Jedro

Dolžnica ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelidvidnosti s trditvami o obstoju nelikvidnega premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku.

Predmetne judikatne terjatve predstavljajo dolžničin dolg do stečajne mase, ki je bila oškodovana zaradi izpodbojnih ravnanj insolventnega bivšega zakonca dolžnice (v tem postopku upnika) v korist dolžnice. V konkretnem položaju je najprej potrebno vzpostaviti premoženjsko pravni položaj stečajnega dolžnika – tu upnika, ki je obstajal pred izpodbitim razpolaganjem s predmetnim premoženjem. Šele nato bo lahko prišlo do izločitve premoženja dolžnice, ki ne spada v stečajno maso, na podlagi prijavljenih in priznanih izločitvenih pravic, in nazadnje še do unovčenja premoženja ter poplačila upnikov. Dolžnica je dolžna ta trenutek na podlagi navedenih pravnomočnih in izvršljivih sodb brezpogojno vzpostaviti lastno premoženjsko pravno stanje in premoženjsko pravno stanje A. A., kakršno je bilo pred izpodbitimi ravnanji, ne glede na morebitne zahtevke, ki bi jih sama imela do bivšega zakonca v osebnem stečaju, ki pa jih v postopku stečaja niti še ni uveljavljala.

Predlagatelju, ki je sedaj v postopku osebnega stečaja, je bilo očitano odtujevanje premoženja pred upniki na način, da ga je prenesel na dolžnico. Dolžničino upiranje kondikcijskim zahtevkom s ciljem, da se omenjeno premoženje ne vrne v stečajno maso, v okoliščinah konkretnega primera predstavlja uporabo pravic v nasprotju z njihovim namenom in tudi v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem (zloraba pravic).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na predlog upnika A. A. – v osebnem stečaju (bivšega zakonca dolžnice) s sklepom začelo postopek osebnega stečaja nad dolžnico in imenovalo stečajnega upravitelja. Z dopolnilnim sklepom je zavrnilo predlog dolžnice za prekinitev postopka.

2. Dolžnica se zoper sklep pravočasno pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep razveljavi oziroma zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Upnik v pravočasnem odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določilu 3. točke 231. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) je upravičen vložiti predlog za začetek stečajnega postopka upnik, ki verjetno izkaže: - svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka in - okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

6. V skladu s 14. členom ZFPPIPP je insolventnost položaj, ki nastane, če dolžnik: 1) v daljšem obdobju ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti, ki so zapadle v tem obdobju (trajnejša nelikvidnost), ali 2) postane dolgoročno plačilno nesposoben (prezadolženost) (prvi odstavek cit. člena).

Za dolžnico, ki je potrošnica, velja izpodbojna domneva, da je trajneje nelikvidna, če za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njene plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev (1. alineja 3. točke drugega odstavka cit. člena).1

7. Za presojo utemeljenosti upnikovega predloga za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico mora sodišče presoditi, ali je upnik uspel verjetno izkazati obstoj terjatve in dolžnikove dvomesečne zamude z njenim plačilom (četrti odstavek 232. člena ZFPPIPP), in ugotoviti, ali obstoji insolventnost dolžnika (2. točka prvega odstavka 232. člena ZFPPIPP).

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je upnik aktivno procesno legitimiran za vložitev predloga za začetek postopka osebnega stečaja nad dolžnico. Terjatve upnika temeljijo na pravnomočnih in izvršljivih sodbah, s katerimi so bili razveljavljeni učinki pravnih poslov, ki sta jih upnik in dolžnica (kot bivša zakonca) sklenila v obdobju izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika A. A. (upnika v tem postopku); dolžnica z izpolnitvijo navedenih terjatev zamuja več kot dva meseca. Dolžnica je ob vložitvi predloga za začetek postopka osebnega stečaja za več kot dva meseca zamujala s plačilom judikatne obveznosti v višini 59.200,00 EUR (XI Pg 1810/2016), ki presega trikratnik njene mesečne pokojnine v višini 630,00 EUR, ob zaključku naroka pa je bila upnikova judikatna terjatev zoper dolžnico še bistveno višja (376.726,56 EUR zgolj iz naslova glavnic). Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, ki tvorijo domnevno bazo (višina terjatev iz pravnomočnih sodb, pri čemer je na podlagi datumov izvršljivosti mogoče sklepati na zapadlost judikatnih terjatev oziroma na dolžničino zamudo) štelo, da je dolžnica trajneje nelikvidna. Sklep o izvršbi I 556/2019 za izterjavo upnikovih terjatev napram dolžnici je bil izdan že 22. 10. 2019, vendar je bila izvršba na dolžničine nepremičnine neuspešna. Ker se upnik več kot eno leto ne more poplačati iz dolžničinega premoženja, je jasno, da dolžnica ni uspela izpodbiti domneve lastne insolventnosti.2

9. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da sta položaja insolventnosti (trajnejša nelikvidnost in dolgoročna plačilna nesposobnost) v ZFPPIPP določena alternativno, kar pomeni, da je dolžnik insolventen, tako če je trajneje nelikviden kot če postane dolgoročno plačilno nesposoben. To stališče ima podlago ne le neposredno v določbi 14. člena ZFPPIPP (jezikovna razlaga), temveč tudi v ustaljeni sodni praksi.3 Dolžnica je v tem postopku trdila in sedaj v pritožbi ponavlja, da ni insolventna, ker je lastnica nepremičnin in drugega premoženja, katerega vrednost presega njen dolg po sodbah, na katere se sklicuje upnik. Dolžnica je s tem zatrjevala, da ni prezadolžena (1. točka tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Ker je prezadolženost položaj, na podlagi katerega velja domneva, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, dolžnica s svojimi trditvami ni neposredno napadala na podlagi domneve ugotovljenega položaja trajnejše nelikvidnosti.

10. Kljub temu, da za obstoj insolventnosti zadošča ugotovitev položaja trajnejše nelikvidnosti, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vsebine dolžničinega ugovora, da ni prezadolžena, vendar ga je zavrnilo. V zvezi z dolžničinim opozarjanjem, da je zemljiškoknjižna lastnica 14 nepremičnin, ki naj bi bile po podatkih GURS vredne 1.065.678,00 EUR, po mnenju dolžnice pa še več, kar naj bi ocenil izvedenec, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je 11 nepremičnin dolžnica dolžna vrniti v stečajno maso po sodbi XI Pg 1801/2016, nepremičnine pa so po podatkih zemljiške knjige večinoma obremenjene, pri čemer obstoji zgolj iz naslova zemljiškega dolga skupen dolg v višini 10.000.000,00 EUR. Čeprav bi bile nepremičnine bistveno več vredne, kar dolžnica dokazuje z izvedencem, je po presoji sodišča prve stopnje neverjetno, da bi bile nepremičnine kar 10-krat več vredne, da bi se iz njihove vrednosti lahko poplačale vse terjatve, ki bremenijo te nepremičnine. Dokaz za to je tudi že omenjena neuspešna izvršba I 556/2019. 11. Dolžnica je trdila, da praktično nima lastnega premoženja, da pa ima iz naslova skupnega premoženja zoper upnika terjatev, ki presega terjatve iz izvršilnih naslovov, ki jih je prav tako potrebno znižati na račun njenega deleža na skupnem premoženju. Dolžnica naj bi tako imela delež na poslovnih deležih upnika v družbah, ki so registrirane v tujini, pa tudi na gotovini 1.000.000,00 EUR, plačani na podlagi denarne kazni, izrečene upniku v Nemčiji. Izpostavila pa je tudi protipravno odtujeno skupno premoženje. V zvezi z denarno kaznijo 1.000.000,00 EUR, izrečeno upniku, je sodišče zaključilo, da dolžnica niti ni izkazala, da bi bil znesek plačan, kaj šele, da bi bil plačan iz skupnega premoženja. Časopisne članke je ocenilo kot neprimeren dokaz. Poleg tega je zavzelo stališče, da obseg skupnega premoženja, ki bi presegal premoženje iz upnikove stečajne mase, sploh ni pravno pomemben za presojo dolžničine insolventnosti. Če namreč dolžnica premoženja (denarnih zneskov) ne more vrniti v premoženjsko sfero upnika, je logično, da na njem v stečajnem postopku nad upnikom tudi ne bo mogla uveljavljati izločitvene pravice. Šele ko bo ugotovljeno, da je v stečajni masi upnika določeno skupno premoženje (pri čemer sploh ni nujno, da je celotno premoženje, formalno pravno last upnika, tudi skupno premoženje z dolžnico), bo dolžnici na tem premoženju pripadal ½ delež, to je delež, pravnomočno ugotovljen v pravdi XI Pg 536/2019 oziroma I Cp 130/2020. Izločitvena pravica namreč predpostavlja obstoj predmeta izločitvene pravice v stečajni masi. Četudi bi sodišče sledilo logiki dolžnice, bi torej v (zanjo) najboljšem primeru dolžnica dolgovala v stečajno maso ½ zneskov, ugotovljenih v pravnomočnih sodbah (188.344,95 EUR).4 Celo v takem primeru bi bil izpolnjen položaj njene trajnejše nelikvidnosti na podlagi domneve iz 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

