Jedro

Po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca.

Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite je po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima.

V elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.

Z interpretacijo SEU določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo tretjega odstavka ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki pravi, da Upravno sodišče „izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.“ Kadar je nacionalno pravo v nasprotju z jasno in brezpogojno določbo prava EU, sodišče takšno določbo ignorira in neposredno uporabi določbo prava EU, v tem primeru določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki za obravnavani primer glede na ugotovljene okoliščine ne zahteva izvedbe glavne obravnave.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se izpodbijana odločba št. 2142-425/2018/34 (1312-03) z dne 9. 7. 2019 odpravi in se prošnji za mednarodno zaščito prosilca z imenom A.A., roj. dne ..., državljan Islamske republike Iran, ugodi in se mu prizna status begunca z dnem 9. 7. 2019. II. Sodna odločitev o priznanju statusa begunca iz prve točke izreka te sodbe učinkuje z njeno pravnomočnostjo kot dovoljenje za stalno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se kot neutemeljena zavrne prošnja za mednarodno zaščito prosilca z osebnim imenom A.A., rojenega dne ..., v B. državljan Islamske republike Iran. V obrazložitvi akta tožena stranka navaja, da je prosilec dne 5. 3. 2018 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Prosilec je v 32. točki prošnje navedel, da je iz Irana odšel legalno, z letalom v Srbijo, kjer je ostal tri dni in nato nadaljeval pot, skrit v tovornjaku, do Slovenije, kjer ga je prijela policija, in je podal namero zaprositi za mednarodno zaščito. Po odhodu iz Irana mu je bila Nemčija ciljna država, ker ima tam sorodnike in ker so tam boljši pogoji za Irance. V Iranu ima vozniško dovoljenje in rojstni list, potni list pa je odvrgel v Srbiji, ker ni želel, da bi ga kdorkoli vrnil v Iran. Kot razloge, zaradi katerih v Republiki Sloveniji zaproša za mednarodno zaščito, je navedel, da je pred tremi leti začel raziskovati, da bi spremenil vero iz islama v krščanstvo. Uradno ni spremenil vere, ker ni imel dovolj informacij, kako bi jo lahko spremenil. Pred letom in pol je na instagramu našel cerkev, ki je v C.. Vsako nedeljo in torek so oddajali v živo o tem, kako se lahko spremeni vero. Govoril je nek duhovnik in bilo je v jeziku farsi. Duhovniku je bilo ime D.. Pisal mu je, da želi spremeniti vero in duhovnik mu je posredoval številko, da ga pokliče preko WhatsApp. Poklical ga je in pogovarjala sta se. Duhovnik je prebral molitev, da ga očisti vseh grehov in da bi se lahko čim prej krstil. Ko je bil pred dvanajstimi dnevi v službi, sta sodelavca začela grdo govoriti o krščanstvu ter o Jezusu in Mariji. Rekel jima je, da to ni prav in da ima dokaze o krščanstvu in da je tudi v islamu veliko stvari, za katere ni dokazov. Nato je še ena od strank začela govoriti proti krščanstvu. Ker jim je odgovoril, so se sprli. Pristopili so sodelavci in jih umirili. Ko je stranka odšla, je eden od sodelavcev rekel, da ta stranka dela za glavnega muftija E.E.. Ta stranka je dobila informacije, kdo je proti islamu in bo to povedala ..., saj dela za njih. Naslednji dan je odšel v službo. Ko je bil v pisarni, je k njemu prišel sodelavec in mu povedal, da je prišla stranka od prejšnjega dne, skupaj z dvema osebama, ki sta v tajni službi in da misli, da ga želijo ujeti ter da mora zbežati. Zbežal je skozi zadnja vrata in odšel domov. Na poti ga je poklical sodelavec in mu rekel, da sta osebi iz tajne službe dobili vse njegove dokumente in domači naslov. Ko je prišel domov, je hitro vzel vse stvari in odšel v B.. Na poti ga je klicala žena in mu rekla, da je domov prišla tajna služba, vendar jih ni spustila v stanovanje, ker niso imeli sodne odločbe. Rekli so ji, da se mora naslednji dan zglasiti na policijski postaji, v kolikor se mož ne vrne domov. Na letališču je našel prijatelja, ki mu je pomagal zbežati iz države. Žena je naslednji dan odšla na policijsko postajo in rekla, da ne ve, kje se nahaja in da ne ve, kam bi lahko odšel, saj je izklopil telefon. Nato so jo izpustili in ji naročili, da jim mora sporočiti, če bo kaj izvedela. Prosilec je dne 24. 3. 2018, torej devetnajsti dan po vložitvi prošnje, samovoljno zapustil Azilni dom. Dne 15. 6. 2018 naj bi bil v skladu z Uredbo (ES) št. 604/2013 z dne 26.6.2013 predan iz Italije nazaj v Republiko Slovenijo, vendar je pobegnil pristojnim italijanskim organom in se je po lastnih navedbah sam vrnil v Azilni dom v Ljubljani.

2. Tožena stranka nadalje povzema, da je tožnik na osebnem razgovoru dne 27. 7. 2018 (v prvotnem postopku) povedal, da so se težave zanj začele meseca Bahmana (februar 2018). Ko je bil v službi, sta sodelavca grdo govorila o Jezusu in Mariji. Tožnik je bil pooblaščenec v tovarni F.. Sodelavca sta rekla, da je Jezus lagal o tem, da je božji sin in da se ne ve, s kom je Marija zanosila. Rekel jima je, da to ne drži. Ker ima informacije od kristjanov, jima je povedal resnico. Pogovor je slišala tudi stranka, ki je začela govoriti, da je krščanska vera lažna, da Biblija ni originalna in da so jo kristjani skozi zgodovino spreminjali. Odgovoril mu je, da je, če tako gleda na vero, tudi v islamu veliko težav in da se je tudi Koran spreminjal. Začeli so se prepirati. Imena stranke, ki je ostala brez besed, ne pozna. Želela ga je pretepsti, vendar so ga sodelavci ustavili. Stranka mu je pred odhodom rekla, da je nevernik in da je mortad, kar pomeni, da ga lahko ubijejo, ker je zapustil vero. Grozil mu je, da bo naredil vse, da uniči njegovo življenje. Ostale stranke, ki so bile v pisarni so ga opozorile, da ta stranka dela v pisarni E.E., zaradi česar ima lahko velike težave. Na svojem instagram računu od leta 2015 objavlja o krščanstvu. Živel je v delu B., kjer živijo večinoma kristjani in tako je spoznal krščanstvo. Imel je sosedo in prijatelje kristjane. Pred petimi leti se je preselil v G.. V preteklosti ni nikoli imel težav in je normalno z ljudmi govoril o krščanstvu. Groženj stranke ni vzel resno in je po koncu delovnika odšel domov. Naslednji dan je prišel v službo ob 8.00 uri zjutraj. Sodelavec je prišel ob 9.00 ali 10.00 uri k njemu v pisarno in mu rekel, da je prišla stranka prejšnjega dne, v spremstvu dveh iz tajne policije, z lisicami in pasom za orožje okoli ramen ter prenosnima telefonoma in da bodo prišli v njegovo pisarno ter da bo zanj bolje, da zbeži. Ker je delal v skladišču, je zbežal skozi zadnja vrata. Z avtom se je odpeljal domov. Med potjo je prejel telefonski klic iz podjetja in povedali so mu, da ga išče stranka prejšnjega dne in tajna policija. Spraševali so o njegovih podatkih in ostalih informacijah, vendar jim jih pristojna oseba sprva ni hotela posredovati. Ko so se izkazali z izkaznicami ..., so jim podatke posredovali. Doma je ženi naročil, da mu pripravi križ in Biblijo, ki ju je odnesel k ženini teti, ki živi v bližini. Nato je vzel svoje stvari in odšel v B.. Ženi je naročil naj neznancem ne odpira vrat. Na poti doB. ga je klicala in mu povedala, da so ga iskali pripadniki tajne policije in želeli vstopiti v stanovanje. Ker niso imeli sodne odredbe, jim ni odprla vrat. Naročili so ji, da se mora naslednji dan zglasiti na policijski postaji. Tam so jo vprašali, če je soprog doma in ji naročili, da mora priti na postajo, ko se vrne domov. Ženi je nato rekel, da bo izklopil telefon in iz njega vzel kartico in da jo bo, ko prispe v B., poklical z druge številke. Poklical jo je in še stričevega prijatelja in mu povedal, kaj se je zgodilo. Le-ta mu je dal številko osebe, ki dela na letališču in ki mu lahko pomaga zapustiti državo. Poklical ga je in ta mu je za plačilo pomagal. Žena in starši so mu poslali denar, da mu je plačal in za naslednji dan kupil letalsko vozovnico. Naslednji dan mu je omogočil neoviran prehod skozi mejne kontrole in z njim je čakal v čakalnici, vse do odhoda. Leta 2015 je neuradno spremenil veroizpoved, vendar o tem nima nobenih papirjev. Spremenil jo je prek spletne strani Mohabat. Poslal je elektronsko sporočilo, kjer je napisal, da želi spremeniti vero. Odgovorili so mu, da ne potrebuje ničesar storiti in da zadostuje, da v srcu verjame v Jezusa in tako je postal kristjan. Ker je želel več informacij o krščanstvu, je našel neko cerkev v C., ki se imenuje »Perzijska krščanska cerkev«. Vsako nedeljo so imeli program, ki ga je gledal vsak torek, četrtek in nedeljo. Vero je želel spremeniti, ker je imel psihične težave in je ugotovil, da mu je Jezus pomagal. Jezus mu je odprl srce. Ko je dobil dodatne informacije o veri, je želel postati kristjan. Na vprašanje uradne osebe, kaj ve o krščanstvu, je prosilec navedel, da moraš biti dober človek. Bog je poslal svojega sina Jezusa, da lahko pomaga ljudem, da lahko najdejo pravo pot. Jezus je živel samo za ljudi. Zaradi grehov so Jezusa križali judovski duhovniki. Križali so ga, ker je trdil, da je božji sin in Bog. Jezus je predstavljal nevarnost za judovske duhovnike. Takrat je vladal kralj Pilatus. Ne ve pa, kdaj so ga križali. Od krščanskih praznikov pozna Veliko noč; v petek so križali Jezusa, v nedeljo pa je oživel; pozna tudi Pentikast, Božič, ki je 25. decembra. Pred dvema mesecema in pol so ga na domu ponovno iskali pripadniki Etelata. Preiskali so stanovanje, vendar niso ničesar našli. Žena jim je povedala, da ne ve, kje se nahaja in da je morda v tujini. Po tistem jih več ni bilo. To mu je povedala žena. Takrat je prejela tudi »Ehzarie«, kjer je pisalo, da se mora zglasiti na policijski postaji. Mogoče žena še ima ta dokument. Iran je islamska republika, kjer veroizpovedi ne moreš spremeniti. Zakonodaja temelji na islamu. Če spremeniš vero, te po zakonu obesijo, ampak sedaj te oblast zapre za dolgo časa. Na vprašanje uradne osebe, zakaj po prejemu vabila ni odšel na policijsko postajo, je prosilec navedel, da je slišal za primer, ko je policija nekoga dobila in je potem le-ta imel velike težave. Za dolgo časa so ga zaprli. Na vprašanje uradne osebe, zakaj ni odšel v drug kraj in tam nadaljeval življenje, je prosilec navedel, da je Etelat od delodajalca dobil vse informacije, tudi prejšnji naslov, ki ga je imel v B. in tudi, kje je študiral in obiskoval šolo. Vero je prakticiral samo tako, da je na spletnih straneh bral informacije. V telefonu ima tudi Biblijo, ki jo je bral. Bral je tudi krščanske knjige. V Bibliji je zapisana Jezusova zgodba in o tem, kaj se je zgodilo. Jezus je vodo spremenil v vino in med pet tisoč ljudi je razdelil kruh in ribo. Mrtvega človeka je tudi oživel. Deset božjih zapovedi ne pozna. V cerkve ni hodil, ker bi bilo to preveč nevarno. Imel je tudi krščanske prijatelje v Iranu, s katerimi se je družil. Niso se pa družili vsakodnevno. Pogovarjali so se o krščanstvu in odgovarjali so mu na njegova vprašanja. Vprašanj se več ne spominja. Na pooblaščenčevo vprašanje, če pozna kakšno krščansko molitev, je prosilec zmolil. Tudi žena je kristjanka. Pomagal je njej in še dvanajstim ljudem, da spremenijo vero. Pomagal jim je tako, da jim je predal vse informacije, ki jih je dobil in jih napotil na krščanske spletne strani. Če bi se vrnil v Iran, bi ga verjetno zaprli za dolgo časa. Pooblaščenci prosilca so 1. 8. 2018 predložili povezavo na prosilčev instagram naslov in povezave na krščanske spletne strani, ki jih prosilec spremlja. Pooblaščenci so v dopisu tudi navedli, da prosilec že več mesecev obiskuje cerkev v Ljubljani, kjer se pripravlja na krst. Dne 21.8. 2018 pa so predložili sken potrdila o krstu z 21. 8. 2018 in sken dopisa pastorja baptistične cerkve v C..

3. S prosilcem je bil dne 23. 5. 2019 opravljen ponovni osebni razgovor (v ponovljenem postopku). Na ugotovitev uradne osebe, da je v prvem osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018 navedel, da je žena prejela »ehzarie« in na vprašanje, če je omenjeni dokument skušal pridobiti oziroma ali ga bo pridobil, je prosilec navedel, da se je žena preselila v drugo stanovanje in ga izgubila. Noben drug dokument mu ni bil poslan na dom. Na domu in v službi pa ga je iskala policija, dvakrat so o njem povpraševali ženo, enkrat pa sosede. Rojen je v islamu. V Iranu je človek rojen musliman, ker tega ne more sam izbrati. Nikoli se ni udeleževal skupnih molitev. Tudi družina ni zelo verna. Na ugotovitev uradne osebe, da je v osebnem razgovoru navedel, da je vero prakticiral samo z branjem informacij preko spletnih strani, je prosilec navedel, da je v Iranu internet večinoma filtriran. Prebiral oziroma spremljal je spletne strani Mohabat, Mesihiat (v farsiju pomeni krščanstvo) in Shabake; spletne strani so v farsiju. Na opombo uradne osebe, da oblasti običajno »sporne« vsebine blokirajo in na vprašanje, kako je dostopal do omenjenih strani, je prosilec navedel, da je pridobil elektronski naslov Mohabat. Pisal jim je in jih prosil za več informacij. Na vprašanje uradne osebe, zakaj se je sploh začel zanimati za krščanstvo, je prosilec navedel, da je za časa šaha večina družine delala zanj. Po revoluciji so imeli težave ali pa so zapustili Iran. Oče je verjel v krščanstvo in imel večino krščanskih prijateljev. Ko je kupoval stanovanje, je le-tega kupil v delu mesta, kjer so bili kristjani v večini. Ker je tam živel, je imel prijatelje kristjane. Oče mu je rekel, da so kristjani dobri ljudje. V glavi so se mu porajala vprašanja o tem, zakaj so kristjani dobri. Muslimani so govorili, da so kristjani »umazani« kar se ni skladalo z njegovim poznavanjem kristjanov. Kasneje ga je začelo zanimati krščanstvo kot vera. Kristjani verjamejo, da jih Bog izbere za odrešitev. Tudi v Bibliji piše, da ima Bog načrt za njih. Bog jih je izbral, da najdejo pot do svobode. Leta 2015 je prvič poslal elektronsko pošto na spletni naslov Mohabat. Vprašal jih je o tem, kako lahko spremeni vero. Odgovorili so mu, da mora v srcu čutiti Jezusa in mu kasneje poslali molitve. Začel je aktivno iskati informacije na internetu in instagramu. Dobil je aplikacijo za Biblijo s strani Perzijske cerkve v C.. Na instagramu je leta 2015 odprl svoj profil in na njem objavljal o vsem, kar je spoznal. Večinoma je bil v kontaktu z že omenjeno cerkvijo na C., z duhovnikom D.D.. Leta 2016 je duhovnika D.D. vprašal, kako lahko postane dober kristjan. Odgovoril mu je, da naj verjame v srcu in se obnaša kot kristjan. Po aplikaciji WhatsApp ga je poklical in se z njim pogovarjal. Prebral mu je molitve in mu rekel, da je kristjan. Duhovnik mu je rekel, da se bo nekega dne krstil in da mu o tem ni potrebno vsak dan razmišljati. Od takrat je bil še aktivnejši na instagramu in se o tem pogovarjal z družino in prijatelji. Ustanovil je skupino prijateljev, v kateri so skupaj poslušali molitve in pridige Perzijske cerkve v C. in se kasneje o tem pogovarjali. Včasih so skupaj prebirali Biblijo. Pogovarjal se je tudi s sodelavci, ki so se zanimali za krščanstvo. Ker sogovornik (ob omenjenem incidentu) ni imel več argumentov, je hotel z njim fizično obračunati. Pristopili so sodelavci in ga odpeljali iz pisarne. Rekel mu je, da je brezverec in proti islamu in da bo uničil njegovo življenje. Takrat tega ni resno jemal. Druga stranka mu je rekla, da pozna to osebo, ki dela v pisarni E.E. in da mu lahko povzroči težave. Klicala je tajnica podjetja in mu rekla, da ga iščejo stranka in dve osebi. Ko so pokazali izkaznice Etalata in po naročilu šefa, jim je dala vse želene informacije. Zvonila in trkala sta, a jima žena ni odprla vrat. Po domofonu ju je vprašala, če imata nalog. Naloga nista imela, naročila pa sta ji, da se mora zglasiti na policijski postaji in da če ne bo šel, mora jutri priti žena. Ko je prišel v B., je govoril s stricem, ki mu je dal telefonsko številko prijatelja. Ta pozna ljudi, ki delajo v vladi in imajo vpliv. Leta ..., ko so demonstrirali, ga je ujela policija. Stričev prijatelj mu je pomagal, da so ga izpustili. Stričev prijatelj mu je povedal, da mora zapustiti državo, ker je zanj slaba situacija. Naslednji dan je odpotoval v Srbijo. Lahko bi odpotoval v Turčijo ali Srbijo. Pogledal je, katera država je bolj varna in odpotoval je v Srbijo, ker je to krščanska država. Gospod je prišel ponj na letališču, vzel njegove dokumente, torbico in letalsko karto in mu prinesel vstopni kupon za letalo. Rekel mu je, da naj se postavi v linijo 1, da bo kontrolo prečkal neovirano in naj se ničesar ne boji. Počakal ga je po opravljeni kontroli in ga pospremil do letala. Na vprašanje uradne osebe, zakaj v Srbiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, je prosilec navedel, da ko je prišel v Srbijo in se nastanil v hotelu, se je vprašal, kaj naj stori. V hotelu je spoznal druge Irance, ki so ga vprašali, kaj tu počne. Najprej se jim ni zaupal, ko pa so mu povedali o svojih težavah, se jim je tudi sam zaupal. Rekli so mu, da Srbija ni varna in da tu ne bo dobil mednarodne zaščite. Skupaj so odpotovali. Našli so sprovajalca, ki jim je pomagal v Nemčijo, njihovo ciljno državo. V Nemčiji ima bratranca, ki živi tam že dvajset let. Rekel si je, da bo to zanj bolje in da mu bo lahko pomagal. Odšli so v mesto Šid in se skrili v tovornjak, v Sloveniji pa jih je odkrila policija. Na vprašanje uradne osebe, kje in kako pogosto so se srečevali člani skupine, ki jo je ustanovil in koliko jih je bilo, je prosilec navedel, da so se dobivali ob petkih, saj je Perzijska cerkev takrat imela program. Program so imeli v nedeljah in včasih v torkih, a takrat so bili v službah. Dobivali so se večinoma v njegovem stanovanju, včasih pa pri kakšnem prijatelju. Bilo jih je osem ali devet, včasih pa se jim je pridružil še kdo.

4. Na vprašanje uradne osebe, kako je v Iranu navzven prakticiral krščanstvo, je prosilec navedel, da svoje vere navzven ni kazal. O veri je govoril samo z ljudmi, ki jih pozna. Živel je kot kristjan. Bil je prijazen in pomagal je pomoči potrebnim. Naučil se je ponižnosti in spoštovati ljudi. Žena je bila prva oseba, s katero je govoril o krščanstvu. Kot on sam, je tudi ona prišla do rešitve in tudi sama spremenila vero v krščanstvo leta 2016. Na vprašanje uradne osebe, kako danes prakticira vero, je je prosilec navedel, da je s pomočjo duhovnika H.H. ustanovili farsi skupino. Na spletni strani je našel univerzo v I., ki poučuje vero. Vsako nedeljo popoldne imajo sestanek s pastorjem H.H. in se učijo. Včasih pastorja ni, takrat imajo sestanek v Azilnem domu. Farsi skupino imajo tudi na facebooku, instagramu in twitterju. Na sestankih prebirajo Biblijo in jo razlagajo. Pogovarjajo se o tem, kako lahko živijo krščanstvo. Na sestankih tudi molijo. Ureja tudi spletno stran skupine, ki so jo ustanovili, to je K.. Na vprašanje uradne osebe, ali je pred krstom v cerkvi v Ljubljani imel priprave na krst, je prosilec navedel, da za protestante priprave niso obvezne. Pomembno je, da vero v srcu čutiš. Uradna oseba je z vprašanji preverila tudi njegovo poznavanje krščanstva. med drugim je povedal, da nas je Bog ustvaril. Pred našim rojstvom načrtuje naše življenje. Bog je na zemljo poslal svojega sina, da odpušča naše grehe. Božje razodetje je ohranjeno v Bibliji. V Bogu so tri osebe, oče, sin in sveti duh. Jezus je ustvarjen po božji podobi. Na vprašanje uradne osebe, koliko je božjih zapovedi in če jih zna našteti, je prosilec navedel, da je božjih zapovedi deset; Bog je ustvaril stvarstvo, je edini Bog. Na vprašanje uradne osebe, kaj naroča Bog v sedmi zapovedi, je prosilec navedel, da protestanti nimajo božjih zapovedi. Verjamejo, da je bil Bog na zemlji, da so ga križali in da odpušča grehe. Deset zapovedi izhaja iz Mojzesove knjige. Sicer verjamejo v deset božjih zapovedi, a to izhaja od Mojzesa. Učili so se od Jezusa in ne od Mojzesa. Oče je Bog in mama je Marija. Jezusov oče na zemlji pa je bil Jožef. Jezus je bil rojen 25. decembra v Betlehemu. Na vprašanje uradne osebe, kje je bil Jezus križan, kdaj je umrl in kdaj je od mrtvih vstal, je prosilec navedel, da je bil križan v petek na Golgoti, ko je bil star 33 let. Jezus se je dva dni po križanju zbudil od mrtvih. Krst je simbol novega rojstva. S krstom si operemo grehov in smo ponovno rojeni. Sam si je s krstom opral vse pretekle grehe. Na vprašanje uradne osebe, komu so apostoli izročili pravico odpuščati grehe, je prosilec navedel, da je bilo dvanajst apostolov. Grehe lahko odpustita samo Bog in Jezus. Reši nas lahko samo vera v Jezusa.

