Up-250/01 - 7

19. 11. 2001

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. iz Z., na seji senata dne 4. novembra 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VI Ips 1/98-10 z dne 2. 4. 2001 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo št. 464-02-2/95 z dne 24. 4. 1997 zavrnilo pritožnikov predlog za ugotovitev ničnosti odločbe Okrajne zaplembne komisije v Ljubljani za Okraj Ljubljana - okolica št. Zpl 342/57 z dne 31. 1. 1946. Vrhovno sodišče je s sodbo št. U 112/94 z dne 8. 10. 1997 zavrnilo tožbo zoper navedeno odločbo Ministrstva. S sodbo št. VI Ips 1/98-10 z dne 2. 4. 2001 pa je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je proti sodbi Vrhovnega sodišča št. U 112/94 vložila vrhovna državna tožilka.

2.Pritožnik navaja, da je zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 112/94 že vložil ustavno pritožbo, ki jo je Ustavno sodišče zavrnilo z odločbo št. Up-353/97 z dne 3. 12. 1998. Z izpodbijano sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, naj bi mu bile ponovno kršene njegove človekove pravice in temeljne svoboščine, kar naj bi zatrjeval že v prejšnjem postopku z ustavno pritožbo zoper sodbo št. U 112/94. V tej Ustavni pritožbi zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot jih je zatrjeval že v prvi ustavni pritožbi, ter kršitev 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP).

B.

3.Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 112/94 z dne 8. 10. 1997 zavrnilo z odločbo št. Up- 353/97 z dne 3. 12. 1998, ker z izpodbijano sodbo ni bila kršena zatrjevana človekova pravica iz 23. člena Ustave. Pritožnik namreč ni izkazal, iz dokumentacije v spisih Ministrstva za pravosodje in Ministrstva za okolje in prostor pa tudi ni izhajalo, da bi katerikoli član senata Vrhovnega sodišča, ki je izdal izpodbijano sodbo, v isti zadevi sodeloval pri izdaji odločbe upravnega organa. Glede drugih navedb pritožnika je Ustavno sodišče po vpogledu v upravni spis ugotovilo, da je še tekel postopek na podlagi zahteve za varstvo zakonitosti, ki se je po vsebini nanašal prav na omenjene navedbe pritožnika. Zato Ustavno sodišče kljub tem navedbam ni ugotavljalo obstoja morebitnih drugih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.S sodbo Vrhovnega sodišča št. VI Ips 1/98-10, ki jo pritožnik izpodbija s to ustavno pritožbo, pa je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovne državne tožilke, ker je pritrdilo ugotovitvi Vrhovnega sodišča v sodbi št. U 112/94, da ni podan ničnostni razlog po 1. točki 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, p.b. - v nadaljevanju ZUP86). Že v sodbi št. U 112/94 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da z ugovarjanjem, da pritožnikova prednica ni bila nemške narodnosti, pritožnik izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja v konkretni zadevi.

5.Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je vrhovna državna tožilka zahtevo za varstvo zakonitosti prav tako oprla na razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Zmotna ugotovitev dejanskega stanja pa tudi po stališču izpodbijane sodbe ne sodi med ničnostne razloge, ki jih je določal 267. člen ZUP86. Z odločitvijo o zahtevi za varstvo zakonitosti torej sodba Vrhovnega sodišča, izdana v upravnem sporu, ni bila spremenjena.

