Jedro

Na podlagi petega odstavka 142. člena ZDavP-1 v postopku davčne izvršbe ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo (revidentovo) tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 30. 8. 2005, s katero je bila zavrnjena njegova pritožba zoper sklep Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana z dne 3. 3. 2005, s katerim je upravni organ prve stopnje odločil, da se zoper revidenta opravi davčna izvršba neplačane denarne kazni v višini 5.000,00 SIT in stroškov davčne izvršbe v višini 5.000,00 SIT iz njegovih denarnih sredstev na računu pri banki.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, pri tem tudi samo pojasnjuje pravilnost odločitve upravnih organov in utemeljuje zavrnitev tožbenih ugovorov.

3. Revident je vložil revizijo (prej pritožbo) sam in po pooblaščencu zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Zatrjuje, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj prekrška ni storil on, v času prekrška se ni nahajal na kraju prekrška, temveč se je nekdo drug predstavljal z njegovim imenom, o tem je po prejemu obvestila davčnega organa o neplačanih obveznostih obvestil policijo. Izvršilni naslov se tako očitno nanaša na napačno osebo in temelji na napačnih navedbah.

4. Tožena stranka na revizijo (prej pritožbo) ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. V obravnavani zadevi gre za davčno izvršbo neplačane denarne kazni na podlagi pravnomočnega in izvršljivega plačilnega naloga MNZ, Policijske uprave Ljubljana, z dne 18. 4. 2004, in stroškov davčne izvršbe.

9. Po določbah 125. člena Zakona o davčnem postopku - ZDavP-1 v primerih, kadar se na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti, davčni organ postopa v skladu s tretjim delom ZDavP-1, ki se nanaša na davčno izvršbo. Davčni organ začne davčno izvršbo z izdajo sklepa o davčni izvršbi (drugi odstavek 127. člena ZDavP-1), sklep mora vsebovati vse v 137. členu ZDavP-1 predpisane sestavine, torej tudi izvršilni naslov z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Če davčni organ na podlagi zakona izterjuje druge denarne nedavčne obveznosti, je izvršilni naslov med drugim tudi plačilni nalog s potrdilom o izvršljivosti, ki ga izda organ, pristojen za odmero te obveznosti (prvi odstavek 132. člena ZDavP-1). V postopku davčne izvršbe ni možno izpodbijati samega izvršilnega naslova (peti odstavek 142. člena ZDavP-1).

10. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, na katero je svojo odločitev oprlo tudi prvostopenjsko sodišče in na katero je Vrhovno sodišče glede na drugi odstavek 85. člena ZUS-1 vezano, izhaja, da je sklep davčnega organa prve stopnje vseboval vse predpisane sestavine iz 137. člena ZDavP-1, da je plačilni nalog z dne 18. 4. 2004 imel potrdilo o izvršljivosti (dne 28. 4. 2004) in je tako po navedeni določbi prvega odstavka 132. člena ZDavP-1 predstavljal izvršilni naslov.

11. Vrhovno sodišče ugotavlja, da revident vsebinsko ne uveljavlja nobenega od revizijskih razlogov. Izpodbija obstoj oziroma storitev prekrška ter izdajo plačilnega naloga, torej se njegovi ugovori nanašajo na sam izvršilni naslov. Teh ugovorov pa v postopku davčne izvršbe glede na določbo petega odstavka 142. člena ZDavP-1 ne more uveljavljati. Zato se Vrhovno sodišče do teh navedb ni opredelilo.

12. Glede na navedeno in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

13. Revident z revizijo ni uspel zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).