5. Na ugotovitev uradne osebe, da je omenil, da po odhodu iz Irana na dom ni prejel nobenih uradnih pisanj, da pa so ga štirikrat iskali pripadniki oblasti in na vprašanje, če morda ve, ali je še vedno iskana oseba, je prosilec navedel, da je žena dobila vabilo policije naslednji dan po njegovem prvem iskanju. Žena se je zglasila na policijski postaji, ko so ji vročili "ezariah". Žena je šla skupaj z mamo v pisarno Etalata. Po tem, ko se je žena preselila, je dvakrat na cesti videla osebi, ki sta ji sledili in je mislila, da sta pripadnika Etalata. V "ezariah", to je v pozivu, je pisalo, da se mora čim prej zglasiti na policijski postaji. Res je bil ogrožen. Ko je pobegnil se je zavedal, da je bil leta ... na protestih. Oblasti lahko dobijo vse informacije v zvezi z njegovimi aktivnostmi. Je v stiku z vsemi člani njegove skupine. Enega je policija ujela zadnji mesec leta 2018, ker je bil aktiven v krščanstvu. Ni imel instagram računa. Izpustili so ga in vzeli varščino. Je pa njegova zadeva še vedno odprta na sodišču. V primeru neodobritve mednarodne zaščite in vrnitve v Iran misli, da ga bodo oblasti zaprle za več kot dvajset let, če je optimističen, saj oblasti vedo, kaj je storil. Kazni za krščanstvo izhajajo iz Korana. Tisti, ki spremeni vero, izstopi iz islama, se ga lahko usmrti. Veliko ljudi v zaporu je zelo vernih in bi ga kot nevernika ubili. Na vprašanje uradne osebe, zakaj misli, da predstavlja grožnjo iranskim oblastem, saj ni širil krščanstva, je prosilec navedel, da je širil krščanstvo, saj se je o tem pogovarjal s prijatelji. V Bibliji piše, da mora širiti vero. Krščanstva ne sme skrivati. Žena se je hotela vpisati na fakulteto, a je niso vpisali, ker je družina proti islamu. V službi so rekli, da mu morajo prekiniti pogodbo o zaposlitvi, ker je kristjan. To mu je rekel sodelavec pred štirimi meseci, ko se je pogovarjal z njim. Žena je študirala na fakulteti za šport v G., ko je zapustil Iran in niso ji dovolili vpisa v zadnji semester. Na pooblaščenkino opombo, da je v osebnem razgovoru povedal, da je imel psihične težave, zaradi katerih je tudi želel spremeniti vero, je prosilec navedel, da je šlo za notranji konflikt v iskanju vere in ne za psihične težave. Po njegovem odhodu iz Irana je bila žena sama, zaradi česar se je bala. Tudi, ker je policija dvakrat prišla in se pogovarjala s sosedi, se je slabo počutila. Najprej je živela z mamo, potem pa se je odločila, da se preseli. Na ugotovitev pooblaščenke, da se v službi ni udeleževal verskih obredov in na vprašanje, ali je bil edini, ki se jih ni udeleževal in če je bila udeležba na njih obvezna, je prosilec navedel, da se trije ali štirje, ki so imeli kontakt z njim, obredov niso udeleževali, ostali pa so se jih. Poleg protestov v letu ..., ki se jih je udeležil, se politično ni udejstvoval. Oče verjame v Jezusa, mama pa je muslimanka. Ker se nista razumela sta se ločila. Po ločitvi je živel z očetom v B..

6. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka navaja, da je o prosilčevi prošnji pristojni organ dne 20. 8. 2018 odločil z odločbo št. 2142-425/2018/13 in sicer je bila njegova prošnja zavrnjena. Prosilec je 10. 9. 2018 zoper odločitev vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije. To je s sodbo št. I U 1864/2018-7 s 3. 10. 2018 tožbi ugodilo, odločbo ministrstva odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek.

7. Tožena stranka v vsebinskem delu obrazložitve pravi, da je mogoče povzeti, da prosilec v svoji prošnji le-to utemeljuje s tem, da ga je strah groženj s smrtjo oziroma dolgotrajne zaporne kazni zaradi spremembe veroizpovedi. Predložil je povezavo do osebnega profila na instagramu, kopijo krstnega lista, kopijo dopisa baptističnega pastorja iz C., fotografije v povezavi s K. in kopijo potrdila o udeležbi šestega semestra spletne biblične šole s sedežem v ZDA.

8. Prosilcu ni mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje. Glede na navedbe prosilca ni bilo pričakovati, da bi lahko predložil kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam, s katerimi utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, zaradi česar je presoja iz prve alineje tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 precej nebistvena. Mora pa pristojni organ opozoriti, da prosilec ni predložil domnevnega vabila na policijsko postajo, ki mu je bilo posredovano na domač naslov in ki naj bi ga osebno prevzela prosilčeva soproga. Kot razlog, zakaj ga ni predložil, pa je navedel, da ga je soproga izgubila ob selitvi. Po mnenju pristojnega organa gre za dokument, ki bi izkazal prosilčevo dejansko ogroženost in bi se prosilec, če bi ta res obstajal, najverjetneje zelo potrudil, da ga predloži kot dokaz.

9. Neskladja izhajajo iz prosilčevega osebnega razgovora z dne 30. 7. 2018 in osebnega razgovora z dne 23. 5. 2019. V osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018 je navedel, da je doma ženi naročil, da mu pripravi križ in Biblijo, ki ju je odnesel k ženini teti, ki živi v bližini, v osebnem razgovoru 23. 5. 2019 pa je navedel, da je doma ženi naročil naj vzame stvari, ki so povezane s krščanstvom (knjige in križ) in jih odpelje k teti. Naročil ji je, naj nikomur ne odpira vrat, sam pa se je odpeljal v B.. Pristojni organ ugotavlja, da je bil isti prevajalec v obeh osebnih razgovorih, prosilec in pooblaščenec pa sta podpisala zapisnik in nanj nista imela pripomb, zaradi česar je pristojni organ mnenja, da je prosilec pozabil navedbe iz prvega osebnega razgovora. Po mnenju pristojnega organa je dogodek, ko se je prosilec pripravljal na beg, tako pomemben, da bi si zagotovo vtisnil v spomin in bi si zapomnil, ali je bil sam tisti, ki je stvari odnesel k ženini teti ali jih je odnesla žena.

10. Prosilec je šele v osebnem razgovoru 23. 5. 2019 navedel, da ga je leta ... v demonstracijah ujela policija, zaradi česar je v povezavi z vero sedaj zanj v Iranu slaba situacija. Po mnenju pristojnega organa bi tak dogodek zaznamoval prosilca in bi ga zagotovo umestil v razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo, pa tega ni omenil ne ob podaji prošnje niti ne v osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018. 11. Neskladnosti so tudi glede spora, ki se je začel in zaradi katerega je posledično zapustil državo. Tako je v osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018 navedel, da sta se sodelavca grdo pogovarjala o Jezusu in Mariji. V osebnem razgovoru dne 23. 5. 2019 je nekoliko drugače navedel, da se je sodelavec, ki ga je zanimalo krščanstvo, pogovarjal z drugim sodelavcem, ki je v pogovoru žalil Jezusa in Marijo. Pristojnemu organu se zdi malo verjetno, da bi se oseba, ki dela v pisarni E.E., »spravila« le na prosilca, saj je o krščanstvu razpravljal še eden od sodelavcev, ki ga naj bi zanimalo krščanstvo. Če je krščanstvo in sam pogovor na to temo bogokletno, kot želi prikazati prosilec, bi oseba, ki dela v pisarni E.E., obtoževala tudi sodelavca, s katerim je razpravljal pred verbalnim sporom s prosilcem. Tega pa prosilec ni navedel. 12. Po mnenju pristojnega organa je malo verjetna tudi prosilčeva navedba, da je na dom prejel poziv, da se oglasi na policijski postaji. Iz poziva ni mogoče zaključiti, da je prosilec sumljiv za oblasti oziroma, da je zoper njega uveden postopek zaradi spremembe veroizpovedi. Ker gre po mnenju pristojnega organa za ključni dokaz prosilčevih navedb o ogroženosti, bi se le-ta, da bi dokazoval svojo ogroženost, verjetno zelo potrudil in skušal predložiti omenjeni dokument. Po mnenju pristojnega organa pa so prosilčeve navedbe o tem, da je žena ob selitvi omenjeni dokument izgubila, malo verjetne.

13. Neprepričljive oziroma malo verjetne so tudi prosilčeve navedbe, ki jih je navedel v osebnem razgovoru dne 23. 5. 2019 in sicer, da je bil rojen kot musliman, da pa je oče sicer verjel v krščanstvo in da verjame v Jezusa, mama pa da je muslimanka, zaradi česar sta se ločila in da družina ni zelo verna. V primeru razveze prosilčevih staršev je treba vzeti v obzir ali je mati zahtevala razvezo in se je oče strinjal z njo, pri čemer mu je mati za razvezo morala plačati, v primeru sodne razveze pa bi sodišču moral biti znan razlog razveze. Po mnenju pristojnega organa je malo verjetno, da bi prosilčeva starša v primeru verjetnosti, da je bila mati muslimanka in da je oče verjel v krščanstvo kot razlog za razvezo sodišču navedla razhajanja v veroizpovedi. Ob tem mora pristojni organ opozoriti tudi, da je prosilec navedel, da so bili sosedje kristjani, tako kot prijatelji. Pristojnemu organu se zdi tudi malo verjetna prosilčeva navedba, da se v službi, pri čemer je bil prosilec zaposlen v državnem podjetju, ni nikoli udeleževal skupnih molitev. Če ne sicer, bi se skupnih molitev udeleževal v času ramadana, sicer bi bil kaznovan skladno z zakonom, o čemer pa prosilec ni izpričal. 14. Po mnenju pristojnega organa so malo verjetne tudi prosilčeve navedbe, da je žena leta 2016 spremenila vero v krščansko in da je imela težave le v smislu, da ji ni bil dovoljen vpis v zadnji semester študija. Po mnenju pristojnega organa je malo verjetno v primeru, da bi bil prosilec iskana oseba in ki bi kot takšen predstavljal grožnjo režimu, njegova žena pa ne bi imela nobenih težav in bi še naprej lahko mirno živela.

15. Po mnenju pristojnega organa je prosilec neprepričljiv v svojih navedbah, da se že od leta 2015 izobražuje o krščanstvu, na vprašanje uradne osebe na osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018, če pozna deset zapovedi, pa je navedel, da jih ne pozna. Po mnenju pristojnega organa je deset božjih zapovedi eden od temeljev krščanstva in bi jih oseba, ki se smatra za kristjana in če se o krščanstvu seznanja oziroma izobražuje od leta 2015, prav gotovo morala poznati. Na podlagi različnih izjav prosilca v povezavi z ogroženostjo v izvorni državi pristojni organ dvomi, da so se tožniku ti dogodki v resnici zgodili. Takšni dogodki, ki so po zatrjevanju prosilca povzročili življenjsko grožnjo, bi prav gotovo, če bi se v resnici zgodili, prosilec moral umestiti v razloge ogroženosti in jih opisati precej podrobneje, vendar jih ni.

16. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec podal preveliko število neprepričljivih, malo verjetnih in kontradiktornih izjav, zaradi katerih ni verjetno, da bi obstajali razlogi in se zgodili dogodki na način, kot jih je podal prosilec. V četrti alineji tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 je določeno, da je potrebno ob odsotnosti kakršnihkoli dokazov upoštevati, ali je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če lahko izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec po prihodu v Slovenijo, kamor je vstopil 28. 2. 2018, bil 1. 3. 2018 opažen s strani varnostnika podjetja Impol Slovenska Bistrica. Po prihodu policijske patrulje je bilo ugotovljeno, da gre za državljana tretje države, ki pri sebi nima dokumentov in da ne izpolnjuje pogojev za vstop v Republiko Slovenijo. Prosilec je bil po izpolnitvi registracijskega lista 2. 3. 2018 prepeljan v Azilni dom Ljubljana, kjer je 5. 3. 2018 podal formalno prošnjo za mednarodno zaščito. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec Iran zapustil legalno in odpotoval v Srbijo. Prosilec ni navedel, da bi mu bila vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Srbiji onemogočena in niti ni imel kakšnih varnostnih zadržkov pred vložitvijo prošnje v tej državi. Vložitev prošnje pa ne more biti pogojena z dejstvom, v kateri državi je prosilcu bolj ali manj všeč, ampak je posamezni prosilec za zaščito dolžan zaprositi v prvi zanj varni državi, česar pa prosilec ni storil. Prosilec pa tega ni storil, saj za pomoč ni zaprosil takoj. Pristojni organ glede na navedeno ugotavlja, da prosilec za mednarodno zaščito ni zaprosil takoj, ko je to bilo mogoče oziroma po prestopu meje z Republiko Hrvaško niti ni izrazil namere za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, čeprav je za to imel vse možnosti. Po navedbah prosilca je le-ta dobro vedel, da se nahaja na ozemlju Republike Slovenije, saj je med potjo spremljal navigacijo na mobilnem telefonu. Po mnenju pristojnega organa je prosilec za mednarodno zaščito zaprosil zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države. Prosilec je devetnajsti dan po nastanitvi v Azilni dom, le-tega samovoljno zapustil in odšel v Italijo, kjer je pristojnim organom pobegnil in se sam vrnil v Slovenijo. Takšno ravnanje pristojni organ razume kot "izigravanje" instituta mednarodne zaščite. Pristojni organ meni, da so takšna ravnanja prosilca popolnoma nesprejemljiva in kažejo na to, da prosilec ne potrebuje zaščite. V primeru resnične življenjske ogroženosti prosilec ne bi izbiral države, ki bi ga zaščitila kljub navedbam, da mu je bila Nemčija ciljna država. Potovanje preko več držav, v katerih bi imel možnost zaprositi za zaščito, v ciljno državo, v konkretnem primeru Nemčijo, zaradi svoje preračunljivosti ne izkazuje pričakovanega ravnanja osebe, ki beži pred preganjanjem ali resno škodo.

17. Kot zadnji element je ob odsotnosti drugih dokazov potrebno upoštevati, ali je ugotovljena prosilčeva splošna verodostojnost. Vse zgoraj podane presoje v skladu s prvimi štirimi alinejami tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 zagotovo predstavljajo pomemben delež pri oceni splošne verodostojnosti določenega prosilca, ki pa lahko vključuje tudi druge elemente, ki niso nujno vezani na same razloge, s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito. Tudi okoliščina, da se je prosilec potrudil pri utemeljitvi svoje prošnje, ne more nadomestiti in opravičiti ravnanja prosilca, ki ni podal utemeljenih razlogov, zakaj ni mogel predložiti dokazov, podal je malo verjetne in na nekaterih mestih nasprotujoče si izjave, in za mednarodno zaščito ni zaprosil, kakor hitro je bilo to mogoče. Upoštevajoč vse zgornje ugotovitve pristojni organ zaključuje, da prosilec ni izpolnil pogojev, določenih v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1, njegovi razlogi za zapustitev izvorne države niso verodostojni in prosilec subjektivnega strahu ni v zadostni meri izkazal kot notranje skladnega in verjetnega, da bi ga lahko obravnavali kot utemeljenega. Pristojni organ zaključuje, da splošna verodostojnost prosilca ni ugotovljena.

18. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je prosilec po lastnih navedbah, v izvorni državi zaradi spremembe vere v preteklosti sicer imel nekaj težav, ki pa jih ni izkazoval z listinskimi dokazi niti ni pojasnil, zakaj teh ne more predložiti (vabilo na policijsko postajo). Versko prepričanje je vsekakor osebna stvar posameznika, vendar je v primeru, kadar prosilec uveljavlja, da bi bil zaradi svojega verskega prepričanja v izvorni državi lahko deležen tudi smrti, potrebno natančno pretehtati in oceniti vsa dejstva in okoliščine vsakega posameznega primera. Pristojni organ poudarja, da je iz prosilčevih navedb glede verskih aktivnosti mogoče sklepati, da prosilčeva sprememba vere ni dokazljiva, ampak da navedbe glede spremembe veroizpovedi prosilec zgolj izkorišča v namen lažje pridobitve statusa begunca. Glede poznavanja krščanske vere in Biblije pristojni organ ugotavlja, da je prosilec izkazal določeno poznavanje krščanske vere, ko je odgovarjal na vprašanja, vendar po drugi strani pristojni organ ne more spregledati dejstva, da iz prosilčevih ostalih izjav ne izhaja, da bi se v vero prav posebej poglabljal, še posebej, ker prosilec istočasno trdi, da bere Biblijo, moli, obiskuje bogoslužje in molitveno skupino (slednje je dokazal z listinskim dokazom) in se izobražuje vse od leta 2015. Na podlagi navedenega pristojni organ ne dvomi, da prosilec redno obiskuje bogoslužje in molitvene skupine ter da pozna nekatera dejstva o krščanski veri. Prosilec je navedel, da je del njegovega poglabljanja v vero tudi redno obiskovanje bogoslužja, srečanj molitvene skupine in prebiranje Biblije. Pristojni organ meni, da je neprepričljivo, da prosilec, ki se poglablja v krščanstvo že več let, ni znal pravilno odgovoriti na enega od ključnih vprašanj v povezavi s krščansko vero. Tako je prosilec sicer navedel, da obstaja deset zapovedi, ni pa znal odgovoriti, kaj zapoveduje sedma zapoved. Navedel je, da protestantje nimajo božjih zapovedi, kar ni res in kar bi kot oseba, ki se redno udeležuje verskih obredov in molitvenih skupin vsekakor morala vedeti. Deset zapovedi je eno od temeljnih izhodišč krščanske veroizpovedi, ki jih po mnenju pristojnega organa zagotovo pozna vsak pravi vernik krščanske veroizpovedi. Pri tem pristojni organ poudarja, da prosilcu nepoznavanje desetih zapovedi ne bi bilo mogoče očitati v primeru, ko bi se s krščansko vero šele komaj spoznaval in bi bil nekako na začetku svoje verske poti. Vendar se od nekoga, ki je bil krščen pred skoraj letom dni in se po lastnih navedbah v vero od leta 2015 intenzivno poglablja, prej pa je živel s krščanstvom, ko so bili kristjani njegovi sosedje in prijatelji, upravičeno pričakuje, da osnovna dejstva oziroma cerkvene zapovedi zna izpovedati, ko je o njih povprašan. Po mnenju pristojnega organa bi lahko prosilec o tem, kaj je krščanstvo in kaj zanj pomeni krščanstvo, izpovedal bolj določno in obširno, sploh na zatrjevanje, da se poglablja v krščanstvo že vse od leta 2015. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec v Iranu ni širil vere na način, da bi spreobračal muslimane in da svoje spremembe veroizpovedi ni javno razkril. Pristojni organ namreč meni, da samo izjave o sprejetju krščanske veroizpovedi še ne pomenijo, da je posamezni prosilec resnično sprejel vero, ampak je potrebno pri oceni dejstva, ali je prosilec res spremenil vero ali pa gre zgolj za zlorabo postopka za priznanje mednarodne zaščite, upoštevati in razčleniti tudi prosilčeve osebne okoliščine, njegove navedbe in tudi ravnanja. Prosilec je navedel, da se v Iranu nikoli ni udeleževal skupnih islamskih molitev in da tudi družina ni zelo verna. Prosilec svojih trditev v zvezi s svojo spreobrnitvijo ni uspel ustrezno oziroma verodostojno utemeljiti, kar bi glede na sodbo sodišča EU v zadevi Fathi moral storiti. Pristojni organ je sledil napotkom iz sodbe v zadevi Fathi, saj je upošteval in presojal prosilčeve osebne okoliščine, njegovo preteklo in sedanje versko prepričanje in odnos do pretekle in sedanje vere, okoliščine, v katerih naj bi spremenil vero, prav tako pa tudi njegovo posredovanje vere svojim bližnjim sorodnikom in prijateljem. Prav tako je pristojni organ sledil priporočilom UNHCR, da mora biti v primerih, ko je očitno, da je do spremembe vere prišlo po prihodu v državo, kjer je prosilec zaprosil za mednarodno zaščito (saj je pristojni organ ugotovil, da prosilčevo zanimanje za krščanstvo v Iranu ni bilo dovolj pristno iti dovolj intenzivno, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu o prihodu v Slovenijo), ugotavljanje pristnosti spremembe vere posebej rigorozno in podrobno, npr. glede kakršnekoli povezave med novim in prejšnjim prepričanjem v državi izvora glede nestrinjanja in nasprotovanja prvotni veri, glede načina, kako je prosilec izvedel za vrednote oziroma prednosti nove vere v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, glede izkušenj, ki jih ima prosilec z novo vero. Pristojni organ ugotavlja, da je prosilec navajal, da je že v izvorni državi živel kot kristjan, saj je že njegov oče verjel v krščanstvo, kristjani so bili njegovi sosedje in prijatelji in z ljudmi naj bi povsem normalno govoril o krščanstvu. Kljub takim osebnim prepričanjem, prosilec zaradi njih v izvorni državi vse do zadnjega incidenta ni imel nobenih problemov. Kot je pristojni organ že zgoraj obrazložil, je tudi zadnji dogodek na način, kot ga je opisal prosilec, malo verjeten. Pristojni organ na podlagi vsega navedenega ocenjuje, a prosilec v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preteklega preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero, temveč samo domnevno in z ničemer dokazano iskanje s strani policije oziroma tajne službe. Prosilca glede na uveljavljeno upravno-sodno prakso zato ni mogoče uvrstiti v kategorijo prosilcev, ki bi bili v izvorni državi lahko preganjani zaradi dejanj, ki so jih storili po odhodu iz izvorne države, saj pri njem ni bilo mogoče ugotoviti elementov preteklega dejanja. Zato pristojnemu organu ni bilo treba proučiti informacij o težavah, ki naj bi jih prosilec imel v Iranu zaradi spreobrnitve v drugo vero, saj do nje v izvorni državi ni prišlo.