12. Pritožnica napada odločitev sodišča prve stopnje, da se zavrne predlog dolžnice za prekinitev tega postopka do odločitve v pravdi o obsegu skupnega premoženja dolžnice in predlagatelja v zadevi P 169/2020. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da vprašanje obsega skupnega premoženja ni tisto predhodno vprašanje, o katerem naj ne bi samo odločalo (zaradi načela hitrosti postopka po 48. členu ZFPPIPP kot tudi zato, ker je predhodni stečajni postopek prav tako kot pravdni postopek kontradiktoren postopek, v katerem so dolžnici zagotovljena enaka procesna jamstva), predvsem pa ker to niti ni ključno za odločitev o upnikovem predlogu za začetek postopka osebnega stečaja. Pritožnica je navajala, da gre v primeru skupnega premoženja za originarni način pridobitve lastninske pravice, da je predlagala izvedbo dokazov, ki jih prvostopenjsko sodišče ni izvedlo in poudarila, da je vprašanje obsega in delitve skupnega premoženja treba presojati celovito ter se pri tem sklicevala na sodno prakso VSL sklep I Cp 17/2017, VS RS sodba in sklep II Ips 19/2016. Po mnenju pritožnice je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, saj ni predhodnega stečajnega postopka niti prekinilo niti ni predhodnega vprašanja samo reševalo celovito.5

13. Pritožbeno sodišče soglaša s stališči, ki jih je zavzelo prvostopenjsko sodišče, saj se je slednje pravilno opredelilo glede skupnega premoženja upnika in dolžnice v obsegu, potrebnem za odločitev v tej zadevi. Zavzelo je stališče, da tudi če sodišče sledi logiki dolžnice in bi torej dolžnica dolgovala v stečajno maso zgolj ½ zneskov, ugotovljenih v pravnomočnih sodbah (188.344,95 EUR), to ne spremeni presoje sodišča glede njene trajnejše nelikvidnosti, ugotovljene na podlagi neizpodbite domneve iz 1. alineje 3. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnico, da bi sodišče prve stopnje moralo pri ugotavljanju trajnejše nelikvidnosti kot predhodno vprašanje obravnavati uspešnost pravde na ugotovitev obsega skupnega premoženja. Slednje bi bilo namreč lahko relevantno le v povezavi s položajem insolventnosti, ki bi temeljila na dolgoročni plačilni nesposobnosti, ne pa tudi na trajnejši nelikvidnosti, na kateri je sodišče prve stopnje prvenstveno utemeljilo svojo odločitev.6 Sodišče prve stopnje je pravilno izpostavilo, da se insolventnost kot predpostavka za začetek postopka osebnega stečaja lahko kaže v dveh oblikah, opredeljenih v prvem odstavku 14. člena ZFPPIPP, in sicer kot trajnejša nelikvidnost ali kot dolgoročna plačilna nesposobnost (prezadolženost). Pogoji za začetek stečajnega postopka so podani že ob obstoju enega od obeh pravnih položajev, v konkretnem primeru je to trajnejša nelikvidnost. Pritožnica zgolj z izpodbijanjem svoje dolgoročne plačilne nesposobnosti tako ne more uspeti. Pritožbene navedbe, s katerimi utemeljuje obseg skupnega premoženja, bi lahko kvečjemu izpodbile dolgoročno plačilno nesposobnost dolžnice, kar pa za uspeh s pritožbo ne zadošča. Pritožnica konkretno ne napada ugotovitve sodišča, da za več kot dva meseca (oziroma celo več kot leto dni) zamuja s plačilom judikatne terjatve v višini vsaj 188.344,95 EUR, kar znatno presega trikratnik njene mesečne pokojnine v višini 630,00 EUR. S tem se pokaže kot pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica nedvomno trajneje nelikvidna. Pritožbeno sodišče dodaja še, da dolžnica ne more izpodbiti domneve o trajnejši nelidvidnosti s trditvami o obstoju nelikvidnega premoženja, ki ga ni mogoče unovčiti v razumnem roku. Splošno znano je, da tako premoženje predstavljajo nepremičnine. Isto velja za poslovne deleže oz. dobičke družb iz Dubaja, terjatve iz ukradene oz. potrošene gotovine ...