6.Navedbe v ustavni pritožbi kažejo, da je bila vložena predvsem zaradi nezadovoljstva z odločitvijo, da ne obstajajo razlogi za ugotovitev ničnosti zaplembne odločbe. Pritožnik ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VI Ips 1/98-10 z dne 2. 4. 2001 utemeljuje s sklicevanjem na navedbe v prejšnji ustavni pritožbi, s katero je po vsebini uveljavljal razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Kolikor s temi navedbami izpodbija tudi odločitev Vrhovnega sodišča o zavrnitvi zahteve za varstvo zakonitosti, Ustavno sodišče pojasnjuje, da se Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati ne v dokazno oceno sodišč ne v presojo materialnopravne ali procesnopravne pravilnosti izpodbijanih sodnih odločb. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v rednem postopku. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

7.Za kršitev pravice do poštenega sojenja iz 23. člena Ustave, kakor jo opredeljuje tudi 6. člen EKČP, bi v obravnavanem primeru lahko šlo, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo, ali če bi bila odločitev sodišča tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno. Tega pa izpodbijani sodbi ni mogoče očitati.

8.Pritožnik zmotno meni, da je mogoče v postopku za ugotovitev ničnosti ponovno ugotavljati pravilnost oziroma zakonitost ugotovitve zaplembenih organov, ali je bila njegova prednica nemške narodnosti. V postopku za ugotavljanje ničnosti zaplembenih odločb namreč ni mogoče ugotavljati, ali je bila okoliščina, da je neka oseba nemške narodnosti ob izdaji zaplembne odločbe, pravilno ugotovljena. Tega ne omogoča niti to, da je bila po Zakonu o konfiskaciji imovine in o izvrševanju konfiskacije (Uradni list DFJ, št. 40/45 in nasl.) za zaplembo premoženja nemške države, njenih državljanov in premoženja oseb nemške narodnosti, predvidena pristojnost upravnih organov, pristojnost sodišč pa za zaplembo premoženja ostalim osebam. Če bi namreč takratni zakonodajalec za zaplembo premoženja določil le pristojnost upravnih organov in bi bilo premoženje podržavljeno osebi, ki ni nemške narodnosti, ker bi takratni organi to okoliščino napačno ugotovili, odločba o zaplembi premoženja zaradi tega ne bi bila nična. Za ugotovitev, ali je zaplembno odločbo izdal pristojen organ, zadošča v zaplembnem postopku ugotovljeno dejansko stanje. Navezna okoliščina za ugotovitev, ali je bil za izdajo konkretne odločbe o zaplembi premoženja pristojen upravni organ, je torej vprašanje dejanskega stanja v konkretni zadevi. Ugovor zoper to ugotovitev pa pomeni izpodbijanje pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja.

9.Ker se je zakonodajalec zavedal, da je izpodbijanje posamičnih aktov o podržavljenju praktično nemogoče, je s sprejemom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91 in nasl. - v nadaljevanju ZDen) vračanje premoženja uredil tako, da se v denacionalizacijskih postopkih predpisi, ki so bili podlaga za podržavljenje, ne uporabljajo. Zato tudi ni razveljavil oziroma odpravil posamičnih aktov o podržavljenju premoženja. Za uveljavljanje pravice do vračila premoženja v postopku denacionalizacije (ki jo pritožnik, kot sam navaja, tudi uveljavlja v denacionalizacijskem postopku) tudi ni treba predhodno doseči razveljavitve, odprave ali ničnosti akta o podržavljenju. Za reševanje vprašanja državljanstva pa ZDen v primeru, ko oseba na dan podržavljenja ni bila vpisana v državljansko knjigo, predvideva poseben postopek za izdajo ugotovitvene odločbe o državljanstvu (tretji odstavek 63. člena ZDen).

10.Iz navedenega je razvidno, da je Vrhovno sodišče svojo odločitev utemeljilo z razlogi, oprtimi na razlago ustreznih zakonskih določb, ki ne posegajo na raven človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ter svojo odločitev obrazložilo z argumenti, ki jih v pravni znanosti uveljavljene metode razlage zakonov tudi dopuščajo.

11.Ker z izpodbijano sodbo očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

12.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnik predsednice senata Lojze Janko ter člana dr. Janez Čebulj in mag. Marija Krisper Kramberger. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodnici Modrijan, ki je bila v zadevi izločena. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Namestnik predsednice senata Lojze Janko