19. Za odločitev v konkretni zadevi je zato potrebno presoditi, ali jim prosilec v času izdaje te odločbe, utemeljen strah pred prihodnjim preganjanjem. Ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 187/2017 pristojni organ poudarja, da v primeru, ko prosilec le navidezno spremeni vero, ni treba ugotavljati morebitnega bodočega preganjanja zaradi spremembe vere in s tem, povezanih splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi skladno z osmo in deveto alinejo prvega odstavka 23. člena ZMZ-1. Glede na tako podane ugotovitve pristojni organ meni, da so imele dejavnosti in ravnanja prosilca v povezavi s sprejetjem krščanske veroizpovedi od odhoda iz izvore države, izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Pristojni organ tako ugotavlja, da je prosilec krst v verski skupnosti v Ljubljani izkoristil le z namenom lažje pridobitve statusa begunca. Vendar pa ZMZ-1 v 2. točki 30. člena določa, da priznanje mednarodne zaščite ne more temeljiti samo na tako ustvarjenih pogojih, če so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po tem zakonu. Po takšni ugotovitvi je treba preveriti, kako iranske oblasti obravnavajo osebe, ki so se krstile v tujini, vendar po vrnitvi v Iran spornih verskih prepričanj ne izražajo oziroma ali obstaja utemeljeno pričakovanje, da bodo iranske oblasti prosilcu, ki se v tujini krsti, pripisale spremembo vere in ga na tej podlagi preganjale.

20. Informacije o izvorni državi poročajo preganjanju kristjanov, še posebej tistih, ki so se spreobrnili iz islama, vendar je istočasno treba upoštevati, da oblasti ne preganjajo prav vseh in tudi ne z enako intenziteto. Bolj so na udaru vodje hišnih cerkva, na začetku se spreobrnjence samo povabi na razgovor in nato izpusti na prostost. Tisti, ki gledajo samo satelitsko televizijo, veljajo za manj nevarne, oblasti naj bi celo tolerirale, če oseba poseduje samo en izvod Biblije oziroma če svojo vero prakticira v zasebnosti. Glede povratnikov, ki so se krstili v tujini, informacije navajajo, da se ti lahko svobodno, tihoma vrnejo in ne bodo imeli nobenih težav, določeno tveganje obstaja le glede oseb, ki jih oblasti že spremljajo ali so jih spremljale oziroma so jih obravnavale še preden so zapustile Iran, vse informacije pa so si enotne, da so tveganju izpostavljeni v prvi vrsti spreobrnjenci, ki po vrnitvi svojo vero javno izražajo, se želijo udeleževati bogoslužja ali želijo ali se domneva, da bodo poskušali širiti vero. Organizacija Open Doors sicer navaja, da iranske oblasti ne preverjajo, ali se je oseba verodostojno spreobrnila ali ne (tudi, če povratnikova spreobrnitev v državi, kjer se je spreobrnil, ni bila priznana kot verodostojna), pač pa to sprejmejo kot dejstvo. Kot posledico pa navajajo, da je neuspeli prosilec za azil prisiljen podpisati izjavo, s katero se bo zavezal, da bo znova sprejel islam, verjetno bi bil tudi pridržan in izpostavljen zasliševanju, vendar se način obravnavanja od mesta do mesta zelo razlikuje in ni nujno, da sploh pride do pridržanja. Po vrnitvi povratnika bodo tega državni organi običajno zaslišali samo, če so bili že prej pozorni nanj (npr. če je izvršil kaznivo dejanje pred odhodom iz Irana). Ministrstvo ni seznanjeno z zakonskimi ali družbenimi preprekami, ki bi prostovoljnim povratnikom preprečevale vrnitev v svojo domačo veroizpoved.

21. Mednarodni opazovalci poročajo, da iranske oblasti ne posvečajo veliko pozornosti pregonu prosilcev za azil, katerih vloga je bila zavrnjena, zaradi njihovih dejavnosti zunaj Irana, vključno z aktivnostmi v okviru uveljavljanja zahtevkov za priznanje mednarodne zaščite. Sem spada tudi objavljanje do oblasti kritičnih komentarjev na družabnih omrežjih - zaradi obsežnega filtriranja internetnih vsebin teh komentarjev večina Irancev namreč ne bo nikoli videla. Osebe visokega profila so lahko ob vrnitvi v Iran bolj izpostavljene tveganju pritegnitve pozornosti uradnih organov, še zlasti politični aktivisti. Poročilo danskega ministrstva za integracijo in imigracijo ter nevladne organizacije NVO Danish Refugee Council z naslovom Iran: House Churches and Converts iz februarja 2018 črpa informacije iz več intervjujev različnih poznavalcev razmer v Iranu. Glede iranskih prosilcev za azil v Evropi, ki so se spreobrnili v krščansko vero in so to objavili na družabnih medijih (Facebook, Instagram ipd.), je vir povedal, da bi težko z gotovostjo trdil, da bodo oblasti za to izvedele. Če so to spreobrnjenci »obešali na velik zvon«, jih lahko po vrnitvi v Iran aretirajo in zaslišijo. Spreobrnjenci to lahko brez težav zanikajo. Vir je povedal, da po njegovem mnenju posameznik ne bi bil kruto kaznovan, razen če bi šlo za visoko profiliranega posameznika ali če bi propagira1 krščansko vero in dejavnosti, ki bi oblastem dajale vtis, da ogrožajo nacionalno varnost. Prav tako je vir nekega drugega veleposlaništva zahodne države povedal, da oblasti niso vlagale obtožnic zoper spreobrnjence in da v Iranu nihče ni bil aretiran zgolj zaradi spreobrnitve, če to ni vodilo do drugih dejavnosti, kot je širjenje vere. Po poročanju Amnesty International oblasti preganjajo tako vodje cerkva kot njihove pripadnike. Problem se bo pojavil le, če bo oseba svojo veroizpoved uveljavljala politično, npr. tako, da bo na družabnih omrežjih primerjala slabosti islama s prednostmi krščanstva ali drugih religij. Pri tem je vir poudaril, da bi moral pri tem posameznik osebno analizirati obe religiji, saj uporaba splošnih floskul (»copy-paste« fraz) ne bi bila dovolj huda kršitev. Mednarodna organizacija za migracije (IOM) navaja, da spreobrnjenci v krščansko vero ne tvegajo preganjanj, vse dokler to počnejo v zasebnosti. Prosilec že pred prihodom iz Irana za oblasti ni mogel biti sumljiv, o svojem krstu ni še nikomur, z izjemo najbližjim, povedal. Utemeljeno pa pristojni organ verjame, da tega tudi ne bo storil, ker njegova sprememba vere ni pristna, poleg tega tudi objave na Facebooku niso pod prosilčevim polnim imenom temveč pod imenom J.J. in seznam prijateljev ni javno dostopen (pri čemer Facebook v Iranu ni dostopen). Po mnenju pristojnega organa tudi, če bi iranske oblasti, čeprav je to po oceni pristojnega organa glede na informacije o izvorni državi izredno malo verjetno, izvedele za prosilčev krst in zatrjevano spreobrnitev v tujini, še posebej, ker pred odhodom iz Irana svoje vere ni prakticiral javno, mu ob vrnitvi v Iran ne bi grozilo nikakršno preganjanje. Pristojni organ še pripominja, da je tudi ESČP v zadevi A. proti Švici ESCP sprejelo argumentacijo države, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere v tujini in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje usmrtitve, mučenja oziroma nečloveškega ravnanja po vrnitvi v Iran. K. ni javno registrirana verska skupnost v Republiki Sloveniji, kot izhaja iz registra cerkva in drugih verskih skupnosti pri Ministrstvu za kulturo in kot takšna v smislu pripadnosti oziroma članstva za prosilca ne bi bila obremenjujoča v smislu, da iranskim državljanom v tujini sledijo iranske obveščevalne službe. Za prosilca po mnenju pristojnega organa v smislu varnosti pred iranskimi obveščevalnimi službami niso obremenjujoči odprti računi na Instagramu, Twiterrju in Facebooku, saj je na njih prijavljen pod imenom J.J. in je kot tak neprepoznaven. Poleg tega so njegove objave na Instagramu in Twitterju samo preslikave (copy paste) in ne objavlja lastnih misli in idej v zvezi s krščanstvom.

22. Pristojni organ ugotavlja, da je iz prosilčevih navedb moč sklepati, da njegova sprememba vere ni pristna, ampak domnevno spremembo vere zgolj izkorišča v namen lažje pridobitve statusa begunca. Pristojni organ sumi, da je prosilčev profil na Instagramu, kreiran leta 2015, zgolj eden od načinov lažje pridobitve mednarodne zaščite in sumi, da je prosilec že dalj časa nameraval zapustiti Iran in v Nemčiji zaprositi za mednarodno zaščito. Po mnenju pristojnega organa tudi novejše objave na Instagramu, ki prikazujejo prosilca v družbi duhovnika in ostalih ob skupni molitvi še niso dokaz pristne spremembe vere.

23. V prosilčevem primeru je pristojni organ ugotovil, da ni razlogov preganjanja, katerega nevarnost mora tudi sicer biti individualno in konkretno izkazana, zato je torej logična nadaljnja ugotovitev o neobstoju utemeljenega strahu pred preganjanjem in s tem o nepotrebnosti ugotavljanja lastnosti preganjanja. Pristojni organ glede na vse ugotovljeno ter na podlag prosilčevih lastnih navedb meni, da prosilec v primeru vrnitve v Iran ne bo izkazoval in prakticiral krščanske vere na način, ki bi ga lahko ogrozil in pritegnil pozornost oblasti. Tako kot je že živel kot kristjan, tako kot živi njegova žena ali tako kot vrsto let živi njegov oče, sosedje in prijatelji, bo lahko tudi prosilec nadaljeval s svojim življenjem v izvorni državi. Tudi na podlagi preučenih informacij je pristojni organ lahko zaključil, da mu iz tega razloga v Iranu ne grozi preganjanje.

24. V zvezi s subsidiarno zaščito pa tožena stranka pravi, da ne bo ponavljala že zgoraj natančno obrazloženih neskladnosti v samih izjavah prosilca, ampak se nanje sklicuje. Tako strah pred preganjanjem, kot tudi tveganje izpostavljenosti resni škodi v primeru vrnitve morata biti individualno utemeljena. Iz poročila danskega Sveta za begunce izhaja, da če je bil spreobrnjenec krščen v tujini, nato pa se je vrnil v Iran, zgolj krst sam po sebi ne pomeni nič. Če se spreobrnjenec ne izpostavlja in živi tiho življenje, potem njegovo spreobrnjenje ne predstavlja nobenih težav. Do težav pride, če spreobrnjenec začne poučevati druge. Oblasti ne bodo ukrepale, če spreobrnjenec zgolj bere Sveto pismo pri sebi doma. Spreobrnjenec ne bo tarča oblasti, dokler aktivno ne širi svoje vere. Problem se bo pojavil le, če bo oseba svojo veroizpoved uveljavljala politično, na primer tako, da bo na družabnih omrežjih primerjala slabosti Islama s prednostmi krščanstva ali drugih religij. Vir je pri tem sicer poudaril, da bi bilo za kaj takega treba pridobiti dodatne informacije o osebi, na primer, da je bil že prej pripadnik hišne cerkve v Iranu. V zvezi s spreobračanjem v krščanstvo je namestnik generalnega direktorja Visokega sveta za človekove pravice in pravosodno sodelovanje (Irana) izrazil mnenje, da Iranci prestopijo v drugo veroizpoved zaradi pridobitve azila. Potem, ko dobijo status azilanta, bodo še naprej izvajali muslimansko obredje. Po besedah namestnika direktorja, evropski azilni postopki ljudi silijo v spreobračanje, da bi bila njihova vloga odobrena. Poudaril je, da zaradi spreobrnitve v Iranu ni bil še nihče usmrčen. Glede povratka spreobrnjencev v krščansko vero, IOM navaja, da spreobrnjenci v krščansko vero ne tvegajo preganjanja, vse dokler to počnejo v zasebnosti.

25. Pristojni organ je pooblaščencem prosilca dne 18. 6. 2019 po elektronski pošti v skladu z 22. členom ZMZ-1 poslal v seznanitev in mnenje dopis št. 214 -425/2018/29 (1312-03) z informacijami uporabljenimi v tej odločitvi. Dne 26. 6. 2019 je pristojni organ s strani PIC-a po elektronski pošti prejel komentar na posredovane informacije in slike (socialnih medijev, tatoojev, slik cerkvenih srečanj in potrdilo ... cerkve). Pristojni organ je v celoti pregledal komentarje in dodatne informacije, ki so jih posredovali prosilčevi pooblaščenci in glede na preučeno ugotavlja, da tudi ti ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve, kot jo je sprejel pristojni organ.

26. V tožbi tožnik pravi, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, saj je bila prvotna odločba razveljavljena s strani sodišča. Med drugim je sodišče ugotovilo, da je tožena stranka kot edino konkretno kontradiktornost omenila nepoznavanje 10 božjih zapovedi, kar pa po mnenju sodišča samo po sebi ne more biti dovolj za sprejem ocene o neverodostojnosti tožnika. Tožena stranka je v ponovljenem postopku ponovno ocenila tožnika kot splošno neverodostojnega, vendar pa je tokrat izpostavila še druge kontradiktornosti. Tožeča stranka navaja, da za kontradiktornosti dejansko sploh ne gre, ali pa so tako banalne narave, da ne morejo vplivati na splošno oceno verodostojnosti tožnika.

27. Tožnik pravi, da tožena stranka sprejema, da se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljevanje svoje prošnje. Prav tako tožena stranka navaja, da v konkretnem primeru ni bilo pričakovati, da bi lahko tožnik predložil kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam. Vendar pa bi se tožnik po mnenju tožene stranke lahko bolj potrudil in predložil vabilo na policijo kot dokaz. Tožnik ne vidi načina, kako bi se lahko bolj potrudil in predložil vabilo, saj je bilo vabilo poslano, ko je on že zapustil svoj dom in torej vabila nikoli ni imel. To, da ga je njegova žena pri selitvi izgubila, pa ni krivda tožnika in ni mogoče od njega pričakovati, da bi lahko vplival na ravnanje drugih ljudi. Tožnik želi pojasniti, da je vedno trdil, da je naročil ženi, naj stvari odnese k teti, saj je moral sam, kar se da hitro, zapustiti dom, saj je ravnokar pobegnil iz službe, kjer ga je tajna služba že iskala. To je razvidno tudi iz prošnje za mednarodno zaščito, kjer je tožnik navedel, da ko je prišel domov, je zelo hitro vzel vse stvari in odšel v B.. Tožnik zagotovo ve, da Biblije in križa ni odnesel k ženini teti in tukaj ne gre za motnjo v spominu, kot to želi prikazati tožena stranka. Tožnik ni bil dovolj pozoren na prevod te izjave na prvem osebnem razgovoru. Demonstracij se je udeležil leta ..., kar je leta ... po njegovem koledarju. Takrat so ljudje demonstrirali zaradi rezultatov na volitvah, šlo je za tako imenovane »green movement protests«. Udeležba na demonstracijah več kot 8 let nazaj, ki nima nikakršne povezave z veroizpovedjo, nikakor ni eden izmed razlogov, zaradi katerih je tožnik zapustil državo. Tako, da ni razumno pričakovati, da bi moral tožnik ta dogodek omeniti že na podaji prošnje ali pa na prvem osebnem razgovoru. Tožnik je ta dogodek omenil na drugem razgovoru, saj je želel podkrepiti izjavo o tem, kako mu je stričev prijatelj pomagal zapustiti državo, saj mu je pomagal že, ko ga je na demonstracijah prijela policija. Poleg tega pa je želel s tem prikazati, da je že bil v stiku z policijo, kar glede na informacije o izvorni državi (vir: Middle East Concern je povzet v poročilu danskega Sveta za begunce, ki ga je tekom postopka predložil PIC kot pooblaščenec tožnika) pomeni večjo nevarnost, saj naj bi bili spreobrnjenci v krščanstvo ob povratku v Iran v večji nevarnosti, če so bili oblastem znani pred odhodom iz Irana.

28. Razlika v izjavah v zvezi z incidentom v službi je po mnenju tožeče stranke tako majhna, da je zanemarljiva. Dejansko sploh ne gre za razliko, ker če se dva grdo pogovarjata o nečem, še ne pomeni, da oba grdo govorita o nečem, prav lahko grdo govori zgolj eden. Gre za to, da je v temu incidentu tožnik javno branil krščanstvo in sicer pred sodelavci in stranko. Drugi sodelavec, ki ga je krščanstvo tudi zanimalo, pa ni aktivno branil krščanske vere v pogovoru in ni oporekal stranki, kot je to storil tožnik. Tožnikov sodelavec se je zgolj zanimal za krščanstvo in tožnik ni nikoli zatrjeval, da je sam pogovor o krščanstvu bogokleten, kot to zatrjuje tožena stranka.

29. Tožena stranka nadalje navaja, da je malo verjetno, da je tožnik na dom prejel poziv, naj se zglasi na policijski postaji. Tožena stranka ne obrazloži, zakaj je to malo verjetno. Glede na to, da je poziv prispel dan po tem, ko je tožnika v službi in kasneje doma iskala tajna policija, ni razumljivo, kako lahko tožena stranka zaključi, da tožnik ni sumljiv za oblasti. V zvezi z razvezo zakona v Iranu, tožnik ni nikoli trdil, kar navaja tožena stranka. Zato ni razumljivo, od kje toženi stranki zaključek, da sta se njegov oče in mati razvezala zaradi njunih razlik v veroizpovedi. Tožnik je navedel (osebni razgovor dne 23. 5. 2019, str. 7): »Oče verjame v Jezusa, mama pa je muslimanka. Ker se nista razumela sta se ločila.« Tožena stranka pa je to povzela rekoč, da je tožnik trdil, da sta se starša ločila zato, ker sta bila različne veroizpovedi. Tožnik nikoli ni trdil, da je bil glavni razlog razveze razhajanje v veroizpovedi in da sta ta razlog njegova starša navedla na sodišču. Trdil je, da se starša nista razumela.

30. Tožnik je živel v armenskem delu Irana, armenski kristjani pa so uradno priznana verska manjšina. Ravno to pa dokazuje, da je bil tožnik že takrat v stiku s krščanstvom. Kar se tiče udeležbe na skupnih molitvah v službi, tožnik pojasnjuje, da pri njih v službi udeležba ni bila tako strogo nadzorovana. Zadostovalo je, da je šefu rekel, da ima veliko dela in šef ni vztrajal pri tem, da mora na molitev. Tožena stranka zatrjuje, da je neudeležba na skupnih molitvah v času Ramadana kaznivo dejanje, vendar pa za to ne navede nikakršnega vira, tako da te informacije ni mogoče preveriti. Po mnenju tožnika je kaznivo neizvajanje postenja, ne pa neudeležba na molitvah.

31. Tožena stranka nadalje navaja, da ni verjetno, da bi žena, ki je spremenila vero leta 2016, imela samo težave z vpisom na študij. Tožnik pojasnjuje, da sprememba ženine vere seveda ni nekaj, kar bi ona javno oznanjevala, prav tako uradna sprememba vere v Iranu ni mogoča, saj je za to zagrožena smrtna kazen. Žena je imela težave pri vpisu na študij zaradi tožnika in ne zaradi nje same. Tožnik je znan oblastem kot nekdo, ki razpreda krščanstvo, ne pa njegova žena. Kar se tiče poznavanja 10 božjih zapovedi, iz zapisnika osebnega razgovora ni razvidno, da je ob vprašanju, koliko je božjih zapovedi in če jih tožnik zna našteti, tožnik dejansko začel naštevati božje zapovedi, nato pa je bil prekinjen in je bil vprašan zgolj o sedmi božji zapovedi. Tožnik vztraja pri tem, da v protestantski veri 10 božjih zapovedi nima tako pomembne vloge kot v katolištvu in si zato zaporedja božjih zapovedi ni zapomnil, tako ni mogel navesti zapovedi št. 7, vendar pa zapovedi pozna. Navaja, da protestanti verjamejo v božje zapovedi, vendar pa imajo manjši pomen kot v katolicizmu.