14. Pritožnica napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča o upnikovi procesni legitimaciji z navedbami, da upnik ne izkazuje terjatve do dolžnice, saj terjatve iz predloženih sodb XI Pg 1810/2016 in XI Pg 1805/2016 ter XI Pg 536/2019 predstavljajo del skupnega premoženja, ki ni razdeljeno, zato upnik od dolžnice kot njegove (bivše) zakonske partnerice ne more postaviti zahtevka na plačilo določenega denarnega zneska pred razdelitvijo skupnega premoženja. Šele ko se premoženje zakoncev razdeli in postane posebno premoženje posameznega zakonca, je mogoče govoriti o terjatvi ali dolgu enega zakonca do drugega.

15. Navedeni pritožbeni očitki niso utemeljeni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da predmetne judikatne terjatve predstavljajo dolžničin dolg do stečajne mase, ki je bila oškodovana zaradi izpodbojnih ravnanj insolventnega bivšega zakonca dolžnice (v tem postopku upnika) v korist dolžnice. Zato ne pride v poštev sodna praksa, na katero se sklicuje dolžnica, da morajo upniki, ki bi radi posegli na premoženje enega od zakoncev, prvenstveno zahtevati delitev skupnega premoženja zakoncev (57. člen ZZZDR in 83. člen DZ), saj je v konkretnem položaju najprej potrebno vzpostaviti premoženjsko pravni položaj stečajnega dolžnika – tu upnika, ki je obstajal pred izpodbitim razpolaganjem s predmetnim premoženjem. Šele nato bo lahko prišlo do izločitve premoženja dolžnice, ki ne spada v stečajno maso, na podlagi prijavljenih in priznanih izločitvenih pravic, in nazadnje še do unovčenja premoženja ter poplačila upnikov. Sodišče se sicer strinja z dolžnico, da se obseg skupnega premoženja zaradi izpolnitve kondikcijskega zahtevka ne bo spremenil, kar pa ne spremeni dejstva, da je dolžna dolžnica ta trenutek na podlagi navedenih pravnomočnih in izvršljivih sodb brezpogojno vzpostaviti lastno premoženjsko pravno stanje in premoženjsko pravno stanje A. A., kakršno je bilo pred izpodbitimi ravnanji, ne glede na morebitne zahtevke, ki bi jih sama imela do bivšega zakonca v osebnem stečaju, ki pa jih v postopku stečaja niti še ni uveljavljala. Pritožbeno sodišče se z navedenimi stališči prvostopenjskega sodišča strinja.

