Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSL sodba I Cp 533/2010

ECLI:SI:VSLJ:2010:I.CP.533.2010 Civilni oddelek

izvedeniško mnenje pridobljeno pred pravdo dokazovanje dokazi postopek z izvedencem
Višje sodišče v Ljubljani
5. maj 2010

Povzetek

Sodišče je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in znižalo znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki. Pritožba se je osredotočila na vprašanja dokazne vrednosti izvedenskega mnenja, ugotavljanje dejanskega stanja, priznanje stroškov izvedeniškega mnenja ter upoštevanje predhodne invalidnosti pri oceni trajne invalidnosti. Sodišče je potrdilo, da izvedensko mnenje, pridobljeno pred pravdo, ni dokazna listina, razen če se mu nasprotna stranka izrecno ne pritrdi. Sodišče je tudi ugotovilo, da ni bilo potrebno postaviti novega izvedenca, saj je mnenje obstoječega izvedenca bilo ustrezno in prepričljivo.
  • Dokazna vrednost izvedenskega mnenja, pridobljenega pred pravdo.Sodba obravnava vprašanje, ali je izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred pravdo, dokazna listina, ter pod kakšnimi pogoji lahko to mnenje vpliva na ugotovitev dejanskega stanja.
  • Ugotavljanje dejanskega stanja in vloga izvedencev v pravdnem postopku.Sodišče presoja, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in ali je bilo potrebno postaviti novega izvedenca, glede na nasprotja v mnenjih izvedencev.
  • Priznavanje stroškov izvedeniškega mnenja.Vprašanje, ali je sodišče pravilno priznalo stroške izvedeniškega mnenja, ki ga je tožeča stranka pridobila pred pravdo, in ali je tožena stranka dolžna nositi te stroške.
  • Upoštevanje predhodne invalidnosti pri oceni trajne invalidnosti.Sodba se ukvarja z vprašanjem, kako se upošteva predhodna invalidnost pri oceni trajne invalidnosti in izplačilu zavarovalnine.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred pravdo, (načeloma) ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima lahko le v primeru, če nanj (izrecno) pristane nasprotna stranka. Vsebina mnenja namreč izkazuje zgolj trditve o pravno relevantnih dejstvih. Takšno listino je zato mogoče šteti le kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2. spremeni tako, da se znesek stroškov, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 191,95 EUR.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 1.629,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.6.2004 dalje do plačila. Višji zahtevek je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti 2.306,18 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem (obrestnem delu) pa je zahtevek za povračilo stroškov zavrnilo.

(2.) Tožena stranka smiselno vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu pritožnice, da se v postopku postavi nov izvedenec. Ker se mnenje v sodnem postopku postavljenega izvedenca in mnenje, ki ga je predložila tožena stranka, bistveno razlikujeta, bi sodišče moralo postopati po 2. odstavku 254. člena ZPP. S takšnim ravnanjem so bile tudi bistveno kršene določbe pravdnega postopka. Ker je sodišče nekritično sledilo izvedeniškemu mnenju dr. Š., pa se sodbe v tem delu tudi ne da preizkusiti. Sodišče tudi ni vezano le na mnenje, ki ga izdela izvedenec v pravdnem postopku, ampak bi moralo sodišče v skladu z 8. členom ZPP vestno in skrbno presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana. Tako bi moralo presoditi tudi s strani pravdnih strank predložena izvedenska mnenja, kar pa sodišče ni storilo in je zato podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče je tožeči stranki nepravilno priznalo tudi stroške izvedeniškega mnenja, ki ga je pridobila pred pravdo, saj ob tem ni upoštevalo 13. člena Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje (v nadaljevanju SPNZ 1997).

(3.) Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je delno utemeljena.

(5.) Sodišče prve stopnje ni zagrešilo smiselno očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki omogočajo njen pritožbeni preizkus. To velja tudi za del, v katerem se sodišče prve stopnje opredeljuje do izvedeniškega mnenja in zaključkov izvedenca.

(6.) Sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb ZPP o delu z izvedenci, ko ni sledilo predlogu pritožnice za postavitev novega izvedenca medicinske stroke potem, ko je izvedenec dr. I. Š. pisno dopolnil svoje mnenje in ga je sodišče tudi zaslišalo ter ocenilo, da je njegovo mnenje jasno, prepričljivo in strokovno utemeljeno. Svoje ravnanje je prvostopenjsko sodišče tudi ustrezno pojasnilo v razlogih sodbe.

(7.) Izvedensko delo opravlja praviloma en izvedenec, če pa sodišče presodi, da je izvedensko delo zapleteno, lahko določi tudi dva ali več izvedencev (1. odstavek 245. člena ZPP). Če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali sam s seboj v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istim ali z drugim izvedencem (2. odstavek 254. člena ZPP). Če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev (3. odstavek 254. člena ZPP).