32. Tožena stranka dvomi, da so se dogodki, ki so povzročil življenjsko grožnjo prosilcu dejansko zgodili, saj bi jih prosilec moral umestiti v razloge ogroženosti in jih opisati precej podrobneje. Vse, kar se ji je zgodilo v Iranu, je natančno opisal, poleg tega je tudi tožena stranka zaključila, da se je tožnik kar najbolje potrudil za utemeljitev prošnje. Tožena stranka tožniku očita, da ni zaprosil za mednarodno zaščito takoj po prestopu meje z Republiko Hrvaško, pri tem pa spregleda, da je tožnik potoval v zaprtem kamionu in da tudi če bi želel za zaščito ne bi mogel zaprositi ob prestopu meje. Tožnik je zaprosil za mednarodno zaščito takoj, ko so kamion odprli policisti, kar dokazuje tudi to, da ga je policija prepeljala v azilni dom, kamor pripeljejo zgolj tujce, ki izrazijo namero zaprositi za azil. Res, da je Slovenijo najprej zapustil, ker je sprovajalcu plačal za pot do Nemčije in je tja tudi želel priti, saj ima tam sorodnike, vendar pa se je nato v Italiji premislil in se prostovoljno vrnil v Slovenijo. Na Hrvaškem prav tako ni mogel zaprositi za zaščito, ker je potoval skrit v tovornjaku vse do Slovenije.

33. Predlaga, da sodišče opravi glavno obravnavo, saj je sporno dejansko stanje. Poleg tega želi tožnik še opozoriti sodišče na dejstvo, da je bila izpodbija odločba izdana v ponovljenem postopku, ki ga je odredilo Upravno sodišče s sodbo I U 1864/2018, z dne 3. 10. 2018, vročeno tožeči stranki dne 5. 11. 2018. Tožena stranka je kljub 30-dnevnemu instrukcijskemu roku izdala izpodbijano odločbo šele 8 mesecev po prejemu sodbe, kar je glede na dejstvo, da gre za ponovni postopek izredno dolga doba. Zato predlaga sodišču, da opravi glavno obravnavo in v zadevi meritorno odloči, saj je tožnik za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil že 5. 3. 2018. Zaradi zelo dolgega časa odločanja tožene stranke, se tožnik utemeljeno boji, da bo tožena stranka v primeru odreditve ponovnega postopka ponovno izdala novo odločbo z občutno prekoračitvijo 30-dnevnega roka in s tem zavlekla že tako dolgo trajajoč postopek mednarodne zaščite. Prosilec je v dopisu toženi stranki opozoril tudi na svoje tatuje, ki jih ima na rokah in nogah (tisti na roki, ga opominja na to, da je bog vedno z njim, tisti na nogi pa, da mora hoditi po božji poti). Tatuje si je dal narediti, ko je bil še v Iranu. O njih ni govoril, saj je čutil, da je to privatna stvar. Nobena zatrjevana kontradiktornost, ki so obravnavane v prvem delu tožbe se ne nanaša na sam pomen in izražanje vere za tožnika. Tožnik še enkrat poudarja, da 10 božjih zapovedi pozna in da jih je bil pripravljen opisati, vendar pa jih ne ve v zaporedju in tako ni vedel zapovedi št. 7. Kot že omenjeno na začetku, tudi iz sodbe sodišča izhaja da zgolj nepoznavanje 10 zapovedi ne zadostuje za ugotovitev neverodostojnosti. Ni res, da tožnik v Iranu ni širil vere. Tožnik verjame, da mora krščansko vero širiti in je ne skrivati. Že v Iranu je pomagal svoji ženi in še dvanajstim ljudem, da spremenijo vero. Večino krščanskih srečanj je gostil pri sebi doma (kar je glede na poročila nevarno, saj so hišne cerkve pogosto na udaru oblasti). Prav tako se je aktivno postavil v bran omalovaževanju in slabemu govorjenju čez krščanstvo, ko se je vključil v prepir v službi, sicer pa tožnik svoje spreobrnitve ni javno razkril, saj bi to pomenilo smrtno obsodbo, ali dolgoletno zaporno kazen. Tožeča stranka je prav tako že v dopisu toženi stranki navajala, da s širjenjem božje besede pomaga tudi v Sloveniji, kjer ne samo, da se udeležuje cerkvenih aktivnosti, ampak tudi vodi in upravlja spletne strani Iranske skupine v cerkvi ter svoje osebne spletne strani s krščansko vsebino Facebook, Twitter, Instagram. Tožnik sam opravlja vsa dela v zvezi s tem, administrira, izbira slike in vsebine, izbira verze iz Biblije, ki se objavljajo, oblikuje strani ipd. Tožnik je vesel, da so ljudje na teh straneh zelo dejavni in se jim pridružujejo novi člani. Tožnik včasih tudi sam organizira nekatera srečanja v cerkvi (npr. če g. H.H. ne more priti), vabi in obvešča drug člane (vsi iranski člani cerkve imajo namreč WhattsApp skupino z imenom "K., preko katere se med seboj obveščajo, komunicirajo, itd.), včasih srečanja tudi vodi. Do vseh teh informacij se tožena stranka ni opredelila. Pri tem trdi, da je upoštevala UNHCR smernice ter sodbo v zadevi Fathi, vendar pa razen tega, da stališča iz sodbe in smernic citira, ne opravi nikakršne aplikacije teh stališč na dejansko stanje. Že samo dejstvo, da tožena stranka meni, da je do spremembe vere prišlo šele v Sloveniji, je napačno, saj je tožnik krščansko vero sprejel že v Iranu, za kar je podal tudi dokaz, elektronsko sporočilo o spremembi vere preko spletne strani Mohabat. Uradna sprememba vere (krst) pa v Iranu ni mogoča. 34. Popolnoma nepravilno z vidika materialnega prava, pa je sklepanje tožene stranke, da ji ni bilo potrebno preučiti informacij o težavah, ki naj bi jih prosilec imel v Iranu zaradi spreobrnitve v drugo vero, saj do nje v izvorni državi ni prišlo. Pri tem se tožena stranka sklicuje na uveljavljeno upravno-sodno prakso. Tožnik je mnenja, da je uveljavljena upravno-sodna praksa ravno nasprotna. Na primer iz sodbe I U 330/2017-46, z dne 21. 2. 2019 izhaja, da ugotovitev, da tožnik v izvorni državi ni bil preganjan oziroma mu ni bila povzročena resna škoda, še ne pomeni, da tožnik ne more imeti utemeljenega strahu pred bodočim preganjanjem oziroma povzročitvijo resne škode. Toženka bi morala ne glede na to, da tožniku ne verjame, da so bile izvršene dejavnosti v povezavi s spremembo vere "pristne", ugotavljati, ali bi bil tožnik zaradi teh dejavnosti, torej zaradi krsta v evangeličanski cerkvi, ob vrnitvi v Iran izpostavljen preganjanju ali resni škodi. V konkretnem primeru ni nujno odločilno, ali je tožnik dejansko spremenil vero in ima lastnost, na podlagi katere bi bil lahko preganjan, pač pa je bistveno vprašanje, ali lahko takšno lastnost, to je spremembo vere iz muslimanske v evangeličansko, tožniku pripiše subjekt preganjanja. Prav tako iz zgoraj omenjene sodbe izhaja (35. odstavek), da drugi odstavek 30. člena ZMZ-1 ni v skladu s Kvalifikacijsko direktivo, saj se po pravu EU ta pogoj uporablja šele, ko prosilec vloži naknadno prošnjo za mednarodno zaščito. Slovenski zakonodajalec je to pooblastilo napačno implementiral, saj je to možnost predpisal že za odločanje o prvi prošnji, namesto da bi ta možnost veljala zgolj za naknadno prošnjo. Zato gre pri sklicevanju tožene stranke na drugi odstavek 30. člena za napačno uporabo materialnega prava. Tožnik še enkrat opozarja na to, da je svoja verska prepričanja v Iranu že izražal, sicer ne na tako svoboden način, kot to lahko počne v Sloveniji, hkrati pa, da svojih prepričanj tudi v prihodnje ne namerava skrivati. Nadalje tožena stranka s citiranjem določenih delov poročil skuša prikazati, da ob vrnitvi v Iran tožnik ne bi imel težav, saj bi lahko podpisal izjavo, s katero se bo zavezal, da bo znova sprejel Islam, da bi spreobrnitev lahko enostavno zanikal, skratka, da težav ne bi imel, če bi svojo vero prakticiral le v zasebnosti in vere ne bi oznanjal. Od tožnika nikakor ni moč zahtevati, naj svojo veroizpoved v primeru vrnitve v Iran skriva. Po praksi Sodišča Evropske Unije nobeno od pravil Kvalifikacijske direktive ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove verski praksi. Tožena stranka implicitno priznava, da iranskim državljanom v tujini sledijo iranske obveščevalne službe, vendar pa meni da, ker K. ni javno registrirana verska skupnost v Sloveniji, kot takšna ne bi bila obremenjujoča za prosilca. Pri tem tožena stranka spregleda, da se je tožnik krstil pri cerkvi, ki pa je javno registrirana verska skupnost. Poleg tega pa tožena stranka ne pojasni, zakaj bi bila iranska obveščevalna služba zainteresirana zgolj za javno registrirane verske skupnosti. Tožnik je mnenja, da se je tožena stranka na vire sklicevala zelo selektivno, na kar je tožeča stranka opozorila že tekom postopka v komentarju na posredovane informacije o izvorni državi, vendar pa se tožena stranka kljub navedbi, da je komentarje preučila, do njih ni opredelila in jih v odločbi ni niti povzela. V odločbo pa je na primer vključila vire, ki jim je tožeča stranka v komentarju očitala pristranskost, na primer, vir Visoki svet za človekove pravice in pravosodno sodelovanje, ki je dejansko državni organ, ki ga sestavljajo predstavniki in člani zakonodajnega telesa, izvršilnih teles in sodstva v Iranu. Gre torej za izjave državnega organa Islamske republike Iran o tem, da kristjanov v Iranu ne preganjajo in da Iranci v tujini lažejo o preganjanju zato, da bi dobili azil. V zvezi s takimi navedbami se zato postavlja vprašanje, kakšna je sploh njihova dokazna vrednost, saj kaj drugega pa naj bi iranski državni organ sploh lahko izjavil? Tožnikov pooblaščenec je v komentarju predstavil številne vire, ki dokazujejo, da do usmrtitev dejansko prihaja, tožena stranka pa teh virov v odločbi ni povzela, temveč je vztrajala zgolj pri trditvi Visokega sveta za človekove pravice in pravosodno sodelovanje.

35. V zvezi z delom odločbe, kjer tožena stranka utemeljuje zavrnitev subsidiarne zaščite, tožeča stranka pravi, da ta vsebina ni relevantna, ker je podana povezava z Ženevsko konvencijo in ta povezava je jasna, tako da je tožnik upravičen do statusa begunca. Podrejeno tožeča stranka predlaga, da sodišče zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, primarno pa predlaga, da sodišče odločbo razveljavi in podeli statusa begunca.

36. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe, saj ne more sprejeti tožnikovih tožbenih argumentov in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe ter meni, da je izpodbijana odločba zakonita in pravno pravilna, zato pri njej vztraja. Pravi, da tožnik ni navedel, da bi mu bila vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Srbiji onemogočena in niti ni imel kakšnih varnostnih zadržkov pred vložitvijo prošnje v tej državi. Tožnik pa tega ni storil, saj za pomoč ni zaprosil takoj. Tožnik je devetnajsti dan po nastanitvi v Azilni dom, le-tega samovoljno zapustil in odšel v Italijo, kjer je pristojnim organom pobegnil in se sam vrnil v Slovenijo. Takšno ravnanje tožena stranka razume kot "izigravanje" instituta mednarodne zaščite.

37. Glede nepoznavanja božjih zapovedi tožena stranka ugotavlja, da je že Trubar pisal: »Božja postava, izražena v božjih zapovedih je človeku vrojena /…/ in nadaljuje s tem citatom. Tožena stranka ugotavlja tudi, da evangeličani ne poznajo cerkvenih zapovedi, ampak samo božje zapovedi, ki so vsem kristjanom skupne. Po mnenju tožene stranke bi tožnik glede na izjave, da se izobražuje o krščanstvu že vse od leta 2015 in da se vsako nedeljo srečuje s pastorjem v okviru biblične skupine, kjer se učijo in molijo, moral našteti deset božjih zapovedi tekoče in brez oklevanja, česar pa ni znal. 38. Tožena stranka meni, da tožnik v svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja v povezavi s svojim zatrjevanim zanimanjem za krščansko vero in so navedbe tožnika glede podlage za preganjanje, ki naj bi obstajala v izvorni državi in preteklih dejanj preganjanja zelo neprepričljive. V svoji izvorni državi ni bil deležen dejanj preganjanja in ni izkazal, da bi mu zgolj zaradi njegove verbalne podpore krščanstvu grozilo bodoče preganjanje. Tožena stranka tožnikovih navedb, da se je že v Iranu zanimal za krščanstvo, ne sprejema kot verjetnih in dovolj prepričljivih (tretji kriterij v shemi za oceno (ne)verodostojnosti) in zaključuje, da se tožnik v Iranu ni dovolj pristno niti dovolj intenzivno zanimal za krščanstvo, da bi lahko na tem gradil svojo željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v Slovenijo. Tožena stranka ne dvomi, da tožnik obiskuje bogoslužja in molitvene skupine ter da pozna nekatera dejstva o krščanski oziroma evangeličanski veri, vendar iz tožnikovih navedb ne izhaja, da bi imela katerakoli vera v njegovem življenju pomembno ali zaznavno mesto in da bi se v evangeličansko vero kakorkoli pristno poglabljal oziroma jo tako doživljal. Ker po mnenju tožene stranke tožnikova sprememba vere ni pristna, zato tudi utemeljeno in logično pričakuje, da tožnik v primeru vrnitve v Iran krščanske vere ne bo izkazoval in prakticiral na kakršenkoli način, ki bi ga lahko ogrozil in pritegnil pozornost oblasti. Tožniku torej iz tega razloga v Iranu ne grozi preganjanje niti resna škoda. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne oziroma podredno, da sodišče tožbi ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke z dne 9. 7. 2019 odpravi ter se prošnji za mednarodno zaščito ugodi ter se tožniku prizna status begunca oziroma subsidiarne zaščite.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

39. Tožba je utemeljena.

40. Upravno sodišče je v prvotnem sodnem postopku s sodbo z dne 3. 10. 2018 tožbi ugodilo, ker iz odločbe ni bilo razvidno, katere so tiste številne nekonsistentnosti, malo verjetne in neprepričljive izjave tožnika, ki so organ vodile k sklepu, da prosilcu ne verjame, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal, pri čemer je tožena stranka v obrazložitvi konkretizirala le element nepoznavanja 10 božjih zapovedi, ni pa konkretizirala drugih nekonsistentnosti in izjav, ki naj bi bile malo verjetne ali neprepričljive, na kar se je sicer tožena stranka v odločbi sklicevala in je na tej podlagi štela, da so navedbe tožnika o spremembi vere neverodostojne. Zato sodišče odločbe v prvotnem postopku ni moglo preizkusiti. Ob tem se je sodišče že opredelilo, da nepoznavanje 10 božjih zapovedi samo po sebi ne more biti razlog za ugotovitev neverodostojnosti tožnika. To je bil razlog (bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP) za odpravo odločbe in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Poleg tega je sodišče v nadaljevanju obrazložitve še zavzelo stališče, da se je tožena stranka pri obravnavanju subsidiarne zaščite oprla ne informacije o stanju v izvorni državi (na dokumente, ki jih je povzela v elektronskih virih), vendar teh informacij tožniku ni predložila v izjavo pred izdajo izpodbijanega akta, zaradi česar je kršila pravico do izjave stranke v postopku.

41. Sodišče v tem upravnem sporu ugotavlja, da je tožena stranka zgolj formalno upoštevala napotke iz pravnomočne sodbe Upravnega sodišča z dne 3. 10. 2018, dejansko pa jih ni. To vpeljuje nesprejemljivo prakso navideznega spoštovanja sodnih odločb, čeprav bi moral upravni organ v takih primerih v ponovljenem postopku dejansko slediti in upoštevati sodno presojo. Na to obveznost spoštovanja presoje sodišča v ponovljenem upravnem postopku je Sodišče EU opozorilo v zadevi, kjer je šlo za situacijo, ko sodišče opravi popolno in ex nunc presojo potrebe prosilca po mednarodni zaščiti v smislu Kvalifikacijske direktive 2011/95 in ko zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.1 Zato enako velja tudi v situaciji, ko sodišče upravno določbo odpravi zaradi bistvenih procesnih napak ali ker je tožena stranka napravila napačno oceno o verodostojnosti tožnikovih navedb. Gre za skupne standarde glede sprejema nove odločbe v ponovljenem postopku po odpravi oziroma razveljavitvi prvotne upravne določbe in sicer zaradi zadovoljitve cilja čim hitrejše obravnave prošenj in zaradi zagotovitve polnega učinka pravice do učinkovitega sodnega varstva iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32 in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Nova upravna odločba mora biti v takih primerih sprejeta v kratkem času in v skladu s presojo iz sodbe sodišča.2

42. V konkretnem primeru je prvotna sodna odločba postala pravnomočna dne 3. 10. 2018, tožena stranka pa je novo odločbo izdala čez 8 mesecev. Ob tem pa dejansko ni upoštevala dveh konkretnih napotkov in presoje sodišča. Informacije o stanju v izvorni državi, ki jih je v ponovnem postopku uporabila samo v zvezi z subsidiarno zaščito, ker je pač štela, da tožnik ni pristno spremenil vere, in ki bi jih po napotku sodišča morala predložiti tožniku pred izdajo odločbe, da bi se o njih lahko izrekel, je tožena stranka pooblaščencem tožnika poslala (dne 18. 6. 2019) po drugem osebnem razgovoru (ki je potekal dne 23. 5. 2019). Dne 26. 6. 2019 je tožena stranka prejela odgovore PIC-a, vendar pa je iz obrazložitve razvidno samo, da jih je organ pregledal (komentarje in dodatne informacije) in zaključil – brez utemeljitve in brez vsebinske dokazne ocene – da ne morejo vplivati na sprejetje drugačne odločitve. Drugega napotka oziroma tega dela presoje sodišča se tožena stranka torej ni držala.

43. Ravno tako pa se je zgolj navidezno držala prvega napotka, to je da mora konkretizirati nekonsistentnosti, na katere se je sklicevala v prvotni odločbi, da bi jih sodišče lahko preizkusilo, saj so na novo konkretizirane nekonsistentnosti oziroma tožbene navedbe, ki naj bi bile malo verjetne, tako površno, enostransko in hkrati nerazumno predstavljene v odločbi, da ni mogoče šteti, da je tožena stranka napotke sodišča resno obravnavala in upoštevala. Ocene sodišča glede poznavanja desetih ožjih zapovedi pri ocenjevanju pristnosti spremembe vere pa tožena stranka tudi ni upoštevala.

44. Vendar pa preden se sodišče spusti v preizkus zakonitosti v izpodbijani odločbi zatrjevanih nekonsistentnosti, je treba v tej zadevi ugotoviti, v katerih pomembnih elementih izpovedb in dokazov tožnika tožena stranka ni našla nekonsistentnosti ali neprepričljivosti zato, da bi sodišče na podlagi teh dejstev, ki za toženo stranko same po sebi niso problematične, presodilo, ali je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo glede statusa begunca – upoštevajoč pri tem seveda tudi nekonsistentnosti in neprepričljivosti, ki jih je identificirala v novem postopku.

