Jedro

Subordinirane terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je toženka iz naslova subordiniranih terjatev dolžna plačati 10.000.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2003 do plačila (I. točka izreka). Skladno z II. točko izreka je tožnica dolžna toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške, ki jih bo sodišče prve stopnje izhajajoč iz 71. točke obrazložitve izpodbijane sodbe s sklepom odmerilo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju s stališči v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014, s katerim je razveljavilo predhodne odločitve nižjih sodišč v tej pravdni zadevi. Čeprav je po sedemnajstih letih postopka tudi Višje sodišče v Mariboru (v nadaljevanju višje oziroma naslovno sodišče) razčistilo mnoga dejanska in pravna vprašanja, je enako kot leta 2011 razsodilo na osnovi napačnih izhodišč. Vrhovno sodišče RS je v že zgoraj citirani zadevi jasno opredelilo, da je stališče, ki ga je v Pravnem mnenju o položaju podrejenih upnikov bank, nad katerimi je bil v letu 1993 začet postopek sanacije, zavzela N. P. in ga povzema tudi E. F. (v nadaljevanju E.) v svoji ekspertizi, da se pri izračunu morebitnega preostanka premoženja odšteva tudi vrednost obveznic, bankam v sanaciji izdanih za odkup slabih terjatev, pravno zmotno. Tudi v kolikor bi bile slabe terjatve (teoretično) unovčene sto odstotno, bi to namreč zadostovalo zgolj za vračilo obveznic, ki jih je Agencija za sanacijo bank in hranilnic (v nadaljevanju ASBH) v zameno za prevzem slabih terjatev v isti nominalni višini izdala starim bankam (KBM d.d. in LB d.d.). Ker bi navedeno pomenilo, da podrejene terjatve tudi teoretično ne bi mogle obstajati, bi bilo nesmiselno, da so bile sploh podeljene. Vrhovno sodišče RS je izpostavilo tudi, da je ASBH oziroma toženka na podlagi izdaje teh obveznic najprej pridobila delnice KBM in LB, nato pa še delnice NKBM in NLB, ki jih je delno že odsvojila in tako za svoja vlaganja pridobila ustrezno nadomestno korist. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče RS odločilo, da so nekdanji delničarji KBM in LB glede na to, da je ASBH od KBM in LB prevzela slabe terjatve in potencialne (pogojne) obveznosti, upravičeni do sorazmernega dela preostanka premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev in po poplačilu uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Od navedenega obračuna se torej vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, ne odšteva. Na tako izpostavljena izhodišča je opozorilo višje sodišče v razveljavitvenem sklepu I Cp 38/2019 in opredelilo, katere ključne okoliščine mora sodišče prve stopnje s strokovno pomočjo raziskati v okviru novega sojenja. E. je izvedensko mnenje sicer dopolnila, vendar je v tem v nasprotju s sklepom I Cp 38/2019 sprejela stališče: da je sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2011 vsebinsko napačen in se z njim ne strinja; da je potrebno odštevati celotno emisijo obveznic v višini 1,566 milijarde DEM, torej tudi ostanek rezervirane emisije obveznic v višini 100,9 mio DEM, za katerega E. sama ugotavlja, da ni bil porabljen; da so vsi tožničini izračuni napačni, ker ni odšteta celotna emisija obveznic; da iztržljive vrednosti neunovčenega premoženja, terjatev do bank iz bivše Jugoslavije in stroškov sanacije ne morejo izračunati, ker ni podatkov; ter da se je do trenutka uveljavitve Ustavnega zakona o dopolnitvah ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (v nadaljevanju UZITUL-A) dne 27. 7. 1994 stanje obveznic iz naslova pogojnih terjatev spreminjalo, ni pa dokazila, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, v kakšni vrednosti so bile do dne 27. 7. 1994 izdane, kar vse jo je privedlo do zmotne sklepne ugotovitve o negativnem rezultatu sanacije bank. Sodišče prve stopnje je tako izraženim stališčem E. v dopolnitvi izvedenskega mnenja v celoti sledilo in s tem v celoti prezrlo sklep Vrhovnega sodišča RS in višjega sodišča ter v slednjem natančno izražena navodila in od ostanka premoženja odštelo 1,566 milijarde DEM, kolikor znaša vsota vseh obveznic, vključno s tistimi, katere niso bile porabljene (uveljavljane). Kot bistveno za odločitev v predmetni zadevi pritožnica izpostavlja predvsem vprašanje obveznic, ki se lahko odštevajo (od preostanka denarnega premoženja), vrednost še neunovčenega premoženja na dan 31. 12. 2000 v višini 522,1 mio DEM ter terjatve do bank iz bivše Jugoslavije v višini 780,8 mio DEM, na katera pa je sodišče prve stopnje kljub napotilom višjega sodišča le delno odgovorilo in posledično napačno uporabilo materialno pravo, prizadeta pa je bila tudi tožničina pravica do obravnavanja. Sodišče prve stopnje je k izdelavi dopolnitve izvedenskega mnenja namreč pritegnilo E., ki je predhodno z dopisom z dne 12. 9. 2019 že izrecno opozorila, da dopolnitve izvedenskega mnenja ne more podati, saj se ne strinja s stališčem Vrhovnega sodišča RS in vztraja pri že podanem mnenju, ki ga je v dopolnitvi izvedenskega mnenja le dodatno obrazložila. Poudarja, da je višje sodišče prvostopenjskemu sodišču dalo napotila za postopanje v novem sojenju ter zapisalo, da je potrebno upoštevati merila Vrhovnega sodišča RS za izračun podrejene terjatve, sodišče prve stopnje pa je v nasprotju s temi v celoti upoštevalo dopolnitev izvedenskega mnenja E., ki odšteva celotno emisijo obveznic v višini 1,566 milijarde DEM, saj je to edina možnost, da je rezultat preostanka premoženja negativen. Sodišče prve stopnje celotno emisijo tako izdanih obveznic kot rezerviranih obveznic zato napačno odšteva, saj bi po sklepih obeh instančnih sodišč lahko odštelo le dejansko uporabljene obveznice od 27. 7. 1994 do prenehanja poslovanja ASBH ter stroške sanacije v višini 31 mio DEM. Tožnica pojasnjuje, da izhodišče za izračune izvedencev o preostanku premoženja predstavlja pripravljalna vloga toženke z dne 2. 11. 2014 (pravilno 21. 11. 2014), ki negativno vrednost preostanka premoženja izkazuje na osnovi nepravilnega enačenja rezervirane emisije obveznic za potencialne terjatve s pogojnimi obveznostmi, na kar tožnica opozarja skozi celotni postopek, z določitvijo vrednosti preostalega premoženja na dan 31. 12. 2000 v višini 36.015,950,00 DEM po cenitvi družbe D. d.o.o. ter uporabe faktorja 11,5% glede na izterjavo terjatev v posameznem letu za izračun stroškov sanacije za leta, za katera ti niso (bilančno) izkazani. Tak koncept je uporabil izvedenec mag. B., povzela ga je tudi izvedenka mag. C., delno pa tudi E.. Pritožnica pri tem opozarja, da cenitvi neunovčenega premoženja družbe D. d.o.o. ni mogoče slediti, saj se je Slovenska razvojna družba (v nadaljevanju SRD) zgolj sklicevala na to cenitev, pri čemer pa se ne ve, katere terjatve in poslovni deleži so v njej ocenjeni in po kakšni metodi so se ocenjevali, jasno pa je, da so terjatve do bank bivše Jugoslavije, ki so ostale na ASBH, bile izvzete iz cenitve. Pritožba sicer pritrjuje stališču E., da na dan 27. 7. 1994 ni nastala nova ekonomska vrednost, se ni vplačal dodatni kapital in ni nastala kakšna druga ekonomska sprememba, vendar opozarja, da je ASBH le dan za tem na osnovi UZITUL-A postala ustanoviteljica in lastnica novih bank (NKBM d.d in NLB d.d.), delnice teh pa je kasneje deloma odsvojila in tako pridobila premoženjsko korist. Dodaja, da bi po logiki sodišča za slaba posojila morali iztržiti več, kot je nominalna vrednost obveznic, pri čemer se sprašuje, zakaj bi bila sanacija v takšnem slučaju sploh potrebna ter poudarja, da že Banka Slovenije ob uvedbi sanacije ni pričakovala 100% izterjave terjatev. V kolikor pa sodišče prve stopnje navaja, da tožnica s svojimi trditvami in dokazi ni uspela izpodbiti ugotovitve, da bi o morebitnem preostanku premoženja lahko govorili le, če bi za slaba posojila iztržili več, kot je nominalna vrednost obveznic, pa pritožnica izpostavlja, da je to ugotovitev izpodbilo že Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 19/2011, brez katere se predmetna pravda ne bi nadaljevala. Vztrajanje prvostopenjskega sodnika pri negativnem izračunu preostanka premoženja zaradi odštevanja celotne emisije izdanih obveznic in rezerviranih obveznic v višini 1,566 milijarde DEM v nasprotju z že zavzetimi stališči instančnih sodišč ter tudi v nasprotju s sodno prakso v drugih zadevah (VSL sodba II Cp 1963/2017) pa pritožnica ocenjuje kot pristransko sojenje. Oporeka tudi prvostopenjski argumentaciji, da sta izvedenca g. B. ter ga. C. upoštevala navodila Vrhovnega sodišča RS ter temeljito preučila spis in odgovorila na vsa tožničina vprašanja. Izvedenska mnenja so sicer skladna, vendar v nasprotju z odločitvami Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč. Ob tem, ko izpodbijana sodba v celoti povzema stališča E., da je potrebno odštevati vse obveznice v višini 1,566 milijarde DEM, pa tožnica opozarja, da E. sicer lahko vztraja pri svojem mnenju, sodišče pa vendar mora odločati na podlagi zakona ter v skladu z obstoječim pravnim redom. Po prepričanju pritožbe E. tudi nestrokovno zgolj povzema podatke o vrednosti še neunovčenega premoženja na dan 31. 12. 2000 v višini 36.015.950,00 DEM (5,36% iztržljivost), kot jo je ocenila družba D. d.o.o. in sta jo povzela tudi prejšnja izvedenca, čeprav v spisu ni nobene podlage za sklep, da navedeno drži. Nasprotno pa je na voljo preverljiv podatek iz poročila ASBH o povprečni iztržljivosti že razrešenih terjatev (45,78%) ter delež iztržljivosti, ki ga kot primernega ocenjuje Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 3/2013 (25%). Vrednost 11,5% pa je toženka uporabila za izračun stroškov sanacije za tista leta, za katera niso bilančno izkazani, E. pa je to narobe razumela, saj ta odstotek nima nič skupnega z izterljivostjo še neunovčenih terjatev. Tudi sicer pa sodišče in cenilci toženkin izračun stroškov sanacije nekrtično sprejemajo kot korektnega. E. še ugotavlja, da je ASBH prenehala poslovati 13. 12. 1998, sanacija pa se je zaključila dne 31. 5. 2001. Ostanek rezervirane emisije obveznic (na dan 31. 12. 1996) je ugotovila v višini 100.976.900,00 DEM, po navedbah pritožbe pa v spisu ni podatkov, da bi bile obveznice iz rezervirane emisije uveljavljane (izdane) še v letu 1997 in 1998. Ostanek rezervirane emisije obveznic se zato ne odšteva od preostanka premoženja. Ker pa E. v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS ter višjega sodišča vselej odšteva celotno emisijo obveznic, tako izdanih kot rezerviranih, pa vedno prihaja do negativnega rezultata, ki ga sodišče prve stopnje nekritično povzema. Sicer držijo trditve prvostopenjskega sodišča glede sklepa vlade, vendar je Vrhovno sodišče RS že obrazložijo, zakaj je mnenje N. P. nesprejemljivo, prav na tej osnovi pa je RS sprejela citirani sklep. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo odločilo v nasprotju z določbami relevantnega materialnega prava ter sodno prakso, posledično pa je dejansko stanje ostalo zmotno in nepopolno ugotovljeno. Z ozirom, da so instančna sodišča že zavzela stališča glede pravnih vprašaj, E. pa je izdelavo dopolnitve izvedenskega mnenja, iz razloga, ker teh stališč ne sprejema, sprva zavrnila, tožeča stranka sodišču druge stopnje predlaga, da samo (s strokovno pomočjo) odloči v zadevi in se opredeli so spornih vprašanj ter sodbo sodišča prve stopnje ustrezno spremeni v smeri pritožbenih navedb, toženki pa naloži povračilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Toženka v pritožbenem odgovoru pritožbenim navedbam tožnice v celoti nasprotuje in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri čemer je argumentirano obravnavalo zgolj tiste, ki so za predmetno odločitev ključnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu, ko uradoma upoštevnih procesnih kršitev (razen v stroškovni odločitvi) sicer ne ugotavlja, pritožbeno sodišče odločitve z izpodbijano sodbo zaenkrat ne more podpreti kot pravno pravilne, saj ima pritožba prav, da ta ne temelji na materialno pravnih izhodiščih, ki jih je za odločitev v zadevi začrtalo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014 ter jih povzelo in dodatno izoblikovalo naslovno sodišče s sklepom I Cp 38/2019 z dne 12. 3. 2019. Tožnica utemeljeno opozarja, da sicer skladna stališča v predmetni postopek pritegnjenih izvedencev o negativnem ostanku premoženja po zaključku sanacije starih bank pravilne uporabe materialnega prava ne morejo nadomestiti, saj je relevantne pravne norme po uradni dolžnosti zavezano pravilno uporabiti razpravljajoče sodišče. Z ozirom, da sodišče prve stopnje ni ravnalo skladno z navedenim ter v ozir vzelo stališč Vrhovnega sodišča RS ter naslovnega sodišča o metodi izračuna podrejene (subordinirane) terjatve, so določene ključne okoliščine, za razjasnitev katerih bo še potrebna strokovna podpora, ostale nepopolno ugotovljene. V okviru novega odločanja tudi pravica tožnice do kontradiktornega obravnavanja (bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) ni bila v izčrpana v polni meri, saj v posledici zgoraj navedenega nekatere njene tehtne pripombe glede postavk, ki jih je potrebno upoštevati pri izračunu višine podrejene terjatve, niso bile argumentirano obravnavane, kar vse je narekovalo odločitev kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Z izpodbijano sodbo je v obravnavani zadevi odločeno četrtič. S sodbo sodišča prve stopnje II P 512/2005 z dne 13. 8. 2009 v zvezi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 2000/2009 z dne 14. 7. 2010 je bil tožbeni zahtevek sprva pravnomočno zavrnjen. Po vloženi reviziji tožnice je Vrhovno sodišče RS s sklepom II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014 razveljavilo sodbi sodišč prve in druge stopnje ter zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. V tem sklepu je podalo in utemeljilo metodo za izračun višine podrejene terjatve, ki se izračuna tako, da se od denarnega premoženja, ki ga je ASBH oziroma toženka pridobila z unovčenjem slabih terjatev, odšteje znesek uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije. Od navedenega izračuna se ne odšteva vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, nekdanjim delničarjem pa se terjatev prizna v sorazmerju z udeležbo v osnovnem kapitalu starih bank (LB d.d. in KBM d.d.). V okviru novega odločanja na prvi stopnji je bil zahtevek tožnice s sodbo II P 616/2014 z dne 21. 11. 2016 nato znova zavrnjen. Naslovno sodišče je po pritožbi tožnice s sklepom I Cp 312/2017 z dne 20. 5. 2017 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje z napotkom, da ob sodelovanju izvedenca ekonomske stroke razjasni pojem potencialnih obveznosti oziroma pojem rezerviranih obveznic za pokritje potencialnih obveznosti ter odgovori na vprašaje, ali se od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, »potencialne obveznice« odštevajo ali ne. S sodbo sodišča prve stopnje II P 448/2017 z dne 27. 9. 2018 je bi tožbeni zahtevek nato ponovno zavrnjen, to sodbo pa je sodišče druge stopnje po pritožbi tožnice s sklepom I Cp 38/2019 z dne 12. 3. 2019 razveljavilo in zadevo sodišču prve stopnje vrnilo v novo sojenje. Po razjasnitvi pojma rezervirane emisije obveznic ter potencialnih oziroma pogojnih obveznosti v strokovni ekspertizi E., je pritožbeno sodišče tudi vprašanje odštevanja vrednosti obveznic, izdanih za poplačilo uveljavljanih pogojnih obveznosti, opredelilo kot pravno vprašanje. Zavzelo je stališče, da vrednosti obveznic, ki je enaka višini pred uveljavitvijo UZITUL-A dne 27. 7. 1994 uveljavljanih pogojnih obveznosti, ni dopustno odšteti od premoženja, doseženega z unovčenjem slabih terjatev ter sodišče prve stopnje ob strokovni pomoči napotilo k ugotavljanju, v kakšnem obsegu so bile pogojne obveznosti do tega datuma v razmerju so poslovnih (starih) bank dejansko uveljavljene in posledično v tem obsegu izdane obveznice. Prav tako je poudarilo, da že po stališču Vrhovnega sodišča RS od preostanka premoženja ni dopustno odštevati ostanka rezervirane emisije obveznic, to je obveznic, ki iz kvote rezerviranih obveznic dejansko niso bile izdane, sodišče prve stopnje pa je s pomočjo izvedenca ekonomske stroke hkrati napotilo k ugotavljanju strukture ter odstotka izterljivosti še neunovčenega premoženja ter k preverjanju ustreznosti s strani toženke ponujenega obračuna stroškov sanacijskega postopka.

