedb izhaja, da je občinski upravni organ do izdaje mnenja izdal dve lokacijski dovoljenji (eno že po uveljavitvi zgoraj omenjenega odloka), eno pa pozneje. Lokacijska dovoljenja po uveljavitvi omenjenega odloka je izdal na podlagi 1. odst. 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Ur. list SRS štev. 18/84...29/86 ter RS 26/90...47/93). Upoštevajoč pravno podlago za določitev pristojnosti za izdajo lokacijskih dovoljenj je situacija glede prvih dveh enaka (1. odst. 85. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor nakazuje na uporabo določb zakona o urejanju prostora), do izdaje tretjega lokacijskega dovoljenja pa sploh ne bi prišlo, če bi republiški upravni organ takrat, ko je izdal mnenje, odločal po nadzorstveni pravici tako, kot je odločil 17.5.1988. Zakaj pa je republiški upravni organ lokacijska dovoljenja odpravil šele 17.5.1988 in ne že takrat, ko je izdal mnenje, čeprav se niti pravna niti dejanska podlaga nista razlikovali, pa na presojo zakonitosti njegovega ravnanja ne more vplivati. Pritisk javnosti ni pravno relevantna sprememba dejanske podlage za odločanje niti podlaga za spremembo pravne presoje.

Sodišče druge stopnje res ni ugotavljalo, ali so podani vsi elementi odškodninskega delikta. Glede na 1. odst. 375. člena ZPP tega tudi ni bilo dolžno storiti. Ustrezne pritožbene trditve namreč ni bilo. Druga tožena stranka je v pritožbi samo navedla, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, v čem je njen upravni organ (oziroma njegov delavec) ravnal krivdno. Na to trditev pa je sodišče druge stopnje odgovorilo (2. odst. na 4. strani drugostopne sodbe). Obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti obeh toženih strank pa je, skladno s predpisi, ki so bili podlaga za odločitev, ugotovilo in pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

Vprašanje dopustnosti odstopanja lokacijskega dovoljenja od zazidalnega načrta za odločitev ni pomembno. Pomembni sta samo dve škodni dejstvi, na podlagi katerih sta sodišči prve in druge stopnje odločali: 1./ da je, glede na odločbo republiškega upravnega organa z dne 17. 5. 1988, ravnal občinski upravni organ nezakonito, ker je izdajal lokacijska dovoljenja, za izdajo katerih ni bil pristojen, in 2./ da je republiški upravni organ ravnal nezakonito zato, ker ni tako, kot je odločil z odločbo z dne 17.5.1988, odločil že 27.10. 1986. Zato tudi ni bilo potrebno ocenjevanje, ali je dovoljenje z dne 27. 10. 1986 povzročilo oškodovanje tožeče stranke. Ni bila namreč izdaja dovoljenja tisto dejanje upravnega organa druge tožene stranke, ki je povzročilo škodo tožeči stranki. Škodo ji je povzročilo njegovo negativno dejanje - opustitev izdaje odločbe o odpravi lokacijskih dovoljenj že 27.10.1986. Uveljavljani revizijski razlogi, glede na navedeno, ne obstojijo. Ker revizijsko sodišče tudi tistih revizijskih razlogov, na katere mora po 386. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, ni našlo, je reviziji toženih strank zavrnilo kot neutemeljeni (393. člen ZPP).