Okoliščine, ki jih tožena stranka v dokazni oceni same po sebi ne prereka z vidika kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti

45. Za toženo stranko ni sporno, da je tožnik kristjan in da tako, kot je živel kot kristjan in kot živi njegova žena kot kristjanka, kot je živel njegov oče vrsto let kot kristjan, sosedje in prijatelji, bo po mnenju tožene stranke lahko živel tudi v primeru vrnitve v Iran.3 Tožnik je spremljal spletne strani s krščansko vsebino, ki so bile v farsi jeziku in sicer: Mohabat, Mesihiat in Shabake. Vendar pa je tožena stranka ugotovila, da se je tožnik s krščanstvom srečal že prej, in sicer že za časa šaha naj bi večina družine delala zanj. Po revoluciji so imeli težave ali pa so člani družine zapustili Iran. Njegov oče je verjel v krščanstvo in je imel večino krščanskih prijateljev. Ko je oče kupoval stanovanje, je le-tega kupil v delu mesta, kjer so bili kristjani v večini;4 v tožbi je tožnik pojasnil, da je bil to armenski predel, kjer so živeli armenski kristjani. Tožena stranka ni oporekala dejstvom, da se tožnik s krščanstvom zbližuje od leta 2015, ko je odprl instagram račun in začel pridobivati sledilce, ki jih je ..., in da je začel opravljati razne objave (teh je ...) v smislu preslikav misli, slik z religiozno vsebino na tem računu.5 S pastorjem D.D. iz C. se je zbližal po elektronskem mediju v letu 2016, ko ga je tudi neformalno sprejel kot kristjana. Iz Irana pa je pobegnil približno dve leti kasneje, meseca februarja 2018. Tožena stranka tudi ni problematizirala, da je tožnik v Iranu ustanovil skupino prijateljev, v kateri so skupaj poslušali molitve in pridige perzijske cerkve na C. in se o tem pogovarjali, skupaj so prebirali Biblijo; pogovarjal se je tudi s sodelavci, ki so se zanimali za krščanstvo.6 Ko ga je tožena stranka posebej vprašala o tej skupini, ki jo je ustanovil, je povzela, da so se dobivali ob petkih, ker je perzijska cerkev takrat imela program; dobivali so se večinoma v njegovem stanovanju, včasih pa tudi pri kakšnem prijatelju; bilo jih je osem ali devet, včasih pa se jim je pridružil še kdo;7 že pred tem pa je tožena stranka v odločbi povzela iz tožnikovih navedb, da je imel krščanske prijatelje v Iranu, s katerimi se je družil, pomagal je ženi, ki naj bi krščanstvo sprejela v letu 2016, in še dvanajstim drugim ljudem. Pomagal jim je tako, da jim je predal vse informacije, ki jih je dobil in jih napotil na krščanske spletne strani.8

46. Za toženo stranko nadalje ni sporno (gledano ločeno od sicer ugotovljenih nekonsistentnosti in neprepričljivosti), da tožnik spremlja in pozna povezave na krščanske spletne strani; da se je dne 21. 8. 2018 krstil v cerkvi v Ljubljani, za kar je predložil krstni list, podpisan s strani škofa cerkve, pri čemer tudi ni sporno, da je tožnik v Slovenijo prišel 28. 2. 2018, in da je pred krstom več mesecev obiskoval cerkev v Ljubljani.9 Med strankama ni sporno, da je tožnik mesec in pol pred izdajo izpodbijane odločbe predložil certifikat, da je tožnik zaključil šesti semester spletne biblične šole s sedežem v ZDA, kar izkazuje, da naj bi izpolnjeval pogoje iz »Hayateh Online Bible College« glede razumevanja biblijskih principov in volje za implementacijo teh principov (certifikat je bil izdan 9. 4. 2019).10 Dne 28. 6. 2019 je tožena stranka prejela tudi potrdilo duhovnika H.H., da je tožnik postal član evangeličanske verske skupnosti in da se od 21. 8. 2018 redno udeležuje obredov in tedenskih bibličnih ur – proučevanja Svetega pisma in krščanstva za skupino iranskih vernikov in se aktivno vključuje v to skupnost. Nadalje med strankama ni sporno, da je imel tožnik kontakt s pastorjem baptistične cerkve v C. (D.D.), ki v pismu naslovljenemu na tožnika z dne 16. 8. 2018, navaja, da je s strani mednarodne baptistične konvencije (IBC) določen za ministra v kontaktih med cerkvijo in farsi govorečimi prebivalci in da ima kontakt s tožnikom od leta 2015, ko tožnik redno spremlja dogodke cerkve preko Skypa in instagrama.11 Tožena stranka je ugotovila, da je tožnik račun na twitterju ustvaril avgusta 2018, na Facebooku pa aprila 2018.12 Tožnik je ob pomoči škofa v Ljubljani ustanovil K. in je predložil slike, ko tožnik vodi verska opravila v tej cerkvi oziroma na katerih je prosilec v družbi duhovnika in ostalih ob skupni molitvi;13 že pred tem delom v odločbi pa tožena stranka povzema, da ima vsako nedeljo s pastorjem po imenu H.H. sestanek, kjer se učijo, če pastorja ni, pa imajo sestanek v Azilnem domu; na sestankih prebirajo Biblijo in jo razlagajo, tudi molijo; tožnik ureja spletno stran skupine, ki so jo ustanovili.14 Tožena stranka tudi priznava, da tožnik izkazuje določeno poznavanje krščanske oziroma evangeličanske vere,15 da obiskuje bogoslužje in molitveno skupino, kar tožena stranka pravi, da je dokazal z listinskim dokazom in da se o tem izobražuje od leta 2015.16 Tožena stranka je tudi povzela v odločbo, da je tožnik povedal, da je v stiku s člani njegove skupine, da je enega, ki je bil aktiven v krščanstvu, ujela policija v decembru 2018, čeprav ni imel Instagram računa, izpustili so ga in vzeli varščino, njegova zadeva pa je še vedno odprta na sodišču.17 Tožena stranka se tudi ni kakor koli opredelila do navedbe tožnika, da so bili dva meseca pred prvim osebnim razgovorom, torej maja 2018, pripadniki Etelata drugič pri njemu doma, preiskali so stanovanje, vendar niso ničesar našli; po tistem pa jih ni več bilo pri njemu doma. Tožena stranka je sicer dvakrat v izpodbijani odločbi povzela, da naj bi bili pripadniki Etelata dvakrat pri tožniku doma po njegovem pobegu. Iz informacij o stanju v Iranu je tožena stranka povzela tudi, da so bolj na udaru tiste osebe, povezane s krščanstvom, ki so bile v Iranu vodje hišnih cerkva18 oziroma so bili pripadniki hišne cerkve v Iranu19 in če so bili že kdaj prej zaslišani zaradi (kaznivih) dejanj pred odhodom iz Irana. Do težav pride, kot je ugotovila tožena stranka na podlagi informacij o stanju v izvorni državi, če spreobrnjenec začne poučevati druge. Tožena stranka je na podlagi informacij o stanju v Iranu ugotovila, da oblasti ne bodo ukrepale, če spreobrnjenec zgolj bere Sveto pismo pri sebi doma. Spreobrnjenec ne bo tarča oblasti, dokler aktivno ne širi svoje vere.20 Tožena stranka je tudi povzela, da ko je uradna oseba tožniku predočila, da ni širil vere v Iranu, je tožnik navedel, da je širil krščanstvo, saj se je o tem pogovarjal s prijatelji in da v Bibliji piše, da mora širiti vero in da krščanstva ne sme skrivati.21

47. Vse navedeno za toženo stranko ne izkazuje, da bi pri tožniku šlo za »pristno« spremembo vere v smislu sodbe v zadevi Fathi, ampak naj bi se za pobeg iz Irana tožnik pripravljal že dalj časa, kar po neprerekanih dejstvih pomeni, da se je tožnik za to pripravljal približno tri leta, poleg tega pa so po mnenju tožene stranke vsa njegova dejanja po tem, ko je prišel v Slovenijo, namenjena zgolj ustvarjanju okoliščin za pridobitev statusa begunca in da gre za zlorabo postopka mednarodne zaščite.

Presoja zakonitosti uporabe kriterijev in standardov iz sodb Sodišča EU v zadevah Fathi in Y, Z v dokazni oceni izpodbijanega akta:

48. Čeprav se tožena stranka v izpodbijanem aktu v zvezi s testom presoje »pristnosti« veroizpovedi sklicuje na primer Fathi, pa očitno v prejšnjem razdelku sodbe navedenih elementov, za katere tožena stranka ni našla nekonsistentnosti in neprepričljivosti, ni presojala z vidika materialno-pravnih elementov opredelitve veroizpovedi, ki jih je postavilo Sodišče EU v sodbi v zadevi Fathi, na pravilen način. Iz sodbe v zadevi Fathi namreč ne izhaja, da mora nujno biti prosilčevo zanimanje za krščanstvo že v izvorni državi dovolj pristno in intenzivno, da lahko prosilec na tem gradi željo po spremembi vere oziroma krstu po prihodu v državo članico EU22 in da na tej podlagi nastane potreba po zaščiti pred preganjanjem.23 V tem delu gre torej za napačno uporabo materialnega prava.

49. Poleg tega je v zadevi Fathi predložitveno sodišče države članice Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje v zvezi z ugotavljanjem pristnosti vere v situaciji, ko se je prosilec za mednarodno zaščito iz postopka v glavni stvari zgolj »imel za kristjana“, ne da bi se tudi natančneje opredelil za člana tradicionalne verske skupnosti in tudi ni predložil nobenih elementov niti izjav, ki bi omogočale ugotoviti, ali in kako izvršuje svojo veroizpoved.24 V takih okoliščinah je Sodišče EU sprejelo stališče, da mora prosilec trditve v zvezi z domnevno versko spreobrnitvijo »ustrezno utemeljiti«, pri čemer so izjave o verskem prepričanju ali pripadnosti verski skupnosti le izhodišče za postopek presoje dejstev in okoliščin iz člena 4 Kvalifikacijske direktive 2011/95.25

50. V teh okoliščinah je Sodišče EU odgovorilo, da v skladu s členom 10(1)(b) Direktive 2011/95 države članice pri ocenjevanju razlogov za preganjanje upoštevajo naslednje elemente: (…) pojem veroizpovedi zajema zlasti teistična (…) prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih verskih obredih posamično ali v skupnosti drugih oseb, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na kakršnem koli verskem prepričanju ali izhaja iz njega“.26 Gre za neizčrpen seznam elementov, ki lahko opredeljujejo pojem veroizpovedi v okviru prošnje za mednarodno zaščito v zvezi s strahom pred preganjanjem zaradi veroizpovedi.27

51. Med elementi oziroma okoliščinami povzetimi v prejšnjem razdelku te sodbe, ki jih je tožena stranka sicer povzela v izpodbijanem aktu, in jih je (formalno) vključila v dokazno oceno, so vsi, ki jih zahteva opredelitev veroizpovedi v 82. odstavku sodbe v zadevi Fathi. Tožnik je namreč izpričeval svoja teistična prepričanja; opisal je sodelovanje pri zasebnih verskih obredih v Iranu, posamično in v skupini, javnih verskih obredov pa se udeležuje v Sloveniji. Za te elemente je tudi predložil listinske dokaze, čeprav Sodišče EU pravi, da se glede na vse elemente, ki niso izčrpno navedeni, od prosilca ne more zahtevati, da v utemeljitev svojih verskih prepričanj poda izjave ali predloži dokumente o vsakem od elementov, ki so zajeti s členom 10(1)(b) Direktive 2011/95.28 Tožnikov opis njegovega odnosa do krščanstva, ki ga je tožena stranka povzela in v zgoraj naštetih elementih štela za neproblematičnega z vidika notranje in zunanje konsistentnosti ter verjetnosti da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, pokriva vse elemente, ki jih Sodišče EU našteva tudi v 88. odstavku obrazložitve: okoliščine, v katerih je prosilec dobil določena prepričanja o krščanstvu;29 način, kako razume in doživlja svojo vero; njegov odnos do doktrinarnih ali predpisanih vidikov veroizpovedi; njegovo vlogo pri posredovanju svoje vere. Tožnik je v konkretnem primeru za navedene elemente podal določene dokumente in temu tožena stranka ne oporeka.

52. Sodišče EU je poleg tega v zvezi s pojmom „vera“ iz člena 10 Listine EU o temeljnih pravicah, ki jo je treba, kot to izhaja iz uvodne izjave 16 Kvalifikacijske direktive 2011/95, upoštevati pri razlagi te direktive, poudarilo širok pomen tega pojma, ki lahko zajema tako forum internum, to je imeti prepričanja, kot tudi forum externum, to je izražanje vere v javnosti, pri čemer se lahko vera izraža v eni ali v drugi obliki.30 Tožnik je že v upravnem postopku povedal, da namerava vero širiti oziroma se o njej odkrito pogovarjati oziroma jo javno izražati – v Sloveniji, v Iranu pa je ne bi smel. 53. Zato je za obravnavani spor pomembno, da po interpretaciji Sodišča EU nobeno od relevantnih pravil EU ne določa, da je treba pri presoji tveganja, da se v nekem okolju dejansko utrpijo dejanja preganjanja, upoštevati možnost, ki naj bi jo imel prosilec, da se izogne nevarnosti preganjanja tako, da se odpove zadevni verski praksi in se tako zaščiti. Če se ugotovi, da bo zadevna oseba po vrnitvi v izvorno državo izvajala versko prakso, zaradi katere bo izpostavljena resni nevarnosti preganjanja, ji je treba priznati status begunca. Dejstvo, da bi se nevarnosti lahko izognila z odpovedjo nekaterim verskim dejanjem, načeloma ni upoštevno.31 Eden izmed elementov, ki ga tožena stranka samega po sebi – brez povezave z nekaterimi ugotovljenimi nekonsistentnostmi – ni štela za problematičnega z vidika verodostojnosti, je navedba tožnika, da se noče zadrževati pri posredovanju krščanske vere drugim. Tožnik je poleg tega tudi izpričal, da je ob incidentu v službi branil krščanstvo pred kritikami s strani drugih ter da je pri seznanjanju s krščanstvom pomagač tudi drugim.

54. Kar zadeva dejanja preganjanja, pa Sodišče EU v zadevi Fathi pravi, da je treba presoditi njihovo »resnost«. Ta dejanja je mogoče opredeliti kot preganjanje, »ne da bi bilo nujno, da posegajo v vsakega od elementov pojma veroizpovedi.32 Sodišče EU je v zadevi Fathi tudi deloma nadgradilo interpretacijo iz sodbe v zadevi Y in Z in sicer, da je zahteva glede dejanj preganjanja izpolnjena, kadar prosilcu za mednarodno zaščito zaradi uresničevanja svobode vere v izvorni državi dejansko grozi zaporna kazen in se takšna kazen dejansko uporablja.33 V zadevi Y in Z je Sodišče EU namreč postavilo, da iz besedila člena 9(1) Kvalifikacijske direktive izhaja, da mora zato, da se zadevna dejanja štejejo za preganjanje, obstajati „huda kršitev“ navedene svobode, ki odločilno vpliva na posameznika.34

55. Vendar pa je sodba Sodišča EU v zadevi Y in Z poleg sodbe v zadevi Fathi pomembna za razumevanje, razlago in uporabo pojma dejanje preganjanja, ker poudarja subjektivni vpliv dejanj preganjanja na posameznika. Sodišče EU namreč pravi, da se dejanja, ki se zaradi svoje resnosti in resnosti njihovih posledic za zadevno osebo lahko štejejo za preganjanje, ne smejo opredeliti na podlagi elementa verske svobode, v katerega se posega, temveč glede na naravo nasilja nad posameznikom in njegove posledice.35

56. Nadalje, po stališču Sodišča EU, kadar nekateri vidiki izjav prosilca za mednarodno zaščito niso utemeljeni z listinskimi ali drugimi dokazi, se ti vidiki upoštevajo le, če so izpolnjeni kumulativno določeni pogoji iz člena 4(5), od (a) do (e), Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU, ki je v notranji pravni red prenesena z določbo tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Ker je tožnik v upravnem postopku predložil dokaze za nekatere pomembne trditve in pojasnila glede njegovega odnosa do krščanstva, tožena stranka ni imela pravne podlage v tretjem odstavku 21. člena ZMZ-1, da je kriterije iz tega določila obravnavala kot »pogoje, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni.«36 V tem smislu je tožena stranka kršila materialno-pravni vidik določbe tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1. Tožena stranka ja namreč sama ugotovila in navedla v odločbi, da je tožnik v upravnem postopku predložil povezavo do osebnega profila na instagramu, kopijo krstnega lista, kopijo dopisa baptističnega pastorja iz C., fotografije v povezavi s K. in kopijo potrdila o udeležbi šestega semestra spletne biblične šole s sedežem v ZDA ter izjavo (potrditev) evangeličanskega škofa. Zato je zmotna oziroma nerazumna ocena tožene stranke, da od prosilca ni mogoče pričakovati, da bi lahko predložil kakšne konkretne dokaze v podporo svojim izjavam. Poleg tega neprerekano dejstvo, da je navedene dokaze, ki izkazujejo določeno aktivnost tožnika v zvezi s krščansko vero, tožnik v postopku predložil, ne more biti nebistveno, kot navaja tožena stranka. Pogoji iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1, to je kriterije notranje (ne)nekonsistentnosti), zunanje (ne)konsistentnosti in verjetnost, da so se dogodki odvijali tako, kot je opisal tožnik, pridejo v poštev zlasti takrat, ko prosilec ne predloži dokazov za svoje izjave. Tožnik pa jih je predložil. Presoja pravilnosti dokazne ocene tožene stranke v zvezi z okoliščinami oziroma izjavami prosilca, ki jih tožena stranka v dokazni oceni prereka z vidika kriterijev za oceno (ne)verodostojnosti

57. Ob upoštevanju zgoraj opredeljenih kršitev materialnega prava in v zvezi s kriteriji in standardi iz sodne prakse Sodišča EU, pa mora sodišče v nadaljevanju presoditi, ali je imela tožena stranka zakonito podlago za oceno, da elementi v izpovedbi tožnika, v zvezi s katerimi pa je tožena stranka ugotovila določene nekonsistentnosti ali neprepričljivosti, pretehtajo elemente, ki med strankama niso sporni, tako da po mnenju tožene stranke tožnik ni pristno spremenil vere, ampak je vsa dejanja od leta 2015 naprej v zvezi s krščanstvom počel kot del priprav na zlorabo azilnega postopka.

58. Tožena stranka v izpodbijanem aktu in v odgovoru na tožbo, ob sklicevanju na citat Primoža Trubarja, tožniku očita, da bi moral, če se s krščanstvom zbližuje od leta 2015 in je to vero sprejel, poznati sedmo božjo zapoved. Glede tega dela dokazne ocene se je sodišče že opredelilo v pravnomočni sodbi I U 1864/2018-7 z dne 3. 10. 2018 (odst. 10) in sicer, da nepoznavanje 10 božjih zapovedi samo po sebi ne more biti dovolj za sprejem ocene o neverodostojnosti. Tožena stranka pa po eni strani ponovi stališče oziroma oceno, za katero je sodišče že ugotovilo, da je nesprejemljiva, ko zopet navaja, da je deset zapovedi eno od temeljnih izhodišč krščanske veroizpovedi, ki jih po mnenju pristojnega organa zagotovo pozna vsak pravi vernik krščanske veroizpovedi. Sicer pa tožena stranka v nasprotju s stališčem sodišča v ponovni odločitvi svojo oceno še zaostri s tem, ko pravi, da bi tožnik moral poznati sedmo božjo zapoved. To je ocena uradne osebe, ki jo je sodišče že zavrnilo, zato s strani tožene stranke ugotovljena nekonsistentnost ne more imeti nobene teže v dokazni oceni, kajti od ljudi, ki spremenijo vero, ni mogoče zahtevati, da poznajo božje zapovedi po vrstnem redu. Ta okoliščina torej ne more imeti vpliva v celoviti dokazni oceni.

59. Tožena stranka je med argumente za to, da so izjave tožnika o preganjanju malo verjetne, uvrstila tudi situacijo, ki naj bi po navedbah tožnika sprožila dejanja preganjanja, in sicer, da je tožnik na prvem osebnem razgovoru dne 30. 7. 2018 (še v prvotnem postopku navedel), da »sta se sodelavca grdo pogovarjala« o Jezusu in Mariji, ko se je on vključil v pogovor, potem pa je pogovor slišala tudi ena od strank, ki je začela govoriti, da je krščanstvo lažno, in z njo je imel tožnik verbalni spor. V osebnem razgovoru dne 23. 5. 2019 (v novem postopku) pa je navedel nekoliko drugače, da »se je sodelavec, ki ga je zanimalo krščanstvo, pogovarjal z drugim« sodelavcem, ki je v pogovoru žalil Jezusa in Marijo, v pogovor pa se je nato vključila stranka, s katero se je tožnik verbalno sprl. 37 Toženi stranki se zdi malo verjetno, da bi se oseba, ki dela v pisarni E.E., spravila z dejanji preganjanja le na prosilca, saj je o krščanstvu razpravljal še eden od sodelavcev, ki ga naj bi zanimalo krščanstvo. Prosilec pa ni navedel, da bi oseba iz pisarne E.E. obtoževala tudi drugega sodelavca in da bi imel tudi ta kakršne koli težave, zato tožena stranka v tem elementu tožniku ni verjela.

60. Sodišče ugotavlja, da ob drugem osebnem razgovoru tožena stranka ni tožnika soočila s to nekonsistentnostjo oziroma mu ni dala možnosti, da bi okoliščino pojasnil oziroma bolj razčistil z namenom, da bi se dejstva, ki lahko pomenijo dokaz, razčistila, čeprav bi na podlagi ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča38 in določila 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU ter člena 4(1) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU to morala storiti, 39 in o čemer se je Upravno sodišče obširno izreklo med drugim tudi v sodbi v zadevi I U 629/2017-13 z dne 26. 3. 2018 (odst. 124-152).

61. Tako je tožnik šele v tožbi dobil priložnost, da razčisti to okoliščino, kar je storil tako, da je povedal, da je razlika med tem, da sta se sodelavca grdo pogovarjala, in med tem, da se je sodelavec zanimal za krščanstvo in se je pogovarjal z drugim sodelavcem, majhna in da drugi sodelavec ni aktivno branil krščanstva in ni oporekal stranki, kot je to storil tožnik. Sodišče meni, da je to dovolj razumna pojasnitev, tožena stranka ji niti ne oporeka v odgovoru na tožbo in ne predlaga določenega posebnega dokaznega sredstva za morebitno nadaljnje razčiščevanje. Tožena stranka s tem argumentom ni uspela omajati verodostojnosti okoliščin, ki med strankama niso sporne, in jih je sodišče povzelo v začetku te obrazložitve, in ki izkazujejo določeno stopnjo intenzivnosti sprejemanja krščanstva kot veroizpovedi s strani tožnika.