16. Pritožnica v bistvu napada stališča, ki so zavzeta v pravnomočnih odločbah XI Pg 1810/2016, XI Pg 1805/2016 in XI Pg 536/2019, kar pa ni dopustno. Pravnomočne sodbe ni več mogoče izpodbijati s pritožbo (319. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Obveznosti iz navedenih sodb obstajajo in bodo obstajale neodvisno od tega, kakšen bo epilog pravde P 169/2020 glede obsega skupnega premoženja zakoncev. S svojimi ugovori dolžnica ne more izkazati, da njena judikatna obveznost do stečajne mase upnika ne obstoji, ampak bi lahko kvečjemu izkazala obstoj lastnega nasprotnega zahtevka do te iste stečajne mase (če bi podala pobotno izjavo, s katero je uveljavljen izvenpravdni pobot, tudi tekom predhodnega stečajnega postopka).7 8 Dolžnica se je na obstoj skupnega premoženja, ki še ni razdeljeno, sklicevala tudi v postopkih, iz katerih izvirajo navedene judikatne terjatve, vendar neuspešno. Sodišče je v pravnomočno končani zadevi VSL sodba I Cpg 356/2019 obrazložilo, da ugotavljanje obsega in deleža skupnega premoženja (bivših) zakoncev je predmet drugih postopkov in ga ni moč (parcialno) reševati v pravdi zaradi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, upoštevajoč, da so postopki zaradi izpodbijanja pravnih dejanj v stečajnem postopku po določbah ZFPPIPP namenjeni uresničevanju načel enakega obravnavanja upnikov (46. člen ZFPPIPP), zagotavljanju najboljših pogojev za plačilo upnikov (47. člen ZFPPIPP) in hitrosti postopka (48. člen ZFPPIPP). Morebitni izločitveni zahtevki (kar so upoštevaje pravila stečajnega postopka po vsebini zahtevki dolžnice kot bivše zakonske žene dolžnika (tu upnika) iz naslova skupnega premoženja) so (lahko) predmet (glavnega) stečajnega postopka.

17. Pritožnica zmotno očita nepravilnost stališča sodišča prve stopnje, ki izhaja iz predpostavke, da je najprej potrebno vzpostaviti premoženjsko pravni položaj stečajnega dolžnika A. A. (tu upnika), ki je obstajal pred izpodbijanim razpolaganjem v korist stečajne dolžnice – bivše zakonske partnerke, ne glede na morebitne zahtevke, ki naj bi jih dolžnica sama imela do bivšega zakonca v postopku osebnega stečaja, ki pa jih v stečajnem postopku niti še ni uveljavljala. Prav iz tega izhodišča namreč izhajajo stališča pritožbenega sodišča, sprejeta v postopkih XI Pg 1810/2016, XI Pg 1805/2016 in XI Pg 536/2019. Pravnomočne odločbe, na katere se v pritožbi sklicuje dolžnica, tako kvečjemu potrjujejo, ne pa zavračajo pravilnost izpodbijanega sklepa.

18. Upnik v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je način obrambe, ki se ga v tem postopku poslužuje dolžnica, nekorekten, ob upoštevanju, da upnik do dolžnice izkazuje terjatve prav v posledici pravnomočne ugotovitve, da je zaradi pravnih dejanj upnika, ki je sedaj v postopku osebnega stečaja, in dolžnice, prišlo do prikrajšanja upnikov kot posledica zmanjšanja stečajne mase, in prav zato so bila navedena pravna dejanja pravnomočno izpodbita, kondikcijskemu zahtevku pa je bilo ugodeno. (V zadevi XI Pg 1810/2016 je bila sicer ugotovljena ničnost (navideznost) pravnega posla, prav tako je bilo ugodeno tudi kondikcijskemu zahtevku). Upnik - predlagatelj je pred začetkom postopka osebnega stečaja v izogib poplačila svojih upnikov na dolžnico prenašal premoženje, katerega formalno pravni lastnik je bil, da je to formalno pravno postalo dolžničino posebno premoženje, kar brez sodelovanja dolžnice ne bi bilo mogoče. Zato ni sprejemljivo, da se dolžnica vračilu v stečajno maso tako pridobljenega premoženja sedaj skuša izogniti s sklicevanjem na skupno premoženje in zatrjevanjem, da naj bi njen bivši zakonec poleg omenjenega premoženja pred upniki „skril“ še drugo svoje premoženje. Sodišče druge stopnje pritrjuje dolžnici, da se terjatev upnika napram skupnemu premoženju običajno uveljavlja na način, da se premoženje zakoncev najprej razdeli. Vendar je v tej zadevi treba upoštevati zgoraj opisane okoliščine konkretnega primera, da so bila pravna dejanja predlagatelja izpodbita zaradi preprečitve oškodovanja upnikov prav v medsebojnih poslih predlagatelja in dolžnice. Pritožbena stališča, za katera se zavzema pritožnica, sklicujoč se na nekatero sodno prakso, nepovezano s stečajem, bi izničila učinek pravnomočnih sodb, katerih namen je v vzpostavitvi premoženjsko pravnega položaja predlagatelja, ki je obstajal pred izpodbijanim razpolaganjem. Predlagatelju, ki je sedaj v postopku osebnega stečaja, je bilo očitano odtujevanje premoženja pred upniki na način, da ga je prenesel na dolžnico. Dolžničino upiranje kondikcijskim zahtevkom s ciljem, da se omenjeno premoženje ne vrne v stečajno maso, v okoliščinah konkretnega primera predstavlja uporabo pravic v nasprotju z njihovim namenom in tudi v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem (zloraba pravic). Sodišče druge stopnje zato takšnemu ravnanju dolžnice ne more nuditi pravnega varstva. Zahtevke dolžnice kot bivše zakonske žene predlagatelja iz naslova skupnega premoženja bo lahko dolžnica uveljavljala v glavnem stečajnem postopku kot morebitne izločitvene zahtevke, kot je pravilno pojasnilo že prvostopenjsko sodišče. Pri tem ZFPPIPP omogoča vodenje stečajnega postopka tudi v primeru, ko po poplačilu upnikov in stroškov postopka ostane še določeno premoženje, saj izrecno določa, da se v tem primeru to premoženje izroči družbenikom stečajnega dolžnika (drugi odstavek 373. člena ZFPPIPP), če gre za stečajni postopek nad pravno osebo. Navedena določba se za postopek osebnega stečaja uporablja smiselno, torej se v takem primeru preostala razdelitvena masa izroči dolžniku (prvi odstavek 383. člena ZFPPIPP).9

19. Pritožbeno sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijanega sklepa, s preostalimi trditvami pa se mu ni bilo treba ukvarjati (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je materialno pravno pravilen sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

1 S pravno domnevno zakon iz določenega, sicer neposredno pravno irelevantnega dejstva (domnevne baze) izpelje sklep o neposredno pravno relevantnem dejstvu (domnevano dejstvo). V konkretnem primeru to pomeni, da če upnik izpolni domnevno bazo glede trajnejše nelikvidnosti, se na dolžnico prevesi trditveno in dokazno breme o neobstoju le-te.

2 Sodna praksa je zavzela stališče, da „daljše časovno obdobje“ v smislu trajnejše nelikvidnosti po 1. točki prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP predstavlja že dva meseca zamude.

3 Prim. VSL sklepi Cst 108/2017 z dne 7. 3. 2017, Cst 511/2016 z dne 10. 8. 2016, Cst 512/2016 z dne 10. 8. 2016 in drugi.

4 Upnikov stečajni upravitelj sicer v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da je v zadevi XI Pg 536/2019 predmet obveznosti dolžnice le vračilo premoženja, ki ob že izvedeni delitvi predstavlja posebno premoženje upnika. Tudi v zadevi XI Pg 1810/2016 upnik dolžnici ne odreka polovičnega solastniškega deleža, kakršnega je imela na nepremičninah že pred sklenitvijo izpodbojnega pravnega posla.

5 Večkratna oz. različna določitev deležev ni mogoča, medtem ko se obseg skupnega premoženja lahko ugotavlja po delih v več pravdah. Prim. VSL sodba I Cp 130/2020 kot tudi VSRS sodbe II Ips 423/2006, II Ips 347/2009 in druge. Iz pravnomočne sodbe I Cp 130/2020 je razvidno, da sta deleža predlagatelja in dožnice na skupnem premoženju enaka.

6 Tako tudi VSL sklep Cst 147/2011. 7 Tako tudi VSL sklep Cst 725/2016. 8 Za primerjavo med stečajnim postopkom kot generalno izvršbo in individualno izvršbo, ki je urejena v Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), sodišče opozarja na 8. točko 55. člena ZIZ, kjer je določeno, da je ugovor zoper sklep o izvršbi mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, med drugim če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

9 Tako tudi VSL sklep Cst 15/2015.