(8.) Po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ne gre za nobeno od situacij, ki bi terjala delo še enega izvedenca in je torej sodišče prve stopnje tak predlog pritožnice utemeljeno zavrnilo. Mnenje izvedenca dr. I. Š. je tudi po oceni pritožbenega sodišča prepričljivo, strokovno, temeljito, jasno in dosledno, brez notranjih protislovij. Že v pisni dopolnitvi, pa tudi ob zaslišanju, je na ugovore tožene stranke odgovoril, pomisleki, ki jih pritožnica ponavlja v pritožbi, pa v pravilnost ali popolnost izvedenskega mnenja ne vzbujajo razumnih pomislekov.

(9.) Tako je v prvi vrsti zmotno stališče pritožnice, da gre pri mnenju, ki ga je pritožnica priložila svojemu odgovoru na tožbo, za izvedeniško mnenje v smislu 243. člena ZPP, ki bi ga bilo zato (1.) potrebno obravnavati v smislu 254. člena ZPP in bi zaradi razlike v oceni invalidnosti bilo zato nujno postaviti drugega izvedenca in (2.) v okviru dokazne ocene po 8. členu ZPP skrbno in vestno oceniti samega zase in nato še v povezavi z drugimi dokazi oziroma z izvedeniškim mnenjem, ki je bilo pridobljeno v sodnem postopku.

(10.) Pred pravdo naročeno mnenje (cenzorja tožene stranke) asistenta mag. K. G. namreč ne more biti upošteven dokaz v tem postopku, sploh pa ne dokaz v smislu izvedeniškega mnenja kot ga opredeljuje 243. člen ZPP. Izvedensko mnenje, ki si ga stranka priskrbi pred pravdo, (načeloma) ni dokazna listina. Pomen za ugotovitev dejanskega stanja ima namreč lahko le v primeru, če nanj (izrecno) pristane nasprotna stranka (1). Vsebina mnenja namreč izkazuje zgolj trditve o pravno relevantnih dejstvih. Takšno listino je zato mogoče šteti le kot del trditvenega (in ne dokaznega) gradiva. Če nasprotna stranka nanj pristane, potem gre pač za dejstva, ki jih v pravdi ni treba dokazovati (214. člen ZPP). V nasprotnem primeru (tako je bilo tudi v tej pravdi, saj je tožeča stranka zaključku, ki ga daje to mnenje, izrecno nasprotovala) pa je to le gradivo, s katerim stranka zastopa svoje dejanske trditve. Te se v dokaznem postopku lahko nato potrdijo ali pa ne. Pomembno je le, da se sodišče prve stopnje s temi trditvami seznani in jih obravnava, kar pa je bilo v konkretni zadevi tudi storjeno. Trditve tožene stranke o nižji stopnji invalidnosti in razlogi za takšno trditev so bili namreč preizkušeni s pomočjo neodvisnega izvedenca, ki ga je sodišče postavilo v skladu s pravili ZPP, izvedenec pa je v teku postopka odgovoril tudi na vse pomisleke pritožnice tako, da ne obstaja nikakršen dvom v pravilnost njegovih ugotovitev. Iz navedenih razlogov ni bilo potrebno, da bi sodišče prve stopnje posebej dokazno ocenilo tudi mnenja, ki sta jih obe pravdni stranki pridobili pred vložitvijo tožbe, niti zaradi razlik med mnenjem asistenta mag. G. in mnenjem v tem postopku postavljenega izvedenca, ni bilo potrebno postavljati še enega izvedenca.

(11.) Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno in popolno ugotovilo tudi dejansko stanje in v zvezi z ugotovitvijo stopnje trajne invalidnosti in posledično višine zavarovalnine, tudi pravilno uporabilo materialno pravo, to je 7. in 16. člen SPNZ 97. 16. člen SPNZ 97 tako določa, da se zavarovalna dajatev opravi samo zaradi posledic (telesna poškodba ali smrt), ki jih je povzročila nezgoda. Po 2. odstavku tega določila se pri ocenjevanju stopnje trajne invalidnosti opravi odbitek v višini predinvalidnosti le v primeru, če je bila zaradi nezgode prizadeta telesna ali duševna funkcija, ki je bila že prej zmanjšana. Predinvalidnost se oceni po 2. in 3. odstavku 7. člena. Po 3. odstavku pa se zavarovalna dajatev v primeru, če so na posledice nezgode vplivale bolezni ali hibe, ki so obstajale že pred nezgodo, zmanjša sorazmerno deležu bolezni ali hibe, če znaša ta delež vsaj 25 %.