62. Naslednja ugotovljena nekonsistentnost ali element nizke stopnje verjetnosti, da se je po mnenju tožene stranke dejanje preganjanja odvijalo tako, kot je opisal tožnik, se nanaša na okoliščino, da tožnik ni uspel predložiti poziva, naslovljenega na tožnika, da se zglasi na policiji, ki ga je prejela tožnikova žena v Iranu. Po eni strani tožena stranka pravi, da iz poziva ni mogoče zaključiti, da je prosilec sumljiv za oblasti oziroma da je zoper njega uveden postopek zaradi spremembe veroizpovedi, kar je nerazumno, saj poziva tožena stranka ni imela na vpogled, tožnik pa zatrjeval, da je šlo za poziv tajne službe Etelat. Poziv na zaslišanje s strani službe Etelat glede na splošno znana dejstva o praksi delovanja službe Etelat je lahko znak, da je tožnik sumljiv v očeh oblasti; to kar na dveh mestih ugotavlja tudi tožena stranka.40 Vendar pa tožena stranka pravi, da je malo verjetno, da bi tožnikova žena omenjeni poziv (»ehzarie«) ob selitvi izgubila, kot je pojasnil tožnik. Kaj tožena stranka misli s tem, da bi se tožnik lahko bolj potrudil za pridobitev tega poziva, iz odločbe niti iz odgovora na tožbo ni razvidno. Pa tudi sicer je tožena stranka v svoji argumentaciji notranje neskladna, saj pravi, da iz poziva ni mogoče zaključiti, da je prosilec za oblasti sumljiv zaradi spremembe vere, po drugi strani pa tožena stranka na dveh mestih v odločbi sprejema, da bi bil to ključen dokaz tožnikove ogroženosti. To ni sprejemljivo razlogovanje, ki bi lahko imelo težo v celoviti dokazni oceni.

63. Poleg tega v azilnem postopku dokazni standard oziroma breme dokazovanja za prosilca ni v tem, da mora z gotovostjo dokazati dejanje preganjanja, ampak je njegovo breme v tem, da mora v postopku čim bolj natančno podati elemente, ki opisujejo njegov strah, in predložiti vse listinske ali druge dokaze, katere je realno od njega mogoče zahtevati oziroma je to praktično mogoče.41 Ker je določene dokaze težko, ali nemogoče pridobiti iz izvorne države, samo dejstvo, če prosilec ne predloži določenega listinskega dokaza, ne more biti odločilno.42 Poleg tega v primerih, ko je na podlagi informacij o stanju v izvorni državi splošno znano, da so pripadniki določene skupine lahko sistematično preganjani, kot to velja za določene profile pripadnikov krščanske vere v Iranu, potem morajo oceno tveganja po uradni dolžnosti opraviti organi držav podpisnice EKČP.43 Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena in je dokazni standard izpolnjen, je na državnem organu, da odvrne vsakršen dvom v možnost preganjanja oziroma kršitve 3. člena EKČP.44

64. Dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite oziroma prepovedi vračanja je po terminologiji Ustavnega sodišča ta, da „morajo biti izkazani tehtni razlogi, ki utemeljujejo sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo oseba izpostavljena“ preganjanju,45 oziroma po interpretaciji Sodišča EU, da „obstajajo utemeljeni razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti“46 preganjanja oziroma da mu preganjanje ali resna škoda „resno grozi.“47

65. Upravno sodišče ponovno poudarja - kot tudi že mnogokrat poprej (na primer v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015) - da je dokazni standard v zadevah mednarodne zaščite po dobrih praksah držav članic EU in priporočilih UNHCR precej nižji od 50% in da je nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima.48 Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo.49 Tak standard je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko (tudi smrt ali) mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito, četudi gre lahko tudi za splet kršitev različnih neabsolutnih človekovih pravic, ki se kumulativno približa varstvu omenjenih absolutnih pravic. Enak dokazni standard (»reasonable likelihood«) zagovarja UNHCR že 23 let.50 To pomeni, da načelo, po katerem velja v dvomu odločiti v korist prosilca ne pomeni, da je treba najprej z verjetnostjo 50% ugotoviti, ali obstaja nevarnost preganjanja v primeru vrnitve tožnika, in če obstaja, je treba v dvomu odločiti v korist prosilca. Verjetnost obstoja nevarnosti je lahko bistveno nižja od 50%, da pride v poštev uporaba omenjenega načela odločanja v dvomu. Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja,51 odprto vprašanje v praksi držav članic pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju.52 Upravno sodišče se je do tega vprašanja že opredelilo in je zavzelo stališče, da v elementu preteklega preganjanja velja višji dokazni standard in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.53 To je pomembno, kajti če je izkazan obstoj preteklega preganjanja, potem velja, da je to „resen znak“ utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja, da prosilec utrpi resno škodo, razen če obstajajo utemeljeni razlogi za „prepričanje, da se takšno preganjanje ali resna škoda ne bo ponovila ali se grožnje ne bodo uresničile.“54

66. Tožena stranka je torej uporabila napačna dokazna pravila glede bremena in dokaznega standarda, saj ne more od tožnika zahtevati, da bi ji predložil poziv za zaslišanje s strani tajne službe Etelat in zato tudi ni dovolj z vidika pravil dokazovanja, da tožena stranka zgolj sumi, da je tožnik že dalj časa nameraval zapustiti Iran in da sta njegov Instagram, pa tudi krst v Sloveniji zgolj načina za lažjo pridobitev mednarodne zaščite.55

67. Ob upoštevanju vseh drugih okoliščin, ki med strankama niso sporne, ta subjektivna ocena tožene stranke o sumu, da so bila ravnanja tožnika v zvezi z vero zgolj usmerjena v pridobitev mednarodne zaščite ne more prispevati k odvrnitvi vsakršnega dvoma, da bi morebiti tožniku grozilo preganjanje v primeru vrnitve v Iran. Tožena stranka v tej smeri tudi ne predlaga nobenega dokaznega sredstva, s katerim bi sodišče obravnavano okoliščino glede poziva (»ehzarie«) lahko bolje razčistilo na glavni obravnavi. Z zatrjevano okoliščino, da je bil eden član iz njegove skupine že klican na zaslišanje, ker je aktivno deloval v zvezi s krščanstvom, in so ga na podlagi varščine izpustili in čaka na postopek pred sodiščem, pa se tožena stranka niti ni ukvarjala v dokazni oceni.

68. Na okoliščine neposrednih groženj oziroma dejanja preganjanja je mogoče vezati tudi s strani tožene stranke ugotovljeno neskladje v izjavah tožnika oziroma da bi si moral zapomniti, kot pravi tožena stranka, ali je bil v času pobega sam tisti, ki je odnesel stvari s krščansko vsebino k ženini teti, ali jih je odnesla žena. Tožnik je v tožbi pojasnil, da prizna, da je to spregledal ob končnem branju zapisnika in je potrdil, da teh stvari ni sam odnesel, saj je moral sam, kar se da hitro zapustiti dom. Pravi, da ne gre za motnjo v spominu, ampak da ni bil dovolj pozoren na prevod te izjave v zapisniku, ko je pregledoval zapisnik. Tožena stranka se v odgovoru na tožbo do te pojasnitve ni opredelila, v upravnem postopku pa ni dala možnosti tožniku, da bi bil soočen s to nekonsistentnostjo in da bi jo pojasnil. Zato jo je lahko pojasnil šele v upravnem sporu. Tožena stranka na to ni reagirala z nekim morebitnim dodatnim dokaznim predlogom.

69. V zvezi z dejanji preganjanja je mogoče povezati tudi okoliščino, ki jo je tožena stranka izpostavila, namreč da je šele na osebnem razgovoru 23. 5. 2019 navedel, da ga je leta ... v demonstracijah ujela policija, zaradi česar je v povezavi z vero sedaj zanj v Iranu slaba situacija. Tožena stranka pravi, da bi tožnik ta dogodek, ki ga je zaznamoval, moral umestiti med razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo že prej v postopku in ne šele na osebnem razgovoru. V tožbi tožnik pojasnjuje, da se je to zgodilo leta ... in da je šlo za demonstracije zaradi rezultatov na volitvah v okviru gibanja zelenih in da to ni imelo nobene povezave z razlogi, zaradi katerih je zapustil Iran. Tožnik v tožbi pojasnjuje, da je s tem skušal podkrepiti izjavo o tem, da mu je pri pobegu pomagal stričev prijatelj, ki mu je pomagal že, ko ga je na teh demonstracijah prijela policija. Poleg tega je hotel s tem poudariti, da glede na informacije v izvorni državi (Middle East Concern - povzeto v poročilu danskega Sveta za begunce), ki jih je predložil PIC, so spreobrnjenci v krščanstvo v večji nevarnosti, če so bili oblastem znani pred odhodom iz Irana. Ta informacija o aretaciji tekom demonstracij je torej postala relevantna ob seznanitvi z informacijami o stanju v izvorni državi. Tudi do te pojasnitve se tožena stranka, ki sicer tekom upravnega postopka ni dala možnosti tožniku, da pojasni morebitno nekonsistentnost, v odgovoru na tožbo ni opredelila oziroma je na splošno vztrajala pri razlogih izpodbijane odločbe.

70. Do ostalih ostalih nekonsistentnosti oziroma znakov, ki po mnenju tožene stranke kažejo na majhno verjetnost pristne spremembe vere, ki jih sicer ni mogoče neposredno povezati z materialnimi pogoji za status begunca, pa se sodišče opredeljuje na naslednji način:

71. Po mnenju tožene stranke je malo verjetno, da bi prosilčeva starša v primeru, da je bila mati muslimanka in da je bil oče kristjan kot razlog za razvezo sodišču navedla razhajanja v veroizpovedi. Tožena stranka tudi s to nekonsistentnostjo ni soočila tožnika, da bi se lahko izrekel v upravnem postopku. Zato je tožnik šele v tožbi pojasnil, da nikoli ni rekel, da sta se oče in mati razvezala zaradi razlik v veroizpovedi in pri tej pojasnitvi je v upravnem sporu tudi ostalo, ker tožena stranka na to pojasnitev ni konkretno reagirala.

72. Tožena stranka tudi pravi, da tožnik ni izrazil namere za azil takoj, ko je to bilo mogoče, čeprav je bil dolžan zaprositi za azil v prvi varni državi. Sodišče najprej pripominja, da te obveznosti v Ženevski konvenciji o status beguncev, v pravu EU niti v ZMZ-1 ni. Procesna direktiva 2013/32/EU celo izrecno pravi, da države članice zagotovijo, da se prošnja za mednarodno zaščito ne zavrne niti ne izključi iz obravnavanja zgolj zaradi tega, ker ni bila vložena v najkrajšem možnem času. Tožnik je pojasnil, da se je zanesel na informacije drugih prebežnikov, da Srbija ni varna in da tam ne bo dobil mednarodne zaščite, v Nemčiji pa ima bratranca, ki živi tam že dvajset let. Zato je skupaj z drugimi našel sprovajalca, ki jim je pomagal v Nemčijo, njihovo ciljno državo. V Slovenijo pa se je pripeljal v zaprtem tovornjaku in je ob prvem stiku s policisti izrazil namero za azil. Tudi ta okoliščina torej ne more pomembno prispevati v tehtanju med neprerekanimi dejstvi o tožnikovi pripadnosti krščanski veri in na drugi strani nekonsistentnostmi, ki jih je ugotovila tožena stranka.

73. Na majhno verjetnost, kot je to ugotovila tožena stranka v izpodbijanem aktu, namreč da tožnik ni bil kaznovan, čeprav se v državnem podjetju ni udeleževal skupnih molitev, je tožnik v tožbi reagiral s pojasnilom, da udeležba ni bila strogo nadzorovana; nadrejeni niso vztrajali, če je zaposleni pojasnil, da ima veliko dela; poleg tega je tožnik povedal, da ne ve, na kateri podlagi je tožena stranka ugotovila, da je neudeležba pri molitvi kazniva; kaznivo je neizvajanje posta. Konkretno tudi na to pojasnitev tožena stranka ni reagirala v upravnem sporu, ampak je pavšalno navedla, da vztraja pri ugotovitvah v odločbi. Sicer pa je tožena stranka na podlagi osebnega razgovora tudi povzela navedbe tožnika, da se trije ali štirje sodelavci skupaj z njim molitev niso udeleževali.

74. Kar pa zadeva majhno verjetnost, da bi tožnikova žena ne imela težav in da bi še naprej lahko mirno živela, če bi držalo, to kar trdi tožnik, tožnik v tožbi razjasnjuje, da sprememba ženine vere ni nekaj, kar bi ona javno oznanjevala, prav tako uradna sprememba vere v Iranu ni mogoča, saj je za to zagrožena smrtna kazen. Žena je imela težave pri vpisu na študij zaradi tožnika in ne zaradi nje same.

75. Tožena stranka tudi ni reagirala na dopis tožnika, kar sicer tudi uveljavlja v tožbi v upravnem sporu, da je toženo stranko opozoril, da ima tatuje na rokah in nogah, kar si je dal narediti že v času, ko je bil v Iranu.

Celovita dokazna ocena sodišča:

76. Vzeto vse skupaj v celoti in medsebojno povezano – to je elemente, za katere tožena stranka ni ugotovila nobenih nekonsistentnosti ali majhne verjetnosti oziroma so bili sami za sebe za toženo stranko nesporni, ter elemente, za katere je tožena stranka ugotovila nekonsistentnosti in znake, ki kažejo na majhno verjetnost, in ki so po mnenju tožene stranke pretehtali elemente, ki so šli sami po sebi tožniku v prid, vodi sodišče k sklepu, da je zaključek dokazne ocene tožene stranke neprepričljiv oziroma da tožena stranka ni uspela odvrniti dvoma, da tožnik v primeru vrnitve v Iran ne bi bil preganjanj zaradi prakse kaznovanja tistih, ki se spreobrnejo v izkazano pristni meri. Po eni strani je tožena stranka nekonsistentnosti oziroma neprepričljivosti ugotovila ob kršitvi procesne dolžnosti iz 16. člena Procesne direktive 2013/32/EU, ki ni prenesen v ZMZ-1, kar je očitno vplivalo na zakonitost in pravilnost odločitve, po drugi strani pa tožena stranka po pojasnitvi in razčiščevanju teh nekonsistentnosti v tožbi, ko je tožnik dobil to procesno možnost in jo je tudi izkoristil, ni predlagala nobenih novih dokaznih predlogov, ki bi na podlagi izvedbe glavne obravnave lahko vodili do drugačne odločitve. Poleg tega je tožena stranka ponovno napačno uporabila določbo drugega odstavka 30. člena ZMZ-1, v zvezi s katero je Upravno sodišče že razsodilo, da ni v skladu s Kvalifikacijsko direktivo 2011/95/EU. Po členu 5(3) Kvalifikacijske direktive 2011/95/EU imajo namreč države članice možnost, da brez poseganja v Ženevsko konvencijo določijo, da se prosilcu, ki vloži naknadno prošnjo, načeloma ne prizna status begunca, če tveganje preganjanja temelji na okoliščinah, ki jih je prosilec ustvaril po lastni odločitvi po odhodu iz izvorne države. Slovenski zakonodajalec pa je to posledico zmotno določil tudi za situacijo, ko ne gre za naknadno prošnjo za mednarodno zaščito po 40. členu Procesne direktive 2013/32/EU.

77. Če temu sodišče doda še ugotovitve tožene stranke iz poročil o stanju v izvorni državi, ki jih je tožena stranka povzela v izpodbijani akt in sicer, da so bolj na udaru v Iranu osebe, ki so spremenile vero, če so bile vodje hišnih cerkva in tisti, ki vero javno izražajo, se želijo udeleževati bogoslužja oziroma se domneva da želijo širiti vero, če so bili državni organi že prej pozorni na določeno osebo in da so v takih primerih osebe ob vrnitvi v Iran aretirane in vsaj zaslišane in neprerekano dejstvo, da se v takih primerih zaporne kazni dogajajo v praksi, potem sodišče lahko zaključi, da je tožnik izpolnil svoj del dokaznega bremena, tožena stranka pa ni odvrnila vsakršnega dvoma, da tožnik ne bi bil preganjanj v primeru vrnitve v Iran zaradi vere. Sklicevanje tožene stranke na informacije, pridobljene od Visokega sveta za človekove pravice in pravosodno sodelovanje (Irana),56 ne morejo biti vir in podlaga za ugotovitev, da je tožnik spremenil vero samo zaradi pridobitve azila in da mu v Iranu ne grozi preganjanje, ker tem informacijam, ki izvirajo iz državnega vira, kateremu se tudi očita dejanja preganjanja, ni mogoče pripisati zadostne nepristranosti oziroma objektivnosti.

78. Dokazno oceno pa je sodišče pretehtalo tudi z vidika primerljive prakse ESČP v zvezi z varstvom pravice iz 3. člena EKČP, ko gre za spremembo vere prosilcev iz Irana ali Afganistana. Iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi F.G. v. Sweden izhaja, da v primeru, ko je ugotovljeno, da je do spremembe vere prišlo šele po prihodu begunca iz Irana v državo, ki odloča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito („sur place“), potem je za presojo utemeljenosti strahu oziroma z vidika verodostojnosti potrebna rigorozna in natančna ocena o pristnosti spremembe vere. Verske aktivnosti, ki so same sebi namen, ne vzpostavljajo utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, če je takšno oportunistično ravnanje očitno vsakomur, vključno z organi v državi izvora.57 Namen rigorozne in natančne ocene o pristnosti spremembe vere („sur place“) je v tem, da se preveri, ali je pri prosilcu moč ugotoviti zadostno stopnjo jasnosti. logičnosti, prepričljivosti, resnosti ter pomembnosti v dejanju spremembe vere.58 Ugotavljati je treba, v kakšnih okoliščinah je do spremembe vere prišlo in če je razumno pričakovati, da bo prosilec v državi izvora živel kot spreobrnjenec, pri čemer od take osebe ni mogoče zahtevati, da bo skrival svojo vero, da bi se izognil preganjanju.59 V zadevi F.G. ni bilo sporno, da je prosilec vero spremenil šele po prihodu na Švedsko in da je predložil potrdilo pastorja, da je član verske skupnosti evangeličanov od decembra 2009, priložil je potrdilo o krstu z dne 31. 1. 2010 in posebno izjavo pastorja iz meseca marca 2010.60 Prosilec v zadevi F.G. je sicer dne 16. 9. 2009 zaprosil za azil na Švedskem.61 V času odločanja organov in sodišč na Švedskem ni bilo za nikogar sporno, da se F.G. udeležuje krščanskih verskih obredov.62 Ker pa švedski organi niso izvedli natančne ocene o pristnosti spremembe vere in o tem, kako bi pritožnik krščansko vero izvrševal (izkazoval) v Iranu, če bi bil tja vrnjen, je ESČP ugotovilo kršitev 2. in 3. člena EKČP.63

79. V obravnavanem upravnem sporu pa se vse tožnikove aktivnosti v zvezi s krščansko vero, za katere je predložil listinske dokaze, niso začele šele po prihodu tožnika v Slovenijo, to je po 28. 2. 2018. Tožnik je namreč predložil tudi izjavo pastorja D.D. z dne 16. 8. 2018, da ima ta pastor kontakt s tožnikom v zvezi z baptistično cerkvijo že od leta 2015 naprej. Ostale njegove aktivnosti v zvezi s krščansko vero do njegovega odhoda iz Irana pa je tožnik utemeljeval z izjavami. Zato njegove vloge za status begunca ni mogoče šteti zgolj kot t.i. vlogo „sur place“. Kljub temu pa sodišče meni, da natančna in rigorozna ocena pristnosti spremembe vere v tem primeru ni odveč oziroma ne pomeni pretiranega posega v njegovo zasebno sfero v zvezi z veroizpovedjo in je zato sprejemljiva in potrebna. Zato se Upravno sodišče pri celoviti dokazni oceni pristnosti spremembe vere ni ustavilo na tej točki, ampak je zadevo primerjalo tudi s kasnejšima sodbama sedemčlanskega senata ESČP v zadevah A. v. Switzerland in A. A. c. Suisse.

80. Tožena stranka se v izpodbijanem aktu sklicuje na sodbo v zadevi A v. Switzerland. Vendar to stori na neustrezen način. Tožena stranka zmotno uporablja argument, da je ESČP sprejelo argumentacijo v postopku pred ESČP, da se iranske oblasti zavedajo, da iranski državljani včasih poskušajo pridobiti azil na podlagi spremembe vere in to tudi upoštevajo, kar pomeni, da takšni osebi ne grozi resno tveganje, usmrtitev, mučenje ali nečloveško ravnanje.64 ESČP namreč ni zavrnilo pritožbe v zadevi A zaradi navedenega stališča državnih organov v Iranu, ampak iz razloga (ratio decidendi), ker je ESČP ugotovilo, da so švedski organi in sodišča z razliko od primera F.G. v. Switzerland v tem primeru naredili zadosti natančno in rigorozno oceno o pristnosti spremembe vere po tožnikovem prihodu na Švedsko65 in ker pritožnik v postopku pred ESČP ni predložil nobenega dokaza ali argumenta o tem, da bo vero prakticiral javno v primeru vrnitve v Iran.66 Za razliko od obravnavanega upravnega spora je tudi v zadevi A šlo za očitno vlogo „sur place“ za status begunca. Kajti v zadevi A je bila prosilcu najprej zavrnjena prošnja meseca februarja 2013, ker mu upravni organ ni verjel, da je bil preganjan iz političnih razlogov. Pritožil se ni, ampak je novembra 2013 vložil novo prošnjo in je uveljavljal drug razlog in sicer, da je med bivanjem na Švedskem spremenil vero in da se je z njo prvič srečal leta 2011, na Švedsko pa je prišel v letu 2009, krstil pa se je leta 2013, vendar ne v uradni cerkvi, ampak v t.i. hišni cerkvi na Švedskem.67 V zadevi A. v. Switzerland je torej šlo za prosilca, ki ni izvajal nobene aktivnosti v zvezi s krščanstvom v izvorni državi, med tem ko je pri prosilcu v obravnavanem upravnem sporu to obdobje trajalo več kot dve leti in je s tega vidika sprememba vere bolj prepričljiva in v tem okviru se lahko šteje tudi kot bolj pomembna oziroma resna.

81. Zaznavne razlike v stopnji prepričljivosti, resnosti in pomembnosti spremembe vere so razvidne tudi med obravnavanimi okoliščinami tožnika v tem upravnem sporu in prosilca v zadevi A.A. c. Suisse. Z razliko od zadeve A.A., v kateri je tožnik v postopku pred švicarskimi organi navedel samo to, da je pomagal razdeliti Biblije v svoji vasi v Afganistanu in da ga je iz tega razloga iskala policija na domu, čeprav je bil večkrat pozvan, da mora v zvezi s tem povedati več podrobnosti,68 v predmetni zadevi med strankama ni sporno, da se je tožnik s krščanstvom sam začel spoznavati že več kot dve leti pred pobegom, to je leta 2015. Že pred tem pa je tožnik s to vero imel stik preko očeta, ki je bil kristjan. V letu 2016 je neformalno in v komunikaciji s pastorjem iz C. sprejel krščansko vero. Šele po incidentu v službi je pobegnil, ker pred tem ni imel težav. Ni pa svojega verskega prepričanja razkrival v javnosti, ampak zgolj med somišljeniki, ki so prihajali tudi k njemu na dom, kjer so brali verske vsebine. V zadevi A.A. je bilo tudi ugotovljeno pred švicarskimi organi in sodišči, da je bil tožnik v treh intervjujih nekonsistenten glede vprašanja, komu je razdelil Biblije, in da je znanje o krščanstvu pridobil šele v Švici, ob tem, da je predložil certifikat o krstu in ob tem, da obiskuje bogoslužje v Švici.69 Z razliko od upravnega organa švicarsko sodišče ni dvomilo o avtentičnosti tožnikove spremembe vere v Švici.70 Ker je šlo v zadevi A.A. očitno za vlogo „sur palce“, je ESČP ugotavljalo, ali je bila sprememba vere dovolj intenzivna,71 resna, koherentna (skladna) in pomembna.72 Ker pa prosilec v zadevi A.A.v nobeni fazi postopka ni bil vprašan o tem, kako bo živel svojo vero v primeru vrnitve v Afganistan, kjer naj bi po mnenju organov iskal notranjo zaščito v Kabulu pri stricih in bratrancih, ki o njegovi spremembi vere niso bili obveščeni, je ESČP ugotovilo kršitev pravice iz 3. člena EKČP,73 saj bi očitno po mnenju ESČP v primeru vrnitve in iskanja notranje razselitve v Kabulu moral prilagoditi oziroma spremeniti svoje socialno obnašanje in zadržati pripadnost krščanski religiji samo za sebe. Prisiljen bi bil živeti v laži (fr.: „le mensonge“) in ne bi se smel družiti s somišljeniki glede vere.74

82. Tudi v obravnavani zadevi je pomembna kršitev materialnega prava s strani tožene stranke storjena s tem, ko tožena stranka ni upoštevala tožnikovih odgovorov oziroma pojasnil o tem, kako je komuniciral na vzven krščansko vero in sicer, da je po komunikaciji z duhovnikom D.D. postal aktivnejši na instagramu, da se je pogovarjal z družino in prijatelji, da je ustanovil skupino, v kateri so skupaj poslušali molitve in pridige perzijske cerkve v C., da se je pogovarjal tudi s sodelavci, ki so se zanimali za krščanstvo;75 sicer vere navzven ni kazal, o veri se je pogovarjal samo z ljudmi, ki jih pozna.76 Na posebno vprašanje uradne osebe v kontekstu, da ni širil krščanstva v Iranu, pa je odgovoril, da je širil krščanstvo, saj se je o tem pogovarjal s prijatelji in da v Bibliji piše, da mora širiti vero, da krščanstva ne sme skrivati.77

83. Na tej podlagi sodišče ocenjuje, da tožena stranka ni v zadostni meri upoštevala (prvih) okoliščin z listinskimi dokazi vred o zatrjevani spremembi veri, za katere sama ni ugotovila problematičnosti z vidika kriterijev ocene (ne)verodostojnosti, ampak jih je v končni dokazni oceni štela za premalo verodostojne zaradi določenih nekonsistentnosti in majhne verjetnosti drugih okoliščin, za katere pa je sodišče ugotovilo, da v zadevi ne morejo pretehtati prve. Druge obravnavane okoliščine ne morejo pretehtati prvih deloma iz razloga, ker so nekonsistentnosti premajhne ali neustrezno ugotovljene, deloma zaradi kršitve procesnega pava iz 16. člen Procesne direktive 2013/327EU, deloma zaradi napačne uporabe tretjega odstavka 21. člena ZMZ-1 in drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 ter napačne uporabe dokaznih standardov ter nepravilne uporabe standardov iz sodb Fathi, Y, Z in A v. Switzerland. Tožena stranka tudi ni predlagala nobenega dokaznega predloga, ki bi lahko spremenil dokazno oceno o tem, da tožena stranka ni uspela odvrniti vsakršnega dvoma, da bi bil tožnik preganjan v primeru vrnitve v Iran, potem ko je tožnik svoj del dokaznega bremena izpolnil in je izkazal dovolj realno tveganje v primeru zavrnitve njegove prošnje za status begunca.

84. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo izpodbijani akt odpravilo, ker so bili dokazi zmotno presojeni in je bil iz ugotovljenih dejstev narejen napačen sklep (2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in 4. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1) in je odločilo o pravici, kot izhaja iz prve točke izreka te sodbe (prvi odstavek 65. člena ZUS-1 v zvezi z petim odstavkom 65. člena ZUS-1).

Utemeljitev odločitve, da sodišče presojo opravi na seji senata in ne na glavni obravnavi

85. V predmetni zadevi gre za izvajanje prava EU. V pravu EU velja splošna pravica do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva, kot je opredeljena v treh odstavkih 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah. Prvi in drugi odstavek tega člena pravita, da ima vsakdo, ki so mu kršene pravice in svoboščine, zagotovljene s pravom Unije, pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred sodiščem v skladu s pogoji, določenimi v tem členu. Vsakdo ima pravico, da o njegovi zadevi “pravično, javno” in v razumnem roku odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom predhodno ustanovljeno sodišče. Vsakdo ima možnost svetovanja, obrambe in zastopanja na glavni obravnavi.

86. Čeprav ta splošna določba vsebuje pojma »pravično« in »javno«, iz interpretacij Sodišča EU ne izhaja, da za vse vrste sporov »pravično« in »javno« pomeni sojenje na javni glavni obravnavi, ampak se javnost (in pravičnost) sojenja lahko odraža tudi na druge načine, kot je glavna obravnava z zaslišanjem vlagatelja neke prošnje.

87. Natančneje oziroma specialno je ta splošna pravica za postopke odločanja o mednarodni zaščiti opredeljena v določilu člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU. Ta določa, da države članice zagotovijo, da učinkovito pravno sredstvo vsaj v pritožbenih postopkih pred sodiščem prve stopnje zagotavlja „podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj,“ po potrebi vključno s presojo potreb po mednarodni zaščiti v skladu z Direktivo 2011/95/EU. Ta določba sekundarnega prava EU ne omenja razlike v zvezi s podrobno in posodobljeno presojo dejstev, ki jo opravi sodišče na seji senata ali na glavni obravnavi (z zaslišanjem prosilca).

88. Nadalje je za obravnavani spor z vidika načina, kako je Upravno sodišče prišlo do odločitve na seji senata v tej zadevi, pomembno, da je Sodišče EU že podalo razlago, kaj pomenita standarda presoje oziroma pravilo »ex nunc« (posodobljena presoja) ter popolna (podrobna) presoja. Presoja ex nunc pomeni, da sodišče opravi presojo, pri kateri se »po potrebi« upoštevajo novi elementi, ki so se pojavili po sprejetju odločbe, zoper katero je vloženo pravno sredstvo.«78 Standard oziroma pravilo »podrobne« ali „popolne“ presoje pa pomeni, da »mora sodišče obravnavati tako elemente, ki jih je organ /…/ upošteval ali bi jih lahko upošteval, kot elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo.79 Iz tega izhaja, da morajo države članice na podlagi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32 prilagoditi svoje nacionalno pravo tako, da bo sodišče pri obravnavanju zadevnih tožb preizkusilo vse dejanske in pravne elemente, ki mu omogočajo posodobljeno presojo obravnavanega primera, tako da bi bilo prošnjo za mednarodno zaščito mogoče izčrpno obravnavati, ne da bi bilo treba spis vrniti navedenemu organu. Taka razlaga daje prednost cilju Procesne direktive 2013/32, katere namen je zagotoviti, da se take prošnje obravnavajo čim hitreje, ne da bi to vplivalo na izvedbo ustrezne in izčrpne presoje.80

89. Če je treba nacionalno pravo prilagoditi pravici do sodnega varstva prosilca iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, potem to kaže na to, da je treba nacionalno pravo prilagoditi tudi glede morebitnih siceršnjih obveznosti v nacionalnem pravu glede sojenja na glavni obravnavi. Cilj, ki ga postavlja Sodišče EU, je namreč hitro sojenje, ne da bi to vplivalo na izvedbo „ustrezne in izčrpne presoje“.

90. Vendar pa Sodišče EU v nadaljevanju izpostavlja, da se člen 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU nanaša zgolj na „preizkus pravnega sredstva“ in se torej ne nanaša na morebitno razveljavitev odločbe, zoper katero je vloženo to pravno sredstvo. Tako zakonodajalec Unije s sprejetjem Procesne direktive 2013/32/EU ni nameraval uvesti kakršnega koli skupnega pravila, v skladu s katerim bi moral parasodni ali upravni organ iz člena 2(f) te direktive izgubiti pristojnost po razveljavitvi njegove prvotne odločbe o prošnji za mednarodno zaščito, tako da lahko države članice še naprej določajo, da je treba spis po taki razveljavitvi poslati temu organu, da sprejme novo odločbo.81 To pomeni, da imajo države članice EU procesno avtonomijo glede možnosti vračanja zadeve upravnemu organu ali glede meritornega sodnega odločanja.

91. V tem okviru, v katerem države članice imajo procesno avtonomijo oziroma manevrski prostor glede vrste odločitev sodišča na prvi stopnji, kot pravi Sodišče EU, mora ta manevrski prostor nacionalne zakonodaje biti v skladu z določbo 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki je „dovolj sama po sebi in je ni treba pojasnjevati z določbami prava EU ali nacionalnega prava, da bi se posameznikom podelila pravica, na katero se kot tako lahko sklicujejo.“82 V tej zvezi ni odveč narediti poudarek, da pravica iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah služi posamezniku - prosilcu in ne pripada državnemu organu.83

92. Nadalje je za razlago, ali sodišče v upravnem sporu v zadevah mednarodne zaščite po ZMZ-1 lahko napravi drugačno celovito (končno) dokazno oceno kot tožena stranka na podlagi seje senata ali pa mora sodišče za to izvesti glavno obravnavo, pomembno, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/327EU neposredni učinek. Sodišče EU namreč pravi, da bi bila „vsaka določba nacionalnega prava ali vsaka zakonodajna upravna ali sodna praksa, katere učinek bi bil zmanjšanje učinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, kot je člen 46(3) Procesne direktive 2013/32 v povezavi z členom 47 Listine, nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije.“84 Ker je to stališče Sodišče EU sprejelo v kontekstu vprašanja procesne avtonomije Republike Madžarske, ko sodišče po nacionalnem pravu poda popolno in posodobljeno presojo in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje, se postavlja vprašanje, ali imajo morebiti države članice EU procesno avtonomijo glede pogojev za (obvezen) razpis glavne obravnave, ali pa tudi tu veljajo enotna procesna pravila na podlagi člena 46(3) Procesne direktive in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah in države članice EU nimajo procesne avtonomije.

93. Odgovor na to vprašanje dajejo sodbe Sodišča EU v zadevah Sacko, Alheto in Ahmedbekova.

94. V zadevi Sacko Sodišče EU izpostavlja, da v nobeni od določb, za katere razlago sprašuje predložitveno sodišče (to pa so bili členi 12, 14, 31 in 46 Procesne direktive 2013/32), ni izrecno naloženo, naj sodišče v okviru tega odločanja opravi zaslišanje prosilca. Obveznost izvedbe osebnega razgovora v 14. členu Procesne direktive 2013/32 se nanaša „izključno na organ, ki je odgovoren za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito in ki je pristojen za izdajo odločbe na prvi stopnji ter se torej ne uporablja za pritožbene postopke.“85 V nadaljevanju Sodišče EU razširja to razlago na vse določbe iz Procesne direktive 2013/32 in ne samo na tiste, ki jih je izpostavilo predložitveno sodišče iz Italije in to poveže tako z določbo 19(1) člena PEU, kot tudi s členom 46(3) Procesne direktive in 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah.86

95. Ko Sodišče EU našteva sestavne elemente pravice do učinkovitega sodnega varstva, ne omenja pravice do sojenja na javni glavni obravnavi, ampak pravi, da pravica do učinkovitega sodnega varstva zajema zlasti pravico do obrambe, načelo enakosti orožij, pravico do dostopa do sodišč ter pravico do svetovanja, obrambe in zastopanja.87 V nadaljevanju natančneje obravnava vsebino elementa pravice do obrambe in izjave in pravice do zaslišanja prosilca pred sodiščem ne omenja, razen v tem smislu, da v primeru, če prosilec na sodišču ni zaslišan, gre za omejitev pravice do obrambe.88 Upravno sodišče ponovno pripominja, da gre za pravico do obrambe prosilca za mednarodno zaščito, ne pa za pravico do obrambe državnega organa, ki je tožena stranka v upravnem sporu. Z vidika razmerij med tožnikom in toženo stranko v kontekstu sodnega varstva pa je po pravu EU pomembno načelo enakosti orožij.

96. Ko Sodišče EU obravnava pravico do obrambe in v okviru tega pravico ustne izjave oziroma zaslišanja prosilca pred sodiščem, se naveže na sodno prakso ESČP v zvezi z 6 in 13. členom EKČP in sklene, da je Sodišče EU že navedlo, da člen 6 EKČP „ne nalaga absolutne obveznost, da se opravi javna obravnava, in ne zahteva, da se nujno opravi zaslišanje v vseh postopkih, ter razsodilo, da 47(2) člen Listine EU o temeljnih pravicah, ali katera koli druga njena določba ne določa te obveznosti.89 Na tej točki nato Sodišče EU to razlago nekoliko relativizira s tem, ko pravi, da je treba upoštevati posebne okoliščine posameznega primera, zlasti glede na vrsto zadevnega akta, okvir, v katerem je bil sprejet in pravna pravila, ki urejajo zadevno področje.90 Za predmetno področje mednarodne zaščite Sodišče EU nato izpostavi pomen „tesne povezave“ med pritožbenim postopkom pred sodiščem in postopkom na prvi stopnji, pri čemer mora prosilec imeti možnost osebnega razgovora na prvi stopnji upravnega odločanja.91 Zapisnik ali dobesedni prepis vsakega osebnega razgovora na prvi stopnji upravnega odločanja je „pomemben element za pristojno sodišče, ko to podrobno in ex nunc presoja dejstva in pravna vprašanja v skladu s členom 46(3) Procesne direktive.“92 To pomeni, da je podlaga za posodobljeni in popolno sodno presojo zapisnik o zaslišanju prosilca v upravnem postopku in upravni (ter seveda sodni) spis.

97. Temu sledi ključen odstavek, ki razčiščuje predmetno pravno vprašanje, ali lahko Upravno sodišče na seji senata brez zaslišanja tožnika odloči meritorno in podeli status begunca (ali subsidiarne zaščite) med drugim tudi v okoliščinah, kakršne so v predmetni zadevi:

98. Iz sodbe Sodišča EU izhaja, da je vprašanje o tem, ali je potrebno, da sodišče zasliši prosilca, treba presojati ob upoštevanju obveznosti navedenega sodišča, da opravi podrobno in ex nunc presojo iz člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU zaradi učinkovitega sodnega varstva pravic in interesov prosilca. „Samo v primeru, da navedeno sodišče oceni,“ da lahko to presojo opravi zgolj na podlagi podatkov iz spisa, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali dobesednim prepisom osebnega razgovora s prosilcem v postopku na prvi stopnji, lahko odloči, da ne bo zaslišalo prosilca v okviru postopka s pravnim sredstvom, ki je bilo vloženo pri njem. V teh okoliščinah se namreč z možnostjo, da se ne opravi zaslišanje, upošteva interes držav članic in prosilcev, ki je naveden v uvodni izjavi 18 navedene direktive, da se o prošnjah za mednarodno zaščito odloči, kakor hitro je to mogoče, brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave.93

99. Avtonomija je torej na sodišču in ne more teh pravil drugače in na splošno (za vse primere vnaprej) predpisovati zakonodajalec države članice, tako da bi na primer moralo sodišče odločati na podlagi zaslišanja tožnika na glavni obravnavi, četudi to ni potrebno za popolno in podrobno obravnavo pravnih in dejanskih vprašanj in podaljšuje tek postopkov.

100. Sodišče EU še enkrat poudari avtonomijo razpravnega sodišča, ko pravi, če „sodišče nasprotno oceni,“ da je treba zaslišati prosilca, zato da bo lahko opravilo podrobno in ex nunc presojo, ki se zahteva, to zaslišanje, ki ga odredi navedeno sodišče, pomeni procesno dejanje, ki ga ne sme opustiti iz razloga pospešitve postopka, ki je naveden v uvodni izjavi 20 Procesne direktive 2013/32.94 Pri tem mora sodišče upoštevati „vloge pred sodiščem, objektivne podatke v upravnem spisu, pripravljenem na podlagi postopka na prvi stopnji, glede na okoliščine primera vključno z zapisnikom ali posnetkom osebnega razgovora, ki je bil opravljen v okviru tega postopka.“95

101. Pri zgornji razlagi se je Sodišče EU oprlo tudi na prakso ESČP, po kateri zaslišanje ni potrebno, če se v zadevi ne pojavljajo dejanska ali pravna vprašanja, ki jih ni mogoče ustrezno rešiti na podlagi spisa in pisnih stališč strank (sodba z dne 4. junija 2015, Andechser Molkerei Scheitz/Komisija, C‑682/13 P, neobjavljena, EU:C:2015:356, točka 46, ki se sklicuje na sodbo ESČP z dne 12. novembra 2002, Döry proti Švedski, CE:ECHR:2002:1112JUD002839495, točka 37).96 Ali je glavna obravnava zaradi zaslišanja tožnika potrebna, torej odredi razpravno sodišče in ne more tega odrejati v zadevah mednarodne zaščite zakonodajalec države članice mimo teh interpretacij oziroma v nasprotju z interpretacijami določbe člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU, ki ima neposredni učinek.

102. V sklepnem delu interpretacije Sodišče EU pravi, da člen 46 Procesne direktive 2013/32 sodišču, pri katerem je vloženo pravno sredstvo zoper odločbo o zavrnitvi prošnje za mednarodno zaščito, ne nalaga, naj zasliši prosilca v vseh okoliščinah in tudi ne dovoljuje nacionalnemu zakonodajalcu, da temu sodišču prepove, da odredi zaslišanje v primeru, v katerem bi, potem ko bi informacije, ki so bile zbrane med osebnim razgovorom v postopku na prvi stopnji, štelo za nezadostne, ocenilo, da je treba organizirati to zaslišanje za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj.97

103. Če torej nacionalni zakonodajalec ne sme prepovedati sodišču, da odredi zaslišanje, kadar to oceni, da zaslišanje v upravnem postopku ni bilo zadostno za popolno in podrobno sodno presojo, potem logično tudi ne sme nacionalni zakonodajalec zapovedati, da mora sodišče opraviti glavno obravnavo, če to po mnenju sodišča ni potrebno za podrobno in popolno sodno presojo.

104. Pravni standard po pravu EU, ko sodišče ugotovi, da lahko izpelje popolno in podrobno sodno presojo samo na podlagi upravnega spisa, pa je ta, da „dejanske okoliščine ne dopuščajo nobenega dvoma“ glede utemeljenosti izpodbijane odločbe, vendar pa je to dopustno pod dvema pogojema: prvič, če je bila prosilcu v upravnem postopku dana možnost osebnega razgovora v skladu s 14. členom Procesne direktive 2013/32 in sta bila v skladu s členom 17(2) iste direktive zapisnik ali dobesedni prepis razgovora, če je bil opravljen, vložena v spis; in drugič, da lahko sodišče, pri katerem je bilo vloženo pravno sredstvo, odredi to zaslišanje, če meni, da je potrebno za podrobno in ex nunc presojo dejstev in pravnih vprašanj.98

105. Upravno sodišče ob tem pripominja, da Sodišče EU, ko v pravnih interpretacijah daje to avtonomijo sodiščem držav članice EU, obravnava zgolj postopek pred „sodiščem, pri katerem je vloženo pravno sredstvo“, kajti pravo EU ne zahteva dvostopenjskega sodnega varstva. Načelo učinkovitega sodnega varstva zagotavlja posamezniku pravico do dostopa do sodišča in ne do večstopenjskega sodnega varstva.99 Poleg tega se vprašanje glede obveznega zaslišanja tožnika na glavni obravnavi zaradi temeljnega namena, kateremu služita določbi člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU in 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah postavlja samo v situaciji, ko sodišče tožbo zavrne, ne pa ko sodišče tožbi ugodi.

106. Z zgornjo interpretacijo določbe 46(3) člena Procesne direktive, ki ima neposredni učinek, v zvezi s pravico iz 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ni skladna določba drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi s 60. členom, drugo alinejo tretjega odstavka ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1), ki pravi, da Upravno sodišče „izvede glavno obravnavo tudi v primeru, če ugotovi, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno in popolno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju.“ Kadar je nacionalno pravo v nasprotju z jasno in brezpogojno določbo prava EU, sodišče takšno določbo ignorira in neposredno uporabi določbo prava EU, v tem primeru določbo člena 46(3) Procesne direktive 2013/32, ki za obravnavani primer glede na ugotovljene okoliščine ne zahteva izvedbe glavne obravnave.100

107. Vendar je treba izpostaviti, da je šlo v zadevi Sacko za odločanje o očitno neutemeljeni prošnji za mednarodno zaščito. Zato je kljub temu, da Sodišče EU v zgornji interpretaciji ni poudarilo oziroma ni podarjalo, da takšna razlaga velja samo za situacije, ko gre za očitno neutemeljeno prošnjo za mednarodno zaščito, treba upoštevati, ali je Sodišče EU v morebitnih kasnejših interpretacijah razlagalo pravo EU tako, da je dopustilo procesno avtonomijo državam članicam EU oziroma njihovim zakonodajalcem pri vprašanju, pod katerimi pogoji mora sodišče prve stopnje opraviti presojo na podlagi glavne obravnave (tudi v primerih, ko prosilca ni treba zaslišati) in kdaj lahko presodi o zakonitosti izpodbijanega akta in kdaj lahko razsodi o mednarodni zaščiti brez glavne obravnave.

108. V zadevi Alheto je predložitveno sodišč vprašalo, ali lahko sodišče države članice, pri katerem je vloženo pravno sredstvo na prvi stopnji zoper upravno odločbo o prošnji za mednarodno zaščito, „upošteva dejanske ali pravne elemente“ v zvezi s pogoji za status begunca, ki jih upravni organ ni preučil.101 Med drugim tudi v kontekstu obravnavanega upravnega spora to pomeni, da sodba v zadevi Alheto daje odgovor na vprašanje, ali Upravno sodišče lahko brez razpisa glavne obravnave upošteva dejanske in pravne elemente v zvezi z materialnimi pogoji za status begunca ali subsidiarne zaščite, ki jih tožena stranka ni preučila oziroma upoštevala.

109. Sodišče EU začne razlago z ugotovitvijo, da v določilu člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU „ni napotitve na nacionalno pravo“ in zato se morajo ti „izrazi razlagati in uporabljati enotno,“ zato da se omeji gibanje prosilcev za mednarodno zaščito med državami članicami.“102 Sodišče EU v naslednjem koraku poudarja pomen hitrega sojenja brez poseganja v ustreznost in celovitost obravnave103 in zato morajo države članice temu primerno prilagoditi nacionalno pravo.104

110. Obveznost (posodobljene) presoje ex nunc zajema, da kadar je to primerno, sodišče upošteva „nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju odločbe“, zoper katero je vloženo pravno sredstvo in za to ni potrebno, da bi sodišče moralo spis vrniti upravnemu organu za presojo. Sodišče ima to pooblastilo v Procesni direktivi 2013/32 za obravnavanje novih elementov, o katerih se upravni organ ni izrekel.105 Tudi pridevnik „popolna“ presoja to potrjuje, kajti sodišče mora obravnavati tako elemente, ki jih je organ za presojo upošteval ali bi jih lahko upošteval kot tudi elemente, ki so se pojavili po tem, ko je ta organ sprejel odločbo.106 V zvezi s tem Sodišče EU ne govori o nobeni procesni avtonomiji držav članic EU in ne omenja obveznosti izvajanja glavne obravnave (zaradi zaslišanja prosilca) - še posebej seveda ne takrat, ko sodišče tožbi ugodi. Šele v primeru, ko sodišče pretehta nove elemente, ki so se pojavili po sprejetju upravne odločbe, mora sodišče zaradi 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah „prosilcu dati priložnost, da se izjavi, če lahko ti dejavniki neugodno vplivajo nanj.“107 Torej v primeru možnosti negativne odločitve za prosilca mora sodišče tožniku dati možnost, da se izjavi o teh novih elementih pred izdajo sodne odločbe. Vendar tudi (celo) v tem primeru Sodišče EU ne govori o izjavi na javni glavni obravnavi.

111. Glavna obravnava na sodišču zaradi zaslišanja prosilca je po pravu EU obvezna v situaciji, ko gre za postopek odločanja o (ne)dopustnosti prošnje za mednarodno zaščito, sodišče pa mora preučiti razlog za (ne)dopustnost, ki ga upravni organ ni preučil. Šele v takem primeru mora sodišče omogočiti prosilcu, da predstavi „osebno in v jeziku“, ki ga obvlada, svoje mnenje o uporabi navedenega razloga za njegove osebne okoliščine - če nacionalno pravo to dopušča.108 Zgolj v takem primeru postopka o (ne)dopustnosti prošnje Sodišče EU dovoljuje procesno avtonomijo držav članic EU.

112. Dosedanje ugotovitve, da določilo drugega odstavka 71. člena ZMZ-1 (v zvezi z 60. členom, drugo alinejo tretjega odstavka ter prvega in drugega odstavka 59. člena ZUS-1) mimo pravil EU in v nasprotju z njimi ureja obveznost sojenja na glavni obravnavi v postopku pred Upravnim sodiščem potrjuje tudi sodba Sodišča EU v zadevi Ahmedbekova. Ta primer namreč pojasnjuje, ali imajo države članice EU procesno avtonomijo za določanje obveznosti sojenja na glavni obravnavi v zadevah mednarodne zaščite v situaciji, ko sodišče, ki odloča o tožbi zoper odločbo o zavrnitvi mednarodne zaščite, preuči razloge za priznanje mednarodne zaščite, ki so, ker se nanašajo na dogodke ali grožnje, ki so domnevno nastali pred sprejetjem te odločbe ali celo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito, prvič navedeni v postopku s tožbo.109 Še bolj konkretno se je ta primer nanašal na situacijo, ko prosilec razlog za mednarodno zaščito, ki se nanaša na dogodke ali nevarnosti, ki naj bi nastali pred sprejetjem upravne odločbe ali celo pred vložitvijo prošnje, v postopku pred upravnim organom zamolči.110

113. Sodišče EU je v tej zadevi začelo interpretacijo s stališčem, da je postopek pred upravnim organom “ključna faza” skupnih postopkov, uvedenih s Procesno direktivo 2013/32/EU.111 “Ta ključna faza pred organom za presojo bi se zaobšla, če bi bilo prosilcu brez kakršnih koli postopkovnih posledic dovoljeno, da se za odpravo ali nadomestitev – s strani sodišča – odločbe o zavrnitvi, ki jo je sprejel ta organ, sklicuje na razlog za mednarodno zaščito, ki kljub temu, da se nanaša na dogodke ali grožnje, ki so domnevno že obstajali, ni bil naveden pred navedenim organom in ga zato ta ni mogel preučiti.”112

114. Kaj je mišljeno s pojmom nov »razlog« za mednarodno zaščito, je razvidno iz 98 in 95 odstavka obrazložitve sodbe v zadevi Ahmedbekova. Gre za razloge za preganjanje iz 10. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95 ali elemente resne škode iz 15. člena Kvalifikacijske direktive 2011/95. V takih primerih je treba tak nov razlog opredeliti kot »naknadno prošnjo« v smislu člena 40(1) Procesne direktive 2013/32, upravni organ pa mora v okviru tega postopka obravnave naknadne prošnje v postopku pred sodiščem imeti »možnost«, da preuči naknadno prošnjo. 113 Zato mora sodišče »v skladu s pravili sodnega postopka, ki so določena v nacionalnem pravu,“ preveriti, ali je razlog za mednarodno zaščito, ki je bil prvič naveden pred njim, v postopku s tožbo naveden dovolj zgodaj in je bil predložen dovolj konkretno, da se lahko ustrezno obravnava.114

115. Na tej točki oziroma v takem primeru je torej dana procesna avtonomija državam članicam EU, da uredijo posledice za prosilca, če sodišče ugotovi, da nov razlog za preganjanje ali resno škodo ni bil naveden dovolj zgodaj, ali da ni bil predložen dovolj konkretno, da bi se lahko obravnaval. Če sodišče ugotovi, da lahko ta nov razlog za preganjanje ali resno škodo vključi v svojo presojo, pa mora od tožene stranke “zahtevati, naj navedeni razlog preuči, o rezultatu in obrazložitvi te preučitve pa morata biti prosilec in sodišče obveščena preden zadnje navedeno opravi zaslišanje prosilca in presojo zadeve.«115 Šele v tem primeru je glavna obravnava zaradi zaslišanja prosilca nujno potrebna.

116. Ta situacija pa ne pride v poštev, če je prosilec že v upravnem postopku navajal isti razlog za preganjanje kot v sodnem postopku (na primer politično prepričanje), le da je v sodnem postopku dodal dejanske elemente v podporo temu razlogu.116

117. V predmetnem upravnem sporu ni bila izkazana nobena okoliščina, ki bi na podlagi določila 46(3) člena Procesne direktive v zvezi z 47. členom Listine EU o temeljnih pravicah zahtevala, da sodišče odloči na glavni obravnavi (zaradi zaslišanja tožnika) in da sodišče ne bi moglo sodne presoje sprejeti na seji senata. Sodišče je lahko napravilo podrobno in ex nunc presojo dejanskih in pravnih vprašanj na podlagi podatkov v spisu in je upoštevajoč tudi že omenjene napake pri uporabi materialnega prava (tretjega odstavka 21. člena in drugega odstavka 30. člena ZMZ-1) in procesno kršitev (16. člena Procesne direktive 2013/327EU) iz ugotovljenih dejstev naredilo drugačen dokazni sklep oziroma drugačno celovito (končno) dokazno oceno, kot je to storila tožena stranka.

118. Ob tem sodišče ni spregledalo, da gredo določena stališča Vrhovnega sodišča RS tudi v to smer glede razumevanja pogojev za razpis glavne obravnave, ki jo je dovolj jasno postavilo Sodišče EU v sodbah v zadevah Torubarov, Sacko, Alheto in Ahmedbekova z začetkom že v sredini leta 2017. V zadevi I Up 86/2018 z dne 3. 10. 2018 (odst.11) je Vrhovno sodišče namreč dalo napotek Upravnemu sodišču, da lahko na seji senata obravnava dokazni predlog tožnika, ki mora biti jasno in razumljivo opredeljen, in ga lahko obrazloženo zavrne brez glavne obravnave. V tej zvezi je po mnenju Upravnega sodišča relevantno tudi pravno stališče Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 65/2019 z dne 29. 5. 2019 (odst. 11), da v primeru, ko se sodišče v zavrnilni sodni odločbi opredeli do novih navedb in novih dokaznih predlogov (pri)tožnika v tem smislu, da le-te ne morejo vplivati na drugačno odločitev oziroma da so nepomembni, in lahko tožbo zavrne, je s tem (pri)tožniku zagotovljena ex nunc presoja dejstev in dokazov ter pravnih vprašanj.

119. Če ta standard velja za situacijo, ko sodišče tožbo zavrne na seji senata, mora enak standard (tudi zaradi enakosti orožij)117 veljati tudi v situaciji, ko sodišče tožbi ugodi in podeli status begunca, saj je določba 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah glede poštenega postopka v funkciji uresničevanja pravic posameznikov in ne v funkciji uresničevanja pravic organa, ki je pristojen za odločanje o prošnjah za mednarodno zaščito.

120. Upoštevajoč vse navedeno je sodišče v sporu razsodilo na seji senata in ne na glavni obravnavi.

Obrazložitev k drugi točki izreka:

121. Odločitev v drugi točki izreka upošteva določbo 92. člena ZMZ-1, po kateri osebi, ki ji je v Republiki Sloveniji priznan status begunca, odločba o priznanju statusa z dnem vročitve velja tudi kot dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po določbi tretjega odstavka istega člena dovoljenje za prebivanje izda ministrstvo v obliki, določeni z zakonom, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujca v Republiki Sloveniji.

122. Podlaga za odločitev v drugi točki izreka te sodbe je tudi določba prvega odstavka 73. člena ZUS-1, po katerem je zoper sodbo, ki jo izda Upravno sodišče, dovoljena pritožba, če je sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je sodišče odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1. V konkretnem primeru Upravno sodišče ni odločilo na podlagi 66. člena ZUS-1, vendar pa je deloma tudi zaradi drugačne izpeljave dokazne ocene, deloma pa zaradi napačne uporabe materialnega prava in procesnih kršitev spremenilo izpodbijani akt oziroma ga je odpravilo in je samo odločilo o stvari. Zato je v tej zadevi po mnenju Upravnega sodišča pritožba dovoljena.

1 Sodbi Velikega senata Sodišča EU v zadevah C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 147 in C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 57-59, 61, 66. 2 Ibid. odst. 148. 3 Tretji odstavek na strani 18 izpodbijane odločbe. 4 Tretji, četrti, peti odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe. 5 Drugi odstavek na strani 18 izpodbijane odločbe; dopis PIC, ki ga je tožena stranka prejela dne 1. 8. 2018. 6 Šesti odstavek na strani 5 izpodbijane odločbe. 7 Tretji odstavek na strani 6 izpodbijane odločbe. 8 Šesti odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe. 9 Dokaz, ki ga je od PIC tožena stranka prejela dne 1. 8. 2018. 10 Gre za spletno izobraževanje s sedežem v ZDA, certifikat o tem pa je tožena stranka prejela od PIC dne 24. 5. 2019. 11 Deveti odstavek na strani 4 izpodbijane odločbe ter dokazna listina (potrdilo: Persian Baptist Church), ki jo je tožena stranka s strani PIC prejela 21. 8. 2018. 12 Prvi odstavek na strani 18 izpodbijane odločbe. 13 Drugi odstavek na strani 18 izpodbijane odločbe; dopis PIC s slikami je tožena stranka prejela dne 7. 1. 2019. 14 Zadnji odstavek na strani 7 in prvi odstavek na strani 8 izpodbijane odločbe. 15 Zadnji odstavek na strani 13 izpodbijane odločbe. 16 Prvi odstavek na strani 14 izpodbijane odločbe. 17 Zadnji odstavek na strani 7 izpodbijane odločbe. 18 Prvi odstavek na strani 17 izpodbijane odločbe. 19 Prvi odstavek na strani 20 izpodbijane odločbe 20 Predzadnji odstavek na strani 19 izpodbijane odločbe. 21 Drugi odstavek na strani 8 izpodbijane odločbe. 22 Tretji odstavek na strani 14 izpodbijane odločbe. 23 Enako velja tudi v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), glej na primer: F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, 23. 3. 2016; A. v. Switzerland, App. no. 60342/16, 19. 12. 2017; A.A. c. Suisse, Req.32218/17, 5. 11. 2019. 24 C-56/17, Fathi, 4. 10. 2018, odst. 73. 25 Ibid. odst. 84. 26 Ibid. odst. 77. 27 Ibid. 79. 28 Ibid. odst. 82. 29 Glej tudi: A.A. c. Suisse, odst. 48. 30 Ibid. odst. 81. 31 Ibid. odst. 78-79. 32 Ibid. odst. 83. 33 Ibid. odst. 95-96; glej tudi: C-199/12 do C-201/12, X in drugi odst. 56. 34 C-71/11 in C-99/11, Y in Z, odst. 67 35 Ibid. odst. 65. 36 C-56/17, Fathi, odst. 86-87. 37 Tretji odstavek na strani 10 izpodbijane odločbe. 38 Sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 149/2016, 1. 3. 2017, odst. 15, I Up 283/2016, 3. 11. 2016, odst. 26, I Up 217/2016, 24. 8. 2016, odst. 10, I Up 208/2016, 1. 2. 2017, odst. 6 39 Sodba Sodišča EU v zadevi C-148/13 do C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 58-60. 40 Peti odstavek na strani 10 izpodbijane odločbe in peti odstavek na strani 9 izpodbijane odločbe. 41 Glej: 21. člen ZMZ-1 v zvezi s 4. členom Kvalifikacijske direktive 2011/95 in sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), na primer: sodbi Velikega senata ESČP v zadevah F.G. v. Sweden, App. no. 43611/11, odst. 113, 120, 125 in J.K. and others v. Sweden, odst. 96. 42 Ibid. odst. 92. 43 F.G. v. Sweden, [GC], App. No. 43611/11, 23. 3. 2016, odst. 126-127. 44 Ibid. odst. 120; A.A. c. Suisse, Req. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 44. 45 Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča v zadevi U-I-59/17-27, 18. 9. 2019, odst. 22. 46 Glej na primer: C-411/10 in C-493/10, N.S. in M.E., odst. 94. 47 C-71/11 in C-99/11, Y Z, odst. 72, 80; glej tudi: F.G. v. Sweden, odst. 111; AA. c. Suisse, Req. 32218/17, 5. 11. 2019, odst. 39. 48 Ang.: „balance of probability«. 49 Ang.: „reasonable degree of likelihood“ (sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958). 50 UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 31 let je v veljavi tak dokazni standard („real chance test“) tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision making Conditioned by Radical Uncertainty: Credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515). 51 Glej tudi: Evidence and Credibility Assessment in the Context of the Common European Asylum System, EASO Professional Development Series for members of courts and tribunals; produced by IARLJ-Europe under contract to EASO, 2018, str. 79-81. 52 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 411/2015-57 z dne 24. 4. 2015, odst. 118. 53 Ibid. odst. 118. 54 Člen 23(2) ZMZ-1; glej tudi člen 4(4) Kvalifikacijske direktive. 55 Drugi odstavek na strani 18 izpodbijane odločbe ter peti odstavek na strani 15 izpodbijane odločbe 56 Tožena stranka se na ta vir sklicuje na strani 20 izpodbijane odločbe. 57 F.G. v. Sweden, odst. 123. 58 Ibid. odst. 144. 59 Ibid. odst. 145. 60 Ibid. odst. 145. 61 Ibid. odst. 11. 62 Ibid. odst. 152. 63 Ibid. odst. 156. 64 Tožena stranka se na ta argument opre v tretjem odstavku na strani 17 izpodbijane odločbe. 65 A. v. Switzerland, App. no. 60342/16, 19. 12. 2017, odst. 41, 45. 66 Ibid. odst. 44. 67 Ibid. odst. 7-14. 68 A.A. c. Suisee, Req. 32218/17, 5 11. 2019, odst. 13. 69 Ibid. odst. 13-14. 70 Ibid. odst. 17. 71 V zadevi A. v. Switzerland, je sodba ESČP v angleščini in je uporabljen pojem „certain level of cogency“, med tem ko je sodba v zadevi A.A. v francoščini in ESČP uporablja izraz „ un degré suffisant de force“. 72 A.A. c. Suisee,odst. 49. 73 Ibid. odst. 54. 74 Ibid. odst. 55. Ob tem je ESČP sicer v manjši meri upoštevalo tudi, da je pritožnik pripadnik Hazarov in da je bil v času odhoda iz Afganistana še mladoleten (ibid. odst. 56). 75 Tretje vprašanje/odgovor na strani 3 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 5. 2019. 76 Četrto vprašanje/odgovor na strani 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 5. 2019. 77 Četrto vprašanje/odgovor na strani 6 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 23. 5. 2019. 78 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 52. 79 Ibid. odst. 52; glej tudi: C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 111, 113. 80 C-556/17, Torubarov, odst. 53. 81 Ibid. odst. 54. 82 Ibid. odst. 56. 83 Ibid. odst. 55-56. V tej zadevi je Sodišče EU sicer odločilo, da kadar sodišče opravi popolno in ex nunc presojo potreb prosilca po mednarodni zaščiti in vrne zadevo upravnemu organu v ponovno odločanje, je upravni organ vezan na to pravnomočno in zavezujočo presojo, sicer bi bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva iluzorna in brezpredmetna (Ibid. odst. 57-59, 61, 66), razen če upravni organ v novi odločitvi ne utemelji nastanka novih okoliščin, ki bi upravičevale novo presojo potreb po mednarodni zaščiti tega prosilca (ibid. odst. 78); glej tudi: C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 147-149. 84 C-556/17, Torubarov, 29. 7. 2019, odst. 73. 85 C-348/16, Sacko, 26. 7. 2017, odst. 24, 26. 86 Ibid. odst. 28-31. 87 Ibid. odst. 32. 88 Ibid. odst. 33-37. 89 Ibid. odst. 39-40 90 Ibid. odst. 41. 91 Ibid. odst. 42. 92 Ibid. odst. 43. 93 Ibid. odst. 44. 94 Ibid. odst. 45. 95 Ibid. odst. 46; glej tudi: C-585/16, Alheto, odst. 127, 130. 96 C-348/16, Sacko, odst. 47. 97 Ibid. odst. 48. 98 Ibid. odst. 49. 99 C-69/10, Diouf, 18. 7. 2011, odst. 69. 100 C-378/17, 4. 12. 2018, odst. 38-39; glej tudi: C-414/16, Egenberger, 17. 4. 2018, odst. 82. 101 C-585/16, Alheto, 25. 7. 2018, odst. 102. 102 Ibid. odst. 107. 103 Ibid. odst. 109. 104 Ibid. odst. 110. 105 Ibid. odst. 111-112. 106 Ibid. odst. 113. 107 Ibid. odst. 114. 108 Ibid. odst. 130. 109 C-652/16, Ahmedbekova, 4. 10. 2018, odst. 91. 110 Ibid. odst. 94. 111 Ibid. odst. 96; glej tudi: C-585/16, Alheto, odst. 116. 112 C-652/16, Ahmedbekova, odst. 97. 113 Ibid. odst. 98. V tem aspektu je zaznati zavarovanje interesa tožene stranke v sodnem postopku. 114 Ibid. odst. 99. 115 Ibid. odst. 100. 116 Ibid. odst. 101-102. 117 Glej na primer: C-199/11, 6. 11. 2912, odst. 48, 71; C-181/16, Gnandi, 19. 6. 2018, odst. 61.