7. V okviru novega sojenja je sodišče prve stopnje pridobilo dopolnilno izvedensko mnenje E., na osnovi v tem, enako kot že v prehodno izdelanih ekspertizah drugih izvedencev ter njihovih dopolnitvah (izvedenca mag. M. B. ter mag. J.C.) sprejetih zaključkih, da v postopku sanacije starih bank ni bilo pozitivnega preostanka premoženja, pa je z izpodbijano sodbo zahtevek tožnice znova v celoti zavrnilo. Kot izpostavljeno že zgoraj, so vsa v predmetnem postopku pridobljena izvedenska mnenja sicer res skladna v konkluziji o negativnem izidu sanacijskega postopka starih bank, vendar ima pritožba prav, da izvedensko mnenje pravnega sklepanja, ki ga je ob pravilni uporabi materialnega prava dolžno opraviti razpravljajoče sodišče, ne more nadomestiti. Če je, kakor v obravnavanem primeru, potrebno strokovno znanje, sodišče izvedenca v postopek pritegne zaradi razjasnitve pravno relevantnih dejanskih vprašanj (243. člen ZPP). Pravilna uporaba materialnega prava, spoštovanje že izdanih odločb višjega in Vrhovnega sodišča RS v obravnavani zadevi (prvi odstavek 362. člena ZPP in 383. člen ZPP) ter ustaljene sodne prakse v sorodnih primerih pa je v pristojnosti razpravljajočega sodišča. Tudi v primeru pritegnitve strokovne pomoči je sodišče tisto, ki je izhajajoč iz zgoraj navedenega zaradi razjasnitve pravno relevantnega dejanskega stanja dolžno usmerjati dokazni postopek (285. člen ZPP v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 254. člena ZPP). S strani sodišča zastavljena vprašanja in naloge je izvedenec sicer zavezan obravnavati z vidika stroke in je izvedensko mnenje tudi dolžan podati (246. člen ZPP),1 ni pa njegova dolžnost tolmačenje prava ter poznavanje relevantne sodne prakse. Prav to pa je razlog, da sodišče na morebitno razlago pravnih norm ter pravno sklepanje izvedenca, kot je bilo s strani E. izraženo v obravnavanem primeru, ni in ne more biti vezano. Navedeno je naslovno sodišče smiselno izpostavilo že v razveljavitvenem sklepu I Cp 38/2019 (opomba št. 7), kjer je tako vprašanje odštevanja ob začetku sanacije izdanih obveznic, kot je to predhodno storilo že Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 19/2011 in sklepu II Ips 3/2013, kot vprašanje odštevanja kasneje, iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdanih obveznic, opredelilo kot pravno vprašanje, ki ga je zavezano razrešiti sodišče. Tega pa prvostopenjsko sodišče zaenkrat, ker je zgolj povzelo v izvedenskih mnenjih, predvsem v ekspertizi E. in njeni dopolnitvi, izražene sklepne ugotovitve o negativnem izplenu postopka sanacije starih bank, ki pa ne temeljijo na v sklepu Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2011 ter naslovnega sodišča I Cp 38/2019, kot tudi v primerljivih zadevah iz sodne prakse (VS RS sklep II Ips 3/2013, VSL sodba II Cp 1963/2017, VSL sklep II Cp 2778/2015 in VSL sklep II Cp 2101/2014) jasno izraženih materialno pravnih izhodiščih, ni storilo pravilno. Tudi nekatera druga za odločitev ključna dejstva v pridobljenih strokovnih ekspertizah še niso razjasnjena v celoti, o še prisotnih dilemah pa tudi sodišče prve stopnje samo ni (argumentirano) zavzelo stališča (izterljivost še neunovčenega premoženja ter stroški sanacijskega postopka).