(12.) Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji in to ponavlja tudi v pritožbi, zastopala stališče, da tožniku zaradi takšne določbe SPNZ 97, iz naslova poslabšanja obstoječe artroze v levem kolenskem sklepu izvedenec ne bi smel priznati 8 % trajne funkcionalne nezmožnosti in posledično tudi ne invalidnosti po SPNZ 1997. Takšna razlaga pa nima podlage v zgoraj citiranem 16. členu SPNZ 97, saj iz tega določila jasno izhaja, da se pri ocenjevanju stopnje trajne invalidnosti (1.) naredi odbitek predinvalidnosti, torej invalidnosti, ki je že obstajala pred nezgodo, in sicer ravno za primer, če je bila zaradi nezgode prizadeta telesna ali duševna funkcija, ki je bila že prej zmanjšana, kar pomeni, da se oceni zgolj dodatno zmanjšanje telesne ali duševne funkcije (2.) zavarovalna dajatev zmanjša sorazmerno deležu bolezni ali hibe, ki je vplivala na posledice (če znaša delež vsaj 25 %), kar seveda ne pomeni, da zavarovalne dajatve v primeru, če so posledice zaradi predhodno obstoječe hibe ali bolezni večje kot bi sicer bile, sploh ne bi bilo, ampak je ta le sorazmerno nižja. Izvedenec je vse navedeno upošteval, posledično pa tudi sodišče. Iz pisne dopolnitve izvedeniškega mnenja (list. št. 64 spisa) tako izhaja, da je bila ob pregledu tožnika ugotovljena artroza v levem kolenskem sklepu, le-ta pa je sestavljena iz dveh komponent, to je artroze, ki je bila prisotna že pred poškodbo in poslabšanja artroze po poškodbi, v tem primeru postravmatske artroze. Dejansko ugotovljena artroza pri pregledu 15.6.2008 tako predstavlja 20 % trajno funkcionalno nezmožnost leve noge s tem, da je izvedenec pred poškodbo obstoječo artrozo ocenil z 12 %, poslabšanje obstoječe artroze v levem kolenskem sklepu pa v višini 8 % trajne funkcionalne nezmožnosti leve noge. Na ta način ugotovljena predinvalidnost v skladu z 2. točko 16. člena tako znaša 7,2 %. To predinvalidnost je izvedenec odštel od dejansko ugotovljene invalidnosti ob pregledu, ki skupaj znaša 22,2 % in tako dobil 15 % invalidnost po 7. členu SPZN 97. V SPNZ 97 tako ni podlage za to, da se poslabšanja (kot posledice nezgode) sicer že obstoječe artroze, ne bi upoštevalo pri ugotovitvi stopnje trajne invalidnosti.

(13.) Odločitev sodišča, ki je ugotovitve izvedenca upoštevalo in k skupnemu % trajne funkcionalne nezmožnosti prištelo tudi artrozo v levem kolenskem sklepu z odbitkom ugotovljene predinvalidnosti, je torej materialnopravno pravilna, pravilna pa je posledično tudi odločitev o višini dosojene zavarovalnine, upoštevajoč, da je tožena stranka zavarovalnino za 12 % invalidnost že izplačala in jo je dolgovala zgolj še za 3 %. Pritožbo tožene stranke je bilo, upoštevajoč, da pritrožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, zato potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(14.) Po 13. členu SPNZ 97 v primeru spora o vrsti in obsegu posledic nezgode ali glede vprašanja, v kakšnem obsegu je zavarovalni primer povzročil nastalo prizadetost in glede vprašanja vpliva bolezni ali hibe zavarovanca na posledice nezgode, odločajo zdravniški izvedenci. Pri tem enega izvedenca imenuje zavarovalnica, drugega pa stranka, ki uveljavlja zahtevek. Po 3. odstavku tega člena vsaka stranka plača stroške izvedenca, ki ga je imenovala. Glede na takšno določilo SPNZ 97, ki je sestavni del sklenjene zavarovalne pogodbe, je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožeči stranki strošek izvedeniškega mnenja, ki ga je pridobila pred pravdo, priznalo kot del pravdnih stroškov, nepravilna. Tožena stranka namreč tega stroška glede na 13. člen SPZN 97 ni dolžna nositi, prav tako pa po oceni pritožbenega sodišča tudi ne gre za strošek, ki je v smislu 151. in 155. člena ZPP nastal zaradi postopka in bi bil za pravdo potreben. Izvedeniško mnenje pridobljeno pred pravdo, je namreč, kot je že bilo pojasnjeno, zgolj del trditvene podlage. V konkretnem primeru tožeča stranka za vložitev tožbe izvedeniškega mnenja ni potrebovala, saj je šlo zgolj za spor o obsegu stopnje invalidnosti, pri čemer je bila višina zahtevka zgolj stvar preprostega izračuna. Pritožba tožene stranke je zato v tem delu utemeljena. Skupno prisojeni znesek stroškov je bilo potrebno znižati za 191,95 EUR kolikor je po neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje znašal strošek izdelave pred pravdo pridobljenega izvedeniškega mnenja (3. točka 365. člena ZPP).

(15.) Tožena stranka je uspela s pritožbo zgolj proti stroškovni odločitvi, neuspešno pa je izpodbijala odločitev o glavni stvari, zato ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov (3. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da sama nosi stroške pritožbenega postopka.

(1) Primerjaj odločbe VS RS II Ips 651/2005, II Ips 686/2006, II Ips 278/2004 in druge.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia