Jedro

Sodišče ni dolžno samo iskati strankinega naslova, temveč ta dolžnost bremeni stranko, sodišče pa ji pomaga le, če stranka sama ne more izvedeti za naslov tistega, kateremu naj se izroči pisanje.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo izvršbo, ker upnik ni v roku popravil izvršilnega predloga in sporočil pravega naslova dolžnika, saj je pošta njemu trikrat poslano pošiljko vselej vrnila, enkrat s pripisom, da ni dvignil pošiljke, in dvakrat s pripisom, da je odpotoval. Zoper sklep o ustavitvi se je pravočasno pritožil upnik in trdil, da je najprej zaprosil za podaljšanje roka, na katerega ni prejel odgovora, iz dosedanje prakse sodišč pa je sklepal, da bo prošnji ugodeno. Kasneje je sodišče z dopisom dne 7.12.1995 obvestil, da je dolžnikov naslov nespremenjen (po sodnem registru), da mu naj sodišče poskuša ponovno vročiti sklep o izvršbi, oz. naj postopa v skladu s 148. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V pritožbi je predlagal, naj se sklep o ustavitvi izvršbe razveljavi in o zadevi ponovno odloči. Pritožba ni utemeljena.

Kakor izhaja iz spisa, je upnik prejel sklep o popravi dne 21.11.1996 in je pravočasno prosil za podaljšanje osemdnevnega roka (28.11.1996), dne 8.12.1995 pa je sporočil sodišču, da je naslov dolžnika nespremenjen. Vendar je upnik poslal obe vlogi na napačno sodišče, na Okrajno sodišče v A, čeprav je sklep sprejel od Okrajnega sodišča v B., tja pa je prvo sodišče obe vlogi poslalo šele 18.1.1996, po tistem, ko je bil postopek že s sklepom ustavljen. Gre sicer za očitno pomoto upnika pri pošiljanju vlog po VII. odstavku 113. člena ZPP, ki pa za zadevo ni bistvena.

Upnik namreč niti v predhodnih vlogah niti v pritožbi ni sporočil novega dolžnikovega naslova, vročanje na starega pa je že bilo neuspešno, in to kar trikrat. Očitno je namreč, da se dolžnik ne nahaja več na naslovu L., in ker tudi v obeh na napačno sodišče naslovljenih vlogah niti v pritožbi podatka o novem dolžnikovem naslovu ni, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da upnik ni sporočil točnega naslova dolžnika, pravilna.

Upnik pa si napačno razlaga 148. člen ZPP, ki se po 14. členu ZIP uporablja tudi v postopku izvršbe. Sodišče ni dolžno samo iskati strankinega naslova, temveč ta dolžnost bremeni stranko, sodišče pa ji pomaga le, če stranka sama ne more izvedeti za naslov tistega, kateremu naj se izroči pisanje. Ta dolžnost bremeni sodišče predvsem, če stranka nima dostopa do določenih podatkov, ki pa se na zahtevo sodišča morajo sporočiti. Stranka mora v takšnih primerih predlagati vsaj, od katerega pristojnega upravnega organa ali kako drugače naj sodišče ugotovi naslov tistega, kateremu naj se vroči pisanje.

Ker pa upnik niti v svojih vlogah niti v pritožbi ni navedel dolžnikovega novega naslova niti kako naj mu sodišče pomaga pridobiti potrebne podatke niti kateri osebi naj se vroči sodno pisanje, sta ugotovljeno dejansko stanje in odločitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje pravilna, zato ga je bilo treba sklep potrditi.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep potrdilo po 2. točki 380. člena ZPP v zvezi s 14.členom ZIP, o pritožbenih stroških pa ni odločilo, ker jih upnik ni priglasil.