8. V obravnavani zadevi ni sporno, da so bili tožnica oziroma njeni singularni pravni predniki na osnovi 79.128 delnic LB d.d. in KBM d.d. do višine 2,4942875% udeleženi v osnovnem kapitalu obeh bank. Z namenom lažjega razumevanja argumentacije v nadaljevanju naslovno sodišče znova najprej strnjeno povzema nekatere ključne pravne ter dejanske vidike za odločitev v predmetni zadevi. In sicer, sanacijski postopek v starih bankah je bil na podlagi 9. člena Zakona o predsanaciji, sanaciji, stečaju in likvidaciji bank in hranilnic (v nadaljevanju ZPSS) uveden z odločbama guvernerja Banke Slovenije (27. 1. 1993 za LB d.d. in 30. 3. 1993 za KBM d.d.). Na osnovi teh odločb so prenehala korporacijska upravičenja delničarjev, ti pa so pridobili t.i. podrejeno oziroma subordinirano terjatev, to je pravico v sorazmerju s prejšnjo udeležbo v osnovnem kapitalu bank zahtevati delež morebitnega preostanka denarnega premoženja, katerega višina bo odvisna od uspešnosti izvedene sanacije oziroma od rezultata unovčenja slabih terjatev. Skladno z 11. členom ZPSS mora banka, v kateri je uveden sanacijski postopek, odpisati svoje izgube in potencialne izgube v breme jamstvenega kapitala. Ker so bile potencialne izgube v primeru obeh starih bank večje kot ostanek jamstvenega kapitala po pokritju izgube bank, je ASBH po prevzemu preostanka jamstvenega kapitala (prevzem delnic nekdanjih delničarjev) in potencialnih izgub dejansko prevzela negativni jamstveni kapital. Skladno s prvim odstavkom 12. člena ZPSS ter V. točko odločb guvernerja Banke Slovenije o uvedbi sanacije v LB d.d. in KBM d.d. (priloga A3 in A4) so pravice delničarjev iz naslova delnic prenehale. Ker pa zaradi ugotovljenega negativnega jamstvenega kapitala delnice niso imele nobene vrednosti, skladno s stališčem Vrhovnega sodišča RS2 ni mogoče govoriti o nezakonitem razlaščanju delničarjev v postopku sanacije bank. ASBH je v postopek sanacije sicer stopila s pozitivnim jamstvenim kapitalom, vendar šele po tem, ko je v zameno za izdane obveznice prevzela potencialne izgube skupaj z ustreznim delom pasive. Če torej ASBH ne bi vlagala v sanacijo, stari banki sploh ne bi razpolagali s pozitivnim jamstvenim kapitalom. Po prepričanju Vrhovnega sodišča RS3 zato nekdanji delničarji LB d.d. ter KBM d.d. niso upravičeni participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH oziroma toženke ne bi bilo. ASBH je od starih bank prevzela slabe terjatve in v zameno za to bankam izročila obveznice, izdane v enaki nominalni višini. Za prevzete pogojne obveznosti bank pa je »izdala in rezervirala« obveznice v enaki nominalni višini (rezervirana emisija obveznic). Že zgoraj je pojasnjeno, da bo vrednost podrejene terjatve odvisna od rezultata unovčenja slabih terjatev bank. Stališče, da nekdanji delničarji ne morejo participirati pri tistem, česar brez vlaganj ASBH oziroma toženke ne bi bilo, bi načeloma privedlo do zaključka, da je od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, zraven uveljavljanih pogojnih obveznosti ter stroškov sanacije potrebno odšteti tudi vrednost za prevzem teh terjatev s strani ASBH izdanih obveznic. Vendar pa odštevanje vrednosti obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, v obravnavanem primeru ne pride v poštev, saj je bil vložek ASBH oziroma toženke v sanacijo bank na podlagi UZITUL-A že vrnjen. Na osnovi trinajstega odstavka 22.č člena citiranega ustavnega zakona so se namreč z dnem uveljavitve tega zakona, to je 27. 7. 1994, ASBH vrnile obveznice, bankam v sanaciji izdane v zameno za slabe terjatve. Vrnjene obveznice je ASBH kot ustanoviteljica novih bank (NLB d.d. in NKBM d.d.) po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 22.č člena UZITUL-A prenesla na novi banki kot vplačilo kapitala (trinajsti odstavek 22.č člena UZITUL-A), lastnica delnic NKBM ter NLB pa je kasneje postala toženka (tretji odstavek 68. člena Zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe - ZZLPPO). Te delnice je toženka kasneje tudi že delno odsvojila in tako pridobila ustrezno nadomestno korist. 9. Sodišče druge stopnje sicer sprejema stališče E. o tem, da ASBH oziroma kasneje toženka s transakcijami na podlagi UZITUL-A ni pridobila kakšne dodatne (nove) ekonomske vrednosti, to stališče pa podpira tudi pritožba. V zameno za sanacijske obveznice, ki so bile ASBH vrnjene na podlagi trinajstega odstavka 22.č člena UZITUL-A, je ASBH starim bankam namreč v isti nominalni višini vrnila terjatve, ki z uveljavitvijo UZITUL-A dne 27. 7. 1994 niso prešle na novi banki, to je terjatve do bank držav bivše Jugoslavije (drugi in tretji odstavek 22. b člena UZITUL-A). Že v razveljavitvenem sklepu I Cp 38/2019 (opomba št. 7) pa je naslovno sodišče poudarilo, da za pravno presojo ni bistveno, ali je toženka z uveljavitvijo UZITUL-A ustvarila kakšno novo ekonomsko vrednost, temveč je ključna okoliščina, ali je ASBH oziroma toženka svoj vložek v sanacijo bank v obliki obveznic dobila povrnjen. Na to pravno relevantno dejstvo, v kolikor je pozitivno ugotovljeno, Vrhovno sodišče RS namreč opira zaključek, da se od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, ne odšteva vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev. Povsem logično sprejemljivo in razumsko dojemljivo pa tak zaključek utemeljuje z ugotovitvijo, da bi drugačno stališče, z ozirom, da bi sto odstotno unovčenje slabih terjatev zadostovalo zgolj za povračilo vložka ASBH v obliki obveznic, saj je ASBH prevzela slabe terjatve v isti nominalni višini, v kateri je izdala in na stare banke prenesla obveznice, pomenilo, da podrejene terjatve tudi teoretično ne morejo obstajati, zato bi bilo nesmiselno, da so bile sploh podeljene. Pri tem je potrebno imeti pred očmi, da so bile subordinirane terjatve nekdanjim delničarjem starih bank priznane z odločbama guvernerja BS o uvedbi sanacijskega postopka v KBM in LB (V. točka odločb v prilogi A3 in A4), že v samih teh odločbah pa je bila predvidena izterjava na ASBH prenesenih slabih terjatev s 75% izgubo (četrti odstavek v obrazložitvi na 5. strani odločbe v prilogi A3 (KBM) in tretji odstavek v obrazložitvi na 6. strani odločbe v prilogi A4 (LB)). V kolikor bi bilo mogoče pričakovati sto odstotno unovčljivost slabih terjatev, uvedba sanacije že ob pravilih logičnega sklepanja namreč niti ne bi bila potrebna, kot tehtno izpostavlja tudi pritožba, enako stališče pa je v svojem izvedenskem mnenju zavzela tudi mag. C. (list. št. 303). Stališča izpodbijane sodbe o tem, da bi o morebitnem (pozitivnem) ostanku, ki bi ga dobili prvotni delničarji (starih bank), lahko govorili zgolj, če bi za slaba posojila iztržili več, kot je nominalna vrednost obveznic, ki jih ASBH izkazuje med svojimi obveznostmi od virov sredstev, povzetega po dopolnitvi izvedenskega mnenja E., ki nepravilno gradi na prepričanju, da Vrhovno sodišče RS pravnih norm (priznanje podrejenih terjatev nekdanjim delničarjem v odločbah o uvedbi sanacije starih bank) jezikovno ne more interpretirati drugače (tako kot je to storilo v sklepu II Ips 19/2011 in II Ips 3/2013 in je povzeto že zgoraj), kot je z vidika ekonomske stroke storila E. v podanih strokovnih ekspertizah, in se upirati na drugačna stališča iz sodne prakse, zato ni mogoče podpreti kot pravno pravilnega. Je pa po odločitvi z izpodbijano sodbo še odprto vprašanje, ali so bile z dnem uveljavitve UZITUL-A dne 27. 7. 1994 ASBH vrnjene obveznice prav v obsegu, v katerem so bile izdane in na stare banke prenesene v zameno za prevzem slabih terjatev ob začetku sanacijskega postopka, o čemer še v nadaljevanju.

10. Po metodi izračuna višine subordiniranih terjatev, kot izhaja iz sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 19/2011, je od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, zraven stroškov sanacije potrebno odšteti še znesek uveljavljanih pogojnih obveznosti, ki je po razjasnitvi pojma rezervirane emisije obveznic ter pogojnih obveznosti že v osnovni ekspertizi Ekonomske fakultete4 enak skupni vrednosti iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdanih obveznic. Pritožbeno sodišče je že v sklepu I Cp 38/2019 izpostavilo, da so v izvedenskem mnenju E. pogojne obveznosti opredeljene kot obveznosti, ki v času začetka sanacijskega postopka nad starima bankama še niso obstajale, saj je bil njihov nastanek odvisen od izpolnitve pogoja. Znesek, ki bi potencialno lahko obremenil banki, je bil znan ali vsaj ocenjen, kdaj in ali sploh bo prišlo do obremenitve bank, pa je bilo odvisno od nastanka (ali nenastanka) enega ali več negotovih dogodkov, ki jih banka ni obvladovala ali jih ni obvladovala v celoti. Ker takšne potencialne in s tem pogojne obveznosti (na primer dane garancije, prevzete, nepreklicne obveznosti, nekateri akreditivi) po takrat veljavnih računovodskih standardih niso bile priznane, so bile vodene izvenbilančno. Ker ob uvedbi postopka sanacije stare banke niso mogle vedeti, ali in če sploh ter v kakšni meri bodo uveljavljane zneskovno sicer ocenjene pogojne obveznosti, so bile za pokritje teh obveznosti obveznice le rezervirane (in so se vodile izvenbilančno), ne da bi se pri tem de facto izdale. Obveznice iz rezervirane kvote obveznic so se izdale šele kasneje, ko je bil uresničen določen pogoj. Z uresničitvijo pogoja so se potencialne oziroma pogojne obveznosti materializirale in postale obveznosti, ki so bile unovčene, od tedaj dalje pa so se vodile bilančno. ASBH je po predložitvi dokumentacije rezervirane obveznice dejansko izdala, s tem pa so te postale del siceršnjih, že obstoječih sanacijskih obveznic.5 Smiselno enako je pojem pogojnih (potencialnih) obveznosti in za pokritje teh obveznosti v enaki nominalni višini rezerviranih obveznic opredelila že tudi predhodno v zvezi s tem vprašanjem zaslišana (dopolnitev izvedenskega mnenja) izvedenka mag. C..

11. Skladno z mnenjem E. obveznice iz kvote rezerviranih obveznic ob uvedbi sanacijskega postopka niso bile izdane in so (po uresničitvi pogoja in nastanku obveznosti) nastajale kasneje, najprej kvartalno, od 1. 1. 1994 pa mesečno. Že v temelju pa so bile rezervirane obveznice, to je preden so dejansko postale obveznice, mišljene za primere, ko bi bili na banke naslovljeni zahtevki za v trenutku uvedbe sanacije še potencialne oziroma pogojne obveznosti. T.i. rezervirane obveznice niso bile namenjene za odkup slabih terjatev, odkupu teh terjatev so bile namreč namenjene tiste sanacijske obveznice, ki so v trenutku uvedbe sanacije že obstajale na poslovnih bankah. Rezervirane obveznice, dokler te niso bile tudi dejansko izdane, torej niso predstavljale del vplačila v sanacijo bank, so pa po stališču E., nasprotno kot je pojasnila izvedenka mag. C.,6 postale del vplačila v sanacijo bank v kasnejših obdobjih. E. v svojem mnenju namreč pojasnjuje, da so bile z dnem uveljavitve UZITUL-A, to je 27. 7. 1994, ASBH vrnjene in nato naslednjega dne v osnovi kapital novih bank (NLB d.d. in NKBM d.d.) vložene vse sanacijske obveznice ne glede na njihovo poreklo, torej vse tiste, ki so bile prvotno izdane ob uvedbi sanacije, ter tiste, ki so bile (zaradi poplačila uveljavljanih pogojnih obveznosti) izdane kasneje iz kvote rezerviranih obveznic. Ker je tudi vplačila za te obveznosti na koncu pokrila toženka (RS), vsebinsko teh obveznic ni mogoče ločevati od tistih, ki so bile izdane v začetku sanacije, kar pa se pokaže kot ključno za odločitev v predmetni zadevi in pritožbeno sodišče navedeno v celoti sprejema.

12. Iz zgoraj izpostavljenih stališč E., pri katerih ta strokovna institucija v celoti vztraja tudi v dopolnitvi izvedenskega mnenja, tako kot bistveno izhaja dvoje, kar je bilo že izpostavljeno v sklepu I Cp 38/2019. In sicer, da pogojne obveznosti v času začetka sanacijskega postopka nad starima bankama še niso obstajale in za pokritje teh obveznosti obveznice še niso bile izdane kot vrednostni papir skladno z Zakonom o vrednostnih papirjih (ZVP), temveč so bile le rezervirane v nominalni višini, enaki pogojnim obveznostim (rezervirana emisija obveznic). Kot druga pa je ključna ugotovitev, da so bile ob začetku sanacije še pogojne obveznosti po izpolnitvi pogoja uveljavljane in so bile za njihovo poplačilo s strani ASBH iz kvote rezerviranih obveznic obveznice tudi dejansko izdane že v obdobju pred uveljavitvijo UZITUL-A.7 Te obveznice pa so bile nato z dnem uveljavitve citiranega zakona 27. 7. 1994 skupaj z obveznicami, ob začetku sanacije izdanimi za odkup slabih terjatev, od bank v sanaciji prenesene nazaj na ASBH. Glede na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki ga je kot materialnopravno izhodišče pri izračunu višine podrejene terjatve potrebno upoštevati, da se pri izračunu višine podrejenih terjatev ne odšteva vložek v sanacijo starih bank v obliki obveznic, ki je bil ASBH oziroma toženki že vrnjen, je naslovno sodišče v sklepu I Cp 38/2019 glede na zgoraj izpostavljene ugotovitve E. zato zavzelo stališče, da vrednosti obveznic, ki je enaka višini pred uveljavitvijo UZITUL-A uveljavljanih pogojnih obveznosti, ni dopustno odšteti od premoženja, doseženega s prodajo slabih terjatev. Sodišču prve stopnje je tako naložilo, da v okviru novega sojenja s strokovno pomočjo ugotovi, koliko pogojnih obveznosti je bilo v obdobju do uveljavitve UZITUL-A dne 27. 7. 1994 dejansko uveljavljanih v razmerju do poslovnih (starih) bank in je ASBH tem bankam za njihovo poplačilo iz kvote rezerviranih obveznic izdala in izročila obveznice. Vrednosti tako uveljavljanih pogojnih obveznosti oziroma vrednosti za pokritje teh obveznosti izdanih obveznic se od premoženja, doseženega s prodajo slabih terjatev, namreč ne odšteva.

13. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je E. sicer pojasnila, da se je do trenutka uveljavitve UZITUL-A dne 27. 7. 1994 stanje izdanih obveznic iz naslova pogojnih terjatev (z vidika bank obveznosti) spreminjalo, kar je v celoti skladno z že v osnovnem izvedenskem mnenju podanim pojasnilom, da je ASBH iz kvote rezerviranih obveznic obveznice tudi dejansko izdala in prenesla na stari banki že v obdobju pred uveljavitvijo UZITUL-A, z dnem uveljavitve citiranega zakona 27. 7. 1994 pa so bile te obveznice skupaj z obveznicami, ob začetku sanacije izdanimi za odkup slabih terjatev, od bank v sanaciji prenesene nazaj na ASBH. Kljub navedenemu pa E. iz razloga, ker glede na podatke sodnega spisa o tem ni dokazila, ni mogla odgovoriti na vprašanje, koliko pogojnih obveznosti je bilo prav v obdobju do uveljavitve UZITUL-A dne 27. 7. 1994 dejansko uveljavljanih v razmerju do starih bank in je ASBH posledično v isti nominalni vrednosti iz kvote rezerviranih obveznic izdala in tem bankam izročila obveznice. Tudi ob vpogledu v Poročilo o poslovanju ASBH v času njenega delovanja (priloga B7, str. 48) se pokaže, da so podatki o izdaji obveznic iz kvote rezervirane emisije obveznic vodeni zgolj na letni ravni (za leta 1993 do 1996). Je pa že v izvedenskem mnenju, enako kot tudi v njegovi dopolnitvi, E. ponudila podatek o tem, v kakšni nominalni višini so bile z uveljavitvijo UZITUL-A dne 27. 7. 1994 sanacijske obveznice, torej tako vse tiste, ki so bile prvotno izdane ob uvedbi sanacije, kot tudi tiste, ki so bile (zaradi poplačila uveljavljanih pogojnih obveznosti) izdane kasneje iz kvote rezerviranih obveznic, vrnjene ASBH (skupaj v višini 791.190.701,31 DEM), kar pa za pravilen izračun podrejene terjatve po s strani Vrhovnega sodišča RS začrtani metodi zadošča. Kot že zgoraj izpostavljeno slednja namreč narekuje, da se od preostanka denarnega premoženja iz naslova unovčenja slabih terjatev po odbitju stroškov sanacije ne odšteva vrednost tistih obveznic, ki so bile ASBH na podlagi UZITUL-A vrnjene, ta vrednost pa ustreza zgoraj navedenemu znesku. Tako izraženo materialnopravno izhodišče bo računsko pravilno upoštevano tudi tako, da se bo pri izračunu podrejene terjatve po odbitju vrednosti obveznic, ki so bile izdane starim bankam že ob začetku sanacije za odkup slabih terjatev, ter po odbitju vrednosti obveznic, ki so bile kasneje iz kvote rezerviranih obveznic dejansko izdane, nazaj prištela vrednost obveznic, ki ob pravilni uporabi materialnega prava ne bi smela biti odšteta in po ugotovitvah E. znaša skupaj 791.190.701,31 DEM. Na tem mestu pa sodišče druge stopnje pripominja, da je navedeni znesek nižji od vrednosti starim bankam skupno zgolj v začetku postopka sanacije izdanih obveznic za odkup slabih terjatev (za KBM in LB skupaj 1.271.680.900,00 DEM), kar kaže v smeri, da vrednost starim bankam izvorno (v začetku sanacijskega postopka) izdanih obveznic ASBH z uveljavitvijo UZITUL-A ni bila v celoti povrnjena.

14. V dopolnitvi izvedenskega mnenja E. vztraja pri pravilnosti izračuna podrejene terjatve v že predhodno podanem izvedenskem mnenju (list. št. 487). Od zneska unovčenih terjatev, ki nesporno znaša 360.144.826,25 DEM, pri tem izračunu odšteje znesek 1.566.199.548,00 DEM, ki po navedbah strokovne institucije predstavlja znesek obveznic, izdanih v začetku postopka sanacije, skupaj z vrednostjo obveznic, izdanih na podlagi dopolnilnih odločb. Ob tem pa E. izrecno ne pojasni, ali je z vrednostjo obveznic, izdanih na podlagi dopolnilnih odločb, mišljena vrednost obveznic, ki je bila kasneje po uvedbi sanacije iz kvote rezerviranih obveznic dejansko izdana oziroma ali so v znesku 1.566.199.548,00 DEM zajete tudi te obveznice, ki zneskovno ustrezajo v razmerju do starih bank uveljavljenim pogojnim obveznostim. Po eni strani je v tej smeri sicer mogoče sklepati izhajajoč iz zaključkov izvedenskega mnenja E. ter njegove dopolnitve8 ter ob dejstvu, da je vrednost obveznic, starim bankam izdana ob začetku sanacije, izhajajoč iz odločb o uvedbi sanacije (priloga B3 in B4) nižja od zgoraj navedenega zneska (za KBM in LB skupaj 1.271.710.900,00 DEM). Po drugi strani pa E. logično protislovno z navedenim pri svojem izračunu po odbitju zneska 1.566.199.548,00 DEM od zneska unovčenih terjatev še enkrat odšteva celotno rezervirano emisijo obveznic v višini 362.187.936,37 DEM, kar bi dejansko pomenilo, da je vrednost uveljavljenih pogojnih obveznosti oziroma vrednost v istem nominalnem znesku iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdanih obveznic pri izračunu podrejene terjatve odbita dvakrat. Navedeno pa ob tem, ko se nepravilno odšteva tudi ostanek rezervirane emisije obveznic, to je vrednost rezerviranih obveznic, ki pa nato dejansko niso bile izdane (vrednost teh na dan 31. 12. 1996 znaša 100.976.000,00 DEM), na kar je pritožbeno sodišče izrecno opozorilo že v sklepu I Cp 38/2019 (12. točka obrazložitve), ni sprejemljivo, kar bo sodišče prve stopnje primoramo vzeti v ozir v okviru novega sojenja. Raziskati bo potrebno tako strukturo zneska 1.566.199.548,00 DEM, ki ga pri izračunu podrejene terjatve odšteva E. v svojih ekspertizah, kot upoštevati že v sklepih Vrhovnega sodišča RS (II Ips 19/2011 in II Ips 3/2013) jasno izraženo stališče, da se od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, lahko odštevajo le uveljavljane pogojne obveznosti oziroma vrednost v tej nominalni višini iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdanih obveznic, seveda zgolj v obsegu, v katerem z uveljavitvijo UZITUL-A dne 27. 7. 1994 niso bile prenesene nazaj na ASBH, kot izhaja že iz zgornje obrazložitve. V tem okviru bo potrebno, glede na različne navedbe E. v njenih ekspertizah o tem, razjasniti tudi, koliko obveznic je bilo iz rezervirane emisije obveznic (po navedbah E. ta znaša 362.187.936,37 DEM) dejansko izdanih. V osnovnem izvedenskem mnenju se namreč navaja podatek 282 mio DEM (opomba št. 4 izvedenskega mnenja, list. št. 484), v dopolnitvi tega mnenja (str. 6 dopolnitve) pa znesek 261.211.036,37 DEM kot razlika med rezervirano emisijo obveznic (362.187.936,37 DEM) ter preostankom rezervirane emisije obveznic na dan 31. 12. 1996 (100.976.000,00 DEM). E. pri tem pravilno pripominja, da dne 31. 12. 1996 postopek sanacije še ni bil zaključen (kot datum zaključka sanacije bank navaja 31. 5. 2001) ter se pri ugotavljanju višine iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdanih obveznic pravilno opira na v predmetnem spisu razpoložljive podatke. V tej zvezi velja pojasniti, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 3/2013 sprejelo zaključek, da je bila sanacija de facto zaključena 14. 2. 1998, ko je ASBH, ustanovljena izključno zaradi opravljanja poslov oziroma nalog sanatorja, prenehala delovati oziroma je od takrat dalje opravljala zgolj še dejanja, ki so nujno potrebna za upravljanje s sredstvi in obveznostmi ter za prenos teh sredstev in obveznosti na druge subjekte (drugi odstavek 1. člena Uredbe o prenehanju delovanja Agencije Republike Slovenije za sanacijo bank in hranilnic). Pri tem je pojasnilo, da iz navedenega logično sledi, da po tem datumu tudi ni več izterjevala slabih terjatev in plačevala potencialnih obveznosti oziroma izvajala sanacijskih nalog. Izhajajoč iz navedenega je tako jasno, da po 14. 2. 1998 obveznice iz rezervirane emisije obveznic s strani ASBH dejansko niso bile izdane. Že pritožba pa tehtno izpostavlja, da iz podatkov Poročila o poslovanju ASBH v času njenega delovanja (priloga B7), ki glede na zgoraj izpostavljeno torej zajema obdobje vsaj do 14. 12. 1998, ko je ASBH prenehala delovati, ne izhaja, da bi bile tudi v letih 1997 in 1998 s strani ASBH še izdane obveznice iz rezervirane emisije obveznic z namenom pokrivanja uveljavljenih pogojnih obveznosti (str. 48 citiranega poročila), iz navedenega pa je potrebno izhajati oziroma pri tem vztrajati tudi pri ponovni odločitvi v predmetni zadevi.

15. E. tako v svojem izvedenskem mnenju kot v njegovi dopolnitvi zastopa stališče, da v sanacijskem postopku ni bilo preostanka premoženja tudi ob upoštevanju izhodišč za izračun podrejenih terjatev, kot jih je začrtalo Vrhovno sodišče RS (in jih E. sicer ne sprejema), čemur pa naslovno sodišče zaenkrat ne more pritrditi iz v nadaljevanju pojasnjenih razlogov. V izvedenskem mnenju (list. št. 488) E. sicer navaja, da je pri tej varianti izračuna izhajala iz izračuna Vrhovnega sodišča RS v 2. točki obrazložitve (sklepa II Ips 19/2011), kjer to sodišče navaja, »da je bila sanacija bank zaključena tako, da je ASBH vložila za 936.799.270,00 DEM protivrednosti več kvalitetnih finančnih instrumentov v obe banki (KBM in LB), kot je uspela unovčiti prevzetih slabih terjatev v bankah.« Vendar pa se izhajajoč iz obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča II Ips 19/2011 pokaže, da pri zgoraj citirani navedbi, povzeti iz 2. točke obrazložitve tega sklepa, ne gre za zaključek Vrhovnega sodišča RS, temveč za povzemanje stališč sodišča prve stopnje pri odločitvi v predmetni zadevi s sodbo II P 512/2005 z dne 13. 8. 2009, oprtih na izvedensko mnenje mag. M.B. (4. točka izvedenskega mnenja, list. št. 57). Izhajajoč iz opombe št. 2 sklepa II Ips 19/2011 je sicer razbrati, da se zgoraj izraženo stališče navezuje na odločbi o zaključku sanacijskega postopka v NLB in NKBM, obe z dne 6. 6. 1997 (odločba za NLB se nahaja v prilogi B31, odločba za NKBM d.d. pa v prilogi 21 Poročila o poslovanju ASBH v času njenega delovanja - priloga B7),9 vendar pa je za pravno presojo v predmetni zadevi ključno, da tako pri odločitvi s prvostopenjsko sodbo (II P 512/2005) kot tudi s sodbo naslovnega sodišča I Cp 2000/2009 z dne 14. 7. 2010, s katero je bila sodba sodišča prve stopnje potrjena, ni bilo upoštevano stališče (saj je bilo izraženo kasneje), da se od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, ne odšteva vrednost tistih obveznic, ki so bile prenesene na poslovne (stare) banke, vendar so bile nato z dnem uveljavitve UZITUL-A vrnjene nazaj ASBH. Navedeno povsem jasno izhaja že iz povzetka prvostopenjske argumentacije v 2. točki obrazložitve sklepa II Ips 19/2011 ter v 3. točki tega sklepa povzetih stališč naslovnega sodišča v sklepu I Cp 2000/2009. Prav to je bil tudi razlog za odločitev Vrhovega sodišča RS s sklepom II Ips 19/2011, na osnovi katerega je bila predmetna zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje zaključek o negativnem izidu sanacijskega postopka sicer opira tudi na sklep Vlade RS z dne 19. 7. 2001 (priloga B1), s katerim ta ugotavlja, da ni presežka denarnega premoženja iz naslova sanacije bank, ampak gre za znaten primanjkljaj, zato bivši delničarji starih bank iz naslova njihovih delnic nimajo nobenih upravičenj. Iz (skope) vsebine tega sicer ne izhaja, kot zatrjuje pritožba, da gradi na Pravnem mnenju o položaju podrejenih upnikov bank, nad katerimi je bil v letu 1993 začet postopek sanacije dr. N. P. z dne 19. 11. 1999 (priloga B3), stališče katerega o tem, da se pri izračunu morebitnega preostanka denarnega premoženja odšteva tudi vrednost obveznic, izdanih bankam v sanaciji za odkup slabih terjatev, na katerega se je v celoti oprl tudi izvedenec mag. B. v svoji ekspertizi, je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 19/2011 označilo kot napačno. Že z ozirom na to, da je bil zaključek Vlade RS, da iz naslova sanacije poslovnih (starih) bank ni presežka premoženja, ki bi šel nekdanjim delničarjem teh bank, sprejet leta 2001, je namreč izhajati iz prepričanja, da metode za izračun subordinirane terjatve, ki jo je šele v sklepih II Ips 19/2011 in II Ips 3/2013, oba z dne 22. 5. 2014, podalo in utemeljilo Vrhovno sodišče RS, ne upošteva, zato odločitve v predmetni zadevi ni moč opirati nanj.

16. Tudi v kolikor bi držalo, da je E. v svojem mnenju pri že zgoraj obravnavanem izračunu podrejene terjatve, kjer je ugotovila negativno razliko v višini 802.925.698,75 DEM, v celoti upoštevala stališče Vrhovnega sodišča RS in naslovnega sodišča o tem, da se vrednost ASBH z uveljavitvijo UZITUL-A vrnjenih obveznic od premoženja, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev ne odšteva, pa sodišče druge stopnje zaključka o negativnem izidu sanacije starih bank z vidika podrejenih zahtevkov nekdanjih delničarjev zaenkrat ne more sprejeti tudi iz razloga, ker E. tega gradi na predpostavki, da vrednost še neunovčenega premoženja znaša (zgolj) 36.015.950,00 DEM, kar pritožnica utemeljeno graja. Glede na navedbe pritožbe vrednost preostalega še neunovčenega premoženja (neizterjane terjatev in neprodane naložbe (poslovni deleži)) na dan 31. 12. 2000 med pravdnima strankama ni sporna in znaša 552.121 mio DEM. Sodišče druge stopnje je v razveljavitvenem sklepu I Cp 38/2019 sodišče prve stopnje napotilo k temu, da s strokovno pomočjo razišče strukturo in odstotek izterljivosti tega premoženja. Prvostopenjsko sodišče je z zastavitvijo ustreznih vprašanj strokovni instituciji sicer postopalo v tej smeri, vendar se E. v dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja do vprašanja strukture ter izterljivosti še neunovčenega premoženja ni opredelila s pojasnilom, da v predmetnem sodnem spisu ni ustreznih (verodostojnih) podlag, ki bi omogočali, da o tej dilemi poda zaključke strokovne narave. Pri izračunu podrejene terjatve je E., enako kot tudi oba že prehodno v postopek pritegnjena izvedenca, pri tej postavki zato izhajala iz ocenjene vrednosti preostalega premoženja na dan 31. 12. 2000 v višini 36.015.950,00 DEM, ki jo je pri svojem izračunu podrejene terjatve v pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2014 (list. št. 181) uporabila toženka. Že v sklepu I Cp 39/2019 (15. točka obrazložitve) pa je naslovno sodišče pojasnilo, da ta vrednost ni sprejemljiva. Opira se (in to celo zgolj po viru SRD) namreč na cenitev družbe D. d.o.o. (tabela 2 v prilogi B2), ki kot povprečni odstotek izterljivosti preostalega še neunovčenega premoženja na dan 31. 12. 2000 ugotavlja zgolj 5,32%, v predmetnem postopku pa ta cenitev kot dokaz ni bila predložena, zato ostaja nejasno po kakšnih kriterijih je bila cenitev sploh opravljena. Zraven navedenega pa se je med pravdnima strankama, ker toženka trditev tožnice o tem ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP), kot nesporno pokazalo, da so iz cenitve družbe D. d.o.o. izvzete terjatve do bank držav bivše Jugoslavije, kar pa se lahko nanaša zgolj na tiste terjatve, ki z uveljavitvijo UZITUL-A niso bile prenesene iz ASBH nazaj na poslovne (stare) banke.

17. Okoliščina, da se izvedenska institucija z vidika ekonomske stroke o strukturi ter uresničljivem odstotku izterljivosti še neunovčenega premoženja ni opredelila, pa za tožnika ne sme predstavljati nepremostljive dokazne ovire. V obravnavani zadavi je namreč nesporno, da zaključna bilanca ob likvidaciji ASBH ni bila izdelana, te pa iz razloga, ker za to relevantna dokumentacija ni (več) na voljo, tudi naknadno več ni mogoče napraviti.10 V razmerju do tožnice bi zahteva izkazati višino podrejene terjatev na tej osnovi zato predstavljala nepremostljivo dokazno breme. Ker pri takšni dokazni stiski ni sprejemljivo vztrajati,11 je izračun višine podrejene terjatve, sploh v delu, ko je potrebno oceniti izterljivost še neunovčenega premoženja, ki ga s strokovno pomočjo opravi sodišče, lahko le hipotetičen. Od razpravljajočega sodišča, ki po drugem odstavku 2. člena ZPP ne sme odreči odločitve o zahtevku, za katerega je pristojno, se zato zahteva, da se ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih, izhajajoč iz razpoložljivega dokaznega gradiva ter upoštevaje v zvezi z zgornjo dilemo že izražene usmeritve in gledišča Vrhovnega sodišča RS, samo argumentirano opredeli in sprejme zaključke o tem, za odločitev v predmetni zadevi (ker je prav od tega odvisna morebitna pozitivna razlika preostanka premoženja v postopku sanacije) ključnem vprašanju. Pri tem je potrebno imeti prvenstveno pred očmi, da je sporna tožničina terjatev v plačilo zapadla najkasneje s formalnim zaključkom sanacijskih postopkov starih bank,12 zato je njeno višino treba ugotavljati v tem časovnem razdobju. V tej zvezi ne gre spregledati stališč Vrhovnega sodišča RS tako v sklepu II Ips 19/2011 (opomba št. 8 v 15. točki obrazložitve) kot v sklepu II Ips 3/2013 (9. točka obrazložitve), in sicer v delu, ko je to pri opredelitvi metode izračuna podrejene terjatve samo izrecno izpostavilo, da je bilo za prevzete slabe terjatve že v odločbah o uvedbi sanacijskega postopka predvideno, da jih bo mogoče izterjati v 25% oziroma je bila predvidena izguba pri izterjavi v višini 75%. V prid uporabi tega odstotka izterjatve (25%) še neunovčenega premoženja govori tudi argumentacija Vrhovnega sodišča RS o tem, da podrejene terjatve niso odvisne od rešitve sukcesijskih vprašanj, saj rešitev teh vprašanj (vprašanja nasledstva po nekdanji skupni državi, kar v danem primeru zajema obveznosti do nekdanjih jugoslovanskih bank ter vprašanje izterljivosti do teh bank obstoječih terjatev) ne vpliva na metodo izračuna višine podrejenih terjatev, kot jo je opredelilo Vrhovno sodišče RS (9. točka sklepa II Ips 3/2013 in 15. točka sklepa II Ips 19/2011) in je povzeta že v zgornji obrazložitvi (12. točka sklepa II Ips 3/2013).13 Že v okviru prejšnjega sojenja v zadevi se med pravdnima strankama višina še neunovčenega premoženja na dan 31. 12. 2000 ni pokazala kot sporna (552.121 mio DEM). Po zgoraj obrazloženem, pa se tudi dilema, v kakšnem obsegu, če sploh, so v tem znesku zajete terjatve do držav nekdanje Jugoslavije, ki se naslovnemu sodišču glede na to, da z dopolnitvijo izvedenskega mnenja E. struktura še neunovčenega premoženja ni bila razrešena, sicer poraja, ne pokaže kot ovira za uporabo odstotka izterljivosti slabih terjatev, kot je bil ocenjen že v odločbah guvernerja BS o uvedbi sanacijskih postopkov. Ta odstotek je bil namreč določen enotno za vse ob uvedbi sanacije na ASBH prenesene slabe terjatve.

18. Od zneska, pridobljenega z unovčenjem slabih terjatev, je potrebno odšteti še stroške sanacijskega postopka, ki so nesporno (bilančno) izkazani zgolj za leto 1996 in 1997. V obravnavani zadevi je že bilo izpostavljeno, da je trditveno in dokazno breme glede stroškov sanacije na strani toženke, saj je odbitje teh njej v korist, toženka pa je izhajajoč iz obstoječe listinske dokumentacije v predmetnem postopku tudi ponudila argumentiran izračun stroškov celotne sanacije ob uporabi količnika 11,5% kot povprečja podatkov za leto 1996 in 1997. Skladno z napotili naslovnega sodišča v sklepu I Cp 38/2019 je sodišče prve stopnje E. sicer naložilo, da se v dopolnitvi izvedenskega mnenja opredelili o ustreznosti s strani toženke uporabljene metode za izračun kompletnih stroškov sanacijskega postopka, vendar E. stališča o tem vprašanju ni zavzela s pojasnilom, da preiskovalnega dejanja o izvoru podatka 11,5% ne more izpolniti, saj za to nima nikakršnih verodostojnih podlag in teh tudi ne more pridobiti. Na tem mestu lahko naslovno sodišče le še enkrat poudari, kot je bilo izraženo že zgoraj ter v sklepu I Cp 38/2019, da izračun višine podrejene terjatve po metodi, ki jo je začrtalo Vrhovno sodišče RS, ker je bila likvidacija ASBH opravljena brez zaključne bilance, nujno bazira na simulaciji sanacijskega izida, saj je jasno, da podatki, ki bi v celoti odražali sliko objektivne stvarnosti (materialna resnica), niso razpoložljivi. Prav iz tega razloga je toženka v svoji pripravljalni vlogi z dne 21. 11. 2014 ponudila izračun stroškov celotnega sanacijskega postopka ob uporabi že zgoraj navedenega količnika (11,5%), ki naj bi po navedbah toženke ponudil podatek o tem, kolikšen strošek je nastal zaradi unovčenja ene enote premoženja. Takšno metodo je v dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 29. 12. 2014 (list. št. 197) povzel in uporabil tudi izvedenec mag. B.14 ter stroške sanacijskega postopka izračunal v višini 31.153.500,00 DEM (list. št. 199 in 200). Na to vrednost ocenjenih stroškov poslovanja sanatorjev se v svojem izvedenskem mnenju, pri katerem v celoti vztraja tudi v njegovi dopolnitvi (enako kot predhodno že izvedenka mag. C.15), sklicuje tudi E., vendar brez, da bi se kritično opredelila do uporabljene metode izračuna, kot je z vidika pravice do kontradiktornega obravnavanja tožnica utemeljeno zahtevala (16. točka obrazložitve sklepa I Cp 38/2019) in pri odločitvi z izpodbijano sodbo glede na zgoraj obrazloženo ni bilo uresničeno. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje zato vnovič poizkusilo pridobiti strokovna stališča o ustreznosti uporabljene metode izračuna stroškov sanacije ter na tej osnovi nato samo sprejelo ustrezne zaključke o sprejemljivosti na tej osnovi opravljenega izračuna. Z ozirom, da je izračun sanacijskih stroškov ponudila že toženka sama, do tega pa se je opredelil tudi izvedenec mag. B., naslovno sodišče namreč upravičeno sklepa, da se je o tem vprašanju z vidika stroke možno opredeliti, pri čemer je postavljena izvedenska institucija s strani sodišča zastavljeno vprašaje lahko tudi zmotno razumela v smislu, da je odstotek 11,5% potrebno preizkusiti z vidika možne izterljivosti še neunovčenega premoženja v tem obsegu, kot tehtno izpostavlja tudi pritožba. Ob tem pa ni odveč zgolj opozoriti na pritožbene navedbe tožnice o tem, da že opravljen izračun sanacijskih stroškov (31.153.500,00 DEM) pogojno sprejema (str. 17 pritožbe).

19. Pritožnica graja tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v delu, v katerem to ni upoštevalo z njene strani predloženega Mnenja I. (I. M.) v prilogi A41 s pojasnilom, da je bilo v predmetnem postopku glede na določbo 286. člena ZPP predloženo prepozno, in sicer po prvem naroku za glavno obravnavo. V tej zvezi velja pritožnici sicer pojasniti, da strokovnih stališč, ki so bila pridobljena izven predmetne pravde in po naročilu tožnice kot pravdne stranke, v obravnavani zadevi ni mogoče obravnavati kot izvedenskega mnenja v sodnem postopku, saj ne more konkurirati mnenjem s strani sodišča postavljenih izvedencev. V kolikor pa je tožnica vsebino tega mnenja povzela v svojo trditveno podlago, pa je sodišče prve stopnje v tem mnenju podana stališča zavezano obravnavati kot strokovno argumentiran del navedb pravdne stranke,16 ki jih je z vidika pravočasnosti (286. člen ZPP) dolžno preizkusiti upoštevaje, da vsebinska zahtevnost predmetne zadeve za oblikovanje potrebnih tožbenih trditev oziroma obrambnih navedb zahteva (tudi) strokovno znanje in podporo.

20. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo tudi, da je tožnica dolžna toženki v celoti povrniti njene pravdne stroške (II. točka izreka). Z ozirom, da je v obrazložitvi pojasnilo, da bo sklep o višini stroškov skladno s četrtim odstavkom 163. člena ZPP izdalo po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, vendar ob tem nasprotno kot v izreku navedlo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške, pa je stroškovna odločitev obremenjena z bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je ni mogoče preizkusiti.

21. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

22. Pritožbeno sodišče se sicer zaveda, da standard sojenja v razumnem roku, z ozirom, da je predmetni postopek v teku že od leta 2003, več ni varovan. Vendar pa se je za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje znova odločilo predvsem iz razloga, ker so kljub pridobitvi dopolnilnega izvedenskega mnenja E. še zmeraj ostale nerazjasnjene ali nepopolno razjasnjene prav odločilne okoliščine za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje tudi samo o teh ni zavzelo razlogov, kar pa se v vidika pravice pravdnih strank do kontradiktornega obravnavanja pokaže kot ključno. Drugačna odločitev bi tako pregloboko prizadela tožničino pravico do izjave ter posledično občutno posegla v njeno pravico do pritožbe, ki obe predstavljata ustavno varovani procesni garanciji. Zraven navedenega pa se z ozirom, da bo za odločitev v zadevi potrebna vnovična podpora strokovnjaka ekonomske stroke, glede na obsežnost ter zapletenost zadeve tako v dejanskem kot pravnem pogledu, dopolnitev dokaznega postopka v postopku na prvi stopnji v smeri zasledovanja cilja čim hitrejše pravilne in zakonite odločitve v zadevi pokaže kot učinkovitejša. 23. V kolikor pritožnica v okviru pritožbenih navedb opozarja na pristranskost sojenja ter se s tem vsaj smiselno zavzema za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje pred drugega sodnika, pa sodišče druge stopnje pojasnjuje, da za takšno postopanje ne najde utemeljenega razloga. Glede na argumentacijo izpodbijane sodbe je namreč jasno, da sodišče prve stopnje metodi Vrhovnega sodišča RS kot naslovnega sodišča za izračun podrejene terjatve ni sledilo v zmotnem prepričanju o tem, da v izvedenskih mnenjih, predvsem v tistem E., sprejeta drugačna stališča pomenijo zgolj obravnavanje pravno odločilnih dejstev z vidika ekonomske stroke, ne pa hkrati tudi pravnega sklepanja, zaradi česar pa razpravljajočemu sodniku ni mogoče očitati pristranskosti. Z ozirom, da le-ta predmetni postopek vodi in v njem odloča že vse od vložitve tožbe in je posledično z obširno problematiko obravnavane zadeve podrobno seznanjen, pa bi se drugačna odločitev glede na kompleksnost in obširnost zavede tudi z vidika časovne ekonomije pokazala kot nesprejemljiva.

24. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s 165. členom ZPP pridrži za končno odločbo.

25. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje sledilo v zgornji obrazložitvi zavzetim stališčem in napotkom naslovnega sodišča. Z vnovično pritegnitvijo izvedenca s področja ekonomije oziroma na osnovi ponovne dopolnitve izvedenskega mnenja E. bo raziskalo tiste okoliščine, ki so z vidika s strani Vrhovnega sodišča RS ter pritožbenega sodišča opredeljene metode za izračun podrejenih terjatev nekdanjih delničarjev starih bank pravno pomembne in so obravnavane že v okviru zgornje argumentacije. Pri tem mora imeti pred očmi, da je izvedenec razpravljajočemu sodišču sicer strokovna podpora pri ugotavljanju za odločitev ključnih dejstev, ki zahtevajo znanje, s katerim sodišče ne razpolaga, vendar pa je sodišče tisto, ki je ob tako oblikovanem dejanskem substratu obvezano pravilno uporabiti materialno pravo. Pravnega sklepanja z vidika relevantne stroke zavzeti zaključki, četudi takšno sklepanje vsebujejo, namreč ne morejo nadomestiti, saj je tega zavezano in pooblaščeno argumentirano izraziti zgolj razpravljajoče sodišče. Le s tem bo namreč v celoti izčrpana tudi pravica pravdnih strank do kontradiktornega obravnavanja. Hkrati pa je razpravljajoče sodišče tisto, ki je v smeri pravno relevantnega dejanskega stanja dolžno usmerjati dokazni postopek in ima v ZPP zato tudi na voljo ustrezne mehanizme (285. člen ZPP ter drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Na tem mestu pa ni odveč še enkrat poudariti, da je v postopek pritegnjen izvedenec oziroma strokovna institucija izvid in mnenje, za katerega je zaprosilo sodišče, dolžna podati (246. člen ZPP).

26. V okviru novega odločanja naj bo sodišče prve stopnje pozorno tudi na to, da je sporna terjatev v razmerju do sanatorja (ASBH) oziroma toženke v plačilo zapadla ob času, ko je bila pri nas veljavna valuta in plačilo sredstvo slovenski tolar (SIT), v tej valuti pa so poslovale in bilance vodile tudi banke. V kolikor so določeni ključni podatki v sodnem spisu izraženi v DEM, bo te zato potrebno ob uporabi ustreznega tečaja preračunati v SIT, za kar bo potrebno strokovno znanje, saj je E. že v osnovnem izvedenskem mnenju opozorila na izrazito visoko inflacijo v obdobju sanacije bank. V SIT bo potrebno opraviti tudi obračun podrejene terjatve, tako dobljeno vrednost pa nato izraziti v EUR po ob uvedbi tega plačilnega sredstva v RS veljavnem tečaju zamenjave.17 Na tem mestu pa naslovno sodišče dodaja še, naj bodo zaradi izključitve vsakršnega dvoma glede njihove višine v spisovni dokumentaciji v krajši obliki navedeni denarni zneski (na primer 552.121 mio DEM) ob njihovem navajanju ter sploh pri izračunu sporne terjatve zapisani (tudi) s polnim številom, zaokroženim na dve decimalki.

27. V kolikor pa je v obravnavani zadevi pri izračunu podrejene terjatve vprašljivo upoštevanje podatkov za KBNG d.d., v kateri je bil sanacijski postopek uveden z odločbo Guvernerja BS z dne 10. 2. 1994 (priloga št. 22 Poročila o poslovanju ASBH v času njenega delovanja - priloga B7), pa je to po stališču naslovnega sodišča potrebno glede na to, da je bila KBNG d.d. po podatkih Poročila o poslovanju ASBH v času njenega delovanja nato 1. 1. 1995, kar je brez dvoma še pred formalnim zaključkom sanacije NKBM d.d., pripojena NKBM d.d. (priloga B7, str.15). Z ozirom, da je bilo tudi z Odločbo o zaključku sanacijskega postopka NKBM d.d. z dne 6. 6. 1997 (v prilogi št. 21 Poročila o poslovanju ASBH v času njenega delovanja - priloga B7), enako kot je bilo z Odločbo o zaključku sanacijskega postopka NLB d.d. z istega dne (priloga B31), odločeno, da bo o vzpostavljenih podrejenih terjatvah starih delničarjev bank do ASBH kot sanatorja odločal lastnik banke v postopku privatizacije banke glede na rezultat unovčenih slabih terjatev banke, ki so bile prenesene na ASBH, je tudi za sanacijo KBM d.d., enako kot je to za sanacijo LB d.d. storilo Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 3/2013, potrebno sklepati, da gre pri sanaciji KBM d.d. in NKBM d.d. za eno samo sanacijo oziroma, da sta bili z zaključkom sanacije NKBM d.d. zaključeni sanaciji obeh bank oziroma enotna sanacija.18 Navedeno namreč pomeni, da je bila o odločbo guvernerja BS dne 10. 2. 1994 v KBNG d.d. začeta sanacija zaključena v okviru sanacije KBM d.d. oziroma NKBM d.d. PRAVNI POUK:

1. Zoper ta sklep je dopustna pritožba na Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Pritožbo je potrebno vložiti v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka tega sklepa. Če se pritožba pošlje priporočeno po pošti, velja dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču. 2. Morebitno pritožbo je potrebno vložiti v dveh izvodih pisno pri Okrožnem sodišču v Mariboru.

3. Pritožba mora vsebovati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika (335. člen ZPP).

4. Če je pritožba nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni (336. člen ZPP).

5. Sodna taksa za pritožbo mora biti plačana ob vložitvi pritožbe. Če sodna taksa ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Če je pritožba vložena po pooblaščencu, mora biti pooblaščenec odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit (tretji odstavek 87. člena ZPP), sicer sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 89. člena ZPP).

7. Pritožbo lahko vloži stranka, ki nasprotuje razveljavitvi sklepa sodišča prve stopnje in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. Sklep sodišča druge stopnje se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena tega zakona) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena tega zakona) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena tega zakona).

1 246. člen ZPP: »(1) Kdor je določen za izvedenca, se je dolžan odzvati vabilu in dati svoj izvid in mnenje. (2) Sodišče oprosti izvedenca na njegovo zahtevo te dolžnosti iz razlogov, iz katerih sme priča odreči pričanje ali odgovor na posamezna vprašanja. (3) Sodišče lahko oprosti izvedenca na njegovo zahtevo te dolžnosti tudi iz drugih upravičenih razlogov. Oprostitev lahko zahteva tudi pooblaščeni delavec organa ali organizacije, v kateri izvedenec dela. (4) Obstoj okoliščin iz drugega ali tretjega odstavka tega člena mora izvedenec nemudoma sporočiti sodišču.« 2 VS RS sodba U 229/1993 z dne 12. 10. 1994 (priloga A7): »Sodišče ne more sprejeti stališča tožeče stranke, da so delničarji z uvedbo sanacijskega postopka izgubili vse pravice iz delnic in bili tako nezakonito razlaščeni. S tem da je banka izkazala negativni jamstveni kapital, to pravzaprav pomeni, da kapitala in s tem deleža ustanoviteljev ("njihovega premoženja") sploh ni več bilo. V takem primeru pa jim tudi teoretično ni mogoče vzeti nečesa, česar sploh nimajo.« 3 VS RS sklep II Ips 19/2011 z dne 22. 5. 2014 in sklep II Ips 3/2013 z dne 22. 5. 2014. 4 Sodišče druge stopnje na tem mestu posebej izpostavlja, da kot osnovno izvedensko mnenje razume in navaja prvo izvedensko mnenje, ki ga določen izvedenec oziroma strokovna institucija poda v pravdnem postopku, vsa v nadaljevanju podana strokovna stališča pa so obravnavana kot dopolnitev prvotno podane ekspertize. Takšna dikcija služi zgolj lažji berljivosti ter razumevanju podane argumentacije in se z njeno uporabo v ničemer ne postavlja pod vprašaj oziroma ne ocenjuje zahtevnosti opravljenega strokovnega dela. 5 E. v svoji ekspertizi nazorno pojasni, da če je bilo na poslovno banko naslovljenih zahtevkov za unovčenje za 100 DEM, je morala poslovna banka 100 DEM izročiti tistemu, ki je legitimen zahtevek vložil, sama pa je v zameno dobila 100 DEM obveznic iz naslova rezerviranih obveznic, ki so pred tem morale nastati na ASBH. 6 Izvedenka mag. C. je v okviru dopolnitve svojega izvedenskega dela zaslišana na naroku za glavno obravnavo dne 2. 10. 2017 zavzela stališče, da znesek rezervirane emisije obveznic ni predstavljal del vplačila v sanacijo starih bank, saj pogojne obveznosti zaradi neizpolnitve pogojev takrat še niso bile uveljavljene in so se knjižile izvenbilančno. Na izrecno vprašanje razpravljajočega sodnika, koliko obveznic je bilo iz kvote rezerviranih obveznic dejansko izdanih, je odvrnila, da je bila emisija rezerviranih obveznic v celoti tudi dejansko izdana (367 mio DEM), kar pa je v nasprotju z ugotovitvami E., ki, čeprav v nasprotju s stališči Vrhovnega sodišča RS od preostanka denarnega premoženja odšteva celotno rezervirano emisijo obveznic (ta po stališču E. ne znaša 367 mio DEM, temveč 362.187.936,37 DEM), v izvedenskem mnenju sama navaja, da je bilo iz kvote rezerviranih obveznic dejansko izdanih le za 282 mio DEM obveznic, izhajajoč iz dopolnitve izvedenskega mnenja pa le za 261.211.036,37 DEM obveznic, ostanek rezervirane emisije obveznic pa je na dan 31. 12. 1996 znašal 100.976.000,00 DEM, kar med pravdnima strankama niti ni sporno. Na vprašanje sodišča, zakaj je od preostanka premoženja odštela celotno rezervirano emisijo obveznic, ki je bila po njenih zaključkih tudi dejansko izdana, pa je izvedenka mag. C. pojasnila, da iz razloga, ker ter obveznice ASBH niso bile vrnjene. Po njenem prepričanju so z uveljavitvijo UZITUL-A na ASBH namreč nazaj prešle zgolj obveznice, ki so bile starim bankam dane v zameno za prevzem slabih terjatev že v začetku sanacijskega postopka, čemur pa glede na prepričljiva stališča E., ki so izpostavljena v zgornji obrazložitvi, naslovno sodišče ne more slediti. 7 Navedeno izhaja tudi iz pripravljalne vloge toženke z dne 21. 11. 2014 (list. št. 181), str. 6. 8 V osnovnem izvedenskem mnenju E. pojasnjuje, da so bile obveznice iz rezervirane emisije obveznic dejansko izdane šele po uvedbi sanacijskega postopka nad starima bankama, in sicer najprej kvartalno, od 1. 1. 1994 pa mesečno. Navaja pa tudi, da so bili po uvedbi sanacijskega postopka zneski rezerviranih obveznic spremenjeni z dopolnilnimi odločbami v smislu spreminjanja višine kvote rezerviranih obveznic. V dopolnitvi izvedenskega mnenja, ko se opredeljuje do izračunov tožnice, pa navaja, da so tožničini izračuni napačni, ker ni odštela zneska obveznic, izdanih ob začetku sanacije, in obveznic, izdanih na podlagi dopolnilnih odločb, kar znaša 1.566.199.548,00 DEM. 9 Iz vsebine odločbe za NLB d.d. po razumevanju pritožbenega sodišča sicer ne izhaja podatek o tem, koliko je ASBH v sanacijo te banke vložila več, kot je uspela unovčiti prevzetih slabih terjatev. S to odločbo pa je bilo tudi določeno, da bo o vzpostavljenih podrejenih terjatvah starih delničarjev bank do ASBH kot sanatorja odločal lastnik banke v postopku privatizacije banke glede na rezultat unovčenih slabih terjatev banke, ki so bile prenesene na ASBH, kar je bil tudi razlog, da je Vrhovno sodišče RS v sklepu II Ips 3/2013 zavzelo stališče, da so podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB d.d. (čeprav je bila sanacija de facto zaključena 14. 2. 1998 s prenehanjem delovanja ASBH) zapadle najkasneje 6. 9. 2002, ko je bila opravljena privatizacija banke. Smiselno enako velja tudi glede odločbe za NKBM d.d. 10 Prav iz tega razloga je tožnica dokazni predlog v tej smeri s pripravljalno vlogo z dne 11. 12. 2014 tudi umaknila, kot sicer pravilno navaja že sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) in je pritožbeno sodišče poudarilo že v sklepu I Cp 38/2019. 11 Sorodni primer dokazne stiske obravnava tudi VSL sodba I Cp 1864/2014 z dne 17. 9. 2014. 12 Vrhovno sodišče RS je v sklepu II Ips 3/2013 zavzelo stališče, da se je sanacija de facto zaključila najkasneje 14. 2. 1998, ko je ASBH prenehala delovati, formalni zaključek sanacije pa je nastopil z izdajo odločbe o zaključku sanacije, ki je bila glede na navedbo Vrhovnega sodišča RS v opombi št. 2 sklepa II Ips 19/2011 tako za NLB d.d. kot NKBM izdana dne 6. 6. 1997 (v 15. točki obrazložitve sklepa II Ips 3/2013 Vrhovno sodišče RS pojasni, da gre pri sanaciji LB in NLB za eno samo sanacijo, ter da sta bili najkasneje ob zaključku sanacije NLB zaključeni sanaciji obeh bank oziroma zaključena enotna sanacija). V 20. točki obrazložitve sklepa II Ips 3/2013 pa je še dodalo, da bi podrejene terjatve (nekdanjih delničarjev LB d.d.) zapadle že v trenutku dejansko zaključene sanacije 14. 2. 1998, če ne bi bilo z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB določeno, da bo toženka v postopku privatizacije NLB odločala o podrejenih terjatvah, s čimer je bila zapadlost podrejenih terjatev naknadno odložena do privatizacije NLB. Privatizacija je bila opravljena 6. 9. 2002, zato je revizijsko sodišče zaključilo, da so podrejene terjatve nekdanjih delničarjev LB zapadle najkasneje 6. 9. 2002. Vprašanje zaključka sanacije LB je pri tem opredelilo kot materialnopravno in ne dejansko vprašanje. E. v svojem mnenju kot formalni zaključek sanacije (za obe stari banki) navaja datum 31. 5. 2001. 13 12. točka obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 3/2013: »Revizijsko sodišče najprej pojasnjuje, da ugovor toženke, da terjatev tožnikov še ni zapadla, ker še niso bila rešena sukcesijska vprašanja, ni utemeljen, saj podrejene terjatve niso odvisne od rešitve sukcesijskih vprašanj. LB je sicer obdržala terjatve in obveznosti do nekdanjih jugoslovanskih republik (drugi in tretji odstavek 22.b člena UZITUL-A), vendar se s sukcesijo ukvarja Sklad Republike Slovenije za nasledstvo, ki je nadomestil Javno agencijo Republike Slovenije za nasledstvo, ki je nadomestila Sklad Republike Slovenije za sukcesijo, noben od teh pa ni imel sanacijskih pooblastil. Sanacijske odločbe BS tudi ne določajo postopanja sanatorja v zvezi s sukcesijskimi vprašanji oziroma reševanje sukcesijskih vprašanj ne predstavlja „sanacije“ po odločbah BS. Z odločbo BS o zaključku sanacije v NLB je v pretežni meri prenehala veljati tudi odločba BS o uvedbi sanacije v LB, pri čemer ni bilo določeno, da bo navedena odločba dokončno prenehala veljati po rešitvi sukcesijskih vprašanj. Nobena sanacijska odločba BS se torej ne dotika rešitve sukcesijskih vprašanj, zato se le-ta niso (in se tudi ne bodo) reševala v okviru sanacije obeh bank. Ob upoštevanju metode izračuna višine podrejenih terjatev (9. točka) pa tudi sicer rešitev sukcesijskih vprašanj ne vpliva na izračun višine podrejenih terjatev.« 14 Po njegovih zaključkih izračunano povprečje iz let 1996 in 1997 znaša 11,675% stroškov glede unovčenja terjatev. 15 Izvedenka mag. C. v svojem izvedenskem mnenju kot strošek celotnega sanacijskega postopka navaja znesek 31.153.804,04 DEM. 16 O tem tudi VS RS sodba II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016, VSL sklep I Cp 842/2018 z dne 29. 8. 2018 in VSM sklep I Cp 774/2018 z dne 25. 10. 2018. 17 O tem tudi VSL sodba II Cp 1963/2017 z dne 7. 2. 2018. 18 Skladno s petim odstavkom 22.č člena UZITUL-A sta obe novi banki (NLB d.d. in NKBM d.d.), ustanovljeni z uveljavitvijo tega ustavnega zakona, imeli status bank v sanaciji.